|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je eden najbolj obiskanih turističnih krajev v Sloveniji Bled? Bled s svojimi številnimi naravnimi in kulturnimi lepotami privablja turiste iz celega sveta. Posebej zanimivo je jezero z otočkom, na katerem stoji cerkvica in do katerega se lahko pripeljete z za Bled značilno gondolo, imenovano pletna. Skoraj 100 m nad jezerom pa na skali stoji grad, katerega korenine segajo kar 1000 let nazaj. Znamenita kulinarična poslastica je sladica, imenovana blejska kremna rezina.
|
|
Pojem Slovenija – Sclavinia, Sclaueniae, Sclavonia, La Schiavonia, Windischland, Slowenien, Szlovenorszag
Pomen imena Slovenija ter njegove omembe v slovenščini in jezikih naših sosedov. Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje Republike Slovenije ali na njeno današnjo soseščino. Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje, ki je od današnje Republike Slovenije bolj oddaljeno, vendar je bilo v preteklosti večinsko naseljeno s Slovenci. Retija ali ime Slovenija v Antiki.
Andrej Šiško, Maribor, 15. Veliki srpan 2009
Barvna slika iz cerkve St. Pierre le Jeune v Strasbourgu na kateri je upodobljena Slovenija (Sclavonia). Slika je nastala sredi 14. stoletja. V nadaljevanju sledi opis slike v izvirnem besedilu v angleščini - Mural at L'eglise St Pierre le Jeune; This delightful mural shows the nations of Europe marching towards the Cross - each rider carries a flag with the nation's name. Vir: http://ernest.muller.free.fr/Saint%20Pierre%20le%20Jeune/De%20toutes%20les%20couleurs.htm
Pomen imena Slovenija ter njegove omembe v slovenščini in jezikih naših sosedov
Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje Republike Slovenije ali na njeno današnjo soseščino
Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje, ki je od današnje Republike Slovenije bolj oddaljeno, vendar je bilo v preteklosti večinsko naseljeno s Slovenci
Retija ali ime Slovenija v Antiki
Sklep
Pomen imena Slovenija ter njegove omembe v slovenščini in jezikih naših sosedov
Ruski znanstvenik Jurij Venelin je v svojem delu Starodavni in današnji Slovenci, v Moskvi leta 1834 zapisal: »Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči.« Kaj o pojavu, pomenu in zgodovini imena svoje države in dežele, o katerem tako vzhičeno in ves prevzet piše Rus, vemo današnji Slovenci? Premnogi žal skoraj ničesar, velika večina pa zagotovo bistveno premalo. Krivda za takšno stanje je v pomanjkljivem šolskem programu, ki zadnjih sto let žal ni usmerjen v oblikovanje in utrjevanje prepotrebne slovenske narodne zavesti.
V svojem pomenu je Slovenija po definiciji dežela kjer živijo Sloven(c)i in veljata slovensko pravo ter slovenska oblast. Ime Slovenija se je skozi zgodovino pojavilo po pravilu vselej, kadar so propadle pred tem posebne slovenske politične tvorbe npr. Beneško/Venetsko, Panonija, Karantanija, Dalmacija. Ko so katero izmed slovenskih političnih tvorb, katere so prej nosile geografsko, (krajevno, lokalno) ali plemensko ime, zasedli tujci, ali pa so bistveno spremenili njeno narodnostno sestavo, se je na tistih območjih, kjer so Slovenci še predstavljali večino, vselej pojavilo ime Slovenija. Ime je v različnih virih v glavnem zapisano v tujih jezikih, vendar so latinski, grški in drugi zapisi nesporno nastali na podlagi domačega slovenskega poimenovanja dežele.
Slovensko laično javnost dandanašnji uradna znanost zavaja z netočnimi trditvami, da je ime Slovenija prvi uporabil pesnik Janez Vesel Koseski v odi cesarju Ferdinandu leta 1844 (ob tem lahko opomnimo, da je Janez Vesel skoraj povsod neutemeljeno prekrščen v srbskega Jovana Vesela, op.p.). Tej nesmiselni in zavajajoči trditvi je nasedel celo ruski profesor Pavel Tulajev, ki je zato zapisal, da je bil Jurij Venelin prvi, ki je v literaturo uvedel pojem Slovenija, to pa bi bilo torej leta 1834.
Valentin Vodnik, tretja kitica pesmi »Slovenia zveličana«, NUK, Ms 472
Toda že med leti 1812 in 1816 je Valentin Vodnik napisal pesem »Slovenija zveličana«. Ime Slovenija je uporabil tako v besedilu pesmi, kot tudi v naslovu pesmi, ki ima, kot kaže več naslovov. Naslovi v slovenščini so: »Slovenia zveličana«, »Ilirija zveličana« in »Ilirija poveličana«, v latinščini pa »Illyria magnificata«. V besedilu pesmi v slovenščini je zapisano »Mat' stara Slovenja«. Očitno sta bila torej Vodniku znana naziva Slovenia in Slovenja zato je oba v svoji pesmi tudi uporabil. In ne le to, »Mat' stara Slovenja« nedvoumno pomeni, da je ime Slovenija že staro! Valentin Vodnik je naziv »Sloveniam«v latinščini uporabil tudi že v svoji pesmi z naslovom »Illyria rediviva«, ki jo je napisal leta 1811. (NUK, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia zveličana, Telegraphe officiel, 31.07.1811, št. 61, 244 – Illyria rediviva, Ilirija oživljena, ena verzija Slovenie zveličane je tudi v Kastelčevi zapuščini – NUK, Ms 472)
Rokopis v latinščini, ki se nanaša na pesem »Illyria magnificata« oziroma »Slovenia zveličana« s podpisom Valentina Vodnika. Pred podpisom je lepo viden zapis v bohoričici »Slovenia svelizhana«.
Imamo tudi pismo Janeza Nepomuka Primica (1785-1823), višješolskega učitelja na katedri za slovenski jezik v Gradcu, ki je Valentinu Vodniku 13. Listopada 1810 v takratni slovenski pisavi bohoričici zapisal: »Moji Shtajarski Slovenzi so na vakanzah sa Slovenio malo naberali ...« (France Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca: 1808 - 1813, Ljubljana 1934).
Na srečo pa imamo še mnogo starejši tiskan vir v slovenščini, ki je iz 16. stoletja. Gre za knjigo v kateri je natisnjeno ime Slovenija oziroma natančneje Slovenieh, različica v narečju panonskih Slovencev. Ime »Slovenieh« je več krat uporabil Anton Vramec v svoji Kroniki že leta 1578. Jasno je, da si ga tudi on ni kar izmislil, temveč je le zapisal ime, ki je bilo takrat v široki uporabi. In res je v takratnih virih iz 15. in 16. stoletja v nemščini pogost zapis “das Windische Land” ali “Windischland” - Slovenija, natančno to, o čemer v letu 1814 v tiskani knjigi ponovno piše Janez Nepumuk Primic.
Anton Vramec, Kronika znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Lublana 1578; omemba velikega kmečkega upora na Slovenieh v letu 1573
Ime Slovenija v nemški obliki Slovenien je zapisal Janez Nepomuk Primic v knjigi Novi Nemshko – Slovenshki Bukvar ali A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen, Gradec 1814, na strani 122. Primic piše: ”Unter Slovenien (Slovensko, Slovenska zemlja) verstehen wir Krain und die slovenischen (Windischen) Theile von Kärnten und Steyermark«; kar pomeni: »Pod Slovenijo (Slovensko, Slovenska zemlja) podrazumevamo Krajnsko in slovenske (vindske ali vindiške) dele Koroške in Štajerske«. V nadaljevanju pisanja Primic uporabi tudi ime “das Windische Land (das ist Slovenien)”, kar pomeni Vindska ali Vindiška dežela, to je Slovenija.
Janez Nepomuk Primic, Novi Nemshko – Slovenshki Bukvar ali A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen, Gradec 1814, str. 122
Očitno je, da je bila v začetku 19. stoletja Slovenija znano ime, ne samo v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku. Primičevo pisanje je izjemno pomembno tudi zato, ker enači Slovenijo s pojmi »Slovensko« oziroma »Slovenska zemlja«, »Slovenska dežela« ali »na Slovenskem«. Seveda gre za eno in isto, le da je ohranjenih zapisov imenovanja »na Slovenskem« celo več, kot zapisov v obliki »Slovenija«.
V Gutsmanovem Nemško-slovenskem slovarju (Deutsch –windisches Worterbuch), izdanem leta 1789, imamo nemško latinizirano ime »Slavenland«, katero Ožbalt prevaja po nemški obliki, kot »slovenska dežela«, lahko pa bi jo tudi po slovenski, kot »Slovenija«, kakor Slovenci prevajamo »Deutschland« v Nemčija in zgolj redko ali pa sploh ne, v »nemška dežela«.
Ožbalt Gutsman, Deutsch – windisches Wörterbuch, Celovec 1789, str. 284, razlaga pojmov Slav – Slovenec, Slavenland – Slovenska dežela in Slavisch - slovenski
Tudi Primož Trubar pozna Windischland in s tem torej »Slovensko deželo« ali Slovenijo. Leta 1555 v pismu Heinrichu Bullingerju piše o tem, da je pred letom 1547 pridigal v »Windischland«, se pravi v »Slouenski deželi«, Sloveniji. Slovensko deželo omenja tudi v Katekizmu leta 1555 in v Ta pervem deili tiga Noviga testamenta 1557/1558. V glagolskem Prvem delu Novoga testamenta iz leta 1562 pa Trubar v nemškem posvetilu piše o zgornjih (avstrijskih)in spodnjih (ogrskih) slovenskih deželah (der obern Windischen Landern gemeines volck). Njegov sodobnik Sebastijan Krel (Sebastianus Krellius) v Predgovoru Postile Slovenske leta 1567 piše, da »so ta vekši del slouenskih dežel puste«. Enak izraz v nemščini – Windischland je uporabljal še drugi za Slovence pomemben pisec Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Krajnske konec 17. stoletja.
Windischland ali Sclauonia (Slovenija/Slovenijeh - dežela Vindov/Slovencev) se imenuje naslov zemljevida, katerega avtor je Sebastian Münster in je bil objavljen leta 1548, Windischland pa je tudi dežela označena na Ortelijevem zemljevidu Schlavoniae iz leta 1570. Prav tako je pojem Slovenija ali Slovenska dežela v nemškem zapisu Windischlandt in windisch Landt znan v dveh avstrijskih kronikah v 14. in 15. stoletju. Izraz se posebej nanaša na Koroško, katera je prava oziroma zares slovenska dežela, kot je zapisano v »Österreichisches Chronik von den 95 Herrschaften« Leopolda Stainreuterja ali Leopolda von Wien ter v »Österreischiches Chronik« Jakoba Unresta (»darumb, daß Kerndten ein rechts windisch Landt ist«).
Prva izdaja Ortelijevega atlasa Theatrum orbis terrarum, Antwerpen 1570; Kartograf Augustin Hirschvogel je zemljevid najverjetneje izdelal med leti 1539 in 1543, ko je prebival v Ljubljani. Schlavoniae je na samem zemljevidu označena kot Win-dis-ch-land ali Slovenska dežela – Slovenija. Vidimo lahko, da se napis Windischland začenja že severovzhodno od Celja. Slika prikazuje izsek zemljevida s posebej označenim napisom Windischland.
V nemškem Zgodovinsko - topografskem leksikonu Štajerske (Historisch - topographisches Lexicon von Steyermark) Karla Schmutza iz leta 1822 je prav tako mogoče najti izraz Windischland, kar dokazuje, da je to ime bilo v zgodovini znano tudi na Štajerskem, enako kot smo navedli že za Koroško. To je pomembno zato, ker Hrvati pogosto trdijo, da se ime Windischland nanaša izključno na “Slavonijo” in ne pomeni Slovenije. V resnici je prav obratno! Slavonija je zgolj hrvatiziran (tudi srbiziran) izraz za panonsko Slovenijo, ki je nastal šele v 18. stoletju na podlagi latinskega poimenovanja Slovenije.
Obstaja tudi pomemben zapis »Slovenska zemla« v ruskem jezku, ki je nastal v obdobju med leti 1437 in 1439. V ruščini se glasi: »Ta u bo reka u rubeža Sloven'skoj zemli s Ugerskoju zemleju«. Gre za besedilo v Dnevniku o popotovanju metropolita Izidorja, o čemer je pisala Zlata Medic Vokač (Izidor, metropolit ruski, Dialogi XII, 1976). Pomembno je zlasti to, da pisec v konkretnem zapisu pozna in loči »Slovensko zemlo« od »Hervatljanov« oziorma Hrvatov.
Naši južni sosedje Hrvati v zgodovinskih pisanjih uporabljajo različna imena za Slovenijo. Imenujejo jo Slovinje, Slovinja, Slovinsko, Slavinja, Sklavinija in Vindija. Viri se nanašajo na 18. in še zlasti na 19. stoletje, ko je v hrvaškem zgodovinopisju že močno prisotna velehrvaška politična ideja. Tudi ime Slavonija, ki je pohrvatena in posrbljena različica latinskega poimenovanja Sclavonia in kot smo že videli pomeni Slovenija, je nastalo šele v drugi polovici 18. stoletja, ko so se Turki umaknili iz t.i. Sclavonie inferior (Spodnja Slovenija). Hrvati so v 19. in 20. stoletju storili vse kar je bilo v njihovi moči, da bi zatrli zgodovinski spomin na panonsko Slovenijo, kar so storili pod pretvezami »Ilirizma«, »jugoslovanstva« in podobnih idej. Kljub temu ne morejo spremeniti zgodovinskih dejstev, da so se v panonsko Slovenijo, današnjo Slavonijo, naselili šele kot begunci pred Turki, konec 15. zlasti pa v 16. in 17. stoletju.
Iz hrvaškega slovarja k delu Sveti Evangeliomi – razlaga za pojem Slovenci, slovenski jezik, slovenska dežela in slovenščina. Hrvati so pravi mojstri v poenostavljanju dejstev, izmišljanju in njihovem prenarejanju. Slovenci so po njihovem prebivalci »Hrvaške severno od Gvozda« (pravilno Gozda ali Petrove gore). Naj spomnimo, da Hrvaška na tem območju do 17. stoletja ni obstajala. Za današnji narod Slovencev pravijo, da se je nekdaj uporabljalo izključno ime Kranjci (kot da Trubarjevih, Bohoričevih, Dalmatinovih, Kreljevih, Gutsmanovih in drugih zapisov o Slovencih nikoli ni bilo, in kot da ni bilo Slovencev na Koroškem, Štajerskem, Goriškem, v Istri, Prekmurju...). Slovenski jezik je za Hrvate – hrvatski jezik. Možno je, da ga poimenujejo še kajkavski jezik ali zanje »primernejše« kajkavsko narečje. Slovenski orsag (orsag je madžarska beseda za deželo oz. kraljestvo, op.p.) je za njih Hrvaška, oz. v najboljšem primeru del »severne Hrvaške«, ki se imenuje »tudi« Slovinje. Slovensko zagrebško slovo je zanje kajkavski književni jezik zagrebškega literarnega kroga. Slovenščina pa je najpreprosteje »hrvatska kajkavština«.
Navedemo lahko vsaj tri primere v obdobju med leti 1439 in 1578, ko pisci različnih narodnosti povsem jasno razlikujejo panonske Slovence in Slovensko zemljo ali panonsko Slovenijo, danes v hrvaščini in srbščini imenovano Slavonija, od Hrvatov, Horvateh ali Hervatljanov, ki so takrat živeli v svoji, od panonske Slovenije ločeni in mnogo manjši deželi. Poleg že omenjenega Izidorjevega Dnevnika ter Vramčeve Kronike gre še za pisanje glagolskega popa Martinca z Grobnika, ki je opisoval posledice poraza Hrvatov v bitki s Turki na Krbavskem poju leta 1493, njegovo besedilo pa je vključeno v t.i. Novljanski II. breviar. Tudi v tem besedilu sta v povsem enakem smislu ločeni slovenska in hrvaška zemlja ali dežela oziroma Slovenija in Hrvaška, le da pop Martinec piše »zemlja hrvatska i slovinska« in torej za pojem »slovensko« uporablja ime »slovinsko«, ki ga še dandanes uporabljajo za Slovenijo Čehi in Slovaki, stoletja dolgo pa je bilo značilno tudi za pisce iz Dalmacije.
Za razjasnitev pojmov je pomemben prispevek slovenskega pisca z ogrskega Franca Temlina, ki je leta 1715 v svojem pismu nemške pietiste prosil za finančno podporo ob izdaji Malega Katechismusa. V latinščini je pojasnil, kje leži in kako se imenuje njegova domovina z naslednjimi besedami:« Kajti velespoštovani gospodje, na moji rodni zemlji, ki je Slovenija (v originalu uporablja latinski izraz Sclavonia, op.p.) in ki leži ob meji spodnje Ogrske proti zahodu, med Štajersko in Ogrsko, in kjer se tudi neki del in okrožje Železne županije ponaša s tem imenom, je skupina ljudi, nemajhna po številu...«. Dežela o kateri piše Temlin je namreč današnje Prekmurje, pred tem imenovano Slovenska krajina, tudi Slovenska okroglina ali Slovenija (Sclavonia), nikdar pa Slavonija ali Sklavonija.
Odlomek iz faksimila Temlinovega pisma nemškim pietistom, kjer je lepo viden latinski zapis »Sclavonia« - Slovenija.
Enako kot v primeru Nemcev in Hrvatov imamo tudi v primeru Italijanov ohranjene zapise imena Slovenija v italijanski obliki “La Schiavonia”. Tako je npr. beneški senat 2. Malega travna/aprila 1788 zaključil sledeče: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se«, kar pomeni »Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!) si vlada sama« (Glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Na italijanskem koncu je ohranjeno še eno 160 let starejše poročilo o Sloveniji. Tako 3. Velikega srpana/avgusta 1628 poroča tajnik fevdov Beneške Slovenije v Benetke: »che tra li fedelissimi e svisceratissimi sudditi di S. S. ta devono annoverarsi gli huomini et habitanti delle Convalli et Contrade della Schiavonia detti Antro et Merso...« (Glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Poznamo še starejši zapis Slovenije – Schiavonie iz leta 1561. Takrat je namreč izšla Ruscellijeva izdaja Ptolomejeve Geografije z zemljevidom Slovenije imenovanim “Tavola nvova di Schiavonia”. Še en italijanski pisec, Mauro Orbini v svojem delu z naslovom »Il Regno Degli Slavi Hoggi corrottamente detti Schiavoni« izdanem leta 1601, piše o Sloveniji - Schiavonii. Najstarejši zapis o Beneški Sloveniji naj bi segal celo v 14. stoletje, vendar nam vira zaenkrat žal še ni uspelo najti.
Ruscellijeva izdaja Ptolomejeve Geografije leta 1561 z zemljevidom Slovenije imenovanim “Tavola nvova di Schiavonia”
Tudi četrti slovenski sosed, Madžari poznajo Slovenijo v starih zgodovinskih zapisih. V madžarščini najdemo zapise kot so »Slovenorszag«, »Vendorszag« in »Tothorszag«. Obliko »Szlovenzki Orzag« ali »Slovenski Orsag« najdemo celo pri dveh slovenskih panonskih piscih iz 16. in 17. stoletja, ki sta živela pod Madžari oziroma v ogrski Sloveniji, pri že omenjenem Antonu Vramcu in zagrebškemu škofu slovenske cerkve Petru Petretiču.
Anton Vramec, Kronika znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Lublana 1578; za leto 1537 omenja generala Ivana Kocjana, ki je privedel vojsko na Slovensko zemlo ali Orzag
Zapis »Tothorszag« uporabljajo Madžari pogosto tako za panonsko Slovenijo ali Slovenijeh, kot tudi za današnjo Slovaško. Nemci so imeli podobne težave kot Madžari. To seveda pomeni, da ima zamenjevanje obojih, kar bi naj bila tudi sodobna težava, že stare korenine. Čudno pa to nikakor ni, saj gre za nekoč eno ljudstvo, ki je bilo z madžarskim vpadom v Panonijo razdeljeno na dva dela z jugovzhoda, obenem pa je imel enake posledice nemški pritisk s severozahoda. O tem, da so se današnji Slovaki že pred 2000 leti zaradi nasilja Rimljanov nad Slovenci v Panoniji, preselili čez reko Donavo, da bi tam lahko živeli svobodno, nam lepo poroča ruski znanstvenik Jurij Venelin v svojem delu Starodavni in današnji Slovenci izdanem leta 1841 v Moskvi, katero je po 168. letih končno letos izšlo tudi v slovenščini.
Iz predgovora k delu Sveti evangeliomi Petra Petretiča iz leta 1651. Zagrebški škof Petretič piše v panonski slovenščini ter omenja Slovenski orsag ali Slovenijo. Besedilo je iz Slovenske slovstvene čitanke za sedmi in osmi razred srednjih šol, izdane leta 1906, ko so se slovenski učenci še učili o slovenski književnosti v Slovenijeh ali panonski Sloveniji
Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje Republike Slovenije ali na njeno današnjo soseščino
Vrnimo se sedaj k slovenskemu jeziku in zapisu Slovenija v slovenščini. Neizpodbitno imamo zapise imena Slovenija pri Janezu Nepomuku Primicu (1810) in Valentinu Vodniku med leti 1811 in 1816, najstarejši znani ohranjeni zapisi imena Slovenija v slovenskem jeziku pa so, kot smo videli Vramčevi zapisi v Kroniki iz leta 1578. Nasploh si »Kronika znovič spravljena kratka slovenskim jezikom« zasluži več besed. Gre za zgodovinsko delo, ki predstavlja primarni zgodovinski vir v tistem delu pisanja, ki se nanaša na 16. stoletje, obdobje torej v katerem je pisec živel.
Anton Vramec, Kronika znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Lublana 1578; Za leto 1521 opisuje da je turški car vzel veliki del ogerske, slovenske in hrvaške zemle – »veliki del Vogerzke, Zlouenzke i Haruatzke zemle«
Vramec je v obdobju med leti 1520 in 1578 sedem krat omenil Slovenijo (Slovenieh), sedem krat Slovenskega bana, štiri krat Slovensko zemlo in tri krat Slovence ali Slovene. Slovenijo in Slovence strogo loči od Ogrov/Vogrov (Madžarov) ter Horvatov.
Anton Vramec, Kronika znovič spravljena kratka slovenskim jezikom, Lublana 1578; Za leto 1551 navaja da je Vlam beg »zaujel« in priključil pod svojo vladavino Virovitico in mnoge »ostale gradove na Slovenieh«
Drugi del Kronike v katerem so opisana starejša obdobja, ne predstavlja primarnega zgodovinskega vira. Kljub temu pa je jasno, da je Vramec vsebino od nekod povzemal. Najstarejša omemba Slovenije se nanaša na leto 280 v katerem naj bi bil »na Zlouenieh« umorjen rimski cesar Aurelius Probus. Večina zgodovinskih virov navaja, da je bil rimski cesar Marcus Aurelius Probus dejansko ubit v Sremu leta 282.
Slovensko zemlo in Orzagh omenja tudi v letu 401, v povezavi s hunskim kraljem Atilo, ki je med drugim do temeljev »poter« (podrl, uničil, op.p.) panonsko mesto Sisek in zavil vse do morja.
Vramec v Kroniki prvič omenja Slovene že v obdobju Aleksandra Makedonskega, prav tako pa omenja v letu 110 prvega slovenskega krščanskega škofa Kvirina ali Quirinusa v mestu Sisku, kateri je bil utopljen v reki Kolpi.
Pozna Slovenijo oziroma »Slovensko zemlo« leta 744, pa tudi »slovenskega krala« (683 in 832) in slovenskega vojvodo ali »herczega« (747 in 1035). Za leto 928 omenja Henete (Venete), ki se tudi Sloveni imenujejo in so bili pobiti na Nemškem.
Vse tuje oblike zapisa Slovenija, najsi gre za starejše grške in latinske ali pa za mlajše nemške, italijanske, madžarske, ruske, češke in hrvaške, zanesljivo izhajajo iz domače slovenske oblike.
Slovenski zgodovinar dr. Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavinia, Sclavonia, Sclavia, Sclavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria ipd.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga, Ljubljana 1906, str. VII
Prav tako piše, da so izraz »Sclavinia« oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v besedi Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ne odgovarja latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji samostalnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »e« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavinio, Sclavenio, Sclavonio in celo Sclavio.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Druga knjiga, Ljubljana 1906, str. IX
Obstajajo latinski zapisi imena Slovenija, ki se nanašajo na današnje ozemlje Republike Slovenije, mnogo več pa je takšnih, ki se nanašajo na širše območje. Dlje kot se vračamo v preteklost, dalje od meja današnje Slovenije najdemo latinsko zapisana imena Sclavinia, Sclavonia, Sclauonia ali Sclauinia. Poglejmo zato najprej zapise imena Slovenija na današnjem ozemlju Republike Slovenije ali v njeni neposredni soseščini, zatem pa še zapise, ki so od današnje Slovenije že precej oddaljeni.
Latinski zapisi iz let okrog 1512 - 1513, se glasijo »domus vallis Scti. Johannis bapte in Slauonia«, se nanašajo na kartuzije Žiče, Jurklošter in Bistro. Gre za napise na oltarni sliki Bernharda Strigla, ki jo hranijo v Germanisches Nacionalmusem v Nürnbergu, ki potrjujejo dejstvo, da Slauonia ne pomeni nikakršne Slavonije, temveč Slovenijo, saj je Žička kartuzija nedvomno »hiša v dolini Sv. Janeza Krstnika« in je tudi danes v Sloveniji, ne pa v Slavoniji. Enako velja za kartuzijo Jurklošter, kjer je prav tako zapisano, da gre za »dolino Sv. Mavricija v Sloveniji«, latinsko »vallis Sancti Mauritii in Slauonia«. Pri tem je posebej pomembno tudi dejstvo, da sta prvi dve kartuziji na Štajerskem, medtem ko je kartuzija Bistra na Krajnskem. Nanjo se nanaša napis: »Vallis Jocose in Carniola in Frenitz in Slauonia«. Sklep, ki sledi na podlagi teh neizpodbitnih dejstev je povsem jasen – takratne vojvodine s slovenskim prebivalstvom – Štajerska, Krajnska in Koroška imajo skupno ime – Slovenija (Slauonia).
Slika Bernharda Strigla z latinskimi napisi treh kartuzij v Sloveniji (Slauonii); pod vejo zgoraj si od leve proti desni sledijo kartuzije Žiče, Jurklošter in Bistra
Zgoraj zapisan zaključek potrjuje tudi pesem Matije Trosta iz Vipave, v latinščini, ki je ob Trubarjevi smrti zapisal:
»Dumque fidelis erit Germania fama Lutheri
Et laus doctrina parta superstes erit.
Dumque fidelis erit Slauonia fama Truberi
Et laus doctrina superstit erit.«
Slovenski prevod Trostove pesmi se po Antonu Sovretu glasi:
»Dokler bo Nemčija zvesta, cvela bo Lutrova slava.
Hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj.
Dokler Slovenija bo zvesta, cvela boTrubarjeva slava
Hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj.«
Sovretov prevod je seveda edini pravilen in smiseln. Trostova Slauonia (Slovenija) se nanaša na leto 1586 in je torej okrog 73 let mlajša od zapisov, ki se nanašajo na samostane Žiče, Jurkloster in Bistro.
Viri, ki štiri slovenske kartuzije (prejšnjim trem je dodana še kartuzija Pleterje) postavljajo v Slovenijo (Sclavonio), pa so še starejši. Že 26. Rožnika leta 1415 so vse štiri slovenske kartuzije (provinciae huius Sclavoniae) v Žičah sklenile bratovsko duhovno zvezo. Po tem datumu, se besedna zveza z uporabo pojma Slovenija (Sclauonia) pojavi v še več krat v 15. stoletju (»possessiones quatuor domorum Sclauoniae«; »ex quatuor domibus Sclauoniae«; »et domorum suarum in Sclauonia«). Gre za obdobje največje moči Celjskih državnih knezov (in neposredno po njihovem tragičnem koncu), ki so takrat združevali slovensko ozemlje od Tirolske do Dalmacije in so bili v virih znani kot Slovenski bani. Prav grof Herman II. Celjski je ustanovil kartuzijo Pleterje. Iz 15. stoletja je tudi rokopis iz Bistre, ki se nahaja v NUK ter postavlja v Slovenijo tudi mesto Ljubljana. Glasi se: »monsaterii in Frenicz vallis iocose ordinis Carthusiensis prope Laibacum in Sclavonia«. (NUK, Ms., 33, fol. 78v, precej podobno pa tudi še na fol. 167v in 250v). Še starejša je latinska pesnitev »Commendacio celle«, Syferidusa Sweuusa, meniha v Jurkloštru med leti 1255 in 1260, ki je zapisal, da ga redi Slovenska zemlja – Sclauonica tellus. (NUK, ms. 40)
Poseben pomen ima tudi slika, ki je še starejša od prej omenjene s slovenskimi kartuzijami. Gre za fresko, ki prikazuje poklon evropskih nacij Svetemu Križu, katere nastanek sodi v sredo 14. stoletja. Freska se nahaja v cerkvi St. Pierre le Jeune v Strasbourgu. V družbi Germanije, Italije, Galije, Anglije, Hibernije, Frizije, Škotske, Aragonije, Sicilije, Kastilije, Ogrske in Poljske, katerih predstavnice jezdijo na konjih ter Oriensa in Litve, ki sta peš, je tudi Slovenija (Sclavonia) na konju in s krono na glavi. Predstavnice očitno upodabljajo takrat obstoječe države, kraljevine oziroma srednjeveške nacije takratne Evrope.
Freska iz cerkve St. Pierre le Jeune v Stražnemgradu (Strasbourgu); Slovenija (Sclavonia) jezdi prva z leve pred Aragonijo, Sicilijo, Kastilijo in drugimi takratnimi nacijami Evrope; Vir: http://ernest.muller.free.fr/Saint%20Pierre%20le%20Jeune/De%20toutes%20les%20couleurs.htm
Zapis z dne 16. Malega srpana 1468, kateri se nahaja v Badenski Deželni knjižnici v Karlsruheju v Nemčiji mesto Ptuj postavlja v Slovenijo (anno 1468 die alia post margarethe virginis gloriose scriptum per Johannem Wydman in Sclavonia in opido petoviensi, Badische Landesbibliothek, St. Georgen 48, fol. 108) Tržič na Krajnskem leta 1492 sodi v Slovenijo – in partibus Sclauonie, kakor tudi Brežice, kjer se je v 14. stoletju, okrog 1355-1360 rodil Jurij iz Slovenije (Georgius de Rain de Sclavonia), profesor na pariški Sorboni.
09. Malega srpana/julija 1228 piše papež Gregor IX. nadškofom, škofom, opatom in drugim cerkvenim predstojnikom po Istri, Dalmaciji in Sloveniji ter jih prosi, da bi vsako leto dne 04. Vinotoka/oktobra obhajali praznik sv. Frančiška.
Opat Trithemij iz samostana sv. Jakoba v Würzburgu, ki je umrl leta 1516 je v svojih analih, kateri obsegajo obdobje od leta 830 do 1514 za obdobje med leti 1085 in 1105 omenjal samostan Rožac blizu Ogleja v Sloveniji - »monasterii prope Aquilejam in Sclavonia, quod Rohaz nuncupatur...«. (Trithemii Annales Hirsaugienses).
Trithemii Annales Hirsaugienses, Edit. Mabillon, I, 270
Za leto 1192 imamo več virov, ki govorijo o vrnitvi angleškega kralja Riharda Levjesrčnega iz križarske vojne v Palestini ter omenjajo, da je prišel do Gorice v Sloveniji – »in partes Sclavonie« (Radulfi abbatis de Coggeshalae Historia Anglicana, MG. SS., XXVII, 348, 349), »in Sclavonia« (Radulfi de Diceto Ymagines historiarum, MG. SS., XXVII, 281) ter »in Sclavoniam« (Ricardi Londoniensis Itinerarium peregrinorum, MG. SS., XXVII, 218).
Radulfi de Diceto Ymagines historiarum, MG. SS., XXVII, 281
V 12. stoletju najdemo tudi latinski vir, ki navaja slovensko ozemlje oziroma Sloveniji prisoja Koroško, Krajnsko, Istro, obe krajini in druge dele Slovenije na Ogrskem, s čemer sta lahko mišljeni Savinjska in Karantanska krajina ter Slovenska krajina. Gre za pismo cesarskega notarja Burgharda iz Kölna (Kelmorajna) z meseca Grudna/decembra 1161, ki se glasi: »Pertransiens Karinthiam, Carniolam, Istriam, duas marchias, alias partes Sclaueniae vsque in Vngariam...«. (Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, št. 437)
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, št. 437
Ohranili sta se nam še pomembni miniaturni sliki, nastali v samostanu Reichenau, okrog leta 998 v času cesarja Otona III., ki je vladal različnim narodom in deželam. Med enakopravnimi predstavniki cesarstva Otona III. so Slovenija, Germanija, Galija in Rim, ob čemer je potrebno opozoriti, da ima predstavnica Slovenije na glavi kraljevsko krono.
Slika – Evangeliar Otona III. se nahaja v Državni knjižnici (Stastsbibliothek) v Münchnu in ima oznako Clm. 4453. Cesarju se klanjajo (od leve proti desni) Sclauinia (Slovenija), Germania, Gallia in Roma. Druga podobna slika se nahaja v kodeksu De bello judaico v Bambergu, v Staatsbibliothek, Ms. Class 79., prikazuje pa Italio, Germanio, Gallio in Sclavanio. Napisi so nad glavami enakopravnih predstavnikov cesarstva.
Ohranjene so tri listine kralja Arnulfa Koroškega (Karantanskega) iz 9. stoletja, obdobja tik pred vpadom Madžarov v Panonijo, ko je obstajalo Karantansko kraljestvo)oziroma Slovenija. Tej sta pripadali Karantanija in Panonija. 22. Vinotoka/oktobra 893 je kralj Arnulf Koroški podelil kremsmünsterskemu samostanu nekatera posestva po Bavarskem in Sloveniji – »in aliis Waioariae scilicet atque Sclaviniae locis et terminis.« (Kos, Gradivo II. št. 306)
Tudi darovnica kralja Arnulfa Koroškega izdana 21. Malega srpana/julija 891 govori o Sloveniji – »capellam in Sclauinie partibus ad curtem nostram que Liburnia vocatur«, kar pomeni »kapelo v deželi Slovenija, na našem dvoru, imenovanem Liburnija« (Kos, Gradivo II., št. 298). Dne 9. Sušca/marca 891 pa je kralj Arnulf Karantanski podaril svoja posestva v dudlebski grofiji v Sloveniji solnograški cerkvi na prošnjo solnograškega metropolita Diothmara – » In partibus Sclaviniensibus vero in comitatu Dudleipa...«. (Kos, Gradivo II., št. 297)
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 891
Iz 9. stoletja imamo tudi vire, ki že pred Arnulfovim Karantanskim kraljestvom uporabljajo za ozemlje Karantanije in Panonije ime Slovenija (Sclavinia), npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap VII, leta 871 za leto 785 – »V Sloveniji, namreč v predelu Karantanije in Spodnje Panonije«, latinsko »in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae«.
V istem spisu za leto 799 piše, da sta nadškof Arno in grof Gerold na željo frankovskega kralja Karla Velikega posvetila škofa Teodorika in ga pripeljala v Slovenijo, ga priporočila tamkajšnjim knezom in mu v oskrbo izročila Karantanijo ter sosednje pokrajine na severni strani Drave, vse do njenega izliva v Donavo.
Enako velja tudi za listino kralja Karlmana z dne 9. Kimavca/septembra 878, s katero je daroval opatu Werinolfu nekatera svoja posestva v predelu Karantanije v regiji Sloveniji - »Dedimus quasdam res nostrae proprietatis in partibus Carentanie Sclavinieque regionis sitas«. (Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 248). Za leto 860 imamo zapis v naznanilu kralja Ludovika »Slougenzin marcha« oziroma Slovenska krajina (marka), kateri se nanaša na darovanje zemlje slovenskega vojvoda Pribine samostanu svetega Mavricija.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 878
Z dne 23. Kimavca/septembra leta 837 je zapis »ozemlje v Sloveniji, v kraju imenovanem Ipuža«, latinsko »territorium in Slavinia in loco nuncupato Ipusa« (F. Kos, Gradivo II. št. 121.). Za leto 828 imamo dva zapisa Slovenije. Prvi je v naznanilu cesarja Ludovika škofom, vojvodom, grofom in uradnikom po deželah cesarstva, pri čemer je ob Frankiji, Burgundiji, Italiji in drugih deželah navedena tudi Slovenija - »Sclaviniae« (F. Kos, Gradivo II. št. 102) ter drug zapis, ki se glasi »v predelu Slovenije«, latinsko »in partibus Sclaviniae« (M. G. Formulae, 314, no. 37).
Leta 824 najdemo zapis »v predelu Slovenije, v kraju imenovanem Zellia, kar naj bi bilo Celje«, in je v originalu zapisano kot »in partibus Sclaviniae in loco qui dicuntur Zellia.« (Franc Kos, Gradivo II., št. 78). Zgodovinarji se sicer ne strinjajo glede tega ali gre za Celje, ali za Zilsko dolino, ali Kanalsko dolino, kar pa je za nas nepomembno, saj so vse tri lokacije še zmerom znotraj današnjega slovenskega etničnega ozemlja, kakor so bile tudi v 9. stoletju.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II, št. 824
Še starejši zapisi o Sloveniji in Slovenskem se nanašajo na 7. stoletje in obdobje Slovenskega kraljestva v času kralja Sama (»Samonem regem Sclavinorum«, oziroma »Samovem kraljestvu Slovenskem, Fredegarjeva Kronika, IV. C. 68). Fredegarjeva kronika tudi enači Slovene (Sclavi) in Vinde (Winidi).
Gre za obdobje med leti 623 in 658. Samovo Slovensko kraljestvo (Samonem regem Sclavinorum) je obsegalo več slovenskih dežel in sicer nekdanji rimski provinci Norik–Karantanijo ter Panonijo in čezdonavske dežele, Lužica ter kasneje imenovane Moravska, Slovaška in Češka. Iz 9. stoletja imamo tudi zapis »Sclavinia tellus« za leto 630 (Vita s. Amandi).
Najstarejši ohranjeni zapisi, ki omenjajo današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico se nanašajo na 6. stoletje. Gre za pisanje Langobarda Pavla Diakona okrog leta 788 (P. Diaconus, Historia Langobardum), ki za leto 595 ozemlje na današnjem Tirolskem imenuje »Sclaborum provinciam«, za leto 738 pa Krajnsko imenuje »Carniolam Sclavorum patriam«, torej Slovenska domovina.
Obstaja celo zapis imena Slovenija »in capite Sclavanie«, za leto 579 v delu Chronicon Venetum vulgo Altinae (Mg. Ss., XIV, 13, 14). Kronika je bila napisana v 13. stoletju, njeni starejši deli pa naj bi bili napisani med leti 800 in 1008. Izvirni rokopis je žal izgubljen, tako da gre samo za kasnejše prepise, zato ne moremo trditi, da gre za najstarejši latinski zapis imena Slovenija, ki se nanaša na današnje ozemlje Republike Slovenije oziroma njeno bližino. Zaenkrat predstavlja ta letnica le, najzgodnejšo omembo imena Slovenija v latinščini za današnje slovensko narodnostno ozemlje. Slovenija je torej obstajala že takrat, ko po trditvah nekaterih zgodovinarjev Slovenci naj niti še ne bi prispeli v te kraje. Daljše latinsko besedilo se glasi: »Per hoc sinodale concilium, cum conclaudatione clericorum, cum tocius per partes populi a Verona usque ad Panonie finem et in totum Forogulensium sive Hystrie partis cum Pola et Parentina civitatibus et in capite Sclavanie, quod est civitates nomine Pethena...«. Če bi se Slovenci v naše kraje priselili šele proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja, kot trdijo »uradni« zgodovinarji, se sosednja ljudstva na nove prebivalce zagotovo ne bi tako hitro navadila, kaj šele, da bi sprejela poimenovanje dežele Slovenije že za leto 579!
Kot bomo videli v nadaljevanju, so zapisi imena Slovenija v grškem in latinskem jeziku še starejši, je pa res, da se ti zapisi ne nanašajo na ozemlje današnje Republike Slovenije temveč so od nje precej oddaljeni. Toda to je povsem logično glede na definicijo imena Slovenija. Nobena slovenska vojvodina ali kneževina, se ni imenovala Slovenija, kadar je bila sredi drugih slovenskih dežel. Za kaj takšnega glede na obsežno slovensko poselitev seveda ni bilo nobene potrebe. Slovenije se zato pojavijo vselej na obrobju slovenskega ozemlja, oziroma tam, kjer so tuji napadalci zasedli slovensko ozemlje in na njem postopoma prevladali.
Če pogledamo južni ali jugovzhodni del Slovenije iz 9. stoletja, torej Spodnjo Panonijo, katere del sta bila takrat tudi današnje Prekmurje in Prlekija, opazimo, da se v obdobju po letu 1000, še pogosteje pojavi v takratnih zgodovinskih virih dežela z imenom Sclavoniae. Gre za panonsko Slovenijo, oziroma za ostanek nekdanje Panonije, ki po prihodu Madžarov ni bi neposredno pod madžarsko oblastjo, temveč je bil večinsko poseljen s Slovenci in je ohranil slovensko pravo in oblast. Omenjena je leta 1091 v pismu kralja Ladislava opatu Oderisiu iz Montecassina. O njej v panonski slovenščini v 16. stoletju piše že večkrat omenjeni Anton Vramec. Najzgodnejši latinski viri navajajo ime Sclauinia ali Sclavinia (Slovenija), s čimer so še v 10. stoletju označevali ne le Panonsko Slovenijo, temveč tudi Dalmatinsko Slovenijo oziroma dežele v notranjosti severozahodnega dela balkanskega polotoka.
Zgodovino dežele in celo kraljestva Sclavoniae oz. po domače v slovenskem panonskem narečju Slovenijeh, so večinoma opisali in obdelali Hrvati, nekaj tudi Srbi, ki so oboji obstoječe vire prilagodili sebi v prid in jih celo ponaredili. Slovenski znanstveniki so se preučevanju tega dela Slovenije v glavnem precej neodgovorno odrekli. Kljub temu pa je jasno, da se je deset let po izdani ogrski kraljevi Zlati buli, leta 1232 dežela Slovenijeh/Sclavonia prvič uradno imenovala kraljevina Slovenijeh oziroma regnum Sclavoniae. Do tedaj je v Slovenijeh običajno vladal ali ban, po čemer se je imenovala banatus (v domačem jeziku banovina), ali pa vojvod (herceg, dux), po katerem se je dežela imenovala ducatus ali vojvodina Slovenijeh. (Ferdo Šišić, Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb 1962, str. 185)
Prav tako danes vemo, da je leta 1273 bil v tem slovenskem kraljestvu latinsko imenovanem regnum Sclavoniae sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni ali občni zbor celotne kraljevine Slovenije. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava.
Do 16. stoletja je bila dežela še vedno večinsko slovenska, takrat pa jo je po turški okupaciji Srbije, Bosne, dela Dalmacije in Hrvaške zalil val beguncev iz teh dežel, ki so bistveno spremenili narodnostno strukturo panonske Slovenije. Obenem s številnimi selitvami, se je na področje panonske Slovenije selilo tudi hrvaško ime in sicer najprej na področje med rekama Kolpo in Savo, nato pa še dalje proti severu do Drave.
Pojem Slovenija v zgodovinskih virih, ki se nanašajo na ozemlje, ki je od današnje Republike Slovenije bolj oddaljeno, vendar je bilo v preteklosti večinsko naseljeno s Slovenci
Dežela kjer so živeli Sloveni oz. njih ostanek Slovenci, se je torej v srednjem veku, v zgodovinskih virih imenovala Slovenija ali Slovenijeh. Drugi narodi so za Slovenijo uporabljali različne izpeljanke kot so Slovinje, Slovinja, Slavinja, Slavija, Sklavinija, Vindija (hrvaško, srbsko, bolgarsko, makedonsko, črnogorsko, bosensko) Sclavinia, Sclavonia, Sclavenia, Sclavania, Sclauinia, Sclauonia, Sclauoniae, Sclavoniae, Sclavia, Schiavonia, Sclabonia, Sclavorum, Sclaborum, ????????? in ????????? (latinsko, italijansko, furlansko, grško) ter Windischland, Slavenland, Slovenien in Slowakia (nemško). Slednje predvsem zato, da so Nemci ločili današnje Slovence in Slovake, saj se v slovaškem jeziku, v »slovenčini« dežela tudi imenuje »Slovensko«.
Pojem Slovenija je v različnih jezikovnih izvedbah zapisan v zgodovinskih virih, ki delno ali v celoti popisujejo ozemlja naslednjih današnjih držav: Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, BiH, Črna gora, Srbija, Makedonija, Grčija, Bolgarija, Romunija Slovaška in seveda Slovenija. Kasneje bomo spoznali, da lahko ob razumevanju antičnega imena Retija dodamo še dele današnjih Švice in Nemčije.
Eden najbolj priznanih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja dr. Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954, pozna Sclavinio, vendar si je ne upa zapisati v slovenski obliki Slovenija, temveč latinski zapis »posloveni« in ga piše preprosto Sklavinija. Zanimivo je, da ime Sclavi oziroma Sclaveni, pravilno prevaja kot Sloveni, vendar ne naredi naslednjega logičnega koraka in imena Sclavinia dosledno ne prevede v Slovenijo.
Primer v katerem dr. Bogo Grafenauer v enem stavku piše o Slovenih, Sklaviniji in Slovanih. Piše kako so Obri/Abari ob koncu 6. stoletja vsilili svoje vodstvo Slovenom v Sklaviniji in tako vodili ves slovanski pritisk proti Bizancu. Pisanje je zanimivo zaradi več razlogov. Grafenauer razlikuje Slovene od ostalih Slovanov, o katerih v 6. stoletju ni govora, deželo Slovenov (Sclavenov) pa imenuje Sklavinija in ne Slovenija, kar bi bilo edino logično in pravilno. Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, str. 106
Kako pravzaprav imenovati takšno ravnanje in to celo v imenu vzvišene znanosti? Dr. Grafenauer je dobro poznal delo slovenskih zgodovinarjev, svojih predhodnikov dr. Franca Kosa in dr. Josipa Grudna, oba sta namreč pisala o starodavni Sloveniji. Poznan mu je bil izvor latinskega zapisa Sclavinia in dejstvo, da to ime nedvomno predstavlja Slovenijo. Kljub temu v svoji knjigi vztrajno uporablja izraz »Sklavinija«, ki je povsem jasno znova sloveniziran zapis latiniziranega zapisa Slovenija. Naravnost sarkastično, predvsem pa znanstveno nedopustno. Gre namreč za dvojni kriterij, ki v znanosti ni in ne more biti sprejemljiv. Žal je takšen pristop v zgodovini pogosto kar pravilo.
Grafenauer piše o t.i. vlaški Sloveniji na levem bregu Donave v 6. stoletju (550 – 578). Leta 578 so Obri/Abari vdrli v to t.i. vlaško Slovenijo in »pustošili slovensko ozemlje tudi na tak način, da so pustošili polja (s požiganjem poljskih pridelkov)«. V svoji Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, stran 96, se sklicuje na bizantinskega zgodovinopisca Menandra, ki je te dogodke popisoval v drugi polovici 7. stoletja. Opisan je tipični pojav pojma Slovenija, ki je zabeležen potem, ko na obrobno slovensko ozemlje vdrejo tuji osvajalci.
dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, str. 96
Takšno neznanstveno ravnanje slovenskega zgodovinarja ima žal daljnosežne posledice. Drugim neslovenskim narodom (Hrvatom, Srbom, Bošnjakom, Bolgarom itd.), ki so kasneje zasedli dele slovenskega ozemlja, namreč dopušča, da sami ravnajo povsem enako kot Grafenauer. O Slovencih in Slovenijah v poznanih zgodovinskih virih se preprosto sprenevedajo. Takšno ravnanje se stopnjuje in v svoji skrajni izpeljanki privede do šovinističnih izpadov in poniževanja celo današnjih Slovencev in Republike Slovenije, češ da gre za nezgodovinski narod, oziroma narod brez državotvorne tradicije.
To nam potrjuje 7. zvezek Enciklopedije Jugoslavije iz leta 1968, kjer je pod geslom »Sklavinije« na strani 209 zapisano (slovenski prevod avtorja): »Kot Sklavinije (pravilno bi bilo Slovenije, op.p.) se označujejo območja slovenske oblasti v jeziku bizantinske administracije in piscev. Značilna množina kaže, da je bilo slovensko področje v očeh Bizantincev videti kot množica majhnih slovenskih oblasti. Naziv ni vezan na eno določeno ozemlje. Vsaka Sovenija (Sklavinija) predstavlja poseben politični okvir in ima svojega vladarja. Vladar ene izmed takšnih Slovenij je v grščini zabeležen kot eksarhont in je v letih okrog 836 – 37 dvignil veliko vstajo v območju Soluna. Neka vest o vojni Konstantina V. med leti 758 – 59 pravi, da si je cesar podredil Slovenije po Makedoniji, ostale pa prisilil, da priznajo njegovo vrhovno oblast. Pri Konstantinu Porfirogenetu se na nekem mestu ureditev pri Slovenih v zaledju bizantinske Dalmacije primerja z »ostalimi Slovenijami« (Sklavinijami). Naziv izgine ko slovenske oblasti vstopijo v večjo državno organizacijo. Sloveni pod bolgarsko oblastjo nimajo Slovenij, temveč se naziv uporablja za oblast tistih Slovenov, ki dejansko ali fiktivno sodijo pod vrhovno oblast bizantinskega cesarja. Uvedba bizantinskih vojaško – administrativnih enot je morala vplivati na izginotje samostojnih slovenskih političnih organizacij. Termin Slovenija (Sklavinija) se ne srečuje po sredini 9. stoletja.«
7. zvezek Enciklopedije Jugoslavije iz leta 1968, geslo »Sklavinije« na strani 209
Pisanje v Enciklopediji Jugoslavije ni niti točno, niti pravilno. Nikakor ne drži, da se ime Slovenija (Sklavinija) po sredini 9. stoletja več ne pojavlja, kar smo jasno dokazali v zgornjem delu tega članka. Tudi ni res, da je ime Slovenija izginilo po uvedbi bizantinskih vojaško – administrativnih enot, ker je to vplivalo nanje, temveč je ime predvsem v Dalmaciji obstajalo še nekaj stoletij, dokler ga ni postopoma zamenjalo hrvaško ime na severu in srbsko oziroma črnogorsko ime na jugu.
Zgodnejši viri dejansko govorijo o Slovenijah na ozemlju današnjih držav Bolgarije, Makedonije in Grčije. V virih je uporabljena množinska oblika Slovenije, kar pomeni, da jih je bilo več. Nahajale so se zlasti na ozemlju, ki se je v političnem smislu dolga stoletja imenovalo Makedonija, po kateri sta imela naziv tudi Aleksander Makedonski ter njegov oče Filip Makedonski. Očitno je, da so pomenile Slovenije v Makedoniji, glede na njihovo množinsko obliko, več manjših, ozemeljsko med seboj ločenih področij, med katerimi je vsaka predstavljala poseben politični okvir s svojim vladarjem in slovenskim pravom. Bizantinski cesar Konstantin V., je npr. med letoma 758 in 759 zasedel Slovenije po Makedoniji, kot navaja omenjen grški vir.
Poglejmo za kaj pravzaprav gre oziroma kje so vzroki za pojav več Slovenij. Dokler so predstavljali Sloveni v Makedoniji večino, so živeli združeni v skupni politični deželi z imenom Makedonija. Tako so se ločili od sosednjih Dalmatinskih in Mezijskih Slovenov. Tovrstna politična razdelitev je rezultat okupacije in kasnejše uprave Rimskega imperija. Rimljani so namreč ozemlje Slovenov razdelili na številne province – Retijo, Norik, Venetsko/Beneško in Panonijo na severu ter Dalmacijo, Mezijo, Dakijo in Makedonijo na jugu. Ko so si po razpadu Rimskega cesarstva Makedonijo razdelila kasneje prispela antska ljudstva (Volgari/Bolgari, Obri/Abari/Avari in Srbi) ter Bizantinci oziroma Grki, so preostale manjše strnjene skupine staroselcev – Slovenov, namesto politično – geografskega, pričele uporabljati svoj lastni narodni naziv Slovenci.
Svoje narodno ime namesto političnega so pričele uporabljati zato, da bi se s tem ločile od novodošlih tujcev. Makedonija je bila takrat že razdeljena med tujce, avtohtoni Slovenci pa so v njej že predstvljali manjšino. Tako so se staroselci z imenom svojih dežel Slovenij (ostankov nekdanje oblasti Slovenov) ločili od tujcev, ki so zasedli njihovo deželo ter poudarili, da so v Sloveniji še zmerom svobodni. V grških virih je v 9. stoletju zabeležen vladar Slovenije v okrožju Solun (Grki ga imenujejo eksarhont), ki je dvignil veliko vstajo med letoma 836 in 837. To tudi pojasnjuje potovanje solunskih bratov Sv. Cirila in Sv. Metoda, nedolgo zatem, ki sta iz nekdanje slovenske, od tujcev zasedene in razdeljene Makedonije, prišla širit slovensko besedo oziroma pisanje v sosednjo slovensko deželo Panonijo, ki se ji je kmalu obetala podobna usoda, katere posledica je kasnejši pojav panonske Slovenije, oziroma dežele v virih imenovane Sclavoniae/Slovenijeh.
Povsem enako se je zgodilo v Dalmaciji. Konstantin Porfirogenet piše o Slovenijah v Dalmaciji v 9. stoletju. Slovenije so se tam pojavile šele potem, ko so Bizantinci že zasedli Dalmacijo in jo razdelili na vojaško - administrativne enote. Enak vzorec torej, kot v Makedoniji in Panoniji.
V 6. in 7. stoletju se je za Slovenijo (Sclavinio) pravzaprav štelo celotno ozemlje današnje Hrvaške (Slovenijeh in Dalmacija), Bosne ter kot smo že videli celo južneje, vse do Makedonije. Zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte o tem pravi sledeče: »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju…..Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo Slovenia. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes na prvotne lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominjata samo še ime Slavonija, kot del hrvaškega kraljestva ter slovaški rod na Ogrskem.
Helmolts Weltgeschichte, zvezek št. 5, poglavje »Das Auftreten der Kroaten und Serben«, stran 277; »Es muss aber in Erinnerung gebracht werden, dass das ganze, jetzt von den Kroaten beseste und nach ihnen benannte Land früher den Slowenen gehörte und Slowenia hiess...«
Helmolts Weltgeschichte trdi tudi: »Tisti rodovi, ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah Panonija (PANNONIA), Norik (NORICUM), Retija (RAETIA), Vindelicija (VINDELICIA), so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. 'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu citirane trditve v 'Helmolts Weltgeschichte' nosili ime 'Slovenci' že v starem veku pod Rimskim cesarstvom in ugotavlja, da danes edini nosimo ime Slovenci ('die - heute den Namen Slowenen allein führen').
Helmolts Weltgeschichte, zvezek št. 5, poglavje »Die Slowenen«, stran 309
Povsem logično je, da je bilo ime ozemlja, na katerem je živelo ljudstvo Slovenov, lahko samo Slovenija. To nadalje pomeni, da je ime Slovenija dejansko še veliko starejše, kot smo mislili in je obstajalo že pred Rimljani. A ker je bilo ozemlje Slovenov izredno veliko (praktično gre za celotno srednjo Evropo), so se bolj uveljavila imena posameznih provinc npr. Panonija, Norik, Retija itd. Narodno ime ali osebno ljudsko ime zato ni bilo potrebno. O Retiji bomo prav zaradi njene posebnosti več izvedeli v zadnjem delu tega spisa.
Tudi pisec Bartholomaeus Anglicus, minorit ki je živel v 13. stoletju potrjuje zgoraj zapisano v svojem delu Bartholomaei Anglici De proprietatibus rerum, ki obsega 19 knjig katere je napisal okrog leta 1240. 15. knjiga ima naslov »De provinciis«, v njej pa so opisane razne evropske dežele. Snov je Anglicus delno posnel iz drugih spisov, delno pa jo je napisal na podlagi lastnih izkušenj ter ustnih pričevanj. Za nas je zelo zanimiva saj Anglicus piše tako o Karantaniji, kot o Sloveniji in Slovencih.
Karantanija oz. »Karinthia« mu je srednje velika pokrajina Germanije v Evropi, ki meji na vzhodu na Panonijo, na zahodu na Italijo, na severu na Donavo, na jugu pa na Slovenijeh in Dalmacijo. Hrvaške ali Hrvatov ne omenja, piše pa da »Karinthia« sodi v večjo Slovenijo.
Pravzaprav piše o dveh Slovenijah, manjši in večji. Besedilo v latinščini se glasi: »Et est duplex Sclavia. Major, que et Sclavonia dicuntur, que Dalmaciam, Sarviam, Carinthiam continet et multas alias regiones«. K večji Sloveniji imenovani tudi Slovenijeh sodijo Dalmacija, Servija in Karantanija ter mnoge druge pokrajine. Jasno je da Carinthiam ne pomeni samo Koroške, ki sicer ne bi imela stika z drugimi deli večje Slovenije. Dejstvo, da enkrat piše da je Karantanija pokrajina Germanije, drugič pa del večje Slovenije je samo po sebi zgovorno. Za manjšo Slovenijo pravi Anglicus, da se razprostira od meja Saške proti Rutenom in Vandalom, jezik pa se močno nagiba k češkemu
Bartholomaei Anglici De proprietatibus rerum
Latinski izraz »Sclavia«, ki ga uporablja Anglicus številni prevajalci prevajajo kot »Slavija«, kar je seveda nesmisel. Nikjer ni mogoče najti pokrajine, ki bi jo Sloveni sami v svojem jeziku imenovali Slavija. Tudi »Jugoslavije« v 20. stoletju ne moremo šteti v to kategorijo, saj gre za umetno nastalo politično tvorbo. Ime »Sclavia« je nastalo iz imena ljudstva v latinščini imenovanega »Sclavi«, v domačem jeziku Sloveni. Dežela Slovenov pa Slavija nikakor ne more biti, saj je to v nasprotju z osnovami jezikoslovja. Kot smo videli že zgoraj, tudi dr. Franc Kos nesporno šteje »Sclavio« med tista latinska imena, ki pomenijo Slovenijo.
Da ni res, da po 9. stoletju Slovenije v Dalmaciji več niso omenjene, kot trdijo v Enciklopediji Jugoslavije, potrjujejo še številni drugi viri. Hrvat Marko Kostrenčić nam poroča o ohranjenem latinskem zapisu iz leta 1209, ki se glasi: »totam terram pertinentem infra ducatum Sclavoniae, scilicet Vinodol et Modrus cum pertinenciis et totis redditibus ei heredibus suis iure hereditario perpetuis temporibus possidendam«. V latinskem viru je torej navedeno, da sta Vinodol in Modruš v vojvodini Sloveniji, kar je seveda zanimivo še zlasti zato, ker gre po interpretaciji hrvaških zgodovinarjev za ozemlje t.i. Hrvaške na oni strani, oziroma na južni strani Gozda/Gvozda. Gozd ali po hrvaško »Gvozd« je bi bilo mejno gozdno območje med pravo Hrvaško in panonsko Slovenijo. V izvirnih listinah v latinskem jeziku ni nikjer zapisa Gvozd, temveč je moč najti le Gozd. Ime je povsem jasno seveda slovenskega porekla. Glede na latinski zapis iz leta 1209, pa se je torej tudi dežela na južni strani Gozda/Gvozda, ki nedvomno ni »Slavonija« (med Dravo in Savo do Gozda/Gvozda), prav tako imenovala Slovenija/Sclavoniae! (Marko Kostrenčić, Nacrt historije hrvatske države i hrvatskog prava, Zagreb 1956, str. 188)
Marko Kostrenčić, Nacrt historije hrvatske države i hrvatskog prava, Zagreb 1956, str. 188; Vinodol in Modruš zagotovo nikdar nista bila v pokrajini, katero Hrvati imenujejo Slavonija, pripadala pa sta vojvodini Sloveniji – ducatum Sclavoniae
Med leti 1242 in 1247 je v zgodovinskih virih zabeležen Ban Dioniz kot »ban vse Slovenske dežele in primorskih strani ter vojvod vse Slovenske dežele«, pa tudi kot »knez Dioniz, po Božji milosti vojvod in ban vse Slovenije« (comes Dionysius, dei gracia dux et banus tocius Sclavoniae; Vjekoslav Klaić, Povjest Hrvata, prvi zvezek, Zagreb 1899, str. 230 - 233).
Hrvaški zgodovinarji se skušajo na vsak način izogniti imenu Slovenija, zato latinsko poimenovanje Sclavoniae prevajajo na različne načine – Slavonija, Slovinje, Slovinska zemlja, Sklavonija ipd. Neglede na njihovo početje je jasno, da je kljub ponarejanju in sprenevedanju v zgodovinskih virih imenovana Slovenija in ne Hrvaška, saj se hrvaško ime prične širiti in uveljavljati mnogo pozneje. Takšno početje hrvaških zgodovinarjev pa nikakor ni naključno, saj se dobro zavedajo na podlagi česa je nastalo t.i. hrvaško državno pravo.
Leta 1293 se z nazivom »vojvodinja vse Slovenije in primorskih delov« (ducissa totius Sclavoniae et martimarum partium principissa) ponaša mati ogrskega kralja Andreja, Tomasina Morosini. Njen vojvodski sedež je bil v Zagrebu in v Slovenski Požegi. Leta 1295 ji je kralj Andrej III. predal v upravljanje še vso zahodno todonavsko Ogrsko. Takrat si je vojvodinja nadela naslov »vojvodinja vse Slovenije in upraviteljica krajev tostran Donave vse do morja« (ducissa totius Sclavoniae et gubernatrix partium citra Danubialium usque od mare).
Četrti primer se nanaša na delo Historia Salonitana Tomaža Arhidiakona iz Splita, v katerem je več latinskih zapisov imena Slovenija (Sclauonia), ki se nanašajo na Dalmacijo, npr. »preter episcopos Dalmatie in Sclauonia fuerunt alique statute episcopales ecclesie«.
V petem primeru piše: »Šel je preko krajine (marke) in prispel v predele Istre in Slovenije, kjer so se sam kralj in njegovo spremstvo vkrcali na šestnajst kraljevskih galej, ki so bile tam razvrščene in pripravljene in so ga prepeljale v Apulijo.« (»Transiens per marchiam venit in partibus Istriae et Sclavoniae, ibique sexdecim galleas regni, quae serie paratae erant, ipsum regem cum sua comitiva levaverunt et ipsum in Apuliam traduxerunt.«; Anales Genuenses, lib. 6. Muratori, Scriptores rerum Italicarum 6, 519)
Hrvaški zgodovinarji Slovenijo – Sclavoniae prevedejo kar kot Slavonijo, čeprav je jasno, da današnja Slavonija nima niti stika z Istro, niti nima pristanišč s katerih bi lahko kraljevo spremstvo z ladjo odplulo v Apulijo. Vse to počno Hrvati zato, da se izognejo resničnemu zgodovinskemu imenu Slovenija
Primerjava petih različnih virov v katerih so omenjeni »Vinodol in Modruš v vojvodini Sloveniji«, »primorske strani«, »kraji tostran Donave vse do morja«, »Dalmacija v Sloveniji« ter »Istra in Slovenija«, kaže na to, da so v 13. stoletju tudi še deli Dalmacije ali Primorja sodili k Sloveniji. Hrvaško ime in zavest sta očitno na tem ozemlju prevladali šele kasneje.
Še bolj jasno o tem poroča Historia Salonitana izdana v Splitu leta 2003 v prevodu Olge Perić. Pomemben je predvsem dodatek »Toma Arhidijakon in njegovo delo, poglavje 7. Tomino zgodovinsko delo, zlasti opomba 229 na straneh 428 in 429 – O nasledniku kralja Vladislava, kralju Kolomanu (HS c. 17, p. 86). Tam piše: »Hic, cum esset uir ferocis animi, proposuit totam teram usque ad mare Dalmaticum suo dominio subiugare. Venit ergo cum multo armorum apparatu, et optinuit ceteram partem Sclauonie, que Vladisclauo fuerat pretermissa. Itaque ad mare usque pervenit, ut ciuitates maritimas occuparet«. – (opomba) » ...namjerio je podvrgnuti svojoj vlasti svu zemlju do Dalmatinskoga mora. Došao je dakle s velikom oružanom silom i zadobio preostali dio Slavonije, koji je Ladislav bio propustio. Tako je stigao sve do mora, da zauzime primorske gradove.« Zauzimanjem dalmatinskih gradova po tome je samo dio Kolomanova zadobivanja onoga što Toma zove cetera pars Sclauoniae, ona dakle obuhvaća i dalmatinske gradove. Odatle se vidi da je Sclauonia tu isto što i regnum Dalmatiae et Chroatiae. To kraljevstvo, uostalom, kako sam Toma piše, seže usque ad mare Dalmaticum (c. 13, p. 54). Ponavljaju se iste riječi. Tako onda treba shvatiti i regnum Sclauonicum (c. 16, p. 72), kada je riječ o statusu glagoljaškoga bogoslužja u drugoj polovici 11. st. Tu se napokon radi baš o Krku. Usp. O tome Ančić, 1998, 241-243.«
Slovenski povzetek prevoda zgornjega latinskega in hrvaškega besedila se glasi: »Naslednik ogrskega kralja Vladislava, kralj Koloman je nameraval podvreči svoji oblasti vso deželo do Dalmatinskega (Jadranskega) morja. Prišel je z veliko vojsko in si priboril preostali del Slovenije (Sclauonie), ki ga Vladislav ni. Tako je prišel vse do morja, da bi zavzel primorska mesta. Zavzetje dalmatinskih mest je potemtakem samo del pridobitve tega kar Toma imenuje »cetera pars Sclauoniae« (preostali del Slovenije). Slovenija torej obsega tudi dalmatinska mesta. Po tem se vidi, da je Slovenija tu isto kot tudi regnum Dalmatiae et Chroatiae (kraljestvo Dalmacija in Hervaška).«
Latinski napis o Žički kartuziji "domus vallis Scti. Johannis bapte in Slauonia" nastal med leti 1512 in 1513. Slika Bernharda Strigla na kateri so Žička kartuzija »v dolini Sv. Janeza Krstnika«, kartuzija Jurklošter v dolini Sv. Mavricija«, latinsko »vallis Sancti Mauritii in Slauonia« in »Vallis Jocose in Carniola in Frenitz in Slauonia«, oziroma kartuzija Bistra na Krajnskem, nikdar niso bile v Slavoniji, zmeraj pa v Sloveniji, kar kaže na resničen pomen imena Slauonia, Sclavonia ipd.
Hrvaški zgodovinarji zapis v delu Historia Salonitana obrnejo na glavo. Najprej Slovenijo preimenujejo v Slavonijo (čeprav je vsakomur jasno, da sta Slavonija in Dalmacija dva povsem različna pojma, op.p.), da bi zakrili pravo ime kraljestva, nato pa zapišejo, da pomeni kraljestvo Slovenija pravzaprav kraljestvo Dalmacija in Hervaška. Resnica je drugačna. Po Tomi Arhidiakonu je Slovenija v času kralja Kolomana, kateri je vladal med leti 1095 in 1116, segala vse do Jadranskega morja in ji je pripadala tudi Dalmacija!
Toma Arhidijakon, Historia Salonitana, v prevodu Olge Perić, Split 2003,Toma Arhidijakon in njegovo delo, Radoslav Katičić, poglavje 7; Tomino zgodovinsko delo, opomba 229 na straneh 428 in 429
Vzorec podoben dogajanju v Makedoniji in kot smo videli tudi v delu Dalmacije že v 9. stoletju, se kasneje, ko jo zasedejo Madžari, pojavi še v Panoniji. V 11. stoletju zgodovinski virih, ki opisujejo zahodni del stare Panonije, večkrat omenjajo panonsko Slovenijo, Slovenijeh, Sclavoniae, Sklavinijo, Slovinijo, Slovinje. Zatem se dežela imenuje Regnum Sclavoniae ali Slovensko kraljestvo (npr. leta 1240 pod vojvodo Kolomanom), ki ima svoj občni zbor. Še v 16. stoletju to deželo Anton Vramec imenuje Slovenijeh (1578). Istočasno imenuje jugozahodno od nje deželo Hrvaško – Horvateh. Gre torej za očitno uporabo slovenskega panonskega jezika s končnico – eh, namesto -ja (Slovenija – Slovenieh; Horvaška - Horvateh).
Primerov s tem še ni konec. Poglejmo v današnjo Italijo. Ko starodavna dežela imenovana Venetsko ali Beneško izgubi svojo slovensko večino in značaj, ostane na njenem robu Beneška Slovenija – zadnji ostanek slovenske oblasti, prava in slovenskega jezika. Slovenci v Benečiji (na Venetskem) s središčem v Čedadu, so bili skozi zgodovino v glavnem administrativno navezani na Videm (Udine) in Benetke (Venezio). Stoletja so opravljali službo obmejnih stražarjev, za kar so si od oblasti izborili številne privilegije, predvsem pa jim ni bilo treba plačevati prispevkov, ne v denarju, ne v blagu. Privilegije jim je potrjeval beneški senat od 12. Vinotoka/oktobra 1658 dalje. Zgoraj smo že omenili dva ohranjena zapisa imena Slovenija v italijanščini (La Schiavonia) za leti 1628 in 1788, ki se nanašata na Beneško Slovenijo, pojem pa je znan še dandanes.
Tako pridemo nenazadnje tudi do današnje Slovenije, ki predstavlja zadnji ostanek ostanka nekoč velikanske dežele, kjer so živeli Sloveni. Ni več nobene izmed starodavnih političnih dežel Slovenov – Makedonije, Dakije, Mezije, Dalmacije, Panonije, Beneške, Retije niti Karantanije. Makedonija po imenu sicer spet je, vendar v popolnoma spremenjeni jezikovni in kulturni podobi, iz katere pa je vendarle še vedno možno izluščiti stare slovenske jezikovne prvine. Popolnoma se je pa tam izgubila zavest o pripadnosti Slovenom, ki jo je zamenjala novoustvarjena politično motivirana in skonstruirana »slovanska« zavest. Poleg tega je Makedonija obkoljena z neslovenskimi narodi – Grki, Bolgari, Srbi in Albanci, kateri prav vsi (!) zanikajo njeno pravico do obstoja in je zato še bolj ogrožena kot Republika Slovenija.
Pojav številnih imen »Slovenija« v zgodovinskih virih v različnih časovnih obdobjih in na različnih koncih srednje Evrope jasno dokazuje, da je nekoč na tem ozemlju živelo slovensko ljudstvo. To dejstvo neizpodbitno kot neme priče potrjujejo tudi številni slovenski toponimi, oronimi in hidronimi, ki so razpršeni, a še vedno ohranjeni od današnje Švice do Ukrajine ter od južne Nemčije do Grčije.
Retija ali ime Slovenija v Antiki
Za ime Retija lahko mirno zapišemo, da je prav tako posebne vrste, enako kot je za ime Slovenija zapisal ruski znanstvenik Jurij Venelin, s čigar pisanjem smo začeli ta spis. Za nas je najpomembnejše to, da je ime Retija poznano že pred našim štetjem, v uporabi pa je bilo vse do propada Rimskega imperija, ko se je v zgodovinskih virih pojavilo latinizirano ime Slovenija. In kaj ima ime Retija zraven tega še skupnega s Slovenijo? Preden odgovorimo na to vprašanje, najprej poglejmo kdo sploh so Reti (Rheti) ali Retijci.
Venelin ugotavlja kako Grki in Rimljani zatrjujejo, da so »Rheticae gentes prej sloveli pod drugim imenom, pod katerim so se naselili na delu Italije«. „Stefan Bizantinski v svojem geografskem Slovarju piše: "Reti so etruščansko pleme." Tit Livij (Hist. Lib. V. C. 33) ob pisanju o Etruščanih o izvoru prebivalcev Retije pravi sledeče: “Alpinis quoque ea gentibus haud dubie origo est, maxime Rhetis, quos loca ipsa efferarunt, ne quid ex antiquo, praeter sonum linguae, nec eum incorruptum, retinerent”. To je: »Gorski prebivalci, pretežno Retijci, so tako podivjali v gorah, da iz svoje slavne davnine niso ničesar obdržali, razen jezika, a še to ne brez popačenosti.« Venelin piše tudi: »Strabon trdi, da so se v njegovem času, sredi 1. stoletja Reti (Rheti) razprostirali proti jugu, do reke Pad, Verone in do jezera Lago di Como v smeri proti Milanu; drugi dodajajo, da so Rheti prebivali daleč čez reko Pad, proti jugu po Italiji, a tedaj so bili znani pod imenom Etruščani, vendar so jih postopoma iztrebili, podjarmili so jih Latinci.«
Reti so torej - sodeč po poročanju različnih primarnih zgodovinskih virov - sorodstveno tesno povezani z Etruščani, pravzaprav gre najbrž za ostanek Etruščanov v Alpah. Poudarek je na besedi »ostanek«. Zraven tega, da so Reti ostanek, so živeli v Alpah in bili s treh strani obdani s tujimi ljudstvi. Tako so v primeru Retije podani vsi pogoji, potrebni za zgodovinski pojav imena Slovenija na nekem področju. Očitno je torej, da ima že po teh ugotovljenih dejstvih Retija veliko skupnega s Slovenijo. Toda to še zdaleč ni vse.
Stari zgodovinarji so pogosto enačili Rete s prebivalci Alp nasploh. V pariški izdaji (1516) Plinija so Reti istoveteni z Noričani - "Rhetis junguntur Norici." Venelin piše tudi: „Tako na Druzovem spomeniku, na katerem naštevajo različne občine Slovenije, ki so jim pokorne, namesto gentes Rheticae uporabljajo gentes Alpinae, kjer je med drugim rečeno: Senatus populusque Romanus (posuit) quod ejus ductu auspiciisque gentes Alpinae omnes, quae a mari supero od inferum pertinebant, sub Imperium populi Romani sunt redactae. Gentes Alpinae devictae:”. Temu sledi naštevanje ljudstev v latinščini, kot so jih poimenovali Rimljani. V oči zlasti padeta imeni Carnuni in Isarci. Prvo močno spominja na Carne, Carniole oziroma Krajnce, drugo pa na Jezerce, Jezerjane, ali tiste, ki živijo ob jezeru oziroma izari.
Zemljevid rimske province Raetie – Retije – Slovenije v času Rimskega cesarstva. V smeri jugovzhod sledijo province Norik, Panonija, Ilirik, Dakija, Mezija in Makedonija. V vseh teh bivših rimskih provincah so se po razpadu Rimskega cesarstva pojavile Slovenije - Sclavonie
Pisali smo že o zgodovinskem delu Helmolts Weltgeschichte, katero je nastalo v začetku 20. stoletja na podlagi znanstvenih raziskav. Pri nastanku omenjene Svetovne zgodovine je sodelovalo 34 avtorjev, samih doktorjev in profesorjev. V Helmolts Weltgeschichte je med drugim zapisana tudi ta trditev: »Tisti rodovi, ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah PANNONIA, NORICUM, RAETIA, VINDELICIA, so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. Tega ni mogoče razmeti drugače kot da so Reti Slovenci, enako kot tudi Panonci, Noričani (Karantanci) in Vindeliki (Vindi).
Da so Etruščani Sloveni, enako pa velja tudi njihov »ostanek« Rete ali Retijce, trdi cela vrsta zgodovinarjev in jezikoslovcev različnih narodnosti, med katerimi so Jan Kollar (Staroitalija slavjanska, Dunaj 1853), Čertkov, Križko, Ružička, Kondratov, Grinjevič idr. Tudi vrsta Slovencev trdi enako, začenši z Davorinom Trstenjakom, Davorinom Martinom Žunkovičem (Slaven ein Urvolk Europas, 1910), Antonom Berlotom in Ivanom Rebcem (So bili Etruščani Slovani?, Koper 1984), Valentinom Feichterjem, Matejem Borom, Joškom Šavlijem, Ivanom Tomažičem, Lucijanom Vugo, Leopoldom Verbovškom, Mirkom Škibinom, Igorjem H. Pirnovarjem in še marsikom.
Jurij Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Koreni oziroma grške besede iz katerih izvaja ime Sloven©i so rheton, rhetoria, oratio, orator, rhetorica, rhetus – govor, jezik, govorica, beseda, slovesnost, govornik, govorništvo, izrečen in pravi: ”Slovni, slovesni, SLOVENEC, SLOVENIN, SLOVENJE (množina). Tako Slovenje ali Reti še sedaj naseljujejo Retijo ali Recio, Rezijo, SLOVENIJO.“
Odgovor na vprašanje zakaj bi ime Retija izhajalo iz grškega in ne iz latinskega jezika je dejstvo, da sta v Rimu najprej prevladovali grščina in grška geografska nomenklatura, šele kasneje pa se je kot pisan jezik uveljavila latinščina. Zraven tega je bila v Retijcem bližnjem mestu Komo naseljena velika grška kolonija. Venelin še doda: »Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času«.
Venelin na logično postavljeno vprašanje “Zakaj so Grki prevedli Slovence v Rhetot?”, odgovori sledeče: ”
1. Zato, ker se črki S in L v grških besedah nikdar ne nahajata skupaj. Tako so povzročali Slovenci težave pri izgovorjavi. Sicer pa so grški pisatelji naslednja stoletja, če začnemo pri Prokopiju, t.j. leta 550 uporabljali lastno ime ljudstva, a ne prevod, vendar tako, da so med S in L postopoma vstavljali T ali K.
2. Pri starodavnih pisateljih je bolj opazen čut za tvorjenje novih besed ali za razlago izvora besed. Tako sta na primer Cicero in Seneka včasih rada pokazala na etimologijo besede.
Rimljani niso uporabljali latiniziranega imena Slovenija zato, ker so imeli imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni). Tam pa je že bilo ime Slovenija – Retija, ki je nastalo iz grškega poimenovanja. Zato je bilo tudi ime Slovenci nepotrebno, saj je beseda Reti (Rheti), po pojmovanju starodavnih ljudi, označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki niso smeli proučevati geografije Imperija drugače kot po ustaljeni politični razdelitvi dežel in po uzakonjenih imenovanjih.
Glede na opisano torej Retija ne pomeni nič drugega kot Slovenija v grškem jeziku, Retijci (Rheti) pa pomeni Slovenci. Oboje se neverjetno dobro ujema s staro teorijo o etimologiji imena Slovenec, ki je izhajala iz korena besede “slovo”, “sloviti”, “beseda”, “govoriti”, torej tisti, ki govore razumljivo oziroma se med seboj razumejo. To etimološko razlago je že leta 1374 napisal kronist Pribin Pulkava in povsem sovpada z Venelinovo razlago pojma Reti (Rheti). Na podlagi vsega zapisanega lahko utemeljeno trdimo, da je bilo ime Slovenija znano in v uporabi že pred našim štetjem.
Sklep
Sklenemo lahko torej, da je ime Slovenija resnično starodavno, kot je v 19. stoletju v svoji knjigi Starodavni in današnji Slovenci trdil ruski znanstvenik Jurij Venelin in kot je v svoji pesmi Slovenija zveličana zapisal slovenski pesnik Valentin Vodnik. V takšni ali drugačni obliki je bilo ime Slovenija nenehno prisotno v srednji Evropi ter na Balkanu, oziroma v Podonavju. V skladu s svojim pomenom, se je ozemlje za katerega se je uporabljalo ime Slovenija, skozi zgodovino spreminjalo in je bilo vselej prisotno na obrobju slovenskega naselitvenega prostora – na severu, vzhodu, jugu in zahodu. Večkrat v zgodovini je v določenih časovnih obdobjih naenkrat obstajalo več Slovenij. Te so bile med seboj lahko oddaljene celo več kot 1.000 kilometrov, med njimi pa se je - v številnih slovenskih vojvodinah - razprostiralo dokaj homogeno slovensko ozemlje. Tako lahko npr. v prvi polovici 9. stoletja istočasno zasledimo Slovenijo na severu Avstrije ter več Slovenij, tako v Makedoniji, kot tudi v Dalmaciji.
Zemljevid Jurija Venelina iz knjige Starodavni in današnji Slovenci. Ruski zgodovinar predstavlja starodobno Slovenijo iz 4. stoletja, katero imenuje tudi Dunajska Slovenija. Vanjo uvršča X. regio Italije (Venetsko/Beneško z Istro) ter rimske province Retijo, Norik, Panonijo in Dalmacijo.
Na ozemlju današnje Republike Slovenije ima to ime v latinskem zapisu kontinuiteto vsaj od 6. stoletja našega štetja. Različni tuji vladarji in okupatorji od 15. stoletja naprej so vsi po vrsti skušali izbrisati, uničiti ali prepovedati ime Slovenija. Celo v 20. stoletju se je to zgodilo več krat, npr. s šestojanuarsko diktaturo srbsko - jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadžordževića, leta 1929 in ob nemški, italijanski, madžarski ter hrvaški okupaciji med leti 1941 in 1945.
Kljub temu pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da so pred nastankom Habsburškega cesarstva pojem Slovenja uporabljali cesarji, kralji in papeži ali njihovi odposlanci, kar je že samo po sebi velikega pomena. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi takšne avtoritete uporabljale ime nečesa, kar ne bi obstajalo. Pojem Slovenija se je takoj uveljavil tudi ob pojavu kartografije in je bil kot geografski ali geopolitičen pojem poznan različnim avtorjem. Prav tako je bil pojem Slovenija poznan tudi v umetnosti. Tako je Slovenija običajno v ženski podobi s krono na glavi upodobljena na večih slikah, na slikah pa so ohranjeni tudi napisi Slovenija v latinskem jeziku.
Današnja Republika Slovenija je »ostanek ostankov« nekdanje Karantanije (Koroška, Kranjska, Štajerska), Panonije (Prekmurje, Medmurje in Prlekija oz. del vzhodne Štajerske), Beneško/Venetskega ter Istre. Tudi v zadnjem primeru je Slovenija vzpostavljena po enakem vzorcu, kot v prej naštetih političnih deželah Slovenov oziroma njihovega ostanka Slovencev.
Na širšem območju srednje Evrope je bilo ime Slovenija prisotno v grški obliki Retija (Rhetia) vse od 1. stoletja pred našim štetjem in je bilo kot tako v uporabi do propada Rimskega cesarstva. Potem se nadaljuje prisotnost imena Slovenija v latinizirani obliki Sclavonia ali Sclauinia od 6. stoletja dalje. V 15. in 16. stoletju se v obdobju uveljavljanja narodnih jezikov ob latinščini pojavi zapis imena Slovenija tudi v slovenščini, nemščini, italijanščini in madžarščini (Slovenijeh, Windischland, La Schiavonia, Szlovenorszag).
»Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod«, zelo pogosto slišimo govoriti v naši deželi. Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč številčnega naroda, ki je prebival v osrčju današnje Evrope od pradavnine, vsekakor pa davno pred tem, ko so v soseščino prispeli naši današnji sosedje. Če pogledamo v katerih rimskih provincah vse smo nekoč živeli, bomo zlahka ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. Potemtakem naše preživetje ni nikakršen čudež, temveč povsem samoumeven in naraven razvoj, upoštevajoč zgodovinske okoliščine, ki nam pogosto niso bile naklonjene. Tega bi se morali močneje zavedati in ceniti ter spoštovati vse tiste naše prednike, kateri so ostali zvesti svojemu rodu, kljub hudim raznarodovalnim in šovinističnim pritiskom vseh naših sosedov.
Pesem »Pozdrav Sloveniji«, ki je izšla v 22. številki Kmetijsko – rokodelskih novic leta 1848, vnema slovenske rojake in domoljube ter izraža željo po svobodi, pravdi slovenski in zedinjeni Sloveniji
Viri in literatura:
Anales Genuenses, Scriptores rerum Italicarum
Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932
Anton Vramec, Kronika, Lublana 1578
Badische Landesbibliothek, St. Georgen 48, fol. 108
Bartholomaei Anglici, De proprietatibus rerum
Bizantinski viri za zgodovino narodov Jugoslavije I., Beligrad 1955
Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952
Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954
Chronicon Venetum vulgo Altinae
Conversio Bagoariorum et Carantanorum
Enciklopedija Jugoslavije, Miroslav Krleža, 7. zvezek, Zagreb 1968
Ferdo Šišić, Pregled povijesti Hrvatskoga naroda, Zagreb 1962
France Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca: 1808 - 1813, Ljubljana 1934
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev I, II, III, IV, V., Ljubljana 1902 - 1928
Franc Temlin, Mali Katechismus, 1715
Fredegarjeva kronika
Hans F. Helmolt, Helmolts Weltgeschichte
, 5. zvezek, Bibliografski inštitut iz Leipziga, 1900
Iakobum Andreae D., Christliche Leichpredig, Tubingen 1586
Jakob Sket, Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol, Dunaj 1906
Janez Nepomuk Primic, Novi Nemshko – Slovenshki Bukvar ali A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen, Gradec 1814
Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Krajnske (Die Ehre des Herzogthums Crain), Lublana 1689, 4 deli in pol
Jože Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991
Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986
Jožko Šavli, Slovenija, podoba evropskega naroda, Bilje 2003
Jožko Šavli, Slovenska država Karantanija, Bilje 2007
Jurij Venelin, Starodavni in današnji Slovenci, Maribor 2009
Karl Schmutz, Zgodovinsko - topografski leksikon Štajerske (Historisch - topographisches Lexicon von Steyermark), Gradec 1822
Konstantin Porfirogenet, De administrando imperio
Marko Kostrenčić, Nacrt historije hrvatske države i hrvatskog prava, Zagreb 1956
Mauro Orbini, Il Regno Degli Slavi Hoggi corrottamente detti Schiavoni, Pesaro 1601
Ožbalt Gutsman, Nemško-slovenski slovar (Deutsch –windisches Worterbuch), Celovec 1789
Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov (P. Diaconus, Historia Langobardum)
Radulfi abbatis de Coggeshalae Historia Anglicana
Radulfi de Diceto Ymagines historiarum
Ricardi Londoniensis Itinerarium peregrinorum
Syferidus Sweuus, Commendacio celle, Jurklošter 1255 – 1260, NUK, ms. 40
Toma Arhidiakon, Historia Salonitana
Trithemii Annales Hirsaugienses
Vita S. Amandi metrica auctore Milone monacho Elnonensi
Vjekoslav Klaić, Povjest Hrvata, prvi zvezek, Zagreb 1899
Zlata Medic Vokač, Izidor, metropolit ruski, Dialogi XII, 1976
NUK, rokopisni oddelek, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia zveličana
NUK, rokopisni oddelek, Kastelčeva zapuščina – Ms 472 – Slovenia zveličana
NUK, rokopisni oddelek, Rokopis iz Bistre, Ms 33, fol. 78v (precej podobno tudi na fol. 167v in 250v)
Telegraphe officiel, 31.07.1811, št. 61, 244 – Illyria rediviva, Ilirija oživljena
Ruscellijeva izdaja Ptolomejeve Geografije iz leta 1561 z zemljevidom Slovenije imenovanim “Tavola nvova di Schiavonia”
Augustin Hirschvogel, zemljevid Windischland ali Sclauonia 1549
Sebastian Munster, zemljevid Windischland ali Sclauonia 1548
Ortelijev zemljevid Schlavoniae (Windischland) 1570
Spletni vir www.hervardi.com :
Andrej Šiško, Sloven, Slovenec, Slovenija
Andrej Šiško, Zgodovinsko ime Slovenija
Andrej Šiško, Slovenijeh/Sclavoniae
Andrej Šiško, Helmolts Weltgeschichte
Andrej Šiško, Vramčeva Kronika in Habdeličev Dictionar
Andrej Šiško, Primož Trubar
|
|
|
|
|
|
