|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da velja za največjega slovenskega pesnika France Prešeren? Pisal je poezijo v različnih oblikah, proslavil pa se je predvsem s sonetom, katerega obliko povzema večina njegovih najpomembnejših del. Prešeren je med drugim tudi avtor slovenske himne Zdravice.
|
|
02.05.2010
02. Veliki traven 2010 – Bitka za Doberdob
Na današnji dan pred 65. leti je bil po hudih bojih slovenskega IX. korpusa in enot 4. JA, v katerih so najpomembnejši delež predstavljali borci slovenskih Prekomorskih brigad osvobojen Trst. Zato bi marsikdo najbrž pričakoval, da bomo na ta dan na naši spletni strani objavili Bitko za Trst. Namesto tega objavljamo Bitko na Doberdobski planoti, ki je potekala trideset let pred bitko za Trst. In pravzaprav – tudi bitka na Doberdobski planoti je bila bitka za Trst! Če bi takrat padel Doberdob, bi Italijani zasedli tudi Trst.
Obe bitki povezuje še ena skupna usoda. Kljub temu, da sta bili obe zmagoviti in sta povzročili hude žrtve med slovenskim narodom, ne Trst, ne Doberdob nista ostala v naših rokah. Po obeh vojnah sta za “zeleno mizo” pripadla napadalcu! Zato današnji prispevek posvečamo vsem padlim slovenskim žrtvam v obeh Bitkah za Trst. Besedo predajamo udeležencu Bitke na Doberdobski planoti, bojevniku 87. (celjskega) pešpolka, Amandusu Piperniku, ki je svoje spomine napisal tako čudovito, da so nedvomno aktualni tudi danes:
»Doberdob je bil v pravem pomenu besede grob slovenskih fantov. Obenem pa je bil ta kraj priča brezmejnega junaštva takratnega rodu, ki je to s svojo srčno krvjo zapisal v Kras, kar ne bo mogla zgodovina izbrisati ali utajiti nikdar.
Pesem Oj Doberdob nam bo ostala večen spomin na krvavo žetev med našimi. Potomci padlih in narod tistih, ki so svojo kri prelivali na tem kamnitem polju, ne smejo tega pozabiti, saj bi s tem sami sebe ponižali. Takratni borci se niso borili za materialni dobiček; borili so se, da dokažejo, da je njihov narod vreden spoštovanja, da je njihov rod vedno zvest svojim obljubam. Zato čast doberdobskim borcem za svobodo, ki so nam jo junaško priborili.«
»Narod, ki svoje žrtve pozabi, ni vreden da živi!« Ta izrek je slišati vsepovsod. Tudi mi se zavedajmo, da je ravno naš, slovenski narod eden tistih, ki mu ne more nihče ničesar očitati.
/.../ "Na potomcih takratnih junakov je sedaj vrsta, da si to čast vredno ohranijo. Priborili so jim jo naši očetje in naši bratje s svojo srčno krvjo in zato je dolžnost slehernega Slovenca, da skrbi vedno in povsod, da ne izgubimo tega, kar so nam oni tedaj priborili z največjimi žrtvami in mukami.
/.../ Zaupali smo na bojnem polju vsakemu prostaku. V ozadju pa smo postali kmalu bolj previdni. Danes pa? Danes sami sebi ne zaupamo, še manj drugim. Kako pa tudi ne? Saj je danes na stotine takih, ki svojo vero, narodnost in prepričanje spreminjajo kakor umazano srajco.
Če verujemo, potem tudi zaupamo. Brez zaupanja pa ni življenja, vsaj tistega ne, ki bi nam in državi bilo v prid. Zaupanja nam danes manjka! Iščimo prave poti do njega! Storimo vsestransko vse, da se nam ta pot izravna. Odstranimo vse ovire, ki so nam do tega cilja na poti, in narod bo ozdravel. Zidal bo z veseljem doma, kar mu predstavlja domovino, katero vsi ljubimo. One pa, ki temu nasprotujejo, odstranimo ko strupene izrodke, ki so vsakemu zdravemu narodu v škodo.
Želimo mir! Hočemo mir! Zato delajmo za razvoj mile naše domovine. Skrbimo za to, da se grozote zadnjega svetovnega klanja ne ponove. Nočemo prepira! Toda bojazljivci nismo, če smo včasih popustljivi! Kakor smo bili prej strah in trepet vsakogar, ki se je hotel polastiti naše zemlje, bomo sedaj zopet brez oklevanja pokazali, da je kri, ki se pretaka po naših žilah, še vedno ista, ki je takrat valovala v junaških telesih doberdobskih borcev.
Spomini na žrtve svetovnega klanja bodo nas, pa tudi naš maljši rod vedno spodbujali.
Takratnim borcem na Doberdobu se moramo zahvaliti, da v lepi Sloveniji ne gospodari tujec.
Če bi oni takrat popustili, bi privalil v naše kraje in nikoli več ga ne bi mogli spraviti z zemlje, ki mu je tako všeč, saj še sedaj vedno sanja o njej. Godilo bi se z nami tako kot z našimi v Vipavski dolini, na Krasu in drugod. Tujci bi bili v lastni domovini!
Tega danes marsikdo ne ve in tudi noče vedeti. Toda vsakomur svoje. Oni ki leže strohneli na Krasu ali pa so tam izgubili dele telesa, ko so ustavljali z zadnjimi močmi grozovite navale Italijanov, so bili tisti, ki so nam ohranili domovino.
Njim – slava!«
(Amandus Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana 2005)
Več o Bitki na doberdobski planoti preberite tukaj .
|
blank |
|
|
|
|
|
