Zemjovid Slovenske dežele in pokrajin je izdelal in na svitlo dal
Peter Kozler(1824- 1879) pravnik, geograf, politik in eden
najbogatejših industrijalcev na Kranjskem (pivovarna v Ljubljani). Kozler se
je aktivno zavzemal za uvedbo slovenskega jezika v šole, izrednega pomena pa
je njegovo raziskovanje praktičnih možnosti nastanka in obsega Kraljestva
Slovenije z lastnim deželnim zborom. Preučil je razširjenost Slovencev v
Istri, na Goriškem, Koroškem in Ogrskem ter nato izdal Zemljovid
Slovenske dežele in pokrajin. Na njem je vrisal slovensko etnično mejo
in jo utemeljil v spremni knjižici Kratek slovenski zemljopis in pregled
politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljevstva in Štajerskega
vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev
i.t.d. Knjižica z uvodom iz leta 1852 in z letnico tiska 1854 vsebuje
geografski opis pokrajin in statistične podatke ter narodopisno poglavje, v
katerem je podrobno opisana in utemeljena na zemljevidu zarisana slovenska
jezikovna meja.
Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin je izdelan v priročnem formatu
(50 x 55 cm) in v merilu 1:576.000. V njem so zajete vse takratne slovenske
dežele. Izdelan je na podlagi vojaške topografske karte s črtkanim reliefom
in je tiskan kot bakrorez v črno-beli tehniki. Vpisana so mesta, trgi in
vasi, označene so pošte in rudniki. Prvič je na zemljevidu zapisano ime
slovenskega simbola in najvišje slovenske gore Triglava.
Zemljovid z letnico 1852, za katerega je Knorr dokončeval dela na
plošči, je unikatni znani primerek na Slovenskem, verjetno poskusni odtis,
na katerem so vidne še zadnje napake (napačno obrnjeni črki Z in Ž, kar je
bila pogosta napaka, saj je pri izdelavi plošče treba upoštevati zrcalnost
odtisa, pri napisu Hrvaško ni uporabljen Š ampak S, ni znamenja za postajo,
beseda »jzdelal« je napisana z j, …). Unikatni primerek je shranjen v
Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Z
animivo je, da je na tem originalnem zemljevidu vso takratno slovensko
ozemlje obarvano drugače, medtem ko so sosednje dežele obarvane belo oziroma
rumeno. Na zemljevidu so označene le meje slovenskih pokrajin npr. Koroška,
Štajerska, Kranjska, Goriško-Gradiščanska, Istra in Kvarner, v Prekmurju in
Medmurju, v takratni Ogrski, pa meja slovenskega ozemlja ni točno
zaključena. Sosednje dežele so »Nemško Štajersko«, Solnograško, Tirolsko,
Beneško, Hrvaška, med tem ko Ogrska, kot že rečeno ni označena.
Usoda Kozlerjevega zemljevida je bila prav nenavadna. Že skoraj dokončana
plošča pripravljena za tisk, z vsem gradivom, je leta 1849 izginila. Dve
leti pozneje se je izgubljeno ponovno našlo in Kozlerju je zemljevid
dokončal bakrorezec Anton Knorr. Leta 1852 je bila že napovedana njegova
izdaja, vendar je bil takrat Zemljovid prepovedan zaradi zaostrenih razmer
v obdobju Bachovega absolutizma. Sporen je bil zemljevid predvsem zato, ker
naj bi prikazoval neobstoječo politično tvorbo (Kraljestvo Slovenija), prav
tako pa sta bili sporni tudi praktično popolna slovenska toponomija (prvič
uporabljena na kakem zemljevidu) ter zarisane jezikovne meje, do katerih je
v tistem času segala slovenska govorica. Proti Petru Kozlerju so zato
uvedli sodno preiskavo pred vojaškim sodiščem, iz katere pa se je srečno
izvlekel.
V knjigarnah Mladinske knjige je naprodaj reprint Zemljovida Slovenske
dežele in pokrajin, vendar je na tem izvodu s črno črto vrisana nekakšna
novejša jezikovna meja, iz sredine 20. stoletja, tako na Štajerskem,
Koroškem, kot Goriškem in zlasti v Istri (meja na Dragonji). Zanimivo in
hkrati žalostno je to, da ni naprodaj reprint originala, hkrati pa tudi to,
da je v knjigi Ilustrirana zgodovina Slovencev natisnjen prav tako
Zemljovid z vrisano to novejšo mejo, ki vanj ne sodi.
|
![](mape/4-samo_regnum.jpg")
