|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da geografska in podnebna pestrost in raznolikost Slovenije omogočata, da na en dan, dopoldan obirate jesenske sadeže, se popoldan skopate v Jadranskem morju, zvečer skočite še na nočno smuko in se zatem okopate ter sprostite še v toplicah? Vse to brez čarovnij in z običajnimi prevoznimi sredstvi.
|
|
Primož Trubar
Primož Trubar se je rodil v Rašici, na posestvu grofov Turjaških,
mlinarju Mihi in materi Jeri, leta 1508. Dan njegovega rojstva ni točno
znan, verjetno pa je to bilo pred 9. Rožnikom, ko goduje Sv. Primož. Njegov
oče je bil gotovo najpomembnejši človek v vasi, saj je bil mlinar v mlinu
grofov Turjaških, danes imenovanem Temkinov mlin, poleg tega pa še tesar in
cerkovnik oz. ključar cerkvice Sv. Jerneja. Leta 1520 mu je Turjaški grof
dal dovoljenje, da svojega sina pošlje na šolanje.
Ko je Primožu bilo 12 let, je odšel z doma. Sprva se je eno leto šolal na
Reki, kasneje dve leti v Solnogradu, kjer se je preživljal s cerkvenim
petjem. Zatem je odšel v Trst, kjer je postal vodja pevskega zbora v
tamkajšnji stolnici in spoznal škofa Petra Bonoma. Postal je njegov
osebni strežnik oziroma komornik. Na Bonomovem dvoru je bil Primož deležen
osnove klasične izobrazbe. Spoznal je grške in rimske avtorje, pa tudi
sodobne cerkvene in filozofske pisce, kot sta bila Martin Luther in Erazem
Roterdamski. Škof Bonomo je svojim učencem tolmačil Vergila in Erazma kar v
treh jezikih, v italijanskem, slovenskem in nemškem. Prav tako se je Trubar
tam naučil tudi t.i. renesančnih spretnosti, kot so govorništvo, poznavanje
umetnosti in glasbe. Škof Bonomo je Primoža izredno cenil in mu je že pri
devetnajstih predal župnijo Loka pri Zidanem mostu. Toda Trubar je hotel še
naprej študirati in zato je 1527. službo predal vikarju, sam pa je za dve
leti odšel v bogoslovno službo na Dunaj. Takrat so slovenskim deželam
venomer grozili turški vpadi in napadi. V njegovem času je bilo zabeleženih
kar 22. Za vsakim so ostale napol prazne, požgane vasi, revščina in lakota.
Leta 1529 so na Dunaju v pripravah na Turke zaprli tudi šolo katero je
obiskoval Trubar, zato se je vrnil v domovino.
Leta 1530 ga je škof Bonomo posvetil v duhovniški stan in ga določil za
vikarja v Laškem, kjer je pridigal v duhu Erazma Roterdamskega in seznanjal
ljudi z nauki, ki jih uče evangeliji. Kasneje se je od tam umaknil, ker
se tamkajšnji farani niso strinjali z njegovim naukom in se zaposlil v
Lublani. V svojih pridigah je uporabljal predvsem svetopisemsko razlago
švicarskih reformistov in zwinglijancev Bullingerja ter Pellicana, in vneto
zagovarjal Luterjev nauk. Deželni poglavar Kranjske, ga je leta 1540
zaradi njegovih nazorov pregnal iz dežele, tako da je ponovno odšel v Trst,
kjer je postal slovenski pridigar in Bonomov osebni tajnik.
Deloval je v reformaciji naklonjenemu humanističnemu krožku, kjer je
intelektualno in versko dozorel. Prav škof Bonomo, je kmalu dosegel, da
ga je ljubljanski škof Kacijanar poimenoval za kanonika in stolnega
pridigarja, zato se je Trubar leta 1542 vrnil nazaj v Lublano. Tam je
dokončno oblikoval svoj jezik in postal izreden govornik. Njegov zaveznik so
bili zlasti kranjsko plemstvo in slovenski meščani Matija Klombner, Vid
Khisl, Jurij Seyerle, Lenart Budina in drugi.
Toda Lublana je leto za tem, 1943., dobila novega škofa Urbana (Kalca)
Tekstorja, ki je bil goreč nasprotnik »novovercev«. Imenovan je bil s
kraljevim odlokom in je kmalu začel s katoliško prenovo. Zato je bil Trubar
leta 1547 premeščen v Šentjernej, kjer je dobil službo vikarja. Še
pravočasno je zvedel, da je to samo zato, da bi ga odstranili in se je
skril. V začetku leta 1548 je pobegnil v Nemčijo. Duhovno sodišče ga je
izobčilo, izgubil pa je tudi vse službe in imetje, zlasti ga je bolela
izguba njegovih knjig.
ROTHENBURG
Na nemškem je najprej prišel v mesto Nurenberg. Tam se je šele dodobroma
zavedel kakšno kulturno siromaštvo vlada v, od Turkov opustošenih,
slovenskih deželah. Kasneje je Turke omenjal v vsaki izdani knjigi kot
največjo nesrečo, ki je prizadela »lube brate inu Slouence« in kot stalno
nevarnost za zahodno civilizacijo. V Rothenburgu ob Tauberi je dobil
službo drugega pridigarja. Kmalu se je kot duhovnik oženil z Barbaro, hčerjo
Mateja Sitarja iz Kranja in pristopil k augsburški veroizpovedi ter postal
pravi protestant. V svojem življenju se je tri krat oženil. Po Barbarini
smrti še z Anastazijo in Agnezo. Imel je več otrok vendar so otroštvo
preživeli le Primož, Magdalena in Felicijan. Vključil se je v
protestantizem kot eden najpomembnejših reformatorjev in duhov svoje dobe.
Začel je pisati knjige v slovenskem jeziku, da bi njegovi »lubi Slouenci«
razumeli novo vero. Leta 1550 je v Rothenburgu sestavil Katekizem in
Abecednik, ki ju je napisal v govoru svojega rojstnega kraja, Rašice.
Katekizem vsebuje nekatera pojasnila poglavja iz protestantskih naukov,
sedem pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. Z Abecednikom, ki vsebuje vsega
osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz njega naučili branja. Oba
sta bila napisana v »vindskem« ali slovenskem jeziku (in windischen sprach),
a v gotski pisavi. A težave so nastopile, ko je hotel obe knjigi
natisniti. V Nurnbergu in Swabisch-Hallu tiskarji zaradi strogih določil
niso hoteli natisniti verske knjige, še posebej pa ne take, ki je niso
razumeli.
Toda Trubar je iskal dalje in našel tiskarja Morharta v Tubingenu. Konec
Listopada ali pa v Grudnu 1550, je šla knjiga v tisk. Ko so natisnili
144 strani Katekizma, je dal avtor v tisk še 100 dodatnih strani, na katerih
je objavil sedem pesmi z notami, dve molitvi in pridigo o veri. Dejansko
je knjiga zato izšla v začetku leta 1551, brez avtorjevega pravega imena, v
naslovu pa je naveden Philopatridus Iliricus oz. Rodoljub Iirski. Tudi
tiskar se je skril za napisom » Natisnjeno na Sedmograškem od Jerneja
Škrjanca – Gedruckt inn Sybenburgen durch den Jernei Skuryaniz.
Hkrati s Katekizmom je Trubar izdal tudi Abecednik. Gre za drobno
knjižico osmih listov. V njej je abecednik omejen na tri strani. Natisnjena
je abeceda, nekaj zlogov in nekaj besed. Ostali del vsebuje kratek katekizem
z vprašanji in odgovori.
Leta 1551 je dobil župnijo v Kemptenu ob tirolski meji. Še naprej se je
ukvarjal s slovenskim pisanjem. 1553. je sestavil pridigo o očenašu in začel
na pobudo iz Lublane prevajati Lutrovo Hišno postilo. Vendar pa mu je
manjkalo denarja, da bi lahko dal kaj v tisk. Naključje je hotelo, da je
spoznal Pavla Vergerija, bivšega modruškega in koprskega škofa, ki je sprva
finančno podprl njegova prizadevanja. Vergerij je bil po rodu Italijan in je
znal le malo slovenščine in hrvaščine. Zato se mu je zdelo da gre le za
narečji enega, skupnega jezika. Hotel je izdati prevod Svetega pisma v
umetnem jeziku, ki bi bil razumljiv večini. Trubar mu je le s težavo
razložil, da hoče ostati pri svoji slovenščini.
Leta 1555 je ponovno izdal svoji prvi dve knjigi, tokrat v latinici. Dve
leti kasneje je izdal Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, Ta
slovenski koledar (prvi na Slovenskem) in Tiga noviga testamenta ena dolga
predguvor v slovenskem in nemškem jeziku. V obsežnem predgovoru je nagovoril
preprosto slovensko ljudstvo, hkrati pa se je izkazal kot izviren, duhovit
in jedrnat opisovalec pomembnih cerkvenih vprašanj svoje dobe. Po oblikovni
plati je to prvi slovenski esej.
Abecedarium und der klein Catehismus In der Windischen
Sprach.
Ane Bukuice, iz tih se ti Mladi inu preprosti Slouenci mogo lahku v kratkim
času brati naučiti.
V tih şo tudi ti vegši štuki te kerščanske Vere inu ane Molitve,
te so prepisane od aniga Perjatla vseh Slouenzov.
TUBINGEN
Kljub temu, da se je sprl z Vergerijem, ker je ta hotel, da bi prevedel
Sveto pismo v nekakšen skupen južnoslovanski jezik, je Trubar od vojvode
Krištofa dosegel odobritev za izdajo knjige Ta drugi deil Tiga noviga
testamenta, leta 1560. V tem času je dobil tudi župnijo v Urachu.
Trubar je hotel protestantsko vero razširiti med Hrvate in Srbe ter jo
približati tudi Turkom oz. slovanskim poturčencem na Balkanu, da bi s tem
postala obramba zoper turško prodiranje v slovenske dežele in ostalo Evropo.
Zato je leta 1561 tam tudi ustanovil južnoslovanski biblijski zavod.
Financirali so ga štajerski baron in kasnejši deželni glavar Janez (Ivan)
Ungnad in nekateri vodje nemške reformacije.
Razmah protestantizma med slovenskim plemstvom in mestnim prebivalstvom v
deželah Notranje Avstrije (nekdanje Karantanije), je v drugi polovici
petdesetih let zahteval trdnejšo organizacijo protestantske cerkve v
slovenskih deželah. Kranjski deželni stanovi so za to nalogo izbrali
Trubarja in ga pozvali da se vrne domov. Junija 1561 se je odpravil v
Lublano, kjer je bil resnično veličastno sprejet. Nasproti mu je prišlo
odposlanstvo slovenskega plemstva in ga navdušeno pozdravilo. Tudi v deželni
prestolnici je bil sprejet s povorko, »procesijo ljudi, ki so ga
pozdravljali z glasbo in bučnimi ovacijami«. Trubar je pomagal urediti
slovensko protestantsko cerkev in dosegel, da so po vseh pomembnih krajih po
slovenskih deželah postavili pridigarje.
Po dveh mesecih v Ljubljani je odšel nazaj v Urach, od koder se je naslednje
leto vrnil kot superintendent (protestanski dekan) ali predstojnik
protestantske cerkve. Sestavil in izdal je Cerkovno ordningo (1564), v
katerem je bil napisan cerkveni red za slovensko cerkev. Če bi bile njegove
ideje uresničene, bi poenotil upravni red na Štajerskem, Koroškem in
Kranjskem. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, zato je
nadvojvod Karel dal knjigo zapleniti. 1564. so Trubarja v Ljubljani obsodili
in izgnali, novi superintendent pa je postal njegov dotedanji pomočnik
Sebastijan Krelj.
Vrnil se je v Nemčijo, kjer se je za stalno naselil v Derendingenu. Tu je
leta 1566 in 1567 izdal Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij, nemško
slovenski Ta celi katehismus in druge knjige. Na wurttemberški dvor so ga
vključili kot svetovalca nadvojvode Krištofa za balkanska vprašanja. 1567.
se je poslednjič za zelo kratek čas vrnil na Slovensko, da bi poizvedel več
o Koranu. Na skrivaj se je sestal z Uzrain – begom in še nekaterimi Turki na
Ljubljanskem gradu in v Ribnici. Tam se je s turškim svečenikom posvetoval o
prevodu Lutrove Biblije v turški jezik. Dejaven je bil tudi kot diplomat in
je deželne stanove Notranje Avstrije (Karantanije) prepričal, da so
podpisali Formulo concordiae, oziroma izjavo o enotnosti protestantskega
gibanja v nemških in avstrijskih deželah. Zadnja leta je Trubar preživel na
domačiji v Deredingenu ob svojem vinogradu. Iz vseh slovenskih dežel so ga
na njegovem domu obiskovali slovenski študentje. Vzgajal jih je, jih učil in
podpiral , saj se je zavedal da so bistvenega pomena za prosvetlitev
slovenskega ljudstva. Svoje življensko delo je zaključil s prevodom Noviga
testamenta puslednji dejl. Umrl je 28. Rožnika, leta 1586 v Derendingenu,
obdan s svojci in prijatelji. Pokopan je v tamkajšnji cerkvi.
Trubarjeva dela
Trubar je avtor 22. knjig v slovenščini in dveh v nemščini. Poleg tega je
napisal 1O predgovorov za dela drugih avtorjev v nemščini. Najvažnejši
njegovi spisi so:
1550 Catechismus (z dodatkom pesmi), Abecedarium, oba v gotici
1555 Ta evangeli svetiga Matevža, ponovno tudi Katekizem in Abecednik v
latinici, Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v
jezusa Kristusa pregnani
1557 Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, Ta slovenski koledar
1558 En regišter. . . ena kratka postila
1560 Ta drugi dejl tiga noviga testamenta
1562 Artikuli oli dejli te prave stare vere krščanske
1564 Cerkovna ordninga
1566 Ta celi psalter Davidov in nov Abecedarium
1567 Ta celi katehismus, Sv: Pavla listuvi, Ena duhovska pesem, Eni psalmi…
1574 Ta celi katehismus, Eni psalmi
1575 Tri duhovske pejsni
1577 Noviga testamenta pusledni dejl
1579 Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami
1582 Ta celi nov testament, Ta slovenski koledar
1595 Hišna postila - posmrtno izdal sin
Trubarjeva dela so prevodi verskih besedil. Vsak izmed teh prevodov je
opremljen z uvodom, razlago ali posvetilom v slovenskem (vindskem) ali/in
nemškem jeziku. Vsa njegova dela, razen prvih dveh, ki sta napisana v
gotici, so napisana v latinici. Njegovo delo obsega celoten prevod nove
zaveze Ta prvi dejl tiga noviga testamenta (1557), Ta drugi dejl tiga noviga
testamenta (1560) in Ta celi novi testament (1582), iz stare zaveze pa
prevod Davidovih psalmov (1566). Poleg tega je objavljal katekizme v
vezani in nevezani besedi in sestavil pravilnik protestantske cerkve -
Cerkovna ordninga (1564). Ta temelji na zahtevi, da se mora bogoslužje na
Kranjskem, Štajerskem in Koroškem (Notranji Avstriji ali Karantaniji)
opravljati v slovenskem jeziku. Gre za zakonik, ki vsebuje obrednik,
določila o cerkvenih službah, o organizaciji cerkvene uprave, o razvoju
slovenskega šolstva, o upravljanju cerkvenih posesti in ostalem glede
protestantske cerkve na Slovenskem. S tem delom je Trubar nehote posegel
v odnose med deželnim plemstvom, ki ga je podpiralo in avstrijskim
nadvojvodom, ki se je čutil ogroženega, saj je ta zakonik posegal tudi v
njegove deželne pravice. Ta spor se je nadaljeval tudi po Trubarjevi
smrti. Prav v tem obdobju je nadvojvod Ferdinand (1619) podedoval deželi
Zgornjo in Spodnjo Avstrijo. Nato je vse te dežele (slovenske, avstrijske,
češke in ogrske) združil v skupno državno celoto. Kasneje je nadvojvod
Ferdinand postal tudi nemški cesar Ferdinand II. Svojo oblast in veljavo je
vzdignil tako, da je strl moč deželnih stanov. Leta 1587 je malodane prišlo
do boja med pristaši briksenskega škofa, ki ga je podpiral nadvojvod
Ferdinand in deželnimi stanovi. Tam so ob sporu, ki bi skorajda prerasel
v oborožen spopad, nastale znamenite besede, da si bodo »Štajerska, Koroška
in Kranjska prej našle drugega kneza (nadvojvodo), kot pa knez tri
dežele«. Do spopada resda ni prišlo, prišlo pa je do postopne
rekatolizacije oziroma protireformacije, ki se je končala s prisilno
izselitvijo oz. izgonom precejšnjega števila deželnega plemstva Kranjske,
Štajerske in Koroške leta 1628 iz njihovih dežel.
Trubar je ob svojem pisanju imel pred očmi vse Slovence, ne glede na
njihove takratne politične meje. Že v prvi svoji knjigi je pisal »vsem
Slouencom«. Tudi kadar je uporabljal ožja deželna imena, kot so »kranjski«
ali »Kranjec«, je vselej dodal tudi širši narodni izraz »Slouenec« ali
»Slouen« in »slouenski«. Pogosto je naštel tudi vse slovenske pokrajine in
»deželne narečne skupine«. To priča o visoki narodni zavesti v takratni
dobi. Je pa ta zavest slovenske skupnosti v naslednjem, 17. stoletju, po
štirih katastrofah (vpadi Turkov in posledično premik srbo-hrvaško
govorečega prebivalstva iz juga Balkana proti Slovenijeh/Sclavoniae, v južno
Kransko ter Istro, izgon deželnega plemstva – okrog 750 plemenitašev,
tesnejša povezava avstrijskih dednih dežel v državno celoto z nemško
prevlado in zadušenih kmečkih uporih, v katerih so zahtevali «staro praudo«
oz. staro slovensko-karantansko pravo), ki so nas zadele, počasi pričela
izginjati. Konec 18. in v 19. stoletju so jo načrtno pričeli nadomeščati z
deželno zavestjo na eni strani, ki je pripomogla k večji germanizaciji
Koroške in Štajerske in panslovansko zavestjo na drugi strani, ki je prišla
najmočneje do izraza pri t.i. ogrskih Slovencih v Slovenijeh, Gorskem
Kotarju in južni Istri. V obeh primerih je šlo za pravo raznarodovanje in
posledično za izgubo slovenskega naselitvenega ozemlja, v korist drugih
narodov.
Pri svojem ustvarjanju se je Trubar držal lastnega prepričanja, da se
»slovenskega jezika ni treba sramovati, ker je lep in gibčen in se ne skriva
v kakem kotu«. Dobro se je zavedal bogastva slovenskih narečij, ko je
zapisal: »Ta slouenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori.
Drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji
inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači
Krovati«. Pravilno je zapisal tudi, »da se govori ne samo v eni
pokrajini drugače ko v drugi, ampak pogosto tudi v razdalji dveh treh milj,
da, često celo v eni sami vasi drugače in različno v mnogih besedah in
naglasih«. Zato se je pri pisanju svojih bukev odločil za preprost in domač
jezik ter slog. »Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu
lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč te
gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slouenec
lehku more zastipiti«. O prvem delu novega testamenta je zapisal:« Pri
prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto
razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec,
Istran, dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem
slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil«.
V naših zgodovinskih in slovstvenih knjigah je prepogosto izraženo zmotno
ali celo lažno mnenje, da je Trubar »ustvaril« ime Slovenci in ga dal našemu
narodu. Dejansko njegova dela dokazujejo prav nasprotno. Zanesljivo si
pojmov Slovenec in slovenski ni izmislil niti ju ni ustvaril. Trubar je bil
le prvi, ki je v domačem jeziku zapisal takrat splošno znano in že stoletja
uveljavljeno ime Slovenci, za kar so v drugih jezikih uporabljali sopomenko
Vindi oz. Windisch in Slavi ali Sclaveni. Popolnoma jasno je, da se to ime
nanaša izključno na Slovence in ne nasploh na vse Slovane, kot so nam dolga
leta zmotno prikazovali.
Trubar si je že začasa svojega življenja znal pridobiti spoštovanje in
ugled tako, doma kot tudi v tujini. Prijateljeval je in vzdrževal stike s
številnimi filozofi in teologi, plemiči, knezi in kralji kot ponosen
Slovenec. Širom srednje Evrope je užival ugled kot eden največjih ljudi
takratnega časa. Prav tako pa je bil na drugi strani vseskozi preganjan in
črten. Njegove vloge v slovenski zgodovini, še zlasti pa literarni, mu po
njegovi smrti dolgo niso priznavali. Še štiristo let po njegovem rojstvu, je
to praznovala le peščica slovenskih intelektualcev in pisateljev. Danes
je njegova vloga priznana in velja kot človek ki je napisal in dal natisniti
prvo slovensko knjigo oziroma bukev. Postavil je tudi temelj slovenskemu
knjižnemu jeziku, ki pa se je izoblikoval šele kasneje, zlasti po zaslugi
Adama Bohoriča. Zato bo ime Primoža Trubarja slovelo, dokler se bo
glasila slovenska beseda!
|
|
|
|
|
|
