|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci narod smučarjev? Prebivalci Blok so že pred davnimi časi izumili svoj model smuči, Bloški smučarji pa so še danes ena večjih slovenskih zanimivosti! Svoj smučarski karakter pa smo Slovenci izkazovali tudi v sodobnih smučarskih disciplinah, ki so v svet ponesle imena številnih smučarskih asov od Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Franka, Jureta Koširja ter Mateje Svet, Katje Koren, Urške Hrovat in številnih drugih. Piko na i je leta 2007 postavil Andrej Jerman s prvo slovensko zmago na smukaški preizkušnji. Slovenci premoremo tudi dva svetovna prvaka v smučarskih skokih, Francija Petka ter Roka Benkoviča ter dvakratnega skupnega zmagovalca skakalne sezone in zmagovalca novoletne turneje, Primoža Peterko, vsako leto pa so v Sloveniji tudi znamenite tekme svetovnega pokala: ženski slalom za Zlato lisico, moški slalom v Kranjski gori in tekma v smučarskih skokih ali poletih v Planici.
|
|
Bitka za Radgono, 4. Svečan 1919
Konec leta 1918 in v prvi polovici leta 1919 so Maistrovi prostovoljci na Štajerskem osvobodili najprej prestolnico Maribor, nato pa še druge kraje severno, vse do takratne slovenske narodnostne meje. Med drugim so Maistrovi bojevniki osvobodili Šentilj, Špilje in železniško progo na levem bregu reke Mure, vse do Radgone (danes Bad Radkersburga v Avstriji).
V mesecu Svečanu (februarju) 1919, je Radgono varovala 6. stotnija Mariborskega pešpolka Maistrovih prostovoljcev. Njihov poveljnik je bil nadporočnik Benedikt Zeilhofer, po rodu doma iz Poljčan. Kljub njegovemu izrazito nemškemu priimku, je slovel kot odločen slovenski domoljub. Poveljeval je 210 bojevnikom, oboroženih s puškami in ročnimi granatami ter štirimi strojnicami.
4. Svečana 1919, ob 2. uri ponoči, je proti Radgoni (Bad Radkersburg) v napad krenilo več kot 2000 sovražnih vojakov. Poveljeval jim je nadporočnik Johan Mickl, kasnejši nemški general v drugi svetovni vojni.
Tudi Mickl je imel podobno kot Zeilhofer na slovenski strani, veliko večino zbranih vojakov - prostovoljcev. Ti so bili doma v glavnem iz okolice Radgone, kjer je živelo prebivalstvo pretežno slovenskega porekla. Toda velika večina tamkajšnjih Slovencev je bila takrat že precej ponemčena in se je prištevala k Nemčurjem. Ti pa so bili Slovencem še bolj sovražno nastrojeni, kot pravi Nemci. Pridružilo se jim je še precejšnje število madžarskih prostovoljcev in pa nemški ubežniki iz slovenske Štajerske. Tudi prekmursko mejo vzhodno od Radgone so zasedle madžarske vojaške enote. Sovražne čete so bile zbrane v slovenskih vaseh Korovci, Cankova in Slovenska gorica, severno od Radgone.
Sovražnik je imel na voljo 10 krat močnejše sile, kot slovenski branilci, prav tako pa tudi boljšo oborožitev (nekajkrat več strojnic). Dodatna težava v škodo branilcev je bila tudi to, da so bile obrambne linije precej razpotegnjene in zato slovenske enote zaradi svoje maloštevilnosti niso imele medsebojnega stika niti povezave.
Poveljnik nemško – madžarskih odredov nadporočnik Mickl, je izdelal natančen načrt, kako napasti slovenske branilce in jih uničiti ter zavzeti Radgono. Glede na precizen in dobro pripravljen načrt, kot tudi na precejšnjo premoč, so bili Nemci prepričani v svoj uspeh. Toda naleteli so na izredno sposobnega slovenskega poveljnika, preizkušenega bojevnika in vodjo, kateri je v svoji stotniji vzdrževal vzoren red in visoko bojno moralo.
Nemški sovražnik je razdelil svojih 2000 vojakov na pet kolon. Vsaka kolona je imela posebno napadalno skupino, ki je štela najmanj 50 prostovoljcev in več strojnic. Samo teh, skoraj 300 udarnih napadalnih prostovoljcev, je že presegalo vse skupne moči slovenskih branilcev. Vse sovražne kolone so se v temni noči neslišno, v skladu z načrtom, približale branilcem in čakale na signal za skupni usklajeni napad na večih mestih hkrati. Bojni skupini, ki je bila določena za napad na konjeniško vojašnico, kjer je bila glavnina branilcev, je poveljeval nadporočnik Mickl osebno.
Skupina slovenskih podčastnikov nekje v Slovenskih goricah
Napad se je pričel ob pol šesti uri zjutraj, 4. Svečana 1919. V prvem naletu Nemcev, ki so računali na presenečenje, so slovenske izpostavljene straže klonile pred ogromno premočjo sovražnikov, ki so se nenadoma pojavili iz teme, kakor divji hudičevi služabniki. Micklovi vojaki so postali gospodarji zahodnega dela Radgone, zahodno od Dolge ulice. Napadalcem je uspel istočasni napad na slovenske prednje straže na kolodvoru, v mestnem vrtu in na mostovih na reki Muri. Napad na postajno poveljstvo, Kodoličev most in konjeniško vojašnico, v kateri je bila večina slovenskih branilcev, pa ni uspel.
Napadalci so ob tem takoj naleteli na dva slovenska junaka – poveljnika 6. stotnije, nadporočnika Zeilhoferja in štabnega narednika Ferda Ošlaka, poveljnika patrulje. Nadporočnik Zeilhofer je pred začetkom napada drugič v tej noči pregledoval vse straže v predmestju in na kolodvoru, ob napadu pa je bil zraven stražarskega mesta v konjeniški vojašnici, ob strojničnem gnezdu. Ko so svetlobne rakete osvetlile temno zasneženo noč, je kljub temperaturi minus 20 stopinj celzija, nemudoma postalo vroče.
Nadporočnik Benedikt Zeilhofer, junaški poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, zmagovalec Radgonske bitke, 4.2.1919. Med prvo svetovno vojno je bil odlikovan z več odlikovanji za hrabrost, tudi z nemškim železnim križcem. Prejel je še srbsko odlikovanje - red belega orla z meči 5. stopnje. Po vojni ga je srbska soldateska sovražila in ga v 22. letih vojaškega službovanja povišala za eno samo stopnjo, v stotnika. Leta 1941 se je povezal s prvimi partizani.
Takoj ob napadu je bil zadet vojak strojničar in nadporočnik Zeilhofer je skokoma prijel za strojnico ter pričel streljati proti napadalcem. Tako je preprečil prvi načrtovani napad sovražnih čet za naskok in metanje ročnih granat na vojašnico. Pri menjavanju položaja je zadelo tudi nadporočnika Zeilhoferja. Slovenski branilci so ga takoj potegnili na varno in mu obvezali rano v predelu trebuha in desnega boka. Nato so ga položili na slamnjačo od koder je do konca bitke poveljeval in vodil boj do končne slavne zmage!
Narednik Ferdo Ošlak in njegov oddelek, so morali odbiti šest istočasnih frontalnih napadov in napadov v hrbet. Pri tem jih je včasih napadalo tudi po več kot dvajset sovražnikov na enega branilca, samo iz ene smeri. Pred napadom je Ošlak prejel povelje, da okrepi predstražo na Kodoličevem mostu. Ko je njegova patrulja sestavljena iz osmih bojevnikov prispela do mostu, so bili tamkajšnji slovenski branilci že uničeni. Kljub temu je Ošlak s svojimi bojevniki zasedel dostop do Dolge ulice, Po šestem odbitem napadu, se je štabni narednik Ošlak zavedal, da visi usoda njegove patrulje na nitki. Šlo je za boj na življenje in smrt in narednik Ošlak se je odločil edino pravilno. Svojo patruljo je popeljal v brezkompromisen protinapad, v skladu z znanim slovenskim pregovorom – »Najboljša obramba je napad!«
Sam o tem boju pravi sledeče:«… V popolni zavesti, da je samo vprašanje kakšne pol ure, da se odloči usoda mojega oddelka, pri čemer je šlo za boj na življenje in smrt, sem se odločil, da preidem v protinapade. Izkoriščajoč temo, sem s svojimi maloštevilnimi junaško borečimi se Slovenci neštetokrat z bajoneti in ročnimi granatami napadel sovražne vrste in skupine, in to v bok, da sem tako prišel sovražniku za hrbet. Vse te napade sem pripravil tako, da je divji krik hura mojih Frančekov in Hanzekov kakor granata iz nevidne daljave udaril tam, kjer ga ni nihče pričakoval. Sovražnik, nevedoč, kje in od kod so se zadaj in na straneh naenkrat znašli tako močni in nevarni protinapadalci (Ošlakovo patruljo je sestavljalo osem mož – narednik Ošlak, desetnik Borko in pešci Tomažič, Morn, Kores, Valentinčič, Pučko in Govedič. Op.p.) – imeli so nas za večje oddelke – se je zmedel. To njegovo zbeganost sem izrabil.
Nočna tema, grmovje in drzno, bliskovito manevriranje so mi bili zavezniki. Česar nisem pognal in podrl z ročnimi granatami, bajoneti in s krikom, to sem zbegal z ognjem iz pušk. Tako sem iz terena, po katerem sem prodiral, iztrebil sovražne oddelke, ki so na bojišču puščali ranjence, strojnice in mrliče…
Oddelek slovenskih vojakov Mariborskega pešpolka s strojnico
Koristi, ki jih je moj mali oddelek s svojim drznim početjem prispeval k obrambi in celotni akciji, so bile na dlani. Z ozemlja, s katerega sem pregnal sovražnika ter v splošnem oslabil njegovo moralno in udarno moč, je zbežalo precej sovražnih vrst s strojnicami ali brez njih. S tem je bila na najbolj občutljivi strani naša konjeniška vojašnica pretežno razbremenjena od obleganja sovražnih strojnic. Hkrati so se napadalcu razpršile rezerve, ki so bile namenjene za bajonetni naskok na vojašnico. Ker so nasprotni poveljniki zaradi tega izgubili mirno presojanje in sploh niso več imeli pregleda o svojih vrsta, je njihova akcija doživela neuspeh…
Ko je pa nastopajoči beli dan pokazal v visokem snegu ležeče mrliče in ranjence in ko so videli, da so njihove vrste razbite, je brž ugasnil njihov pogum. Naše fante pa so naši uspehi seveda podžgali…
Šele okrog 9. ure dopoldne je bil po dolgotrajnem pokanju položaj tak, da sem s svojimi vojaki kot edina naša še živeča, zunaj, sredi sovražnih vrst boreča se straža dobil spet zvezo z vojašnico, to je s svojo glavno četo, od koder sem nato dobil municijo, pomoč in zajtrk. Svojim dobrim fantom sem sedaj dodelil pomoč iz prostovoljcev iz vojašnice, nakar smo prešli v splošne protinapade. Pregnali smo nato sovražnika iz raznih stranskih ulic, tako da so bili že okrog 11. ure napadalci popolnoma pregnani iz mesta.« (Vir: Ferdinand Ošlak, Krvavi boj za Radgono, Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918 – 1920, list Slovenija št. 9 (1940)37-49 in št. 10 (1941) 1-10, različne strani).
Sredi največje bitke, je iz konjeniške vojašnice gromovito zadonela slovenska pesem v podporo junaškim branilcem v vojašnici in izven nje. Častniški namestnik Špes, po poklicu sodni uradnik iz Kozjega, sicer tudi pevovodja, je dal pobudo, da bi tisti vojaki, ki so bili določeni za rezervo v primeru kritične ogroženosti kjerkoli na nevarnih mestih, začeli prepevati. Z ročno granato v roki, namesto dirigentske palice, je Špes vodil petje močnega moškega zbora, ki je med regljanjem strojnic in pušk na obeh straneh, odpel celo vrsto slovenskih pesmi. Vojaki nepevci so med premorom med posameznimi pesmimi vriskali, kakor »juckajo naši fantje po slovenskih vaseh«. Znana slovenska koračnica »Če puške pokajo, se sablje bliskajo, mi fantje vriskamo…«, je z besedilom in smislom verzov potrdila bojno razpoloženje slovenskih fantov in mož med bojevanjem.
Slovenski branilci so se tudi na drugih postojankah zbrali in pogumno odbijali napade številčnejšega sovražnika. Po več kot tri in pol ure trajajočem boju, so namere nemških napadalcev klavrno propadle, slovenski branilci pa so končno uspeli poslati patrulji štabnega narednika Ošlaka pomoč v strelivu, hrani in dodatnih možeh. Do 11. ure so nato okrepljene patrulje narednika Ošlaka krenile v splošen protinapad in popolnoma pregnale sovražnika iz centra mesta. Po petih urah in pol zagrizenega boja, je nevarnost, da bi Radgona padla v Nemške roke popolnoma prenehala. Desetkrat šibkejši slovenski domoljubi, vsi prostovoljci, so slavili težko izbojevano, krvavo, a slavno zmago!
To sliko so vojaki Mariborskega pešpolka poklonili svojemu generalu Rudolfu Maistru, 26. Sušca 1919 v Radencih. Vojaki imajo v puškinih ceveh slovenske zastavice, velika slovenska zastava pa visi zadaj – Našemu poveljniku g. generalu Maistru v neomajni zvestobi.
Ko je general Maister zvedel, da so Nemci kljub premirju, z veliko močjo napadli Radgono, je v skladu s svojim obrambnim načrtom takoj aktiviral okrepitve in jih poslal na pomoč 6. stotniji. V ta namen je iz Celja z vlakom krenil vojaški transport z vojaki hrvaškega Karlovškega pešpolka, ki je bil v ta namen v zaledju, določen za rezervo. Toda v Špilju so se Hrvati povelju uprli. Niso hoteli naprej v Radgono pomagat slovenskim branilcem, temveč so se na lastno pest vrnili v Celje. Ob drugi priložnosti, kasneje, 22. Malega srpana 1919, pa so z veseljem streljali po slovenskih vojakih. Tega dne je namreč v Mariboru in na Koroškem prišlo do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. A o tem na drugem mestu.
General Maister je obenem aktiviral tudi vse razpoložljive slovenske sile v Prlekiji, oziroma območju okrog Ljutomera. Od tam je proti večeru 4. Svečana 1919 prispela okrepitev okrog 200 bojevnikov prostovoljcev (v glavnem sokolov in orlov), z enim topom, s katerim so sovražnika tako preslepili (mislil je, da strelja vsa topniška baterija, kar so spretno izpeljali slovenski vojaki pod poveljstvom Lojzeta Herzoga, op.p.), da se je v begu umikal tudi iz obrobnih postojank Radgone, ki jih je še držal v svojih rokah, prepričan, da je slovenski branilec v veliki premoči. V resnici niso vsi slovenski bojevniki v Radgoni, vključno z okrepitvami, presegali niti 20 odstotkov skupne moči nemško-madžarskih napadalcev.
Lojze Hercog je iz Ljutomera, oziroma iz Prlekije in Medmurja, pripeljal branilcem Radgone okrepitev in top.
5. Svečana 1919 je bil dotedanji junaški in zmagoviti poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, nadporočnik Benedikt Zeilhofer zamenjan s stotnikom Sagadinom, ki ga je general Maister v Radgono poslal iz štaba Štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru.
Naslednji dan je štab radgonskega poveljstva izdelal načrt za ofenzivo proti sovražniku in izvedel naskok na Nemce v področju prostora med Potrno in Staro Novo vesjo, od koder je bil nasprotnik pregnan, do črte Slovenska gorica, Korovci, Cankova.
8. Svečana 1919 sta zmagovito slovensko poveljstvo, po stotniku Sagadinu in pregnan nemško-madžarski napadalec, po poveljniku Micklu, sklenila sporazumno premirje na bojišču. 10. Svečana je bila v Mariboru določena demarkacijska črta med obema frontnima linijama. Po končani razpravi v Radgoni je predstavnik francoske delegacije izjavil o radgonskih bojih, da sta bili čast in zmaga orožja popolnoma na strani Slovencev!
Slovenska zmaga nad nemškimi napadalci pri Radgoni, 4. Svečana 1919 ima zelo daljnosežne posledice. S padcem Radgone v nemške roke, bi se sovražniku odprl prostor za novo ofenzivo proti Apaškemu polju, kjer so bile močne nemške in nemčurske naselbine. V tem primeru bi zagotovo prišlo do plebiscita, podobno kot se je to zgodilo na Koroškem. Vemo pa, kakšen je bil tam rezultat.
Poznavalci takratnih razmer so bili enotnega mnenja, da bi v primeru plebiscita na ozemlju med rekama Muro in Dravo, Slovenci zanesljivo izgubili plebiscit. Najbrž pa bi v najslabši varianti izgubili celo vso Štajersko. Če ne drugače, bi plebiscit izgubili s prevaro in ponarejanjem, tako kot na Koroškem. Na mirovni konferenci v Parizu so namreč že sprejeli odločitev, naj se o pripadnosti mest Maribora in Ptuja ter celotnem ozemlju med rekama Muro in Dravo odloči na plebiscitu. Za takšno »rešitev« so se najbolj vneto potegovali naši sovražniki Italijani, ki so želeli da Slovencev sploh več ne bi bilo in so takrat okupirali vso zahodno Slovenijo – Primorsko in del Notranjske ter Koroške. Italijani pa so bili tisti, ki so tudi na Koroškem nadzorovali plebiscit, izrazito v nemško korist!
Slovenski topničarji na položaju
Junaški slovenski bojevniki so v bitki pri Radgoni s svojim pogumom in odločno ter zagrizeno obrambo dokončno obvarovali vso našteto slovensko ozemlje, pred priključitvijo nemški Avstriji. Kljub temu pa so se morali po mirovni konferenci, slovenski bojevniki iz mesta Radgona umakniti in ga prepustiti Avstrijcem, saj so takšne sklepe sprejeli slovenski politiki v Ljubljani in Beligradu, pod srbskim in anglo-ameriškim pritiskom.
Še huje se je godilo nekaterim junakom slovenskih obrambnih sil. Nadporočnik Zeilhofer je bil sicer sprva odlikovan z redom belega orla z meči 5. stopnje, vendar je bil kasneje kot častnik v srbski vojski zapostavljen in preganjan. V 22 letih službovanja je napredoval za eno samo vojaško stopnjo in postal le stotnik!
Drugi slovenski junak, štabni narednik Ferdinand Ošlak, je nameraval ostati v vojski tudi po vojni za slovensko severno mejo, vendar so ga Srbi krivično obdolžili in ga iz vojske leta 1920 odpustili. Sam je zapisal:« Kar zadeva mene, lahko povem, da sem nekaj let po radgonskih bojih bil prisiljen vojaški poklic zapustiti, ker me niso marali in si iskati eksistenco v tujini, čez oceane, na drugih kontinentih…
Prostovoljci - bojevniki za severno mejo, na pohodu leta 1919
...Tesno je človeku pri srcu danes, ko po 21 letih sreča svoje nekdanje tovariše in sobojevnike iz Radgone. Veliko, veliko teh zaslužnih mož, ki so takrat s puško, z bajonetom in bombo zmagovali, braneč domovino, pa se danes, ko jim glave pokriva že sneg, že leta in leta z menoj vred bori za vsakdanji kruh, ker jih domovina ne more zaposliti. Oči se mi zasolzijo, če primerjam življenje radgonskih legionarjev – ki smo se popolnoma prostovoljno borili in stavili življenje na kocko - z življenjem tistih naših, ne idealno, pač pa realno gledajočih sovrstnikov, ki so nam idealistom prepustili obrambo in krvave borbe za domovino, sami pa so se vrgli na dobičkonosne, pridobitne posle, ki so takrat vsestransko cveteli. Ti možje so danes nasproti nam nemaničem v urejenih socialnih in premoženjskih položajih veliki gospodje, ugledni člani človeške družbe in se nam lahko v pest posmehujejo.«
Očitno se zgodovina resnično prevečkrat ponavlja. V negativnem smislu, seveda. In čemu je temu tako? Odgovor je skoraj zanesljivo skrit v pomanjkanju znanja o naši narodni zgodovini! Iz naše preteklosti, od naših prednikov, se žal nismo naučili skoraj ničesar! Celo tako daleč je že prišlo, da današnje generacije Slovencev živijo v takšni nevednosti in v popolnoma zgrešenem prepričanju, da Slovenci nikdar nismo imeli svojih junakov in svojih vojaških zmag! Ko bi poznali vsaj svoje pregovore…«Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega« in »Težko svojemu brez svojega«, bi danes naš narod z gotovostjo živel boljše…
Viri:
- Benedikt Zeilhofer, Spomini Maistrovih borcev, Boji za Radgono leta 1918 – 1919;
- Ferdinand Ošlak, Krvavi boj za Radgono, Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918 – 1920, list Slovenija št. 9 (1940)37-49 in št. 10 (1941) 1-10, različne strani;
- Lojze Herzog, Posegel sem v boj za Radgono;
- Janez. J. Švajncer, Boj za Maribor 1918 - 1919, Maribor 1988;
- Anton Vreča, Moja udeležba v bojih na severni meji 1918 – 1919.
|
|
|
|
|
|
