|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
YOU GOT PWND
|
|
Boj za zahodno mejo in organizacija TIGR
Bližajoči konec prve svetovne vojne so primorski Slovenci dočakali precej prizadeti. Prav na njihovem ozemlju se je dolgo časa vodila največja bitka v prvi svetovni vojni. Primorski Slovenci so svojo prihodnost videli v nekaj državnih tvorbah, nikakor pa ne v italijanski državi. V političnem smislu so lahko izbirali med majniško deklaracijo, bodočo neodvisno južnoslovansko državo in med avtonomnim mestom Trst, ki bi naj bil popolnoma samostojen pod pokroviteljstvom Društva narodov. Za slednjo opcijo so se najbolj navduševali italijanski socialisti od sredine oktobra 1918 dalje. Slovenci v Trstu so 11. septembra 1918 ustanovili Krajevni Narodni Svet (KNS), v Gorici pa 13. septembra Pokrajinski Odsek Narodnega Sveta (PONS). Na Goriškem so imeli Slovenci mnogo bolj proste roke kot na Tržaškem. Gorica kot mesto je bila mnogo bolj slovenska kot Trst. 19. septembra je izšla prva številka Goriške straže, ki je zagovarjala 'svobodno in srečno Jugoslavijo' pod habsburškim žezlom. PONS se je zavzemal tudi za Beneške Slovence, ki so po kobariškem preboju znova pripadli Avstriji z vojaško okupacijo. Postavljene so bile slovenske ozemeljske zahteve, da Gorica postane del bodoče države SHS, slovenski del dežele pa je po zelo jasno začrtani narodni meji, ločen od italijansko-furlanskega. Vse to je bilo zapisano v spomenici PONS, z dne 17.10.1918. Podpisalo jo je 84.985 ljudi ali drugače rečeno kar 87,8% tedanjega slovenskega prebivalstva na Goriškem.
1. novembra 1918 je PONS objavil razglas, da 'v imenu in na poziv Narodne vlade samostojne južnoslovanske države prevzema celotno javno upravo slovenskega dela bivše goriško-gradiščanske dežele z glavnim mestom Gorico vred.' Pozval je vse javne službe in urade, da se mu podredijo, pa tudi vojake južnoslovanskih narodov, naj se vključijo v 'narodno brambo', ki bi naj skrbela za javni red in mir. Gorica je bila ozaljšana s slovenskimi zastavami in drugimi znaki, ki so kazali njeno slovensko podobo. Toda 2. novembra 1918 so tudi Italijani ustanovili svojo oblast z začasno vlado (Governo provvisorio). S posebnim razglasom so naznanili prevzem oblasti nad 'našo deželo', ki ni bila niti ozemeljsko niti narodnostno začrtana. Razglas govori da se bliža nova doba, 'nositeljica miru, svobode in ljubezni med vsemi narodi'. 6. novembra 1918 so v Gorico prišli italijanski vojaki. 8. novembra je Gorico zapustila vojska PONS, ki so jo imeli Italijani za del avstro-ogrske armade in se umaknila za demarkacijsko črto. 14. novembra je sledil razpust PONS, italijanska okupacijska oblast pa je imenovala deželnega glavarja in goriškega župana.
Dogodki na Tržaškem so potekali nekoliko drugače. V zadnjih dneh oktobra 1918 so italijanski iridentisti prešli v akcijo reševanja tržaškega vprašanja. 30. oktobra je bil ustanovljen Odbor za javno blaginjo (Comitato di salute pubblica). Italijanski socialisti so se povsem pridružili meščanskim strankam ter prešli na iridentistične pozicije. Trst se je zadnje tri dni oktobra znašel v posebnih razmerah. 29. oktobra zvečer je prišlo do pouličnih nemirov in izgredov. Slovenski Krajevni Narodni Svet (KNS) je zaprosil za sprejem svojih članov v italijanski OJB, istočasno pa so Italijani zavrnili vstop nemškega Volksrat fur Triest in Kustenland. Slovensko politično vodstvo tržaških Slovencev se je prilagodilo položaju in razglašalo gesla, da bodo neurejene razmere in usodo Trsta rešili mednarodni sporazumi. Pričakovali so prihod antantnih sil. Ker teh kljub pričakovanju ni bilo se je porodila misel, da bi po pomoč v Benetke odšlo tržaško odposlanstvo.
1. novembra 1918 je delegacija v sestavi predstavnik italijanskih nacionaliastov, predstavnik italijanskih socialistov, predstavnik KNS in Narodnega sveta s torpedovko, ki je bila last KNS, iz Trsta odplula v Benetke s pisnim mandatom, naslovljenim na antantne sile. Ko je ladja priplula v Benetke, se je na sprejemu pri italijanskem admiralu Marzoli takoj razgalilo njeno pravo poslanstvo, resnica in prevara. Italijanski predstavnik Samaja je pred admiralom izjavil, da je predstavnik 'Fascia nazionale' in zaprosil, da Trst zasedejo italijanske čete. Predstavnik italijanskih socialistov je zaprosil za pomoč antanto, če pa ne gre drugače, pa naj Trst zasede Italija. Član KNS, slovenski socialist Ferfolja je dejal, da bi pristal na pomoč Italije, če bi le-ta imela pisni mandat antante. 2. novembra je delegacija prejela odgovor, da bo pomoč prišla. 3. novembra, le dve uri po vrnitvi delegacije v Trst, je mesto začela okupirati italijanska vojska. Prišel je tudi general Petitti di Roreto in izjavil, da prevzema v Trstu oblast v imenu italijanskega kralja.
Tržaškim Slovencem je tako kot goriškim preostalo le upanje, da jih bo italijanske okupacije odrešila pravična mednarodna rešitev. Toda večina ni vedela za sramoten in zločinski londonski pakt, po katerem so ti kraji brez da bi kdorkoli kaj vprašal prebivalstvo, pripadli Italiji, v zameno za izdajstvo svojih dotedanjih zaveznikov. Problematika prve svetovne vojne na Primorskem zagotovo ne dopušča štajersko-koroške primerjave. Na zahodu Slovenije je bil nasprotnik drugačen, predvsem pa je bil drugačen njegov status nasproti antanti. Tudi morebiten pojav primorskega Rudolfa Maistra, bi najbrž oz. kar gotovo prinesel le njegov vojaški poraz. Vsekakor pa je bilo precej napačno ravnanje zlasti slovenskih tržaških politikov, ki niso bili sposobni zagovarjati vsaj samostojnega statusa mesta Trst, kar bi morali početi v sodelovanju z predstavniki Nemcev in drugih neitalijanskih prebivalcev tega mesta. (Možnost revolucije – kot navaja Kardeljev Sperans) Takoj po okupaciji slovenskega ozemlja s strani italijanske vojske, je zasedbeni general Pettiti di Roreto Primorcem obljubil svobodo, kakršne v prejšnji državi, pod Avstrijo niso niti poznali.
V razglasu je omenjeni general Slovencem med drugim sporočil: 'Slovenci, Italija, velika država svobode, vam bo dala iste pravice kakor drugim svojim državljanom. Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več, kot vam jih je dala Avstrija.....Slovenci, bodite prepričani, da bo velika zmagovita Italija skrbela za svoje državljane ne glede na njihovo narodnost....'. Dejansko je Italija že pozimi 1918/1919 zaprla slovenske šole v mestih Trst in Gorica. V Trstu je bilo brez šolskega pouka 5.000 otrok, enako pa velja tudi za otroke v 25. goriških občinah. Na podeželju so po okupaciji osnovne šole delovale nemoteno, vendar je bilo njihovo število precej nižje kot pred vojno, saj so v marsikateri šoli bili nastanjeni okupatorjevi vojaki, precej šol pa je bilo tudi porušenih. Srednješolski pouk v slovenskem jeziku je bil povsem odpravljen in profesorji so na svojo roko organizirali ilegalni pouk, da dijaki ne bi izgubili letnika 1918/1919.
Sredi novembra 1918 je izšel razglas, da se morajo vsi moški,ki so služili v avstro-ogrski vojski, javiti krajevnim vojaškim oblastem. Te so bivše vojake razglasile za vojne ujetnike in jih internirale v taborišča v Gradiški, Krminu, Čedadu in po drugih krajih v notranjosti Italije. Na tisoče Slovencev so opdpeljali v internacijo, tudi tiste, ki niso bili vojaki. Rešili so se le tisti, ki so se, ali skrili, ali pa zbežali v SHS. V februarju in marcu so Italijani internirali civilne osebe, ki so jim bile nevarne, torej zlasti slovensko inteligenco - učitelje, duhovnike, odvetnike, uradnike, zdravnike, politike in bivše žandarje. Pošiljali so jih v kraje v notranjosti Italije pa na otoke Sardinijo in Ventotene. Deportiranci so se morali sami preživljati, bili pa so vseskozi pod nadzorstvom policije.
Vojaška uprava je trajala devet mesecev do avgusta 1919, nato jo je zamenjal generalni civilni komisariat. Vprašanje razmejitve med Italijo in Kraljevino SHS se je leta 1919 sukalo okrog treh različnih zahtev. SHS je zahtevala etnično strnjeno ozemlje vzhodno od Soče, s Trstom, Gorico, Istro in Dalmacijo z otoki, pozneje pa plebiscit na tem ozemlju. Ameriški predsednik Wilson je predlagal kompromisno mejo od Karavank, zahodno od Idrije, čez Nanos in Učko do Raše. Italijani pa so zase zahtevali vso ozemlje vključno z mestom Reka. 12. novembra 1920 je bila v Rapallu podpisana pogodba med Italijo in Kraljevino SHS o priključitvi Julijske krajine k Italiji. Hrvati so obdržali Dalmacijo in Reko, Slovenci pa smo izgubili vso Istro in Primorsko. Slovensko politično društvo Edinost je s svojim glasilom bodrilo Slovence, naj ne obupajo in se ne izseljujejo ter naj strnejo svoje vrste v enotno fronto, da se bodo sposobni boriti za svoje pravice. 'Zvesto in vztrajno se boste bojevali proti nasilnim raznarodovalcem in potuhnjenim asimilantom za svoje: za svoj jezik, za čistost svoje krvi, za poštenje svojega doma, za svojo narodnost in kulturo...V tem boju naj vas vodi geslo:'V edinosti je moč!' Združite vse sile v složni in disciplinirani organizaciji, brez strankarstva, brez razlike stanu in poklica... Ne klonite! Ne vdajte se! Kvišku srca! Na delo!'
Kmalu po aneksiji se je pričela splošna fašistična ofenziva proti slovenskim narodnim ustanovam in celotnemu slovenskemu narodu na Primorskem in v Istri. Že 4. avgusta 1919 so Italijani zažgali slovenski Delavski dom v Trstu. 13. julija 1920 so požgali čudovit slovenski Narodni dom v Trstu, ki je bil zgrajen leta 1902 po načrtih evropsko priznanega arhitekta Maksa Fabjanija iz Štanjela. Gasilcem so fašisti prerezali cevi, da niso mogli gasiti ter zaprli vse izhode iz stavbe. Lekarnar Hugo Roblek iz Bleda in njegova žena sta, da bi se rešila iz gorečega Narodnega doma, skočila iz 3. nadstropja. Oče je pri tem umrl, hčerka pa je bila hudo ranjena. Istega dne so fašistične horde v Trstu opustošile številne slovenske trgovine, kavarne, prostore Jadranske Banke, Ljubljanske kreditne banke, Splošne hranilnice in tiskarno dnevnika Edinost. V letih 1919-1921 so Italijani porušili 134 slovenskih društvenih stavb. Med njimi je bilo 100 sedežev slovenskih prosvetnih društev, 21 delavskih zbornic in 3 zadruge. Tiskarno Edinost so v teh letih 7 krat razdejali, razbili njene stroje, prostore in opremo. 10. februarja 1921 so uničili tiskarno Delo v Trstu. 19. marca 1921 so sredi Strunjana fašisti streljali z vlaka na progi Trst-Poreč in brez povoda ali razloga ubili dva slovenska otroka (Renata Brajka in Domenika Bartoleja), še pet pa jih ranili, pri čemer sta dva ostala invalida vse življenje.
15. maja 1921 na dan volitev v rimski parlament so fašisti ubili 12 Slovencev in številne ranili ter preganjali po vsem Primorskem in Istri, da ne bi Slovenci mogli izvoliti svojih predstavnikov. 16. maja 1921 je italijanska oblast zaplenila Narodni dom na Proseku. 20. junija 1921 so uničili prostore prosvetnega društva Zora. 8. septembra 1921 so razdejali slovensko telovadnico v Rojanu. 2. novembra 1921 so zažgali Narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu, z vsemi slovenskimi knjigami v čitalnici, 12. novembra pa še popolnoma uničili Narodni dom Adrija v Barkovljah. 20. novembra 1921 so upepelili dvorano Slovenskega prosvetnega društva v Rojanu. Fašisti so uničevali vse kar je bilo slovenskega od Istre, Primorja, čez Kras in Gorico, do Kobarida, na Postojnskem in Pivškem. Odpustili so slovenske železničarje, občinske, poštne, sodnijske in druge uslužbence slovenske narodnosti. Njihove družine so bile obsojene na životarjenje in obup. Leta 1922 so italijanske oblasti prepovedale uporabo slovenščine na sodiščih. Leta 1923 je bila ukinjena zadnja matura v slovenščini v Tolminu. Istega leta je moralo 50.000 slovenskih družin v Tržaški pokrajini pod prisilo spremeniti svoje priimke iz slovenskih originalov v italijanske. Leta 1928 je italijanski državni zakon št. 383 prepovedal krstiti slovenske otroke s slovenskimi imeni!
24. aprila 1924 je Italija izdala zakon o poitaljančenju slovenskih krajevnih imen, leta 1925 pa so z zakonom odstavili še vse preostale slovenske župane in jih nadomestili z italijanskimi podestati. 2. november 1926 je bil črn dan za Gorico. Tega dne so Italijani uničili slovenski Kulturni dom, kjer je bil sedež številnih slovenskih društev in zvez, uničili Katoliško tiskarno in uredništvo Goriške straže, vrh vsega pa še Trgovski dom, najlepšo stavbo v Gorici. Fašisti so iz zgradbe zmetali vse stole, knjige, note, glasbene inštrumente ter vse skupaj zažgali na cesti, ob tem pa divje plesali. Pozneje so italijanske oblasti dom zaplenile in ga nikoli več niso vrnile Slovencem.
Leta 1926 so izdali poseben Zakon o zaščiti države ter ustanovili posebno fašistično sodišče za zaščito države. Že to, da so pri nekom našli slovensko zastavo je bilo dovolj, da so ga konfinirali in poslali na oddaljene italijanske otoke. V Čezsoči so zaradi petja slovenskih pesmi leta 1926 zaprli 23 slovenskih fantov.
12. junija 1927 so se v Trstu sestali tajniki fašistične stranke za Trst, Gorico, Pulj, Videm in Zadar ter Reko. Na podlagi nihovih sklepov je fašistična vlada v Rimu popolnoma prepovedala slovenski jezik, vsa slovenska društva, časopise in politično-gospodarske ter kulturne organizacije. Vsa njihova lastnina je bila zaplenjena in predana italijanski državi. Ta ga niti do danes ni vrnila pravim lastnikom! 168 slovenskih učiteljev je bilo odpuščenih iz službe, 20 predčasno upokojenih, 402 so premestili v notranjost Italije, 87 jih je emigriralo v Kraljevino Jugoslavijo, 316 pa se jih ni moglo oz. smelo vrniti domov po koncu prve svetovne vojne. Skupaj je v desetih letih od 1918 do 1928 na Primorskem slovenski narod ostal brez 993 učiteljev. 7. aprila 1927 je izšel zakon o prisilnem poitaljančenju slovenskih priimkov. Poleg vseh nasilnih dejanj in in uničenja lastnine so italijanski fašisti pod zaslombo države Italije v letih od 1918 do 1941 umorili nekaj sto Slovencev, od tega veliko večino brez kakršnekoli obsodbe. V zaporih so zasliševalci strahotno mučili slovenske osumljence. Pretepali so jih, jim vlivali vodo v usta, lomili kosti, jih obešali za noge, jim v usta vlivali strojno olje in ricinus ipd. Skupine pobesnelih italijanskih šovinistov in fašistov so nenehno razgrajale po Trstu, Gorici ter ostalih istrskih, tržaških, goriških in videmskih mestih ter ustrahovale Slovence. Številne so bile težke usode preganjanih, šikaniranih, mučenih, pobitih ali zaradi nasilja umrlih zaradi narodne zavesti.
TIGR
V odgovor na to genocidno početje italijanske države nad Slovenci je nastala ilegalna narodno revolucionarna organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). V organizaciji TIGR je bila zlasti povezana nacionalno zavedna slovenska mladina. Tigrovci so bili odločeni upreti se italijanski raznarodovalni politiki z vsemi sredstvi. Njihov cilj je bil združitev z ostalimi Slovenci ter priključitev Primorske in Istre k Sloveniji oz. takratni Kraljevini Jugoslaviji. Člani TIGR so bili organizirani v trojke ali celice po sistemu verige. Širili so narodno zavedno in proti fašistično literaturo ter organizirali številne napisne in listkovne akcije. Poleg tega pa so v svojih akcijah uporabljali tudi orožje ter eksplozivne naprave ter druga improvizirana bojna sredstva.
Tigrovci so požgali in uničili več italijanskih šol, vrtcev in rekreacijskih centrov, ki so jih na slovenskem ozemlju ustanovili Italijani z namenom raznarodovanja. Od leta 1927 do leta 1930 so Tigrovci izvedli 18 tovrstnih požigov. 15.januarja 1930 so v Trstu razstrelili svetilnik zmage, 10. februarja istega leta pa so z bombami napadli uredništvo fašističnega glasila Il popolo di Trieste. Italijanska država se je na akcije TIGR odzvala silovito. Aretiranih je bilo ogromno število Slovencev, med katerimi so bili večinoma nedolžni, pa tudi dejanski člani TIGR. 1930 leta so tako na 1.tržaškem procesu imenovanem tudi bazoviški, na smrt obsodili Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša ter Alojza Valenčiča. Usmrčeni so bili dejansko člani glavnega odbora v Trstu, s čemer je bil zadan organizaciji TIGR hud udarec.
Kljub temu pa je TIGR nadaljeval svoj boj. Prav Tigrovcem se imamo Slovenci zahvaliti, da smo prvi narod v Evropi, ki se je z orožjem uprl fašističnemu in nacističnemu režimu. Tigrovci so namreč izvedli nekaj akcij na železniških komunikacijah tudi na Koroškem, v takratnem t.i. tretjem rajhu. Tudi ta dejstva kažejo, da je organizacija TIGR za svoj cilj imela uresničitev programa Zedinjene Slovenije. Tigrovci so pripravili celo dva atentata na italijanskega duceja Benita Mussolinija. Prvi atentat na Musssolinija je bil načrtovan leta 1934. Izvedel bi ga naj nekdo od Tigrovcev, ki je služil vojaški rok v Rimu in sicer na vojaški paradi. Priprave za atentat je vodil Danilo Zelen, ki je k sodelovanju pritegnil tudi Ivana Lebana. Po Zelenovem naročilu je Leban od drugega Tigrovca na Volčanskem polju prejel peklenski stroj, revolver, stekleničko s strupom in nekaj ročnih bomb. Vse to je Leban skril dokler se pri njem ne bi oglasil še en član TIGR, ki bi vse to odnesel v Rim. Med čakanjem na izročitev orožja so Italijani Ivana Lebana aretirali 9. maja 1934 in tako je prvi poskus atentata propadel.
Drugič so Tigrovci načrtovali atentat na Mussolinija 18. septembra 1938 v Kobaridu. Sprva so nameravali duceja ubiti z ostrostrelskimi puškami. Danilo Zelen, Just Godnič in Anton Černač bi po tem načrtu v razmakih nekaj sto metrov zasedli položaje v gozdu hriba Kolovrat, pod katerim je tekla cesta proti Kobaridu. Če bi prvi strelec zgrešil, bi bil na vrsti drugi in potem tretji. Primerno mesto za atentat je iskal Ferdo Kravanja. Pri tem sta mu pomagala Ivan Ivančič in Franc Kavs. Kavs je ob tem podvomil v uspešnost atentata z ostrostrelskimi puškami in se prostovoljno javil za samomorilski napad na Musssolinija. Za izdelavo pasu-bombe so nato poskrbeli Danilo Zelen, Just Godnič in Ferdo Kravanja. Izdelali so dve enaki bombi in eno preizkusili na Šmarni gori. Bombo so privezali okrog debele bukve, ki je ob eksploziji drevo dobesedno odsekala. Pas in naramnice je izdelal krojač v Šiški. Bomba je tehtala sedem kilogramov, aktivirala pa se je s pritiskom na sprožilec v zapestju. Atentator Franc Kavs, oblečen v črnosrajčniško uniformo, je imel eksploziv pritrjen na svojem telesu in bi zanesljivo umrl skupaj z Musssolinijem, vendar pa eksploziva ni sprožil, ker je bil italijanski voditelj takrat ko bi moral bombo aktivirati, obkrožen s številnimi slovenskimi otroci, ki bi bili ob eksploziji tudi zanesljivo ubiti. Ko se je nekaj dni pozneje Franc Kavs, na javki na Poljani pod Rodico sestal z Danilom Zelenom, Ferdom Kravanjo, Albertom Rejcem in Justom Godničem, je bil zaradi neizvršitve atentata deležen besne kritike.
Kasneje je bilo precej Tigrovcev vključenih v partizanske vrste. Mnogi so bili tudi partizanski komandirji in komisarji. Kljub temu, pa Komunistična Partija Slovenije ni imela pozitivnega odnosa do Tigrovcev in jih je kar nekaj izginilo oz. so bili likvidirani v nerazjasnjenih okoliščinah. Tigrovci so bili tudi prvi, ki so se z orožjem spopadli z Italijani po začetku 2. svetovne vojne na Slovenskem. Pri tem je v spopadu na Mali gori 13. maja 1941 padel eden najlegendarnejših Tigrovcev in vojaški vodja TIGR Danilo Zelen. Zelen je takoj po napadu na Jugoslavijo in njenem razkosanju svojim tovarišem naročil: 'Dobimo se v gozdovih nad Ribnico!' Res se je kmalu po zasedbi pojavil v gostilni Pri Kramarčku in pri Debeljakovih v Ribnici. Od tam je odšel v skrivališče v Češarkovi koči na Mali gori. Kmalu sta se mu pridružila Anton Majnik in Ferdo Kravanja. Tam so prebili približno mesec dni. Zbrali so orožje za dobro oboroženo četo in ga skrili v kraju Boncarje nad Ribnico.
13. maja 1941 so v dopoldanskih urah kočo na Mali gori obkolili štirje italijanski karabinjerji in dva bivša jugoslovanska orožnika. Po drugih virih so bili orožniki trije, vsekakor pa jih je vodil Jože Pišorn, ki bi naj trojico dejansko tudi izdal. Pišorn je razporedil svoje ljudi okrog koče, sam pa se je previdno približal vratom in dvakrat glasno zavpil: 'Odprite vrata!' Ko je poskusil vstopiti v kočo, ga je zadel strel v trebuh. Takoj za tem se je pričelo splošno obstreljevanje. Ker karabinjerji obkoljenim niso mogli do živega, so sta jim prišla na pomoč dva oddelka italijanskih vojakov z minometi in strojnicami. Obkoljena trojica se je odločila da se Italijanom ne bo predala in se bo raje borila do konca. V obstreljevanju je bil najprej hudo ranjen Danilo Zelen, kmalu za njim pa še Ferdo Kravanja. Danilo Zelen se je nato sam ustrelil v glavo, kot se je zaobljubil. Ko so čez nekaj časa Italijani vdrli v kočo so našli mrtvega Zelena ter hudo ranjenega nezavestnega Kravanjo.
Anton Majnik je bil nepoškodovan in so ga vklenili. Ko so ga peljali v Ribnico, je hodeč med stražarji skočil v močno zaraščen in strm gozd ter pobegnil kljub temu, da so streljali za njim. Pobegnil je k Debeljakovim in Danici Kiferle v Ribnici, nato pa se je priključil prvi partizanski četi na Veliki gori. Ferda Kravanje Italijani niso prepoznali. Ko so ga vprašali kdo je, jim je v srbskem jeziku odgovoril, da je \uro Jovanović. Sprva so ga hudo ranjenega zdravili v vojaški bolnišnici v Kočevju. Njegovo življenje je viselo na nitki, a imel je srečo, da ga je negovala redovnica Milena, sestra Danice Kiferle, ki je bila sodelavka Antona Majnika. Ko so hoteli Kravanjo rešiti iz vojaške bolnišnice, so ga Italijani premestili v splošno bolnišnico v Ljubljani. Še vedno so mislili, da gre dejansko za Đura Jovanovića. Če bi vedeli, da so imeli v rokah dejansko Ferda Kravanjo, bi ga zanesljivo odpeljali v Trst in ga obsodili na smrt.
Na drugem tržaškem procesu, decembra 1941 so mu sodili v odsotnosti. Med tem je Ferdo Kravanja ob sodelovanju OF 6. oktobra 1941 pobegnil iz bolnišnice in ostal na Resljevi v stanovanju sestre dr. Francija Derganca, ki ga je ozdravil. Spomladi 1942 je Kravanja odšel iz Ljubljane v partizane. Tam je dobil ilegalno ime Peter Skalar. Bil je sekretar okrožnega komiteja KP in odbora OF v tolminskem okrožju. 10. oktobra 1944 je padel v sumljivih okoliščinah iz zasede na Banjiški planoti pri zaselku Paljevo. Domačini še danes vedo povedati, da tistega dne v bližini nikjer ni bilo Nemcev. Najverjetneje je veliki slovenski domoljub in nacionalist, dolgoletni borec za svobodo in združitev vseh Slovencev, Ferdo Kravanja, tistega dne padel pod streli Vosovcev, ker je bil s svojim delovanjem in idejo o neodvisni slovenski državi, preveč nevaren tako slovenskemu, kot tudi srbskemu internacionalistično-komunističnemu vodstvu.
Kljub svojemu junaštvu in petnajstletnem neizprosnem boju proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, ni bil proglašen za narodnega heroja, ker je pred začetkom 2. svetovne vojne sodeloval z angleškim Intelligence Servisom. Prav Danilu Zelenu, Ferdu Kravanji, Albertu Rejcu, Tonetu Černaču, Justu Godniču, Ferdinandu Bidovcu, Franu Marušiču, Zvonimirju Milošu, Alojzu Valenčiču, Zorku Jelinčiču, Pinku Tomažiču, Dragu Žerjalu, Dorčetu Sardoču, Ivanu Rudolfu, Antonu Rutarju, Avgustu Sfiligoju, Antonu Majniku, Srečku Logarju, Jožetu Grudnu, Ivanu Ivančiču, Simonu Kosu, Ivanu Vadnalu, Viktorju Bobku, Edvardu Mlekužu, Leopoldu Čopiju, Mirku Zorniku, Janku Klavori, Francu Kavsu, Jožetu Kukcu ter številnim ostalim neimenovanim Tigrovcem, smo vsi, ne samo primorski Slovenci, dolžni ogromno zahvalo in spoštovanje. To so bili največji sinovi slovenskega naroda na Primorskem in edino pravilno je, da jim slovenska država postavi pomnik ter s tem izkaže vso dolžno spoštovanje. Res da pozno, a prepozno ni nikoli!
|
|
|
|
|
|
