|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija tudi dežela številnih jam? Največja jama v Sloveniji je z 20 km rovov Postojnska jama, ki je tudi po svoji lepoti gotovo ena najlepših jam na svetu. Najgloblja jama je jama Čehi 2, ki sega 1502 m globoko. Najbolj strma pa je gotovo jama Vrtiglavica, katere enotno brezno pada kar 643 m in je najbolj globoko enotno vhodno brezno na svetu! V Sloveniji najdemo tudi najstarejšo turistično jamo na svetu - jama Vilenica je vodene oglede nudila že v 17.stoletju. Škocjanske jame pa so se zaradi svoje naravne lepote uvrstile tudi na seznam naravne in kulturne dediščine UNESCA.
|
|
Vojaški upori 1919
Ob koncu I. svetovne vojne 1918 smo Slovenci ustanovili Slovensko
narodno vojsko. Imeli smo vrhunsko izobražen vojaški kader s stažem še iz
Habsburške monarhije, ki so ga v celoti sestavljali slovenski vojni
veterani, preživeli slovenski vojaki, podoficirji, oficirji in generali,
veterani iz najhujših bitk prve svetovne vojne ter dobro izšolani v
avstronemških vojaških šolah. Slovenska narodna vojska je bila tudi dobro
oborožena vojaška organizacija s polnimi skladišči modernega orožja, ki je
na Slovenskem ostalo po umiku avstrijske vojske. Slovensko narodno vojsko je
Listopada (novembra) 1918 tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet
D'Esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. Ljubljani je 6.
Listopada (novembra) 1918 poslal pozdravno brzojavko, v kateri je posebej
poudaril, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških armad, za
zmago svobode in pravice.
To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje
slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije.
Zato je Karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem
antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali
na nagrado, ki so jim jo obljubili zavezniki 1914 ob vstopu v vojno.
Pozimi 1918-1919 je slovenska narodna vojska bila že močna vojaška
organizacija. Imela je 2 generala, 47 štabnih višjih oficirjev, 962
oficirjev, 11364 vojakov, 21347 pušk, 857 strojnic, 538 topov, 1797 konj,
2323 vozov, 417 avtomobilov, 7 sestavljenih in večje število nesestavljenih
letal. Do okupacije s strani Italijanov smo imeli tudi mornarico v Trstu.
Po spretnem vojaškem manevru v Mariboru je general Rudolf Maister
naglo organiziral slovenske vojaške enote ter z njimi osvobodil zajeten del
Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč. Srbi so se
zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za
prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg
imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji
dostop do evropskih meja. Italijanom, Avstrijcem in Srbom je bilo vsem
skupno eno – izbrisati Slovenijo z evropskega zemljevida, njeno ozemlje pa
si razdeliti tako, da bomo Slovenci kot narod izginili in ne bomo nikoli
sposobni doseči našega političnega ideala ZEDINJENE SLOVENIJE iz leta 1848!
Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in
priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE
SLOVENIJE-ZDRUŽITEV VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOSTOJNO IN NEODVISNO
DRŽAVO SLOVENIJO. Toda zastopal nas je Koroščev Južnoslovanski klub, ki je
bil najvišje slovensko politično in pogajalsko telo. Tako so se tudi
slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice, Celovca in Maribora, nevede
podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte.
Sicer pa bi Listopada (novembra) 1918 slovenski vojski na Koroškem
prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar
kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela
poslati. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek
Slovenije (Države Slovencev, Hrvatov in Srbov), da se združi s Kraljevino
Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Koroščeva narodna vlada je brez vednosti
slovenske vojske in ljudstva privolila srbskim zahtevam ter 1. Grudna
(decembra) 1918 podpisala omenjen sporazum glede združitve. Srbi pa kljub
temu svojih obljub niso izpolnili. Edini vojaški oddelek sestavljen iz
Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. Grudna
(decembra) 1918, je povzročil več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz
Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci
ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega izstreljenega
naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim Brambovcem povedali, da je srbski kraljevi
vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih
rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli,
da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske.
Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent
Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918
ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta
ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi.
Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih
borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v
slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik.
Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško
akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem.
Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško
poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse
pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Aprila 1919 »v nepojasnjenih
okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na
Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv
poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike
morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti
za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni
premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih
oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim
prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi
Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general
Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na
Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi
prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo.
V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer
skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino, Beljak
ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z
osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja je Beograd poslal svoje vojake,
ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim
prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi
potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem
in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško.
Avstrijska stran svojih obljub glede zaščite slovenske manjšine
nikoli ni izpolnila, temveč obratno. Pričelo se je brutalno raznarodovanje
koroških Slovencev, na kar se Beograd kljub prošnjam slovenske manjšine ni
odzval. V letih ki so sledila je na Koroškem v Avstriji »izginilo« okrog
85.000 Slovencev!
V najpomembnejših trenutkih bojev za severno mejo, nam je Beograd z
balkanskim manevrom ukradel oblast. Kraljevini Srbiji je bila pri izvajanju
srbske hegemonije že od vsega začetka v največjo napoto slovenska narodna
vojska.
Njena ukinitev je hudo prizadela slovenske vojake. Srbska vojska je
najprej namesto pomoči, na silo začela odvažati slovenske topove v Zagreb in
od tam v Beograd. Za topovi pa je prišlo na vrsto še ostalo orožje.
Vsled tega je prišlo v Ljubljani, Prosinca (januarja) 1919 do
krvavega upora. Uprlo se je 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti
katerim so nastopili srbski vojaki, ki so bili tu nameščeni za odvažanje
slovenskega orožja v Srbijo. Po uporu so Srbi zaprli 50 slovenskih vojakov,
katerim je sodilo naglo vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, o
njem je znanega zelo malo.
Ponoči 10. Prosinca (januarja) 1919 je bil v gostilni hotela Ilirija
v Ljubljani v spopadu med slovenskimi in srbskimi vojaki, ubit srbski vojak.
Smrtno ga je zabodel četovodja Slovenske legije, Josip Drobnič, doma iz
Velikih Lašč. Drobniča so Srbi ujeli in zaprli, vendar jim je hitro pokazal,
da se slovenska legionarska kri ne da, saj jim je iz vojaškega zapora
ponoči 12. januarja pobegnil. Zaradi spopada v Iliriji so Srbi iskali s
tiralico tudi šoferja letalskega oddelka, Antona Turka.
Svečana (februarja) 1919 je srbski regent Karađorđević dodelil
celotno oblast nad dotedanjo slovensko vojsko srbskemu kraljevemu generalu
Krsti Smiljaniću. Slovensko ozemlje je s tem postalo srbska dravska
divizijska oblast. Krsta Smiljanić je ukinil generalštab slovenske vojske
ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je
mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala. Slovenskega
generala Maistra so Srbi osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na
slovensko ozemlje so uvedli srbski poveljevalni jezik, kot obvezen.
Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje Srbščine ter svoje
znanje srbskega jezika prenašati na vojake.
Po zmagoviti velikotravenski (majski) ofenzivi na Koroškem se je
slovenska vojska na ukaz Beograda morala umakniti iz osvobojene Koroške, ki
jo je toliko mesecev krvavo osvobajala. Tja je Srbija po umiku slovenskih
enot poslala svoje enote za uveljavljanje srbskih in avstrijskih
protislovenskih teženj. Med drugim je Beograd slovenskim vojakom ukinil še
vojaško plačo. Srbski vojaki pa so se s krajami, uboji ter posilstvi načrtno
znašali nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Tudi zato se je
naslednje leto plebiscit končal za Slovence najbolj tragično. Zaradi vsega
tega je vzdušje med slovenskimi vojaki postalo zelo naelektreno, ter
vsesplošno nastrojeno proti prepotentnim šarlatanom, Srbom. Ti so pričeli z
zamenjavo narodno zavednih slovenskih častnikov, na njihova mesta pa so
postavili srbske oficirje ali pa osovražene nemčurske častnike, ki jih
zavedni Slovenci niso marali. Politika Kraljevine Srbije in ravnanja srbskih
oficirjev ter navadnih vojakov, so bila med slovensko vojsko hitro
razkrinkana, Srbi nasploh pa so med njimi veljali za največje slovenske
sovražnike.
Do 30. Rožnika (junija) 1919 so se morale vse slovenske enote na
Koroškem, po srbskem ukazu, umakniti iz t.i. cone B. Zapustiti so morale
tako Gosposvetsko polje, kot tudi Celovec, vso slovensko – karantansko sveto
zemljo. Za katero so se pred tem, mesece krvavo borili in zmrzovali v
strelskih jarkih. In pri osvobajanju katere je marsikateri prostovoljec
daroval svoje življenje.
12. Malega Srpana je v Maribor prispelo pismo enega izmed
pripadnikov Mariborskega pešpolka na Koroškem. Pismo je izražalo
nezadovoljstvo vojakov in odkrito grozilo z uporom. Naslovljeno je bilo na
Mestno poveljstvo v Mariboru. Na drugi strani pisma je bilo zapisano:«
Naznanite generalu Maistru to pismo, povejte mu kaj mislimo. Če je enkrat
ogenj premočan, se ne pogasi več!« Pismo najverjetneje do generala Maistra
nikoli ni prišlo.
19. Malega Srpana (julija) je bil v prostorih kuhinje mariborske
domobranske vojašnice sestanek, ki se ga je udeležilo kakih 7 vojakov iz
vseh mariborskih vojašnic. Med njimi naj bi bili Ivan Vogrinec, Karel
Toplak, Franc Ogrizek, Martin Zorko in še nekateri. Nek neimenovani častnik
naj bi po sestanku odšel v Ljubljano zaradi preobrata.
Tako je prišlo v Mariboru in na Koroškem 22. Malega Srpana (julija) 1919, do
velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi
slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam
pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko
Slovenijo.
V »Uradni bilješki«, z dne 23. Malega Srpana piše: »V noči na
23.7.1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega
pešpolka pobunili in streljajoč drvili proti kamnitem mostu (Stari most).
Edini Karlovački 36. pešpolk je ostal vjeran in držal most pod ognjem ter
tako preprečil združitev pobunjenega vojaštva to in onstran Drave.
Puntovnikov je bilo vsega okrog 1500, vjernih je ostalo le okrog 130.«
Dokument lepo kaže na to, da se je v »Uradni bilješki« znašlo še nekaj
neslovenskih besed in kako je srbščina počasi a vztrajno nadomeščala
slovenski jezik. Podatek o številu upornikov je pravilen, vendar je dejstvo,
da je bilo število aktivnih udeležencev upora vendarle precej nižje.
Vsekakor pa poročilo opozarja na velik obseg upora.
Nek srbski oficir se je v Mariborski vojašnici začel fizično
znašati nad slovenskim konjenikom, ker mu je med ježo čez dravski most padla
srbska šajkača na tla. Med pretepanjem ga je zmerjal s slovenskim psom. Pri
tem je začel pretepati tudi ostale slovenske vojake, ki so temu negodovali,
zato je dal štiri zapreti. Med ostalimi je zavrelo. Zvečer so šli s puškami
pred zapor in izsilili, da so tovariše izpustili. Nato so se puntarji
obrnili na nadporočnika Antona Kavčiča in od njega zahtevali, da jim dajo za
poveljnike slovenske može. »NOČEMO ZA POVELJNIKE NITI SRBE, NITI NEMČURJE,
ŽIVIJO REPUBLIKA, NOČEMO KRALJA«, so se glasile zahteve. Vpili so tudi:«
SRBI NAS HOČEJO IMETI POD KOMANDO, KAKOR PREJ NEMCI! in PROČ S KRALJEM
PETROM!« Nadporočnik Kavčič, ki so ga vojaki spoštovali jim je pozitivno
odgovoril na njihove zahteve. Zato so pričeli vojaki kričati »živijo« in
streljati v zrak. Streli v konjeniški vojašnici so sprožili pravi plaz. Za
dragonci so se uprli tudi topničarji v sosednji vojašnici. Postavili so
strojnice in vpili:
»SRBE NA VRBE«, »ŽIVELA SLOVENSKA DRŽAVA«, »PROČ S KRALJEM PETROM« ,«ŽIVELA
SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO SRBOV«, »DOL Z NEMČURJI« ipd.
Streljanje na desnem bregu Drave je spodbudilo tudi vojake na levem bregu, v
meljski vojašnici mariborskega pešpolka. Kričali so: »AUF BIKS«, »ZDAJ
GREMO«, »SRBE NA VRBE«, »HURA«, VSI VEN, DRAGONCI PRIDEJO«, »ŽIVIJO SVOBODNA
SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO ČIČERIČA« (tako so imenovali srbskega kralja
Petra, op.p.) ipd.
Iz zapora so osvobodili zaprte slovenske vojake, vdrli v skladišče
s strelivom, nekaj srbskih in nemškutarskih oficirjev pa prijeli in zaprli v
klet. Nazadnje so se zaslišali še streli in vpitje iz vojašnice Tržaškega
pešpolka. Upor je tako zajel vse štiri slovenske polke v Mariboru. V njem
so sodelovali dragonci Konjeniškega polka, vojaki Mariborskega domobranskega
pešpolka, Topniškega polka in Tržaškega pešpolka.
Puntarji Mariborskega pešpolka z desnega brega Drave so se v treh
skupinah odpravili proti središču Maribora. Iz dokumentov je razvidno, da so
se uporniki iz obeh strani reke Drave hoteli združiti v centru na Glavnem
Trgu in osvoboditi še jetnike iz zaporov Dravske vojašnice. Dve skupini sta
prišli iz Melja, tretjo pa so v podvozu pod železniško progo napadli vojaki
2. čete, 3. bataljona 36. Karlovškega pešpolka, pod poveljstvom kapetana
Ljudevita Stanekovića, ki so kot vsi Hrvatje ostali zvesti Srbom. Slovenski
fantje so proti karlovčanom jurišali, vendar so jih ti zavrnili z ognjem. En
slovenski vojak je padel na Meljski cesti. Na Rotovškem trgu je padel še en
Slovenec, več pa je bilo ranjenih. Na Glavni trg pa se slovenski vojaki niso
uspeli prebiti, ker so dostop zablokirali Karlovčani s pomočjo srbskih
orožnikov. Na glavnem Trgu je bila nameščena četa Karlovškega pešpolka pod
poveljstvom kapetana Danila Vuksana.
Pripadniki tega istega hrvaškega Karlovškega polka so se 4. Svečana
(februarja) 1919 uprli v Špiljah, kamor so prispeli iz Celja. Niso hoteli na
pomoč slovenskim Maistrovim borcem v Radgoni, ki so jih napadle deset krat
močnejše avstrijske čete. Kljub temu so Maistrovi borci Mariborskega
pešpolka v Radgoni uspeli odbiti avstrijsko ofenzivo, s pomočjo ljutomerskih
prostovoljcev in ob pomoči še ene čete iz Maribora, ki je kasneje prispela
tja namesto 36. Karlovškega pešpolka. Karlovčani pa so jih pustili krvaveti,
čeprav so bili uradno pripeljani v Slovenijo kot rezerva, zato da bi lahko
prišli po potrebi na pomoč ogroženemu sektorju. Čeprav je neizpolnitev
povelja v vseh vojskah najtežje kaznivo dejanje, zanj niso odgovarjali. Pet
mesecev kasneje so pa bili pripravljeni streljati na slovenske vojake in
bili najbolj zaslužni za neuspeh upora! Za to dejanje je bil 36. Karlovški
pešpolk uradno pohvaljen in nagrajen z 10.000 kronami! Hitro ukrepanje
Karlovčanov in razmestitev njihovih čet takoj po uporu kažejo na to, da je
povsem mogoče, da je bil upor na nek način tudi izdan ter zato tako
učinkovito zatrt.
Tudi slovenski puntarji z desnega brega so hoteli čez most na Glavni
trg. V Veliki kavarni so veseljačili Srbi s svojimi hrvaškimi podrepniki in
nemčurji. Slovenski vojaki so se hoteli prebiti čez most do njih da bi z
njimi obračunali in se združili s svojimi sonarodnjaki z levega brega Drave.
Karlovčani pa so v kavarno postavili strojnice in imeli pod ognjem ves most.
Vodil jih je kapetan Amar pl. Belošević. Slovenski uporniki so nekajkrat
skušali jurišati čez most. Na čelu akcije so bili zlasti dragonci, ki so
streljajoč prijezdili že čez polovico mostu, a so obležali pod streli
karlovških strojnic. Zjutraj so pri štetju vojakov v vojašnicah ugotovili,
da manjka 224 slovenskih vojakov. Natančnega števila padlih slovenskih
vojakov na mostu ne vemo, ker so zjutraj po uporu srbski vojaki pometali
trupla padlih Slovencev v Dravo. 23.7. je bilo zaprtih 82 upornikov, do
28.8. pa celo 136.
Na isti dan kot v Mariboru, se je upor začel tudi na Koroškem in
sicer v Dravogradu in v postojankah Labotskega odreda. Po večerji 22. Malega
Srpana (Julija) 1919 so slovenski vojaki najprej prijeli in zaprli srbskega
poveljnika 10. čete mariborskega pešpolka, pred četno poveljstvo so
postavili strojnice. Prijeli in zaprli so še tri druge srbske oficirje.
Nekaj vojakov 12. čete je v nekega srbskega nadporočnika uperilo puške in
moral je sneti epolete in pas, tako da je postal izenačen z vojaki. Uporniki
so razglasili, da sta srbski poveljnik bataljona in še en srbski oficir
obsojena na smrt, vendar niso nikogar ustrelili. Uporniki so od srbskega
komandanta zahtevali boljše in pravične razmere, on pa je zahteval, naj
takoj izpustijo zaprte oficirje. Med tem so slovenski uporniki po telefonu
žal izvedeli, da je upor v Mariboru propadel. Srbski poveljnik bataljona jim
je takrat začel obljubljati, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če ga
izpustijo, in se razidejo. Zato so uporniki oficirje izpustili, srbski
poveljnik pa jih je v zahvalo vljudno povabil naj pridejo zjutraj na pogovor
brez orožja, da se prijateljsko pogovorijo. Slovenci so se dogovora držali
in zaupali obljubam srbskega poveljnika. A ko so zjutraj prišli, jim je ta
dal prebrati poročilo o aretaciji, okrog sebe pa so zagledali srbske vojake
z uperjenimi puškami.
Dva voditelja upora na Koroškem sta uspela pobegniti, druge prijete
upornike so pod stražo odpeljali v Dravograd, kjer jim je 2. Velikega Srpana
(avgusta) 1919 sodilo naglo vojaško sodišče. Sodili so šestim upornikom iz
10. in 12. čete Mariborskega pešpolka, zaradi upora v postojankah Labotskega
odreda. Sodišče je na smrt obsodilo pet upornikov, enega pa na daljšo
zaporno kazen. Ker pa je bil poveljnik Labotskega odreda takrat general
Rudolf Maister, je ob pritožbi, vse na smrt obsojene čez dva dni pomilostil
in jim smrtno kazen spremenil v kazen 15 let težke ječe. Po preteku 13.
mesecev so bili vsi obsojenci po posredovanju generala Maistra povsem
oproščeni.
Zajetim upornikom v Mariboru je 25. Malega Srpana (julija), po povelju
generala Krste Smiljanića, sodilo naglo vojaško sodišče v Mariboru, pod
predsedstvom podpolkovnika Mirka Petrovića iz 36. Karlovškega pešpolka. Dva
vidnejša organizatorja upora Karel Toplak in Adolf Podkubovšek sta bila
obsojena na smrt, drugi obtoženci pa so bili brez zaslišanja zaprti na dolge
zaporne kazni.
Karel Toplak je bil slovenski domoljub in vojni invalid. Desno roko
je izgubil v I. svetovni vojni, med uporom v Mariboru pa je bil ranjen še v
levo. Doma je bil iz Vitanja. Ustreljen je bil v 23. letu starosti. Boril se
je za Koroško in Štajersko, boril se je za pravično slovensko stvar, proti
Avstrijcem in Srbom, za svojo domovino Slovenijo, ki jo je neizmerno ljubil.
Tudi konjenik Adolf Podkubovšek je bil zaveden Slovenec. Doma je
bil iz Loč pri Slovenskih Konjicah. Po poklicu je bil mesarski pomočnik, ob
ustrelitvi pa je dopolnil komaj 21 let. Svoja mlada leta je žrtvoval v borbi
za Koroško ter Štajersko in za pravično slovensko stvar, za svobodo
Slovencev in za sveto slovensko – karantansko zemljo!
Oba ustreljena sta bila med prvimi znanimi žrtvami za svobodno in združeno
Republiko Slovenijo, ki jih je zaradi tega na smrt obsodilo srbsko sodišče.
Morišče za Toplaka in Podkubovška so Srbi pripravili v topniški
vojašnici v Mariboru, 29. Malega Srpana (julija) 1919 ob 8h zjutraj.
Ustreliti so ju bili prisiljeni njuni tovariši, ki so z njima sodelovali v
uporu. Kakršnokoli javno žalovanje je bilo prepovedano.
Isti dan so postavili pred naglo vojno sodišče še 9 upornikov in jih
obsodili na dolge zaporne kazni. Skupno je bilo pred naglim sodiščem
obsojenih 21 upornikov.
Preiskava pred naglim sodiščem v Mariboru ni obravnavala zvez med
uporom v Mariboru in uporoma v Dravogradu ter v postojankah Labotskega
odreda. Te zveze pa so zanesljivo obstajale. Upor 6. čete Mariborskega
pešpolka v Dravogradu in upor v Labotski dolini sta izbruhnila istočasno kot
upor v Mariboru, 22.7. zvečer. Udeleženec upora na Koroškem, Vincenc Pinter
je leta 1966 izjavil, da je četovodja Hercog, ki je bil glavni pobudnik
upora na Koroškem, vojakom 10. čete Mariborskega pešpolka, pred uporom
zaupal, da je komandant upora v Mariboru in da bodo uporniki s Koroškega
odkorakali v Maribor. Tam bi se naj vsi združili in vzpostavili vojaški
svet. Iz Maribora bi potem odkorakali v Ljubljano, kjer bi razglasili
združeno Republiko Slovenijo! Omenjeno izjavo potrjuje tudi komandir 12.
čete Mariborskega pešpolka Mirko Ravter, ki je pred naglim vojaškim sodiščem
v Dravogradu izjavil:« da mu je nadporočnik Gračner 22. Malega Srpana
zaupal, da hoče moštvo zapustiti postojanke v Labotski dolini in naslednji
dan zjutraj oditi v Maribor.
Nedvomno so bili uporniki na Koroškem povezani z uporniki v
Mariboru, ti pa tudi z vojaki v Celju in Ljubljani. Policijski komisar Dr.
Senekovičje v svojem poročilo o uporu v Mariboru tudi navedel:« V čevljarsko
delavnico v drugem nadstropju skladišča Tržaškega pešpolka, kjer sta spala
dva vojaka, je vdrl neki desetnik s tremi oboroženimi vojaki in kričal –
Fantje, vstanite gor, vzemite orožje in pojdite z nami, gre za pravično
stvar, mi nočemo kralja, mi hočemo slovensko republiko in gremo, da vržemo
kralja dol!« Desetnik, ki je to vzklikal je trdil, da je iz Celjskega
pešpolka. V preiskavi so storili vse, da bi odkrili tega desetnika iz Celja,
vendar neuspešno. S pričami so soočili vse podčastnike iz Celjskega
pešpolka, ki so bili ob uporu v Mariboru, vendar desetnika ni nihče izdal.
Zveze z Ljubljano potrjuje Ivan Vogrinec iz stražne stotnije Mariborskega
pešpolka, ki je na zaslišanju izjavil:« Da je neki gospod (pri tem je mislil
na vojaškega častnika) že šel v Ljubljano zaradi prevrata.«
Državni sekretar je v svojem poročilu o uporu navedel da so bili
vzroki za upor: 1. kralj; 2. kraljestvo; 3. republika; 4. znižanje mezde in
5. slaba obleka. Točno to navaja vojaškemu sodišču tudi major Ankerst: »
Pobunili so se, ker ne marajo kralja Petra, hočejo, da se mezda povrne
nazaj od 2 kron na 5 kron in da so za republiko.« 22.7. je stražmojster
Sadar z orožniške postaje v Mariboru zvedel, da bodo imeli istega dne,
okoli 20. ure podčastniki z dovoljenjem predpostavljenih, zborovanje v
domobranski vojašnici in da bodo tam razpravljali o znižanju mezde iz 5 kron
na 2 kroni ter o menažnem dodatku, ki so ga Srbom dovolili, Slovencem pa ne.
Že 23. Malega Srpana je štajersko obmejno poveljstvo obvestilo
vojaško sodišče v Mariboru, da mora po povelju generala Krste Smiljanića,
uvesti tudi preiskavo in soditi tistim civilistom, ki so sodelovali ali
podpirali vojaški upor v Mariboru. Takoj po uporu je bilo aretiranih devet
civilistov. Uporni vojaki naj bi bili povezani tudi z železničarji, ki pa v
uporu niso aktivno sodelovali. Policijski komisar Senekovič navaja besede
nekega vojaka, ki je izjavil:« Da so za prevrat pridobljeni železničarji, ki
bodo s stavko preprečili prihod Srbov v Maribor.« Aktivno udeležbo
železničarjev v omenjenem prevratu, je seveda preprečilo krvavo zatrtje
vojaškega upora.
Glede upornikov je dr. Pfeifer v poročilu z dne 25.7.1919 zapisal,
da bi pomagalo le eno in edino uspešno sredstvo »premestitev Mariborskega
pešpolka v Bosno ali Srbijo.« Prav to se je kaj kmalu tudi zgodilo.
Nasprotno pa moramo omeniti poročilo policijskega komisarja Senekoviča, ki
je 1. Velikega Srpana (avgusta) 1919 navedel:« Le malo je med vojaštvom
elementov, ki ne bi odobravali pobune…«
Slovensko časopisje o uporu v Mariboru in na Koroškem sprva ni smelo
poročati. Glasilo slovenske socialne demokracije »Naprej«, je hotelo
poročati o uporu že 24.7.1919, vendar je to cenzura preprečila. Vsi kasnejši
članki v časopisju so bili skrbno cenzurirani. Vojaški upor je bil nato s
strani cenzorjev predstavljen kot »otroška buna s krvavim koncem in resnimi
posledicami.« Upor bi se naj ponesrečil zato:« Ker je bil otročje in neumno
zasnovan in brez vsakega cilja.« Kmalu za tem so cenzorji oblikovali povsem
skonstruirano zgodbo in vse dogajanje zvalili na »boljševiške revolucionarje
in nemške hujskače«. Niti sledu pa ni bilo o protisrbskem razpoloženju
upornikov. Časopisje je npr. naredilo iz zavednega Slovenca Karla Toplaka
nemškutarja in štajercijanca, lagalo da je doma iz okolice Ptuja, na koncu
pa ga je obtožilo, da je organiziral vojaštvo v boljševiškem duhu. Očitno so
srbski cenzorji hoteli najprej prikazati ljudem, da je bil upor nekaj povsem
nepomembnega, zato so govorili o »otroški igri« in uporu brez cilja. Nato so
ugotovili, da je upor imel le prevelik odmev in so zato ljudi poskušali
prepričati, da so v njem sodelovali »pronemško« usmerjeni vojaki, čeprav smo
lahko videli da je bilo ravno obratno. Upor je bil namreč usmerjen prav
proti srbskemu kralju in oficirjem ter proti njihovim nemškutarskim hlapcem!
Po zatrtju mariborskega upora s pomočjo hrvaških hlapcev, je
Beograd v enem letu z zahrbtnimi manevri slovensko vojsko popolnoma
onemogočil in ukinil. V legendarni slovenski planinski polk, je na primer
prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da
morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske
legionarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli Slovenci svojo
legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap
zelo prizadeti. Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova
imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo
številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni
polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk
47...
Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija
v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena.
Ukinjena sta bila tudi mariborski Dragonski (konjeniški) polk in Tržaški
polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo
spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz
južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak
slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti
nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih
oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr.
poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku
poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka.
Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni
komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem.
Srbi so se s tem znebili zlasti vojaško organiziranih, bojevitih in
upornih štajerskih ter koroških Slovencev, ki so se do tedaj najvidneje
zoperstavljali srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na
jug Srbije, generala Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih
položajev. Niti v navadnem razgovoru na cesti, ga ni smel nihče javno
hvaliti, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela
pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in
hkrati hrabrega vojskovodjo. Če bi na Koroškem ostala Maistrova vojska, pod
poveljstvom generala Maistra, bi Koroška ostala slovenska in bi bila to še
danes! Tako pa smo ostali brez nje, največji Slovenec 20. stoletja pa je
umrl razočaran in zagrenjen 26.7.1934. v Uncu pri Rakeku, potem ko je bil
prisilno upokojen 1923. leta, star šele 49 let.
Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd, Malega in
Velikega Travna (aprila in maja) 1920 je bila popolnoma in dokončno
izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov. Slovenske narodne
vojske ni bilo več!
Popolnoma enako se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Prav tako je
bila ukinjena slovenska partizanska vojska in po naključju ali ne spet prav
Malega in Velikega Travna, le da tokrat leta 1945! Tudi na Koroškem se je
zgodilo popolnoma enako! Vnovič se je morala slovenska vojska po srbskem oz.
Titovem ukazu umakniti brez boja iz osvobojenega Celovca, Gosposvetskega
polja in praktično celotne Koroške. Še enkrat so se morali slovenski vojaki
s solzami v očeh posloviti od svete slovenske-karantanske zemlje, ki so jo
pred tem osvobodili in to plačali s svojo krvjo! To isto se je ponovilo tudi
na zahodu slovenske meje, v Trstu in Gorici!
|
|
|
|
|
|
