Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!
Ali ste vedeli...?
da sta slovenska alpinista Andrej in Marija Štremfelj prvi zakonski par, ki je osvojil Everest? Na najvišji vrh sveta sta skupaj stopila 7. Vinotoka 1990.
Že preden se je o Sporazumu o arbitraži glede meje med Slovenijo in Hrvaško odločalo na referendumu, torej že leta 2009, smo Hervardi jasno in glasno povedali, da gre za veliko zaroto, izdajo in prevaro slovenskega naroda in slovenskega ljudstva. Imeli smo povsem prav. Žal …
Začetnik zločinskega projekta je tedanji predsednik Vlade RS Borut Pahor, sedanji predsednik države in poveljnik Slovenske vojske, ki je že dve leti zapored prejela negativno oceno o stanju v svojih vrstah. Vsakdo lahko nesporna dejstva preveri na spodnjih povezavah:
- 23. 9. 2009: članek z naslovom Osel gre samo enkrat na led – odlomek:
»V petek 11. 09. 2009 sta predsednika Vlad Republike Slovenije in Republike Hrvaške javnost obeh držav obvestila o »velikem napredku v reševanju medsosedskega spora in o slovenski deblokadi Republike Hrvaške«. Razumljivo je novica povzročila pravi vihar, ki je »na brežine morja navrgel kup nagnusne svinjarije«. V Zvezi DD Hervardi smo počakali, da se je vihar polegel, nato pa se lotili ločevanja zrn od pleveli. »Burja« je namreč sledila skrbni predpripravi javnosti na skorajšnjo razrešitev mejnih vprašanj in pomeni šele prvi vrhunec nesramnega protislovenskega projekta. Z gotovostjo lahko zapišemo, da bodo temu sledili tudi drugi, še grši, z daljnosežnimi negativnimi posledicami. Končalo se bo »z velikim slovenskim uspehom«. To bo stik Slovenije z odprtim morjem, kar bomo morali plačati z delom Piranskega zaliva, zaselki ob Dragonji, ozemljem v Hotizi in Murski šumi. Vsakršen drugačen razplet, bi bil resnično presenečenje. Upravičeno lahko torej govorimo o Pahorjevem projektu katastrofa!«
- 3. 11. 2009: članek z naslovom Predsednik Vlade RS Borut Pahor je glavni akter v veliki prevari državljanov Republike Slovenije – odlomek:
»Ne pozabimo! Nameravajo podpisati takšen arbitražni sporazum, po katerem bodo tujci odločali izključno o ozemlju in morju, ki je bilo ob osamosvojitvi Republike Slovenije, dne 25. 06. 1991 pod nesporno slovensko jurisdikcijo in nadzorom! /…/ S podpisom in ratifikacijo Arbitražnega sporazuma bo tako uresničena še druga točka tajne strategije zgoraj imenovanih štirih političnih elit.« Republika Slovenija bo tako “razorožena”, odločanje o nesporno slovenskem ozemlju, okupiranem s strani RH po letu 1992 pa bo prepuščeno mednarodnim arbitrom, kar je nedvomno v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije!«
- 13. 05. 2010: članek z naslovom Vlada RS je javno priznala okupacijo delov slovenskega ozemlja in morja – odlomek:
»Sedanji status quo Sloveniji ni naklonjen, saj skuša Hrvaška po 25. 6. 1991 na več delih meje preko enostranskih dejanj uveljaviti novo stanje na terenu in si posledično enostransko prisvajati slovensko ozemlje. Še več, tudi slovenski organi dejansko ne izvajajo oblasti v celotnem Piranskem zalivu in do točke T5, pa tudi na drugih območjih, ki so bila pod jurisdikcijo Slovenije na dan 25. 6. 1991.«
- 15. 05. 2010: članek z naslovom NE hrvaški okupaciji, PROTI Arbitražnemu sporazumu – odlomek:
»Rezultat tajnega sporazuma z okupatorjem je Pahorjev sporazum imenovan Arbitražni sporazum. Ta Sloveniji ne prinaša ničesar. Nasprotno lahko Republiki Hrvaški zagotovi mednarodno legalizacijo okupiranega slovenskega ozemlja in morja. To bi pomenilo, da bi bila Republika Slovenija postavljena v podrejen položaj, Hrvaška pa bi dobila nov polet pri izvajanju svojih 150 let trajajočih aspiracij po postopnem osvajanju slovenskega ozemlja.«
- 17. 05. 2010: članek z naslovom PROTI kolaboraciji in PROTI izdaji! – odlomek:
»Sklep Državnega zbora RS, ki je bil sprejet s 65. glasovi “za”, dne 18. 02. 2009, z imenom »Sklep o zaščiti slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi«, je popolnoma jasen. Z njim Državni zbor Republike Slovenije zavrača »spreminjanje stanja na kopnem in na morju na dan 25. 06. 1991« in ugotavlja, da so na ta dan »slovenski organi izvajali pristojnosti, med drugim tudi v zaselkih na levem bregu Dragonje, na ozemljih na levem bregu Mure pri Hotizi ter [da] je Republika Slovenija imela teritorialni stik z odprtim morjem in je izvajala jurisdikcijo nad celotnim Piranskim zalivom«.
- 22. 05. 2010: članek z naslovom Glas PROTI arbitražnemu sporazumu pomeni odgovorno ravnanje do sedanjih in prihodnjih generacij Slovencev– odlomek:
»Trenutno stanje glede meje z Republiko Hrvaško je že več let protiustavno (glej mnenje Ustavnega sodišča RS ), saj so si naši južni sosedje z enostranskimi dejanji po 25. 06. 1991 prisvojili skupaj kar 1318 hektarjev slovenskega ozemlja ter polovico zgodovinskega Piranskega zaliva. Vse to ozemlje in morje nikdar ni bilo Hrvaško! Da bo lažje razumeti kaj pomeni 1318 hektarjev ozemlja, si poskusite predstavljati več kot 200 povprečnih slovenskih kmetij, katerih velikost je 6,5 hektarja. Če pa vzamemo za primer velikost kmetije takšne velikosti, kot je v Sloveniji najpogostejši primer, gre kar za več kot 400 kmetij! /…/ Če bi bila kmetija vaša, je zagotovo ne bi kar tako prepustili niti svojim sosedom, kaj šele Hrvaški!«
07. 06. 2010: članek z naslovom Njihov odnos do slovenstva je v dejanju sovražen onim, katerim je slovenstvo tudi bodočnost! – odlomek:
»Njihova želja je, da bi Slovenci čim prej kam izginili. To bi bilo tudi v smislu njihovega razumevanja napredka, ki da ne trpi malih narodov in ki da zahteva, da se Slovenci zlijemo v nekaj velikega, močnega, pa naj je tisto veliko in mogočno še taka duhovna čobodra, kaos. Ti ljudje doživljajo slovenstvo kot breme, katerega bi se bilo treba ob prvi priliki otresti. Njihov odnos do slovenstva je principielno čisto pasiven, v dejanju pa sovražen onim, katerih slovenstvo je aktivistično, katerim je slovenstvo tudi bodočnost, ne samo preteklost in sedanjost. To so v resnici Slovenci po imenu in po sili razmer, po pritisku najbližjega miljeja.« (Lojze Ude, Maistrov borec, v brošuri Kriza Ljubljanskega Zvona, Ljubljana, 1932, stran 34)
Veleizdajo s katero smo danes po vseh teh letih soočeni pa dejansko predstavlja t. i. tajni Memorandum, ki ga je slovenska vlada meseca svečana/februarja 2013 poslala arbitražnemu sodišču v Haagu in na podlagi katerega je to tudi sprejelo svojo razsodbo. Takrat je bil predsednik Vlade Republike Slovenije Ivan Janez Janša in njegova vlada je tista, ki je odgovorna za delitev zgodovinske občine Piran in slovenskega morja, saj v memorandumu poslanem sodišču v Haagu sploh ni zahtevala celovite občine Piran! V tem memorandumu je Republika Slovenija vnaprej pristala na delitev zgodovinske občine Piran, na delitev Piranskega zaliva in na delitev katastrske občine Morje (katastrska občina 2716 Morje), ki je predstavlja neposreden dostop Republike Slovenije do odprtega morja. Zanimivo je kako samooklicani največji »slovenski protikomunist« Janša, ni nasprotoval hrvaškemu nacionaliziranju nesporne lastnine občine Piran v Savudriji, ki jo je le-tej v trajno last podaril Anton Kača. V memorandumu, ki ga je Janševa vlada leta 2013 poslala arbitražnemu sodišču v Haagu, namreč ni bilo zahteve niti za denacionalizacijo zgodovinske lastnine občine Piran, niti za celovitost zgodovinske občine Piran!
Z očitno veleizdajo dandanes nadaljuje tokratni predsednik Vlade RS Miro Cerar mlajši, ki mu je bolj mar za muslimanske ekonomske migrante, kakor za lastne ljudi, ozemlje in morje, saj je izjavil, da bo sodbo arbitražnega sodišča v Haagu njegova vlada spoštovala in implementirala v slovensko zakonodajo!
Dovolj nam je načrtnega zavajanja, prodaje naših ljudi in ozemlja ter izdajalskih politikantov! Krivci za to bodo osebno odgovarjali, in prav vseeno nam je ali se sami uvrščajo med ta leve, ali med ta desne! Izdajalec je izdajalec!
Hervardi ne priznavamo razsodbe arbitražnega sodišča v Haagu, ki je po »zaslugi« levih in desnih ter rdečih in belih veleizdajalcev ter politikantov odločalo o razdelitvi izključno slovenskega ozemlja in morja. Režimski mediji nas že ves teden pripravljajo na »veliko zmago«, po kateri naj bi Slovenija »dobila« stik z odprtim morjem (tega ima vseskozi in ga torej ne more šele dobiti), nekaj pa menda tudi izgubila (a res, in temu pravijo velika zmaga). Celo Evropska unija, Nemčija Angele Merkel in Vatikan naj bi v arbitraži podprli Slovenijo, pravilno rečeno delitev izključno slovenskega ozemlja med dve državi. Tudi mi Hervardi podpiramo delitev ozemlja Zvezne republike Nemčije med dve državi, ter ukinitev Vatikana in razpad EU, da bomo lahko končno svobodno zaživeli. Vsi pa, ki ste v imenu Republike Slovenije sodelovali pri tem rodomoru/genocidu, veleizdaji in prevari Slovencev, boste za to odgovarjali!
Slovenskemu narodu in slovenskemu ljudstvu zato v teh težkih časih podarjamo nekaj pomembnih zgodovinskih dejstev, iz katerih je jasno razvidno, kdo je v resnici vse od novega veka do danes podpiral nastanek hrvaškega naroda in hrvaške države, vselej in izključno na račun nas, Slovencev. Nujno je, da se Slovenci in Slovenke prebudite iz dolgoletnega spanca, se ozavestite in končno postavite za svojo svobodo, za pravice in za lastno zemljo in morje!
Do 16. stoletja je bila Hrvaška majhna dežela južno od obsežnega gozdnatega območja, imenovanega Gozd, hrvaško Gvozd, ki je obsegala predvsem Liko, Gacko in Krbavo. Po bitki na Krbavskem polju leta 1493, v kateri so bili Hrvati hudo poraženi, so Turki zasedli praktično vso Hrvaško. Hrvaško plemstvo, cerkveni dostojanstveniki in tudi preprosto hrvaško ljudstvo se je pričelo množično seliti na severovzhod v Kraljestvo Slovenijeh in na severozahod v Istro. Med tamkajšnje slovensko prebivalstvo so prinesli dodaten strah pred Turki, nekoliko drugačne navade ter kulturo in že precej spremenjen »rvacki jezik«, ki je bil neke vrste mešanica srbskega in slovenskega jezika, kar je razvidno iz ohranjenih besedil iz 15. in 16. stoletja. Ko je bila Hrvaška praktično uničena oziroma, kot pišejo Hrvati sami, skrčena na ostanke ostanka, so hrvaški katoliški izobraženci v Vatikanu ob sodelovanju tamkajšnje katoliške cerkve razvili zamisel o povezanosti t. i. Ilirskih dežel, kar je bilo le drugo ime za Veliko Hrvaško. Opredelitev zemljepisnega obsega Ilirika so prevzeli hrvaški znanstveniki, zbrani v Zavodu sv. Hieronima v Rimu, ki je bil od 15. do srede 17. stoletja, dejansko slovenski zavod, vatikanska sveta Rota pa ga je dne 24. 4. 1656 na podlagi hrvaških ponarejenih dokumentov dodelila Hrvatom in iz njega izključila Slovence. Vam to morda zveni znano? Ja, res je, zgodovina se ponavlja. Še posebej, če tisti, ki vodijo nek narod, v našem primeru slovenski narod, gledajo samo na osebne koristi in prav nič na narodne interese.
V tem obdobju so Hrvati načrtno ponarejali stare zgodovinske listine z namenom, da bi si pridobili čim več ozemlja in svojo pravico na njem dokazovali z zgodovinskimi »viri«. V to kategorijo ponaredkov sodi tudi Istrski razvod, listina, ki bi naj dokazovala prisotnost Hrvatov in hrvaškega jezika v Istri v srednjem veku. Po mnenju več zgodovinarjev gre za ponaredek, podoben ponaredkom iz t. i. obdobja hrvaških narodnih vladarjev, ki niso nikdar obstajali. Hrvati so se v Istro množično naselili kot begunci pred Turki v 16. in zlasti v 17. stoletju. Pred tem je bil v dveh velikih vojnah med Benečani in Habsburžani izveden strašen genocid/rodomor nad istrskim slovenskim prebivalstvom, v katerem so kot agresorji v plačanih vojskah na obeh sprtih straneh sodelovali prav Hrvati. Po genocidu/rodomoru nad Slovenci so položaj novo naseljenih Hrvatov v Istri okrepili tudi novi naseljenci Vlahi ter Morlaki/Črni Vlahi ter drugi Balkanci: Črnogorci, Srbi, Albanci in Grki. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov o prisotnosti Hrvatov v Istri v srednjem veku so si le-ti prilastili slovensko pisavo glagolico, jo razglasili za hrvaško pisavo, ter si tako prisvojili vse, kar je bilo ob obali Jadrana in na otokih ter v Istri napisanega v tej slovenski pisavi in v slovenskem jeziku.
Slovenci smo tako na jugu in jugozahodu svojega narodnega ozemlja izgubili najmanj toliko ozemlja, kot smo ga izgubili na severu, le da se naši znanstveniki s to tematiko preprosto niso ukvarjali. Zato bi morala biti ena izmed glavnih nalog slovenskih zgodovinarjev raziskati slovensko zgodovino tudi na južni strani današnje državne meje.
Objavljamo 19. oddajo Resničnostnega šova Resnična resničnost z naslovom Slovensko domoljubje – 4. del. V tokratni oddaji Andrej Šiško, predsednik politične stranke Zedinjena Slovenija in predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, nadaljuje s pojasnjevanjem temeljev in bistva domoljubja. V tokratni oddaji predstavlja vse nivoje domoljubja, ki jih v smislu skupnosti primerja z delovanjem čaker pri slehernem človeku.
Objavljamo 18. oddajo Resničnostnega šova Resnična resničnost z naslovom Slovensko domoljubje – 3. del. V tokratni oddaji Andrej Šiško, predsednik politične stranke Zedinjena Slovenija in predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, nadaljuje s pojasnjevanjem temeljev in bistva domoljubja.
