Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!
Ali ste vedeli...?
da v Sloveniji že od ustanovitve leta 1580 deluje svetovno znana kobilarna Lipica, ki slovi po vzgoji skoraj že aristokratskih Lipicancev? Značilnost odraslega lipicanca sta predvsem njegova bela barva in pa skoraj neverjetno lahkotna sposobnost učenja. Lipicance so zaradi njihovega galantnega koraka nekdaj gojili predvsem za potrebe dvora, danes pa s svojim plesom predstavljajo svetovno turistično atrakcijo!
V medijih
Revija Misteriji, številka 282, prosinec/januar 2017, intervju Slovensko mnogoženstvo
Letošnja prva številka revije Misteriji prinaša zanimiv intervju s predsednikom Zveze DD Hervardi, Andrejem Šiškom, ki je spregovoril o izvirni družbeni ureditvi naših prednikov – Slovenski ljudovladi.
Ker je uredništvo Misterijev naslov intervjuja postavilo samo, je zaradi aktualnih družbenih razmer potrebno malce pojasniti Slovensko mnogoženstvo, ki je bilo le del zgodovinsko izpričane družbene ureditve imenovane Slovenska ljudovlada. Slovensko mnogoženstvo nikakor ni primerljivo z mnogoženstvom pri muslimanih ali celo islamistih. Ženske so namreč imele v stari slovenski družbi precej pravic. Njihov tedanji položaj je bil precej boljši in naprednejši, kot v obeh novejših institucionalnih religijah – krščanstvu in islamu. Kakršnokoli enačenje Slovenskega mnogoženstva z islamskim ne ustreza resici in predstavlja zgolj sovražno protislovensko delovanje.
V obdobju Slovenskega kraljestva/Regnum Sclavorum, ki mu je med leti 623 in 658 vladal od slovenskega ljudstva izvoljeni Kralj Samo, je bil ta izjemni slovenski junak poročen s kar dvanajstimi Slovenkami, s katerimi je imel 35 otrok. Stara slovenska vera Boganstvo (naravoverstvo ali rodnoverstvo) v pristnih odnosih med moškim in žensko ni poznala nikakršnih omejitev kot npr. krščanstvo, še manj pa je imela ženske za nekakšno lastnino moških, kot je to značilnost islama.
Novice občine Duplek, 30.03.2016, "NAROD, KI NE POZNA SVOJE PRETEKLOSTI, JO MORA DOŽIVETI ŠE ENKRAT"
SVET 24, 30.03.2015, Kulturni genocid
Odgovori na vprašanja novinarja Svet 24, Roberta Marina iz katerih je nastal zgornji članek z naslovom Kulturni genocid
1. Zanima me, kako dolgo ste zbirali gradivo in kje?
Gradivo za študijo Anton Vramec in Slovenci sem zbiral sedem let in sicer med mojim običajnim bivanjem v Mariboru, potem med šestmesečnim bivanjem v ilegali, ko so me organi pregona iskali z mednarodno tiralico. Torej prav tako v Mariboru, vendar tedaj v ilegali. Nato nekaj mesecev v mariborskem zaporu in potem spet v Mariboru na svobodi. Sem pa v tem obdobju pogosto obiskal Ljubljano, v kateri je na razpolago precej več uporabnih virov in literature, kot v Mariboru. Gradivo sem seveda dobival tudi iz Zagreba s pomočjo naših ljudi. V tem obdobju sem preštudiral 70 hrvaških in srbskih zgodovinskih, jezikoslovnih, pravnih, etnoloških, zemljepisnih in tem disciplinam sorodnih knjig, 71 slovenskih knjig, ter nekaj slovaških, nemških, angleških in drugih knjig. Največje težave sem imel z latinščino, ki je sam ne znam in sem posledično potreboval pomoč prevajalcev. No potem pa je tu še kar nekaj člankov in referatov, v številnih jezikih, ki so prav tako sestavno gradivo za omenjeno knjigo.
Pri zbiranju tega obsežnega gradiva in pri oceni virov so sodelovali člani uredniškega odbora: Blaž Babič, Dimitrij Kebe in Franc Krnjak, s katerimi sem se redno posvetoval in sodeloval. Veliko podporo med nastankom knjige, sem imel pri dveh izjemnih ženskah, velikih in zavednih Slovenkah, znanstvenicah, obeh doktoricah. Pri etnologinji in arhivski svetnici dr. Duši Krnel Umek in jezikoslovki dr. Francki Premk, upokojeni članici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Ti dve neverjetni gospe z izjemnim znanjem in izkušnjami, sta mi bili v veliko pomoč in sta me vseskozi spodbujali ter mi nudili uporabne napotke. Vsem naštetim torej gre zasluga za to, da so navsezadnje izšle vse tri knjige: bibliofilska izdaja faksimila najstarejše slovenske tiskane zgodovinske knjige Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom (1578); prečrkovanje te knjige v današnjo slovensko pisavo z enakim naslovom ter študija Anton Vramec in Slovenci na 569. straneh z dodanimi tremi barvnimi zemljevidi. Poleg naštetim pa gre zasluga tudi vsem Skrbnikom Slovenske slave, ki so s prostovoljnimi prispevki oziroma s pojezdo finančno zagotovili izdajo teh knjig.
2. Kako ste prišli na idejo o knjigi o Vramcu?
Leta 2005 sem prvič naletel na zapis o Vramčevi Kroniki in sicer na spletu, na enem izmed hrvaških forumov. Opazil sem, da je jezik te Kronike slovenski in da je precej soroden narečju v Prlekiji, od koder izvirata moja starša. Tedaj nisem imel pojma, da je Antom Vramec rojen v Ormožu ali njegovi okolici in da gre dejansko za Štajerca, ki se je kot tak tudi sam opredelil. Vramec je namreč sam zapisal, da ga je rodila Štajerska in da je Ormožan, Štajerc. Takrat sem vedel le to, da gre več kot očitno za zelo staro slovensko knjigo, eno najstarejših slovenskih knjig sploh, o kateri Slovenci ničesar ne vemo. Potem sem ugotovil, da je en izvod te Kronike shranjen v Ljubljani v NUK. Izposodil sem si faksimile, ki so ga na podlagi ljubljanskega izvoda Kronike, leta 1992 natisnili Hrvati. Izpisal sem si tiste dele Kronike, v katerih je govora o Slovencih/Slovenih, v razločevalnem smislu do Hrvatov in Ogrov/Vogrov, o Sloveniji oziroma Slovenijeh, slovenskih kraljih in vojvodih ter banih, o Slovenski zemlji in o Slovenskem kraljestvu. Vse to sem tudi poslikal. Posledično so bili leta 2005 na spletnem mestu www.hervardi.com objavljeni članki z naslovom Anton Vramec – Kronika, Juraj Habdelič – Dictionar ter Slovenijeh/Sclavonia. Ta zadnji prispevek Slovenijeh/Sclavonia je mariborski profesor zgodovine dr. Hozjan vehementno a povsem napačno prisodil danes žal že pokojnemu dr. Jožkotu Šavliju.
Po objavi teh prispevkov na spletu, sem čakal, ali bodo plačani zgodovinarji, jezikoslovci in etnologi morda napisali kaj o Vramcu in njegovi Kroniki, pa o Habdeliču in njegovem slovarju Dictionar ter o Slovenijeh. Vsa našteta dela si povsem neupravičeno lastijo Hrvati, kot hrvaške avtorje, knjige in kraljestvo. A razen že omenjene povsem zgrešene ocene o avtorstvu članka dr. Hozjana, ni bilo nobenega uradnega odziva. Zato sem se lotil študija hrvaških zgodovinskih knjig. V njih sem našel številne zanimive in do tedaj meni povsem neznane vire ter zapise o Slovenskem kraljestvu ali Kraljestvu Slovenijeh/regnum Sclavoniae. Nova spoznanja in viri so se kopičili in dve leti potem, ko sem jih predelal, je nastala študija na 569. straneh z naslovom Anton Vramec in Slovenci.
3. Kako odgovarjate na očitke, da v 6. stoletju nacionalna identiteta kot jo poznamo danes ni obstajala, da je le-ta »proizvod« moderne dobe, tako da se je brezpredmetno »prerekati«, ali je bil Vramec, ki je živel in delal v 16. stoletju, Hrvat ali Slovenec (O tem npr. govori Benedict
Anderson v Zamišljenih skupnostih)?
Narodna identiteta v 6. stoletju seveda ni bila takšna kot jo poznamo danes, tudi tista v 16. stoletju, ko je živel in delal Anton Vramec zagotovo ni bila enaka, kot je narodna identiteta danes, v 20. in v 21. stoletju. Današnja identiteta je vsekakor »proizvod« moderne dobe. Vse to pa ne pomeni, da v 6. ali v 16. stoletju narodne istovetnosti niso poznali in da je ni bilo, kot povsem brez argumentov trdijo zagovorniki nastanka slovenskega naroda sredi 19. stoletja. Identitete so se spreminjale, razvijale in dopolnjevale, tudi slovenska istovetnost se je. Posledično sodobne slovenske identitete ne bi bilo brez podlage starejše slovenske narodne identitete, primerne tistemu časovnemu obdobju, v katerem je živela in se razvijala. Tako kot ima vsakdo izmed nas svoje prednike pred 100 leti, 300 leti in tisoč ter več leti, ima svoje korenine tudi slovenska istovetnost. Po mnenju mednarodno priznanega slovaškega zgodovinarja dr. Ciryla A. Hromnika, ki živi v Južni Afriki, seže slovenska narodna identiteta vsaj v obdobje 3.000 let pred našim štetjem. Preberite njegovo knjigo Sloveni a Slovensko, ki je izšla letos in boste videli o čem govorim. Mislite, da lahko npr. Benedict Anderson in njegovi sledilci z nekakšnim dekretom ustanovijo narod? Si zamislijo skupnost – narod in se potem odločijo, da je npr. 24. 4. 1848 nastal slovenski narod. Po tej logiki sta bila ded in oče brez narodne identitete, sin ali vnuk pa se je dan pozneje rodil kot Slovenec in pripadnik slovenskega naroda ali kako? To so popolni nesmisli, zagovornikom takšnih idej pa bi zelo težko rekli zgodovinarji, prej fantazmi. Vse potrebuje določen proces in pri tem procesu je prav zgodovina, ne pa fantazija tista, ki da odgovore na vprašanja, ki si jih v zvezi s tem zastavljamo.
V Vramčevem primeru sploh ne gre za to, da bi se prerekali, ali je bil Slovenec ali Hrvat. Jasno je, da je bil Slovenec, saj je bil doma iz Ormoža in je sam zapisal, da je Štajerc, svoji dve knjigi Kroniko (1578) in Postillo (1586) pa je napisal v slovenskem jeziku. Vramec je poznal tudi Hrvate in jih je jasno ločil od Slovencev ali npr. od Ogrov. Če bi bil Hrvat, bi napisal knjigi v hrvaškem jeziku, pa ju ni. Zakaj mislite, da je knjigi napisal v slovenskem jeziku? Čemu si ga torej lastijo Hrvati, če je res vseeno ali je bil Slovenec ali Hrvat. Zakaj so mu Hrvati celo spremenili ime iz Anton ali Antol v Antun, čeprav se tako nikdar ni imenoval? Zakaj mislite, da od edinih dveh ohranjenih izvodov Kronike iz leta 1578, ena se nahaja v NUK, v Ljubljani in ena v Zagrebu, prav slednji manjka naslovnica, na kateri jasno piše, da je knjiga napisana v slovenskem jeziku? Njim očitno ni vseeno, kdo ali kaj je bil Vramec, zato ga načrtno, a hkrati povsem neutemeljeno razglašajo za Hrvata. »Slovenski« znanstveniki pa so ob tem tiho in tiščijo svoje glave v pesek. Tem »Slovencem« je vseeno kdo je Vramec, Hrvatom pa je to še kako pomembno. To je popolnoma nesprejemljivo in nedopustno. Naša odgovornost je, da svoje otroke in vnuke seznanimo z resnico in z resnično slovensko zgodovino. Kdo izmed Slovencev danes sploh ve, da je v srednjem veku obstajalo Slovensko kraljestvo, ki se je pravno de facto nadaljevalo tudi v novi vek? In da so Hrvati po bitki pri Krbavi množično zbežali v to Kraljestvo Slovenijeh, sprejeli njegovo slovensko ime in slovenski grb, s katerim so vse do leta 1848 pečatili sklepe veče kraljestva. Hrvati so si to kraljestvo potem, ko so postali večina, prisvojili in izbrisali vse kar je spominjalo na Slovence. Gre za etnični in kulturni genocid. To, da o tem ničesar ne vemo, pa je sramota »slovenskih« zgodovinarjev, in obenem velika priložnost mladih generacij zgodovinarjev, da popravijo to kar so zanemarili njihovi predhodniki. Resnice je zmaga!
V 16. stoletju je bilo Kraljestvo Slovenijeh, v katerega se je iz Vojvodstva Štajerske preselil Anton Vramec, potem ko je v Slovenski bratovščini oziroma v Zavodu svetega Hieronima v Rimu, leta 1567 doktoriral, večinsko slovenska dežela, v kateri so staroselsko prebivalstvo predstavljali Slovenci. Zato je Vramec s svojim slovenskim prleškim narečjem, ki je blizu varaždinskemu, krapinskemu in zagrebečkemu narečju, v tedanjem Slovenskem kraljestvu z lahkoto živel in delal. V njegovem času so se npr. sosednji Medmurci imenovali Slovenski otočani, samo Medmurje pa Slovenski otok. Vso to področje je bilo kulturno in jezikovno soroden in povezan prostor, v katerem so živeli Slovenci, ki so imeli poleg skupne narodne istovetnosti tudi svoje deželne in lokalne identitete.
Že Primož Trubar je bezjaško narečje uvrstil v narečja slovenskega jezika, Bezjake pa med Slovence. Se vam ne zdi čudno in nesprejemljivo, da so se naši pradedje v avstro-ogrskih srednjih šolah učili o Antonu Vramcu, Petru Petretiču, Juraju Habdeliču, in drugih slovenskih bezjaških piscih. Ko pa so se Slovenci oziroma naše zgodovinske dežele Koroška, Štajerska, Krajnska, Goriško-gradiška, Istra in Slovenska okroglina (Prekmurje) leta 1918 zedinile v Slovenijo in ta nato še s Kraljevino SHS, so vsi ti slovenski avtorji čez noč izginili iz slovenskih učbenikov ter postali Hrvati. Spet lahko vidite, kako pomembno je bilo to vprašanje za Hrvate in kako neverjetno malo za Slovence. Iz Ljubljane niso bili sposobni videti skozi njihovo meglo niti čez barje, in torej ni čudno, da so zanemarili ostale slovenske dežele. Vramčeva Kronika pa je dejansko tudi prvo, po poreklu avtorja, štajersko tiskano delo v slovenščini.
Zato me veseli, da so bili po predstavitvi obenem tudi prve slovenske tiskane zgodovinske knjige Kronika Antona Vramca in študije v zvezi s tem, v Državnem svetu RS ter po opravljeni javni razpravi, predlagani sklepi Komisiji DS RS za kulturo, znanost, šolstvo in šport, da se Vramcu v NUK-u in v Cobiss-u vrne njegovo ime iz Antun nazaj v Anton ter popravi ime jezika iz hrvaškega v slovenskega. Prav tako naj slovenski bezjaški pisci ponovno dobijo svoje mesto v slovenskih učbenikih, po Antonu Vramcu pa se naj poimenuje vsaj ena šolska ustanova in ena izmed zgodovinskih kateder na univerzah. Bomo videli kaj bo sledilo …
V Mariboru, Štajerski in Sloveniji, 27. 3. 2015 ob 2:15
Andrej Šiško
SLOVENSKI TEDNIK, 23.05.2008, Izkoriščajo Jorasa kriminalci?
Objavo vključno s komentarjem društva si lahko preberete tukaj!
MAG
Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije
Objavo lahko vključno s komentarjem društva preberete tukaj!
Dobro Jutro
Žurnal
Večer
Pregovor dneva Težko svojemu brez svojega. več pregovorov
Dogodki: 1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR Smrti: 1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809) 1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)
