|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
YOU GOT PWND
|
|
Beneška Slovenija
'Vprašanje odločitve v Beneški Sloveniji je presegalo sposobnost takratne
slovenske politike. Nihče ni bil pripravljen, da bi problem zagrabil na
način, ki bi lahko prinesel rezultate. Najsi je bila usoda beneških
Slovencev določena s tajnimi diplomatskimi pogajanji in pogodbami, gotovo je
k izidu plebiscita veliko doprinesla slovenska politika, ki je bila nezrela
in nesposobna. Prav nerazumljivo izzveni dejstvo, da je slovenski tisk potek
in izid plebiscita le bežno registriral.' (Primorski čas pretekli, Branko
Marušič)
Plebiscit v Beneški Sloveniji je bil 21. in 22. oktobra 1866.
Plebiscitno akcijo je v Furlaniji in Beneški Sloveniji vodil vladni civilni
komisar Quintino Sella ob sodelovanju liberalno usmerjenih krogov. V Beneški
Sloveniji so se zadnje avstrijske čete umaknile iz pokrajine le nekaj dni
pred plebiscitom. Videmski časopis 'Il Giornale di Udine' je že 1. oktobra
napadel duhovnika v okraju Špeter, ki da je agitiral proti Italiji in je
neukim kmetom dokazoval, '...da jih njihov jezik in interesi vežejo na
Ljubljano'. Na istem mestu je bilo zapisano, da nekateri duhovniki vnašajo
med kmete nesmiselno idejo o ločeni kraljevini Italiji.
Zasluga za dvig
prebivalstva naj bi bila italijanska, pa tudi privzgojena mu je bila
ljubezen do Italije, saj 'vobče je to slovensko prebivalstvo dobro in
patriotično kot mi in gotovo ne bo sledilo naukom nekega zagrizenega
duhovnika'.
Rezultat plebiscita je bil sledeč. V okrajih s slovenskim
prebivalstvom je za Italijo glasovalo 25.434 volilcev, dva sta bila proti,
15 glasovnic pa je bilo neveljavnih. V Reziji je za Italijo glasovalo 300
ljudi. V celotni Furlaniji se je za Italijo izreklo 105.386 volilcev, 36 jih
je bilo proti, 15 glasovnic pa je bilo neveljavnih. Točno mesec dni po
plebiscitu je vladni časopis Il Giornale di Udine v naslovu 'Gli Slavi in
Italia' zapisal, da je cilj 'naše države' italianizacija Slovencev. Pri tem
ne bodo uporabljali nasilja, temveč le jezik in kulturo prevladujoče
italijanske civilizacije.
'Potrebno je z vsemi najustreznejšimi sredstvi
preobraziti to maloštevilno prebivalstvo: s kmetijstvom, s šolskim poukom in
knjigami. Saj bomo prav s tem najbolj okrepili svoje meje, če bodo vsi
slovenski mladeniči, ki žive v videmski pokrajini v gorah nad Čedadom,
Fojdo, Ahtenom in Tarčentom ter v rezijski dolini, deležni pouka v
italijanskem jeziku in italijanski kulturi, potem bo gotovo, da se bo ta
preobrazba s tem pospešila, a novi rod bo povsod uporabljal samo naš jezik.
To dejstvo bo postopoma vplivalo v vsej Soški dolini, ne samo na desnem,
ampak tudi na levem bregu.'
Rezultati takšne politike italijanske vlade so
bili vidni tako leta 1918, kot tudi 1945, enako pa velja celo za današnji
čas. Italijanska politika se nikoli ni spremenila, le sredstva za dosego
tega cilja so bila bolj ali manj ostra!
Vzroki, ki so Beneškim Slovencem in Rezijanom narekovali izbiro za Italijo
in ne Avstrijo so sledeči: več kot tisočletna navezanost na Čedad, Videm in
Oglej, štiristoletno zvesto čuvanje meja beneške republike in stoletna
povezava ter sožitje gorjanskih Slovencev z dolinskimi Furlani. V tem času
so bile spoštovane njihove avtonomne pravice, kar je prekinila francoska
zasedba po padcu beneške republike. Še zadnje ostanke avtonomnega življenja
je uničila prav Avstrija, ki je tu vladala od leta 1814. Ker Avstrija zaradi
lastnih interesov beneških Slovencev ni upravno priključila k goriškim, so
ti postali naravni sovražniki Avstrije. Zato so se že leta 1848, ob nastanku
Maninove beneške republike Beneški Slovenci borili proti Avstriji in peli
pesem 'Preljuba Italija, preljubi moj dom'.
Narodnostno prebujanje beneških
Slovencev ni zajelo, narodno zavedni pa so bili le nekateri posamezniki.
Kulturno prebujanje je bilo zaradi nepovezanosti z sosednjimi goriškimi in
kanalskimi Slovenci nezadostno. Med Slovenci v drugih pokrajinah pa
praktično ni bilo nobenega razumevanja zanje. Eden izmed svetlih izjem je
bil le kobariški kaplan Andrej Žnidarčič, ki je v prvi številki celovškega
Slovenca leta 1866 v novoletnem voščilu beneškim Slovencem želel, 'da bi se
ločili od Italijanov in da bi se pridružili Slovencem na Goriškem'.
Med
takratnim slovenskim tiskom pa je edino Einspielerjev Slovenec nekaj
pozornosti posvetil Beneški Sloveniji in italijanskim ozemeljskim težnjam z
besedami: 'Mi goriški Slovenci se ne bomo nikoli hoteli ločiti od svojih
slovenskih bratov v Avstriji, kajti italijanska vlada bi bila naš pogin.
....da bi se še tistih 30.000 Slovencev, ki sirote v videmskej škofiji
životarijo, pridružilo nam Goričanom.'
Če bi bili Slovenci v drugih pokrajinah seznanjeni s plebiscitom Beneških
Slovencev in posledicami za njihov narodni obstoj in če bi v zavesti našega
naroda obstajal zgodovinski spomin, se leta 1920 na Koroškem plebiscit
zanesljivo ne bi izšel tako tragično, kot se je. Žal pa dandanes Slovenci po
dveh tragičnih plebiscitih, še vedno nimamo ne zgodovinskega spomina in ne
zgodovinske zavesti! Nujno je, da to spremenimo!
|
|
|
|
|
|
