|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.
|
|
Spodnja Panonija
V frankovskem kraljestvu je bilo ozemlje pod vojaškim poveljstvom razdeljeno
na krajine ali marke ter mejne grofije, ki pa se niso vedno ujemale z
ozemljem vojvodin. Današnja slovenska Štajerska (takrat del karantanskega
ozemlja) je bila skupaj s Kranjsko, Istro in Slavonijo podrejena poveljstvu
furlanskega mejnega grofa Kadolaja. Veljal je za izredno nasilnega in
samosvojega človeka, ki se je rad vmešaval v notranje zadeve vojvodin.
Zlasti se je brezobzirno vedel do nepokristjanjenega slovenskega
prebivalstva, ki ga je bilo takrat predvsem na ozemlju južno od toka reke
Drave še precej.
V tistem času (815) se je na ozemlju Spodnje Panonije
(točneje Slovinskega Zagorja, Slavonije in Posavine zelo okrepil položaj
„kneza slovenske zemlje“ Ljudovita, ki je v virih zabeležen pod imeni
Hlodvig, kot so ga imenovali Franki (hlod=slava in vig=boj, tako da bi lahko
bilo morda njegovo ime tudi Slavoboj) ter polatinjeno Clodveus in Clodvicus,
šele pozneje pa tudi Ljudevit in Ljutovid. Odkrito se je uprl grofu Kadolaju
in Frankom ter poskušal povezati v enotno „zvezo“ tudi Karniolce (Kranjce),
ostale spodnje Panonce ter Karantance.
Ljudovitu so šele v 20. stoletju
dodali nekakšen „priimek“ Posavski, čeprav tega v virih ni moč najti. Če mu
je že bilo potrebno karkoli dodati, pa bi bilo umestneje „priimek“ Panonski
ali Slovinski. V smislu panslovanske in jugoslovanske ideologije so ga (tudi
naši zgodovinarji) naredili kar za Hrvata, čeprav to zanesljivo ni bil.
Njegov poskus povezati slovenska plemena v novo veliko državno zvezo
(podobno kot je bila za časa kralja Sama) so nam poskušali predstaviti kot
nekakšno prvo južnoslovansko zvezo.
Dejstvo je, da je knez Ljudevit vladal
na takratnem slovenskem ozemlju, ki je šele čez stoletja postalo Hrvaško,
podobno kot se je to zgodilo v Karantaniji ki je postopoma postala Avstrija.
Njegov sedež je bil v starem panonskem mestu s slovenskim imenom Sisek. Od
tam je Ljudevit poslal leta 818 v Heristal k cesarju Ludoviku nekaj
odposlancev, ki so se pritožili zaradi strogega postopanja grofa Kadolaja.
Toda vse pritožbe na frankovskem dvoru zoper grofa Kadolaja niso nič
zalegle, ker je bil zaupnik cesarja Ludovika. Zato je Ljudevit leta 819
stopil s svojimi Slovenci, v vojno proti grofu Kadolaju. Ta je zbral svoje
italske in bavarske čete ter čez ozemlje današnje Slovenije krenil proti
Ljudevitu. Toda bil je poražen in se je moral umakniti, nato pa je hitro
umrl. Vse to je Ljudevitu povečalo tako samozavest, kot tudi pogum. Poslal
je svoje odposlance v več slovenskih kneževin in jih pozval, da se mu
pridružijo v njegovem boju.
Pridružili so se mu Karniolci in del
(najverjetneje še staroverskih) Karantancev, južno, pa tudi delno severno od
Drave ter panonski Slovenci v porečju Rabe, Mure, Zale in Blatnega jezera.
Ni mu pa uspelo pridobiti k svoji zvezi vojvode Borna iz Dalmacije, ki je
ostal zaveznik Frankov. Ljudevit je s svojo vojsko krenil v Karantanijo,
kjer mu je prišel nasproti mejni grof Balderik s svojo armado. Ob reki Dravi
je prišlo do bitke, v kateri je Balderik prisilil Ljudevita k umiku.
Med tem
je vojvod Borna iz Dalmacije pripeljal svojo vojsko v bližino Siseka in se
postavil proti vojvodi Ljudevitu. Toda številni Bornovi vojaki so zapustili
svojega vojvodo in prestopili k Ljudevitovi armadi. Sam Borno si je rešil
življenje s pomočjo svoje telesne straže in preostalih njemu zvestih vojakov
ter se je umaknil v svoje utrjene postojanke in gradove. Ljudevitova vojska
pa je nato upostošila njegovo ozemlje.
Vojvod Borna je zatem januarja 820
odšel v Aachen k cesarju Ludoviku in mu poročal o delovanju Ljudevita. Na
njegov predlog je frankovski državni zbor sklenil udariti na Ljudevita s
treh strani hkrati. Takoj po koncu zime so proti Ljudevitu poslali tri
vojske sestavljene iz Sasov, Frankov, Bavarcev in Italcev. Zahodna armada
je šla iz Italije po stari rimski cesti preko Hrušice in Ljubljane, vendar
so jo Ljudevitove karniolske čete zaustavile na alpskih klancih. Severna
frankovska armada je prodirala ob reki Donavi v Zgornjo Panonijo, od tam pa
iz smeri severovzhod do Spodnje Panonije proti reki Dravi, kjer so ji
Ljudovitove čete zaprle prehod čez reko in jo dolgo časa zadrževale. Srednja
frankovska armada se je premikala vmes med drugima dvema in sicer čez
ozemlje Karantanije. Ljudevitove čete so se ji trikrat postavile po robu,
vendar so bile vselej prisiljene umakniti se.
Ko so Franki prebili
Ljudevitovo obrambo v Karantaniji in prešli reko Dravo, je pogumni vojvod
„Slavoboj“ spoznal, da se bo moral umakniti, sicer bi se znašel obkoljen
sredi treh armad. Njegovi ljudje so se poskrili po gozdovih in nedostopnih
močvirjih, sam pa se je s svojo vojsko umaknil v zavarovano in mogočno
trdnjavo na strmem hribu, ki je bila nezavzetna. Frankovske čete so sicer
hudo postošile in plenile po slovenskih pokrajinah, vendar vojaške zmage le
niso mogle doseči in so se vrnile domov, ne da bi kaj opravile. Zato so
Franki naslednje leto (821) na državnem zboru ponovno razpravljali kako
zadušiti slovenski upor. Tudi tokrat so sklenili poslati tri armade proti
Ljudevitu, da bi upostošile njegovo ozemlje in ozemlje njegovih zaveznikov
ter ga dokončno oslabile.
Ljudevit pa ni držal križem rok. Zavedal se je, da
se ne bo mogel s sovražnikom meriti na odprtem bojnem polju, zato je pričel
graditi trdnjave in utrjene postojanke, kamor bi se lahko pred Franki
zateklo njegovo prebivalstvo. Pri tem mu je pomagal, tekmec oglejskega
patriarhata, patriarh Fortunat iz Gradeža v bližini Ogleja. Iz Furlanije mu
je poslal tesarje in zidarje, ki so mu pomagali zgraditi gradove in utrdbe.
Ko so franovske vojske prispele v Posavino in Podravino, so jih Ljudevitovi
ljudje pričakali v utrjenih postojankah. Nekaj časa so Franki spet plenili
in pustošili po deželi, a tudi tokrat so bili prisiljeni vrniti domov brez
uspeha. Novembra 821 so na državnem zboru v Diedenhofenu poročali cesarju,
da proti Ljudevitu spet niso nič opravili. Naslednjega, 822. leta se je
proti Ljudevitu zvrstil že deseti bojni pohod Frankov, tokrat iz smeri
današnje Italije.
Ljudevit je spoznal, da bo spet hudo trpelo njegovo
prebivalstvo in da Franki ne bodo odnehali, dokler ne bodo njega odstranili
z vojvodskega položaja. Zato je tokrat zapustil Sisek in se umaknil k Srbom
iz Dalmacije. Od tam je odšel k Ljudemislu, stricu vojvode Borna, ki pa ga
je dal zvijačno umoriti. Po trditvah uradnih zgodovinarjev naj bi
Ljudevitova vstaja zelo drago stala zlasti Karantance. Franki naj bi
odstavili karantanskega kneza in tudi vso domačo plemstvo, iz Karantanije pa
naredili navadno grofijo.
Takrat bi naj Slovenci tudi padli v „tisočletni
nemški jarem“. Toda v zgodovinskih virih ni nobene navedbe, ki bi to trditev
potrdila. Conversio Bagoariorum et Carantanorum sicer poroča da so v
Karantaniji bili na oblasti bavarski vojvode Helmvin, Albgar in Pabo (torej
vojvode in ne grofje!), toda drugi primarni zgodovinski vir „Excerptum de
Karantanis“ iste vojvode imenuje „Duces Carentanorum“ ali karantanski
vojvodi.
Očitno res gre za neke vrste protislovje, ki pa ga je moč razložiti
z dejstvom, da so bili vojvode potomci karantanskih mater in bavarskih
očetov, kar pomeni da so bili za Karantance po karantanskem pravu Slovenci,
za Bavarce pa po njihovem pravu Bavarci. Oba vira pa neizpodbitno
dokazujeta, da Franki in Bavarci iz Karantanije niso naredili nobene
grofije, temveč je zanesljivo ostala vojvodina. Brez tega tudi ne bi bilo
mogoče kasneje govoriti o Karantanskem kraljestvu in Veliki Karantaniji!
Na frankovskem prestolu je Karla Velikega nasledil sin, cesar Ludvik
Pobožni. Imel je štiri sinove. Brate Pipina, Lotarja in Ludvika ter
njihovega polbrata Karla Plešastega. Po mnogih sporih in prepirih so se ti
le sporazumeli in razdelili Frankovsko kraljestvo na tri kraljestva –
Vzhodno, Srednje in Zahodno kaljestvo. Vzhodno frankovsko kraljestvo
imenovano tudi Francia Orientalis je nastalo leta 828, s sporazumom pa je
postalo dokončo veljavno leta 843. Pripadlo je Ludviku Germanskemu,
sestavljale pa so ga samostojne narodne vojvodine Frankovska, Saška,
Švabska, Bavarska in Karantanija. Znotraj meja Vzhodnega frankovskega
kraljestva je bila Karantanija podrejena vojaškemu poveljstvu Vzhodne
krajine, ki je obsegala tudi Panonijo s Slavonijo. Njen poveljnik je bil
mejni grof Ratbod. Leta 836 je k Ratbodu iz Kneževine Moravske pribežal
slovenski knez Pribina in njegov sin Kocelj.
Iz slovenske Velikomoravske
kneževine ju je pregnal tamkajšnji veliki knez Mojmir. Leta 840 je kralj
vzhodnih Frankov Ludvik pobožni knezu Pribini (Prvina) podaril v alod vso
Spodnjo Panonijo. Kneza Pribino je po njegovi smrti v bojih z Moravci
(Slovaki) leta 860 nasledil sin Kocelj. Kocelj je velajal za omikanega,
izobraženega in razsvetljenega slovenskega vladarja. Sklenil je mir z
Moravci in imel z njihovim novim knezom Rastislavom dobre odnose. Zelo ga je
zanimalo tudi delo svetih slovanskih bratov Cirila in Metoda, ki sta bila
pri knezu Rastislavu. Ko sta bila brata leta 867 na poti k papežu v Rim, ju
je Kocelj sprejel na svojem dvoru v Blatnem Kostelu, pri Blatnem jezeru v
Panoniji (današnji Balaton). Dal jima je 50 učencev, da bi jih vzgojila in
posvetila v duhovnike. V Rimu je papež potrdil bogoslužje v starem
„cerkvenoslovenskem“ jeziku, leta 870 pa je bil Metod imenovan za nadškofa
Panonije in Moravske.
Bavarski škofje pa so Metodovemu delu v Panoniji in na
Moravskem hudo nasprotovali, saj so se bali da bo njegova šola prodrla tudi
v Karantanijo in na Češko, poleg tega pa so imeli omenjeno območje za svojo
misijonsko deželo. Metoda so ugrabili in vrgliv ječo na Bavarskem. Spustili
so ga šele na zahtevo papeža po treh letih. Metod se je iz ječe vrnil v
Panonijo h knezu Koclju, ki je med tem sam vodil nadškofijo. Bavarski škofje
pa so še naprej grozili tudi knezu Koclju. Slovenski knez Kocelj je leta 874
na nepojasnjen način izginil iz zgodovine, Metod pa je od takrat lahko svoje
poslanstvo opravljal le še na Moravskem. Bavarci pa so med tem premagali in
odstavili moravskega kneza Rastislava, ki ga je nasledil knez Svetopolk.
Bavarski škofje so Metoda ponovno obtožili celo krivoverstva in Metod je
spet moral v Rim na zagovor k papežu. Papež Ivan VIII. je sklical cerkveni
zbor, ki je razpravljal o predloženih tožbah, Metodove nasprotnike pa je
zastopal nemški duhovnik Viching. Metod se je pred papežem in zbranimi škofi
opral naprtene mu krivde in papež mu je ponovno obnovil ter potrdil cerkveno
nadoblast na Velikomoravskem in v Panoniji. Zaukazal je, da morajo biti
Metodu pokorni vsi duhovniki, neglede na to ali so slovenske ali nemške
narodnosti. Poleg tega je papež Ivan VIII. Metodu obnovil privilegij, da se
sme v njegovi nadškofiji uporabljati božja služba v slovenskem jeziku, pod
pogojem, da se berilo in evangelij čitata najprej v latinščini, nato pa še v
slovenščini.
Metod je nato z vso vnemo nadaljeval svoje misijonsko delo. S
pomočjo dveh učencev je prevedel sveto pismo stare zaveze, razen dveh knjig
Makabejcev. Krstil je tudi češkega vojvodo Borivoja in njegovo ženo
Ljudmilo, nato pa še obiskal grškega cesarja Bazilija v Carigradu. Cesarju
Baziliju bi naj pustil tudi nekaj slovenskih duhovnikov ter slovenskih
bogoslužnih knjig, s pomočjo katerih bi se naj razširilo tudi
slovensko-slovansko bogoslužje po Makedoniji, Bolgariji in Srbiji. Metodu je
začelo njegovo zdravje močno pešati v petinsedemdesetemu letu, kar je bila
takrat zelo visoka starost. Zato so ga njegovi učenci vprašali koga bi želel
za svojega naslednika. Odvrnil jim je, da bi izbral Gorazda, ker je domačin,
svoboden človek, pravoveren in dobro poučen v latinski književnosti. Zadnjo
službo božjo je Metod opravil, že hudo bolan, na cvetno nedeljo 885. leta,
ko je blagoslovil kneza, svoje duhovnike in ves narod.
Umrl je komaj tri dni
za tem, 6. aprila 885, pokopan pa je v Velehradu na Moravi v današnji
Slovaški. Papež Štefan VI. je mislil, da je Metod svojevoljno postavil za
svojega naslednika Gorazda, zato je h knezu Svetopolku poslal tri poslance
in od njega zahteval, da Gorazdu prepove izvrševati škofovsko službo, obenem
pa je tudi odpravil službo božjo v Slovenščini. Svetopolk je zato 886. leta
z vojaško silo izgnal okoli dvesto slovenskih duhovnikov iz svoje države.
Najpomembnejši med njimi so bili Gorazd, Klemen, Naum, Sava in Angelar.
Gorazd in Klemen sta postala nato bolgarska škofa, drugi Metodovi učenci pa
so slovensko bogoslužje razširili zlasti po Dalmaciji, pa tudi drugih
današnjih južno slovanskih deželah. V slovenskem jeziku in po rimskem obredu
so praznovali božjo službo po Dalmaciji in otokih, v Istri ter večjem delu
današnje Hrvaške, slovensko bogoslužje grškega obreda pa se je uveljavilo in
ohranilo med Srbi, Bolgari in Makedonci.
|
|
|
|
|
|
