|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je v slovensko kulturno izročilo močno vpet tudi lik čarovnice? Pravzaprav bi Slovenijo med drugim lahko poimenovali tudi kar Čarovniška dežela! Poleg neštetih bajk in pripovedi ter tudi daljših literarnih del imamo Slovenci tudi več znanih krajevnih zbirališč čarovnic, prednjačijo predvsem vrhovih gor Klek, Slivnica, Grintovec in Rogaški gori. Čarovnice naj bi po izročilu imele predvsem močan vpliv na vreme, letino, rojstva in sploh usodo. Zadnja leta največji čarovniški shod v Sloveniji priredijo na gradu Goričko na "Noč čarovnic", ko prizorišče obišče več tisoč čarovnic in obiskovalcev.
|
|
Hans F. Helmolt - Weltgeschichte: Slovenci smo praprebivalci (Ureinvolker) srednje Evrope";
Predstavljamo vam znanstveno delo, ki bi zaradi navedenih trditev
moralo zanimati slovenske zgodovinarje. Tiste uradne, ki za svoje ”delo”
prejemajo plačilo v glavnem iz proračuna slovenske države – Republike
Slovenije .Pri nas sta jim na voljo vsaj dva izvoda celotne Helmoltove
svetovne zgodovine v nemškem jeziku. Eden se nahaja v knjižnici Narodnega
Muzeja v Ljubljani, drugi pa v knjižnici SAZU – Slovenske Akademije Znanosti
in Umetnosti, prav tako v Ljubljani.
Helmolts Weltgeschichte je izjemno zgodovinsko delo, nastalo konec
19. stoletja. Po slovensko bi mu rekli preprosto Helmoltova svetovna
zgodovina. V celoti obsega devet zajetnih knjig, od katerih ima praktično
vsaka več kot 500 strani (!!!), obravnava pa dejansko vsa zgodovinska
obdobja in vse celine. Prvi zvezek obsega: Splošno, predzgodovino, Ameriko
in Tihi ocean. Drugi zvezek obravnava Oceanijo, vzhodno Azijo in Indijski
ocean. Tretji zvezek zahodno Azijo in Afriko, četrti Sredozemska
ljudstva, peti južno Evropo in Slovanstvo. Šesti zvezek zajema Germane
in Romane, sedmi zahodno Evropo do leta 1800. Osmi zvezek obravnava zahodno
Evropo v 19. stoletju, deveti pa Atlantski ocean. Izdajatel je Bibliografski
inštitut iz Leipziga, ki je glavnemu avtorju Hansu F. Helmoltu naročil
pripravo zgodovinskega pregleda z omenjenim naslovom leta 1894. Prvič je
bila Helmoltova svetovna zgodovina natisnjena v nemškem jeziku v letih od
1899 do 1907. Zatem so jo še večkrat ponatisnili in sicer vsaj še leta 1924.
Leta 1901 je celotno delo začelo izhajati v angleškem prevodu v Londonu,
1902, pa tudi v ruskem prevodu v Petrogradu. Pravzaprav je Helmoltova
svetovna zgodovina istočasno izhajala kar v treh svetovnih jezikih, kar prav
tako dokazuje, da gre za vrhunsko znanstveno delo takratnega časa.
Pri pripravi tako obsežnega grdiva so Hansu F. Helmoltu pomagali Thomas
Achelis, Georg Adler, Karl Arendt, Karl Georg Brandis, Berthold Bretholz,
Konrad Haebler, Eduard Henck, Julius Jung, Clemens Klein, Artur
Kleinschmidt, Josef Kohler, Felix von Luschan, Richard Mahrenholz, Richard
Mayr, Wladimir Milkovicz, Karl Pauli, Johannes Ranke, Friedrich Rakel,
Rudolf von Scala, Hans Schjoth, Emil Schmidt, Hans Schulz, Heinrich Schurk,
Kurt Sethe, Alexander Tille, Armin Tille, Wilhelm Walther, Karl Weule,
Eduard Graf Wilczek, Hugo Winckler, Heinrich von Wlislocki, Heinrich
Zimmerer in Hans Von Zwiedineck – Sudenhorst. Skupaj je torej pri pisanju
sodelovalo 34 avtorjev, samih doktorjev in profesorjev!
Seveda danes vemo da čisto vse navedbe iz tistega časa ne držijo povsem in
v celoti. Med tem so arheologi, etimologi, zgodovinarji in jezikoslovci,
razvozlali številne skrivnosti. Kljub temu sodi to zgodovinsko delo med
najobsežnejša zgodovinska dela nasploh in ne glede na to, je skoraj celoten
tekst še vedno aktualen. Toda nas Slovence, Helmoltova svetovna zgodovina
mora zanimati neglede na to ali je danes v celoti aktualna ali ne. Že nas
laike, kaj šele poklicne zgodovinarje. V njej najdemo številne zanimive
navedbe, mimo katerih ne more nihče, ki obravnava zgodovino Slovencev.
Poglejmo torej tisto kar nas mora zanimati! Bralca želimo opomniti,
da je preveden le tisti del teksta, ki se konkretno nanaša na Slovence in na
naše nekdanje ter sedanje ozemlje. Drugače pa je povsod dodana izvirna slika
teksta iz Helmolts Weltgeschichte in si lahko celotno besedilo bralec sam
prevede, v kolikor to želi.
4. Zvezek – Die Randlander des Mittelmeers - Dežele ob Sredozemlju
(Sredozemskem morju)
Stran 304, poglavje VI. Praprebivalci Apeninskega polotoka.
a) ILIRI
Tudi Ilirski rod je bil na tla stare Italije pripuščen (priseljen),
kot vidimo, v različnih časovnih obdobjih in po različnih poteh, neodvisno
eden od drugega. Najstarejša naselitev tega ilirskega rodu, je bila tam,
kjer najdemo njihove sledove, v Latiumu (Venetuli, Ardea, Laurentum, Tribus
Lemonia), v Picenumu (Trientum) in v Umbriji. Drugi rod ilirskega porekla so
bili Japygerji (Japyger)… Nato nadaljuje: Tretjo ilirsko naselitev v
Italijo, so naredili Beneti (Veneti, gre za tipični betatizem, zamenjavo črk
B in V, op.p.). Nekje sredi 7. stoletja pred Kristusom so glede na poznejše
dokaze, nedvomno prišli v Italijo po poti mimo Ogleja.
Stran 306
b) BENETI (VENETI)
Točna poročila najdemo o kulturi tretjega Ilirskega rodu – o
Benetih (Venetih) in sicer skozi izkopanine v Estah in pri kraju Gorina
(Gurina) v Ziljski dolini (Gailtal) na Koroškem. Sredi današnjega kraja
Este, nekoč Ateste, leži bogata Nekropola, v kateri so zapustili pet plasti,
ležečih ena na drugi, iz različnih časovnih obdobij. Spodnja izmed teh
plasti se razlikuje od štirih zgoraj. Ta vsebuje ostanke kremena in pripada
predvenetskim (Vorvenetischen Befolkerung) prebivalcem. Ostale štiri
plasti vse pripadajo Benetom (Venetom) in vsebujejo skupine grobov, -
nato nadaljuje z opisom stvari in predmetov,ki so v posameznih grobovih in
plasteh.
Naslednji odstavek se glasi: Tudi o kulturi Benetov (Venetov )
na Koroškem smo dobro obveščeni. Tamkajšnje najdbe nam kažejo Halštatsko
in La-Tene abecedo, bronaste plošče, delno z napisi, bronaste postave, meče,
nože…Primerjava obeh kultur, te iz Este in iz Gorine, je sledeča. Center
kulture Venetov leži nedvomno v Estah in okolici, ter so ga Veneti najprej
od tu prenesli proti severu na Koroško in so tja z drugimi pridobitvami
kulture prinesli tudi uporabo abecede. To, da nekatere najdbe v Estah
pripadajo nekoliko mlajšemu obdobju, kot tiste v Gorini, še ne pomeni, da
gre za nasprotje te trditve. V nobenem primeru niso Veneti na Koroškem,
zaostali ostanek ljudstva, na njegovi poti v Italijo, ker je to šlo, kot
lahko zanesljivo trdimo, precej južneje, preko Ogleja.
Tako v Estah, kot v Gorini najdemo veliko število napisov, napisanih
z enako abecedo, ki razumljivo izvirajo iz Grčije in so v glavnem v
sorodstvu z abecedo iz Elis (Alphabet von Elis). Napisi v Gorini so pri
nekaterih črkah nekoliko starejšega izvora, vendar je abeceda enaka kot
tista v Estah.
Zvezek številka 5., poglavje št. V., Slovenski in Srbo-hrvaški rod, napisal
profesor, doktor Wladimir Milkovitz
strani 269 in 270
Najstarejša poročila o » južnih Slovanih
Plinius (leta 79 po Kristusu), Tacitus ( l.100 ), Ptolemaios (
l.175), že poznajo Slovene in njihova bivališča. Podrobneje poročata o njih
zgodovinopisca, gotski Jordanes in bizantinski Prokopios, oba v 6.
stoletju. Iz tega obdobja je večina poročil o slovanskih ljudstvih. Ta
imajo različna imena. Grški in rimljanski pisci jih imenujejo Beneti
(Veneti, gre za tipični betatizem, zamenjavo črk B in V, op.p.), večina
germanskih pa Winden (Wenden, Windi ali tudi Indi). S to obliko
imena, je povezano tudi ime Anti. Prokopij tudi poroča, da so Anti v
bistvu stari Spori, ki jih lahko povežemo z imenom Srbi.
Drugo ime za pripadnika (Slovanov) je enostavno Slavus (Slavinus,
Sclavus, Sclavinus, itd.) , kot poročajo Bizantinci. Tisti rod, ki je
živel v starih rimskih provincah Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je
v glavnem poznan kot Sloveni ali Slovenci (Slaven oder Slowenen genant).
Najverjetneje je na današnjem Madžarskem, v Slavoniji, na Hrvaškem,
Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, Goriškem, Gradiščanskem in na Primorskem
(Kunstenland), v 6. stoletju, ustanovil več slovenskih kraljestev.
strani 277 in 278
Helmoltova svetovna zgodovina na strani 277, zvezek št. 5, navaja: “
Na začetku 7. stoletja se je spremenil položaj Slovenov, ker so leta
626 Avari (Obri) doživeli velik poraz….V tem času (v letu 623) so se
Sloveni ob Donavi in v pokrajinah na Češkem in Moravskem uprli ter
pod vodstvom nekega SAMA ustanovili neodvisno kraljestvo. (Uporabljena je
beseda kraljestvo – Reich in ne kneževina, plemenska zveza ali kaj
podobnega! Op.p.) Ker so bile Obrske čete pred Konstantinoplom uničene,
je bilo Obrsko kraljestvo skozi in počez zelo oslabljeno. Tako so se do
takrat podjarmljeni rodovi Slovenov, drug za drugim priključili upornikom.
Pridružili so se SAMU, ga leta 627 izbrali za kralja in se z njim lažje
upirali napadom Langobardov, Bavarcev in Obrov. Tako je bilo
ustanovljeno prvo veliko neodvisno slovensko in slovansko kraljestvo (v
originalu Slawenreich, v prevodu je pa pravilno oboje – SLOVENsko in
SLOVANsko v ožjem in širšem smislu – prvo neodvisno kraljestvo je bilo v
obeh primerih! Op.p.), kot ga pozna zgodovina. Nahajalo se je v področju
zahodnega dela današnje Avstrijske monarhije. (Tudi ta stavek nedvomno
potrjuje, da je Samovo Slovensko kraljestvo imelo središče v Karantaniji in
ne na Češkem ali Slovaškem, saj ti dve deželi nista bili na zahodu
Avstrijske monarhije, op.p.).
SAMO je vladal do 662. (po drugih virih do 658), torej tri do tri in
pol desetletja. Po njegovi smrti je njegovo kraljestvo izginilo iz odra
zgodovine. (der Buhne der Geschichte) Ker kasneje slišimo še o
Karantancih, ki so v vojni z Bavarci in na koncu pridejo pod njihovo
nadvlado, ker v 8. stoletju slišimo o Slovenskem kraljestvu (Slowenischen
Reich) na Moravskem in prav takšnem (Slovenskem kraljestvu, op.p.) v
Panoniji, lahko domnevamo, da je SAMOVO kraljestvo spet razpadlo na
sestavne dele.
Ista stran nadaljuje z naslovom: Prihod oz. nastop (das Auftreten) Hrvatov
in Srbov, in pravi: Ustanovitev Obrskega kraljestva je pa še iz drugega razloga
pomembna za zgodovino Slovanov. Počen jarem je namreč povzročil, da so
Slovani množično zapuščali svojo domovino , se odpravili na sever in jug ter
tam osvojili nova področja. Takrat se torej začne v veliki meri
izseljevanje Slovanov v dežele Balkana. (Te navedbe ne moremo razumeti
drugače, kot da so takrat drugi Slovani, ne Sloveni oz. Slovenci, ki so na
tem področju že živeli, začeli naseljevati področje Balkana. Zanesljivo
lahko sklepamo, da gre za plemena t.i. Antov, ki jih Prokopij enači s
Srbi.,Op.p.) Tudi nasploh so lahko Slovani sedaj močneje nastopili.
Poraz Obrov leta 626 je bil takrat odločujoč za Slovane in Bizantince. Cele
province so se ločile od Obrov in bile zasedene s Slovani. Ni nobeno
naklučje, da sta se v tem času pojavila dva številčna slovanska rodova na
severozahodu balkanskega polotoka. Poroča se, da so Hrvati prišli s
severa po pričevanju cesarja Konstantina Porphyrogenetosa, v letu 626
premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem
ozemlju…..Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati
zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se
je imenovalo SLOVENIA. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s
hrvaškimi. Danes spominja samo še ime Slavonija, del hrvaškega kraljestva
ter slovaški rod v Ogrski, na stare lastnike in na panonsko slovensko
kraljestvo. Hrvaška je torej ozemlje severozahodno od Bosne in
Dalmacija do Splita.
Hrvatom so kmalu sledili Srbi, ki so prišli preko Save po
pričevanju bizantinskega kronista ….zasedli so današnjo Bosno, z izjemo
hrvaškega dela, še danes znanega kot Turška Hrvaška, velik del Hercegovine,
južno Dalmacijo, Črno goro, severno Albanijo, Staro Srbijo (Novi Pazar),
severni del okrožja Prizrenskega pašaluka in današnjo Srbijo…
Stran 279
Pomemben za politične odnose severozahodnega dela balkanskega polotoka je
tudi nastop Karal Velikega, ki je leta 788 zaradi bizantinske zasedbe
Italije napovedal vojno vzhodnemu kraljestvu. Ni osvojil samo Istre, temveč
tudi Dalmacijo, Slovenci med Dravo in Savo (Slowenen zwischen der Drawe
und der Sawe) pa so mu morali plačevati tribut do leta 812, kot posledico
miru z Bizancem, ki je bil zagotovljen na področju ob Dravi. Še danes se v
Zagrebškem muzeju nahajajo spomeniki iz časa gospodstva Karla nad to
deželo. (Gre torej za Slovence v Slovenijeh - Sclavoniae, kasneje živeče pod
Ogrsko krono, ki so jih v 17. in 18.stoletju priključili in asimilirali
Hrvati ter jih poimenovali Kajkavci.)
Strani 309 in 310
SLOVENCI
Posebno težka usoda je doletela slovenski rod (slowenisches stamme), ki
je ostal severno od Save in danes sam nosi ime Slovenci. Res ni uspelo
nobenemu južnoslovanskemu rodu, da bi ustanovil dolgotrajno državo, čeprav
so Bolgari, Srbi in Hrvati imeli nekaj krajših in daljših svetlih prebliskov
– slovanski praprebivalci (ali izvorni prebivalci - die slawischen
ureinwohner) stare Panonije, Norika, Istre itd. (des alten Pannoniens,
Noricums, Istriens u.z.w.) so nasprotno bili preplavljeni z poznejšimi
ljudskimi valovi (pisec misli na druge slovanske in neslovanske narode, ki
so prišli na ozemlje Slovencev kasneje – Gote, Langobarde, Obre, Hrvate,
Srbe, Bolgare, Madžare …op.p.). Samovo kraljestvo, panonski Pribina in
Kocelj, Karantansko in Velikomoravsko kraljestvo; vse so enaki meteorji.
Kraljestva so pomendrali sem in tja Obri in Madžari, dokler niso prišla pod
Nemčijo.
Na nekoč slovenskem ozemlju so danes različne dežele nemškega cesarstva,
potem avstrijskega: Koroška, Štajerska, Kranjska, Spodnja in Zgornja
Avstrija, Istra, Goriško, Gradiščansko in Trst; Madžarska ni všteta. (
Omemba Madžarske je izrednega pomena, saj se nanaša na ozemlje Slovencev, ki
so živeli pod Ogrsko krono, to pa je t.i. pokrajina Slovenijeh-Sclavoniae!!!
) Slovensko zemljo so prežele nemške kolonije. Cela področja so bila
podarjena nemškim grofom, škofom, samostanom in preprostim kolonistom.
Samostani so prevzeli vlogo spreobrnitelja. Domačini so postali podložni
novim naseljencem. Z nemško upravo in nemško vojaško službo se je razširil
nemški jezik in običaji. Enako se je zgodilo v južnejših slovenskih
provincah, a v tem primeru je nemško, zamenjalo romansko prebivalstvo (in
tudi drugo slovansko, oz. hrvaško op.p.).
Slovenstvo je bilo na vseh linijah vedno bolj potisnjeno nazaj; kmalu je
izginil celo spomin na staro Slovensko kraljestvo. Le na Koroškem se je vse
do 15. stoletja ob ustoličenju novega vojvode, ohranil običaj iz starega
Slovenskega kraljestva. Avstrijski kronist Otokar (umrl 1315) in kronist
Janez Vetrinjski (umrl 1345) opisujeta to starožitno poklonitev sledeče: Pod
Krnskim gradom, v bližini cerkve Svetega Petra se nahaja kamen; na njem sedi
svoboden kmet, zaradi pravice do rodovnega nasledstva. Njemu pripada
nedogledna (neizmerna ali neodtujiva, op.p) pravica ljudstva da pričaka
novega vojvodo. Ta, obkrožen s plemiči in vitezi odloži svojo dragoceno
obleko in se obleče po kmečko in sicer srajco, hlače in plašč iz sivega
blaga, čevlje z vrvico in zelen klobuk (gre za napako – piše dejansko grunen
Hute, vemo pa da je bil klobuk prav tako siv, op.p.).
Tako opravljen in v eni roki držeč palico, v drugi pa vodeč marogastega bika
in prav takega konja, prihaja vojvod h Knežjemu kamnu, za njim pa mu sledi
celotno bogato opremljeno spremstvo. Na kamnu sedi kmet in mu zakliče v
slovenskem jeziku (in Slowenischer sprache): “Kdo je ta, ki tamkaj prihaja?”
Vsi ki stojijo okrog odgovorijo:” Deželni knez je!” Nato reče kmet: “Je
pravičen sodnik? Mu dežela leži v njegovem srcu? Je svobodnega rodu? Je
častilec in zaščitnik prave vere?” Vsi odgovorijo:”Je in bode!” “S kakšno
pravico”, vpraša kmet ponovno,” me lahko odstrani s tega sedeža?”Vsi
rečejo:"Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki jo
ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega davka."
Nato se kmet dvigne, rahlo dotakne z desnico vojvodovega lica, nato pa stopi
z Knežjega kamna, odvede obe živinčeti s seboj in vojvodu prepusti svoj
sedež.
Vojvod pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega
je ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in ga zavihti na vse
štiri vetrove, pri tem pa se roti in prisega ljudstvu, da hoče vsem biti
pošteni sodnik. Nato vzame siv slovenski klobuk in iz njega napravi požirek
čiste studenčnice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se
zadovoljuje s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč
premočno po vinu in po drugih tujih dobrinah. Od tam gre ustoličeni vojvod
preko Gosposvetskega polja do veličastne Gosposvetske cerkve, kjer je
slovesna maša in nato s svojim spremstvom obeduje. Po slovesnem obedu se
vojvod z vsem spremstvom odpravi na bližnje Svatne oz. Gosposvetsko polje
pod Gospo Sveto, do posebnega Vojvodskega prestola, kjer deli deželne fevde
in pravico. Vojvod Ernest Železni je bil zadnji, ki je leta 1414, bil
ustoličen, ob obredu, ki je dokazoval staro državno samostojnost
karantanskih Slovencev. Njegov sin Friderik III. se temu običaju ni hotel
podrediti, kot poroča Kranjec Valvasor v 17. stoletju, ker mu je bilo kot
rimskemu kralju izpod časti, nadeti si kmečka oblačila. Cesarju Maru I. je
le vojna preprečila, da ni obudil starega običaja.
Potem, ko je slovenski rod izgubil svojo politično samostojnost,
je shiral tudi v jezikovnem smislu. Najprej se je v Notranji Avstriji
(Koroški, Štajerski in Kranjski ali Karantaniji, op. p.) veliko govorilo
slovensko. Ulrik Liechtensteinski v svoji pesnitvi »Frauendienst« (1255),
omenja, da se je na Koroškem uporabljal slovenski jezik. Sam deželni vojvod
je tako pozdravil njega in njegove ob prihodu iz Italije. V 14. stoletju
so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem
jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum
Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug
jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta
mesti Ljubljana in Kranj, v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje.
Kljub vsemu temu, pa se je po dvorcih in gradovih vedno bolj razširjal
nemški jezik. Kar številčno so se Slovenci obdržali na Kranjskem, manj na
Koroškem in na Štajerskem. V Avstriji (mišljeno je ozemlje današnjih dveh
zveznih dežel Zg. in Sp. Avstrije, op.p.) so bili čisto izpodrinjeni, le še
imena nekaterih naselij, hribov in rek, spominjajo na nekdanjo slovensko
naselitev.
Poglejmo pravzaprav kaj nam sporoča Helmoltova Svetovna
zgodovina. Kaj je v njej takšnega, da mora nas Slovence zanimati? Zakaj? In
predvsem kakšni so zaključki tega zgodovinskega poročanja? Kaj se lahko
Slovenci iz tega naučimo (iz svoje zgodovine), da ne bomo ponavljali enih in
istih napak v lastno škodo?
“ Tretjo ilirsko naselitev v Italijo, so naredili Beneti (Veneti,
gre za tipični betatizem, zamenjavo črk B in V, op.p.). Nekje sredi 7.
stoletja pred Kristusom so glede na poznejše dokaze, nedvomno prišli v
Italijo po poti mimo Ogleja.”
In tudi: “Točna poročila najdemo o kulturi tretjega Ilirskega rodu – o
Benetih (Venetih) in sicer skozi izkopanine v Estah in pri kraju Gorina
(Gurina) v Ziljski dolini (Gailtal) na Koroškem«.
Tako pravi Helmolts Weltgeschichte o Ilirih oz. o Venetih (Benetih),
v četrtem zvezku. V njem ni nobenega govora o Slovanih. Seveda ne, ker je
pisec preprosto Ilire oz. Benete (Venete) uvrstil med praprebivalce
apeninskega polotoka. Pomembno pa je že to, da so Iliri in Veneti eno in
isto ljudstvo. Toda povezava s Sloveni (ne pa Slovani v celoti) je povsem
preprosta. Videli smo, kasneje, v 5. zvezku, kjer je govora o Slovanih,
da so stari rimski pisci Slovane označevali z imenom Beneti oz. Veneti! Tudi
najdbe o katerih govori pisec (Ateste in Ziljska dolina) so nedvomno na
ozemlju, kjer so živeli Veneti in kjer smo živeli (Ali pa še zmerom živimo –
v Ziljski dolini) Slovenci.
Zanimivo je, da je Helmoltova Svetovna zgodovina postavila povsem
enako teorijo, kot so jo skoraj sto let kasneje naši Venetologi Matej Bor,
Jožko Šavli, Ivan Tomažič in ostali. Res pa je, da so takšno teorijo, po
Adamu Bohoriču (16. stoletje), zagovarjali že v 19. stoletju številni
Slovenci npr. Davorin Trstenjak, Anton Krempl, pa za njimi Davorin Martin
Žunkovič, Josip Mal in mnogi drugi. Le dvajseto stoletje je tisto, v
katerem je bilo napisanih največ slovenskih zgodovinskih del, ki je to
povsem jasno in stoletja znano avtohtono teorijo o Slovencih na lastnih
tleh, v teh »znanstvenih« delih preprosto izbrisalo. Dejstva v tej
izvirni slovenski teoriji kontinuitete, pač niso bila v skladu s
panslovansko in jugoslovansko (beri rusko, velesrbsko ali velehrvaško)
teorijo, saj so jasno dokazovala povsem različen izvor vseh treh omenjenih
narodov!
Zato je tudi čisto jasno mogoče razložiti dejstvo o Slovenskem
kraljestvu, pod kraljem Samom že v začetku 7. stoletja. O hrvaškem in
srbskem kraljestvu, tudi o bolgarskem, je govora šele dvesto let pozneje.
Razumljivo! Nekdo, ki je komaj prišel na novo ozemlje, je potreboval kar
nekaj časa, da ga je v resnici osvojil in se tam dokončno uveljavil.
Dejstvo, da so nekateri narodi slovanskega porekla prispeli na ozemlje
Balkana precej pozno, so izkoristili vsi, ki so imeli od tega vsaj najmanjšo
korist. Tipičen primer so npr. Grki v odnosu do Makedonije! Vse to pa je
izredno ustrezalo tudi nemški, italijanski, madžarski in hrvaški teoriji,
ker so vsi štirje narodi dejansko z genocidom in potujčevanjem zasedli nekoč
slovenska ozemlja! Zato se je po prihodu Musolinija in Hitlerja na oblast,
tudi v teh državah hitro uveljavila veliko nemška in veliko italijanska
teorija.
Slovenci smo očitno bili in še zmeraj smo (to je najpomembnejši
sklep vsega tega!, op.p.) napoti, prav vsem svojim sosedom! »Čudež je, da
smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod«, zelo pogosto slišimo
govoriti v naši deželi. Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo
ostanek nekoč kar številčnega naroda, ki je živel v osrčju današnje Evrope
od pradavnine. Če pogledamo v katerih rimskih provincah vse smo nekoč
živeli, bomo z lahkoto ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki
smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. In to potemtakem ni nikakršen
čudež, temveč povsem logičen in naraven razvoj, glede na zgodovinske
okoliščine.
“Helmolts Weltgeschichte” nam predstavi popolnoma drugačno
zgodovinsko poročilo o Slovencih, kot smo ga vajeni v naših šolah. Izreka
nekatere trditve, ki jih v slovenskem zgodovinopisju ne najdemo, so
pa izredno pomembne za naš zgodovinski spomin in potrebno samozavest.
Strnemo jih lahko v naslednjih treh točkah:
1.) Slovenci smo slovanski praprebivalci Srednje Evrope.
2.) V Rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v provincah: Vindelicia, Raetia,
Noricum, Pannonia, Istria, Venetia in Dalmatia.
3.) Ime 'Slovenia' je obstajalo že pred naselitvijo Hrvatov, torej pred
letom 626 po Kr. Tako se je imenovalo celotno današnje hrvaško jezikovno
ozemlje, ki je pred naselitvijo Hrvatov pripadalo Slovencem.
1.) Slovenci - praprebivalci Evrope
Sloveni oziroma Slovenci smo tako kot Kelti, Grki, Rimljani in Germani
pradavni prebivalci Evrope na tistih tleh, kjer smo v glavnem še danes
avtohtoni prebivalci. Že kmalu po začetku štetja po Kristusu
omenjajo Slovene rimski in grški pisatelji. Rimski jih v latinskem
jeziku imenujejo »Veneti« ali »Beneti«, grški pa v grškem
jeziku »Enetoi«. Rimski pisatelj Plinius jih omenja leta 79 po
Kristusu, Tacitus 100 po Kr., grški pisatelj Ptolemaios pa
175 po Kr. Vsi trije poznajo Slovene oz. Venete in vedo, kje
so naseljeni.
V 6. st. po Kr. obširneje poroča o Slovenih bizantinski pisatelj
Prokopios, pa tudi zgodovinar Gotov Jordanes. Od takrat je
vedno več poročil o slovanskih ljudstvih.
Bizantinski pisatelji so po končani naselitvi Hrvatov, Srbov in
Bolgarov na Balkanskem polotoku vse te narode skupaj omenjali kot Slovene
oz. Slovane. Predvsem so uporabljali ime 'Slavus' ter inačice
'Slavinus', 'Stlavus', 'Sclavus', 'Slovanus', itd.
Germanski pisatelji pa Slovane z naslonitvijo na izraz 'Veneti'
imenujejo 'Winden' z enačicami: 'Wenden', 'Windi', ipd.
Pri uporabi imena Sloven in Slovan, pa je prišlo do
precejšnje zmede. Logično je, da so druge Slovane, ki so na ozemlje
Balkana in srednje Evrope prišli konec 6. in v 7. stoletju, takratni
sosedje, tamkaj že prej živečih Slovenov (Venetov ali Vindov)
poimenovali enako. Zanje je bil dejansko soroden, a vendarle različen jezik
obojih Slovanov eno in isto! Klub temu pa nam Jordanes lepo pove, da
se Slovani delijo na Slovene in Ante. Sloveni živijo levo od visokega
hribovja proti severu (proti Alpam in do Visle). Anti pa po Jordanesu živijo med Dnjestrom in Dnjeprom, torej v današnji Ukrajini. Dodatno
nam pojasni razliko med Sloveni in Anti tudi Prokopij, ki poroča,
da so se Anti od nekdaj imenovali tudi Spori, kar se nanaša na Srbe.
Kasneje, po pomladi narodov 1848 in ko smo Slovenci, Hrvatje in Srbi
ustanavljali najprej Državo SHS, kasneje pa Kraljevino SHS, to dejstvo ni
bilo zaželjeno, ker je opozarjalo na različen izvor vseh treh narodov!
'Helmolts Weltgeschichte' povsem jasno podaja zgodovinsko dejstvo
o tem, da smo Slovenci od nekdaj na svojih tleh. Razlikuje med imeni, s
katerimi so Slovane imenovali latinski pisatelji (Beneti, Veneti), ter
imeni, ki jih z njimi v omembah imenujejo bizantinski pisatelji (Slavus,
Slavinus, Stlavus, Sclavus, Slovanus, itd.). V naslednji trditvi o
Slovencih v času Rimskega cesarstva 'Helmolts Weltgeschichte' ne uporabi
latinskega ali grškega poimenovanja, ampak v nemščino prevedeni domači imeni
'Sloveni' in 'Slovenci': »Tisti rod, ki je živel v starih rimskih provincah
Panoniji, Noriku, Reciji in Vindeliciji, je v glavnem poznan kot Sloveni ali
Slovenci (Slaven oder Slowenen genant)«.
2.) V Rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v provincah: Vindelicia,
Raetia, Noricum, Pannonia, Istria, Venetia in Dalmatia.
'Tisti rodovi, (Slovanov, op.p.) ki so bili naseljeni v starih rimskih
provincah PANNONIA, NORICUM, RAETIA, VINDELICIA, so se imenovali s skupnim
imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)'
'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu citirane trditve v 'Helmolts
Weltgeschichte' nosili ime 'Slovenci' že v starem veku pod Rimskim
cesarstvom in ugotavlja, da danes edini od Slovanov nosimo ime Slovenci
('die - heute den Namen Slowenen allein fuehren').
Kdo so Slovenci v Rimskem cesarstvu? 'Slovenci' ('Slowenen') so
'slovanski praprebivalci' ('slawische Ureinwohner') starih rimskih provinc z
imeni: 'Pannonia, Noricum, Istria itd.' dejansko pomeni tudi Raetia,
Vindelicia, Venetia in Dalmatia. To je povsem jasno razvidno iz drugih
zapisov, kjer so omenjene točno te province. Te rimske province, poseljene s
Slovenci, so ležale v Srednji Evropi. Vindelicia je ležala pod
izvirom Donave, Raetia na področju današnje Švice, Noricum na
področju današnje Avstrije, Pannonia na področju današnje jugo
vzhodne Slovenije in velikega kosa Panonske nižine, Venetia je na
severu mejila na Raetijo, na vzhodu pa na Istrio. Istria je bila današnja
Istra in Furlanija, Dalmatia pa je bila pokrajina ob Jadranskem morju
in je mejila na Panonijo na severovzhodu in Istrio na severozahodu.
'Helmolts Weltgeschichte' ne omenja mnenja, da bi Slovenci prišli od
drugod, tako kot to navaja za Hrvate, Srbe in Bolgare, pri katerih omenja
tudi vire, ki to opisujejo. Iz dokumentiranih zgodovinskih virov vemo,
da so v teh rimskih provincah, pred prihodom Rimljanov, živeli noriški,
retijski, jadranski, panonski in dalmatinski (Ilirski) Veneti.
Danes tudi zelo dobro vemo kaj se je zgodilo s prebivalstvom v teh rimskih
provincah. Rete so najprej v krvavi vojni hudo zdesetkali Rimljani. Za njimi
so potem prišli na vrsto tudi Vindeliki. Tudi Istre je doletela podobna
usoda. Dalmatini so se z Rimljani borili kar petdeset dolgih let. Venete v
današnji severovzhodni Italiji so postopoma romanizirali, prav tako ostanek
Retov v današnji Švici. Noričani in Panonci so sklenili nekakšen sporazum z
Rimljani in so v veliki množini sestavljali rimske legije. Po razpadu
rimskega imperija so se najprej poskušali osamosvojiti Reti, vendar so jih
dokončno uničili Ostrogoti, ki so takrat prevzeli oblast v severni Italiji.
Vindelike in severne Noričane so pričeli germanizirati njihovi severni
nemški sosedje. Na področje Dalmatinov so v 7. stoletju prišli Hrvati in
Srbi, v Panonijo pa najprej Langobardi, za njimi še Obri in/ali Srbi ter
Bolgari. Langobardi so se potem leta 568 iz Panonije preselili v Venetijo in
tam ustanovili svoje Langobardsko kraljestvo, ki pa je bilo kmalu
romanizirano. Romanizirali so bili tako Veneti ali Sloveneti, po katerih je
ostalo le ime dežele, kot tudi Langobardi. Le na področju Norika je v
istem času nastala prva slovenska država po razpadu rimskega cesarstva,
imenovana Karantanija ali Provincia Sclaborum in Marka Vinedorum.
Po 'Helmolts Weltgeschichte' smo torej Slovenci praprebivalci na velikem
kosu Srednje Evrope pod Rimskim cesarstvom. Pravi, da je izraz
'Beneti' v tekstih latinskih pisateljev ime za vse Slovene, ne pa
za Slovane v celoti, npr. ne za Ante. Istočasno prebivalstvo slovanskega
porekla v imenovanih provincah Rimskega cesarstva imenuje 'Slovenci' in
mu pripisuje enako avtohtonost na svojem ozemlju kot drugim prastarim
evropskim ljudstvom, Grkom, Romanom in Germanom. Tudi tu torej gre za
ločitev Slovanov na avtohtone Slovene oz. Venete, med katerimi so posebej
kot avtohtoni omenjeni prav Slovenci (Slowenen) in druge, kasneje priseljene
Slovane, ki pa niso Sloveni, temveč Anti! Pri tem ne gre za zanikanje
slovanskega porekla obojih, kljub temu pa gre za različni izvor.
3.) Ime 'Slovenia' je obstajalo že pred naselitvijo Hrvatov, torej pred
letom 626 po Kr. Tako se je imenovalo celotno današnje hrvaško jezikovno
ozemlje, ki je pred naselitvijo Hrvatov pripadalo Slovencem.
Pred naselitvijo Hrvatov je vse kasnejše hrvaško jezikovno ozemlje nosilo
ime 'SLOVENIA' Bizantinski cesar Konstantinos Porphyrogenetos
poroča, da so Hrvati prišli s severa, okoli 626 premagali Obre in se
naselili med Slovence. «Celotno ozemlje, ki so ga zasedli Hrvati, in se
imenuje po njih, je pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo
SLOVENIA. Sčasoma so se tod slovenski rodovi spojili s hrvaškimi. Danes na
stare lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominja le še ime
'Slavonija' na Hrvaškem ter ime 'slovaškega rodu' na Ogrskem«.
Očitno misli torej Helmolts Weltgeschichte na pokrajino z imenom SLOVENIA
ali 'Sclavinia'. Latinsko ime 'Sclavinia', je lahko nastalo le na
podlagi domačega imena 'Slovenia', ki je po omenjeni navedbi v 'Helmolts
Weltgeschichte' obstajalo že pred prihodom Hrvatov. Ime 'Slovenija'
je tako za področje, naseljeno s Slovenci, kot latinsko ime 'Sclavinia',
samo v latinščini zapisano slovensko domače ime 'Slovenia'. In res so
bile Sclavinie v 7, 8. in 9. stoletju omenjane od reke Travne na
severu današnje Avstrije, preko pokrajine ob Blatnem jezeru, do večjega
števila krajev na Balkanu, vključno s samo Makedonijo na skrajnem jugu.
Helmolts Weltgeschichte tudi dobesedno pravi: »Najverjetneje je (govori o
Slovencih oz. o Slowenen in misli ta narod, op.p.) na današnjem Madžarskem,
v Slavoniji, na Hrvaškem, Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, Goriškem,
Gradiščanskem in na Primorskem (Kunstenland), v 6. stoletju, ustanovil več
slovenskih kraljestev«. Ta kraljestva so se imenovala Sclavinije! Da je
to edino pravilno in resnično, kažejo tudi kasnejše primerjave latinskih
napisov in imen, z domačimi slovenskimi. V 16. stoletju je
latinska Sclavoniae enaka slovenski Slovenijeh (Anton Vramec), nemško–slovenski besednjak iz
leta 1760, hranjen v Mariboru, se v latinščini glasi Dictionarium
Germanico-Slavonicum. V obeh primerih je govora o Sloveniji in o slovenskem
jeziku, ne pa o Slavoniji ali slavonskem jeziku. Besedi Slavonicum in
Sclavoniae so v slavonski in v Slavonijo prevedli komaj Hrvati v 18. in 19.
stoletju, ko smo jim bili Slovenci napoti pri njihovih veliko hrvaških
načrtih! Takrat so Hrvati iznašli tudi sloviti Ilirizem, ki bi naj poenotil
Slovence in Hrvate v skupni narod – Hrvaški! Čeprav Hrvati v času Ilirov
niti obstajali niso in čeprav so se kot pravi Helmolts Weltgeschichte,
naselili med Slovence šele v 7. stoletju!
Vse našteto je povsem jasno razvidno iz uglednega in obsežnega
zgodovinskega dela. Kot smo že na začetku zapisali, gre za znanstveno delo,
pri nastanku katerega je sodelovalo 34 avtorjev, samih profesorjev in
doktorjev! Bilo bi zelo zaželjeno, če bi tudi slovenski doktorji zgodovine
končno pričeli v slovensko zgodovinopisje vnašati trditve, ki so imele in še
zmeraj imajo trdne znanstvene temelje v primarnih zgodovinskih virih. Za
razliko od teh, primarni viri o slovenski naselitvi na današnjem prostoru v
6. in 7. stoletju ne obstajajo! A kljub tem splošno znanim dejstvom, se naši
otroci v slovenskih šolah še zmeraj učijo popolne nesmisle in »znanstveno«
ponarejene laži!
|
|
|
|
|
|
