|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da na planoti Kras pridelujejo tudi svetovno znano vino Teran? Pridelujejo ga iz grozdja sorte Refošk, ki ima istrsko poreklo. Vinu Teran dajejo njegove specifične karakteristike ravno posebna kraška prst in podnebje. Po starih zgodovinskih zapisih so Teran visoko cenili že v rimskih časih, pripisovali pa so mu tudi številne zdravilne lastnosti.
|
|
Rudolf Maister
»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest
Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško
poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« (Znamenite besede
takrat še majorja Rudolfa Maistra, zjutraj, 1. Listopada 1918, v Meljski
vojašnici v Mariboru) Popoldne, tega dne smo dobili prvega generala
slovenske vojske!
NAŠI MEJNIKI (Rudolf Maister – Vojanov)
Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše
pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela
zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš
dan.
Bratje stražarji – pozdravljeni!
Kam pravzaprav umestiti generala Rudolfa Maistra na naši strani?! Ali sodi
med oddelek Heroji in bitke ali pa med oddelek Znamenite osebnosti?!
Zastavljeno vprašanje pove dovolj o tem velikem Slovencu. Lahko bi ga
uvrstili med oba oddelka in prav nič se ne bi zmotili. Odločili smo se in
generala uvrstili v oddelek Znamenite osebnosti. Ker je bil poleg tega, da
je bil prvi general naše, slovenske vojske, velik strateg in bojevnik, tudi
nasploh izredna osebnost. Ogromno je naredil tudi v smislu narodnega
buditeljstva med Slovenci in nasploh za slovensko kulturo. Hkrati pa je bil
tudi naš heroj! Heroj, ki je bojeval več bitk obenem in vse preživel! Biti
je moral tudi bitke ne le s sovražnikom, temveč tudi s tistimi, ki bi mu
pravzaprav morali pomagati! Takšen je bil le on! Naš heroj in znamenita
osebnost, general Rudolf Maister!
Rudolf Maister je bil zagotovo eden največjih Slovencev vseh časov. Njegovo
ravnanje in vodenje slovenske narodne vojske ob razpadu Avstro-Ogrske
monarhije ter boj za slovensko severno mejo v obdobju 1918-1920, so njegova
največja dejanja. Že ta ga, sama po sebi, uvrščajo med velikane 20.
stoletja. Generalu Maistru se imamo zahvaliti za to, da je danes slovenski
Maribor, da je slovenska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in žal le
majhen del Koroške. A če bi bilo po Maistrovo, bi bila slovenska Koroška
bistveno večja in bi obsegala, tako Celovec in Beljak, kot tudi Gosposvetsko
polje z Vojvodskim prestolom, Knežjim kamnom in Krnskim gradom.
Brez Rudolfa Maistra in njegovega osebnega prispevka, bi se zgodovina pisala
povsem drugače. Vloga in položaj Slovenije v Kraljevini SHS in Kraljevini
Jugoslaviji bi bila nedvomno bistveno drugačna. Od današnje Slovenije bi v
Kraljevini Jugoslaviji ostala le nekdanja dežela Kranjska, pa še ta ne v
celoti, saj je bil del Notranjske krivično priključen k Italiji. S tem bi
tudi pomen Slovencev bil bistveno zmanjšan in bi zagotovo bili podvrženi še
večjemu raznarodovanju in asimilaciji ter preoblikovanju v »jugoslovanski
narod«. Popolnoma nepomembno je ali pod srbsko ali hrvaško hegemonijo.
Seveda bi tudi dogajanje med 2. svetovno vojno na Slovenskem dobilo drugačen
potek. Na primeru Koroške lahko povsem jasno in utemeljeno napovemo, da bi
bila v veliki meri ponemčena tudi Spodnja Štajerska. Zato bi bila pod
velikim vprašanjem razmejitev po drugi svetovni vojni. Slovenija se ne bi
nikoli oblikovala na takšnem ozemlju kot se je tedaj. Vse to bi v veliki
meri vplivalo na nadaljnjo zgodovino Slovencev v povojni Jugoslaviji in
vprašanje je, če bi leta 1991 dočakali samostojno slovensko državo. Temelj
so ji položili prav general Rudolf Maister in njegovi prostovoljci,
bojevniki za severno mejo!
Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku. Njegov oče je bil
Štajerc, mati Dolenjka, sam pa se je rodil na Gorenjskem, kot tretji sin v
družini Maistrovih. Imel je dva starejša brata, Arturja, rojenega leta 1868, ki pa je umrl že, ko je imel Rudolf šele dve leti,
in Ernesta, rojenega leta 1871. Oče Franc, je bil finančni uslužbenec, rojen v
pečarski družini na Ptuju. Žal je umrl v Kranju leta 1876, ko je Rudolf imel dvanajst let.
Mati Frančiška, rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne učiteljske
družine iz Trebnjega na Dolenjskem. Upravnik tamkajšnje pošte je bil Lovrenc Sebenikar, mož Maistrove tete Matilde. Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa
skrbel stric Lovrenc. Prav on je bil v finančnem smislu tudi skrbnik za oba brata: Ernesta in Rudolfa, ki sta sicer živela pri materi v Ljubljani. Stric Lovrenc je Rudolfa že v otroštvu navdušil za poklic vojaka.
Rojstna hiša Rudolfa Maistra v Kamniku
Osnovno šolo je Rudolf sprva obiskoval v Mengšu, nato v Kranju. Bil je
odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo gimnazijo. Peti
in šesti razred gimnazije je obiskoval v Ljubljani in jo uspešno končal leta
1890. Mati je Rudolfu s svojo borno pokojnino, ki jo je prejemala za
pokojnim možem, le stežka omogočila šolanje. Rudolfu je bila uniforma
povsem domača, saj je oče bil financar, starejši brat pa železniški uradnik.
Zaradi očetove prezgodnje smrti je dozorel hitreje kot njegovi vrstniki in
se je kmalu zavedal, da bo moral sam poskrbeti zase. Ob spodbujanju strica
Lovrenca, se je odločil za poklic vojaka in po zaključenem 6. razredu
gimnazije v Ljubljani, odšel v domobransko kadetsko šolo na Dunaj, ki jo je
končal leta 1894. Ob zaključku šolanja je bil imenovan za kadeta in
naslovnega vodjo čete. Najprej je bil vključen v domobranski bataljon v
Ljubljani. 1. Vinotoka 1894 je bil premeščen v pehotni regiment v Celovcu.
Leto in mesec dni kasneje, 1. Listopada 1985 je prejel čin poročnika.
Med tem je v Ljubljani uspešno končal jezdarsko šolo za pehotne častnike.
Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se
usposobil za orožarskega častnika. Leta 1905 se je poročil z Marico
Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena
in kulturi naklonjena ženska. Končala je višjo dekliško šolo. S svojim
znanjem francoščine je po prvi svetovni vojni pomagala Maistru pri pogovorih
s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj
(1905) in Borut (1908). Leta 1907. se je Maister ponovno izpopolnil na
častniški šoli 3. armadnega zbora v Gradcu in napredoval v stotnika.
Prvega Listopada 1908 so Rudolfa kazensko premestili v Przemysl v Galiciji
in ga vključili v domobranski regiment številka 18. Leta 1910 je zaradi
odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa
poveljnik podčastniške šole. Zaradi napornih vojaških vaj pa je zbolel za
močno pljučnico. Zato so ga najprej poslali na zdravljenje v Dalmacijo,
potem pa še v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu.
Po okrevanju ni bil sposoben za vojaško delo na fronti, zato so ga leta 1913
premestili v črno vojsko ali t.i. černido. Najprej je postal poveljnik njene
izpostave v Celju. 7. Grudna 1914 so Rudolfa Maistra premestili v Maribor in
mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru.
21. Rožnika 1916 je napredoval in postal začasni poveljnik okrožnega
poveljstva črne vojske v Mariboru. Med 1. svetovno vojno je Maister javno
kazal svojo narodno zavest. Bil je ponosen in zaveden Slovenec. Vseskozi se
je družil s Slovenci in pogosto zahajal v slovenski Narodni dom v
Mariboru. To so mu mariborski Nemci zamerili in ga tožili vojaškim
oblastem. Ob manjšem domnevnem prekršku je bil 8. Sušca 1917 kazensko
premeščen v Gradec. Tam je bil potem povišan v majorja in zaradi
pomanjkanja dokazov, tudi ob posredovanju slovenskega poslanca na Dunaju,
dr. Antona Korošca, oproščen, zato se je po treh mesecih vrnil v Maribor. 1.
Malega srpana 1917 so ga imenovali za stalnega poveljnika 26. črnovojniškega
okrožnega poveljstva (Landsturmbezirkskommando). To funkcijo je opravljal do
razpada A-O monarhije.
Tudi po vrnitvi iz Gradca v Maribor se je Maister še naprej družil predvsem
s Slovenci, čeprav je bilo to za častnika avstro-ogrske vojske, med tedanjo
vojno, zelo nevarno. Prosinca 1918 se je v mariborskem Narodnem domu
udeležil skrivnega sestanka pomembnejših predstavnikov Slovencev iz Celja,
Ptuja, Slovenskih goric in iz Koroške. Sestanku je prisostvoval tudi dr.
Anton Korošec, ki je zbranim govoril o deklaracijskem gibanju in o pripravah
na ustanovitev nove države. Maister se kot aktiven vojak, spomladi 1918, ni
mogel vključiti v deklaracijsko gibanje enako kot drugi Slovenci. Se je pa
zato v to gibanje vključil s pesmijo Naprej, ki jo je pod psevdonimom Krajnc
objavil v Straži. V njej je Slovencem sporočil, da nastopa njihova pomlad,
toda treba se bo še boriti za slovenske meje ob Dravi in na Jadranu. Poleg
tega je bil Maister skrivoma aktiven pri bistveno pomembnejših aktivnostih,
kot je bilo deklaracijsko gibanje. Poskrbel je za to, da deklaracijsko
gibanje ni ostalo le na papirju, temveč se je ob primernem trenutku z
njegovo pomočjo tudi uresničilo in postalo realnost. V obdobju pred
razpadom Avstro-Ogrske je aktivno zbiral podatke o slovenski severni meji in
to mejo vrisal v svoj zemljevid. Podatke za narodnostno mejo sta mu dala dr.
Fran Kovačič in dr. Matija Slavič. Prvi za Štajersko, drugi pa za
Prekmurje. Še pomembnejše je bilo njegovo delovanje med slovenskimi
častniki v Mariboru in širše na Štajerskem. Ker je pravilno ocenil kaj bo
potrebno storiti ob koncu 1. svetovne vojne, se je na to dejansko pripravil.
Zavedal se je da takrat ne bodo štele besede, temveč takojšnja dejanja. Na
odločno oboroženo akcijo se je najprej pripravil sam, nato pa je nanjo
pripravil še druge. Zlasti slovenske častnike in nekaj orožnikov!
Dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za
Štajersko
Dr. Franjo Rosina, podpredsednik Narodnega
sveta za Štajersko
Slovenci v Mariboru so vse svoje narodne sile in potenciale zbrali v
Narodnem svetu za Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. Kimavca 1918. Vodil
ga je dr. Karel Verstovšek, pomembno vlogo v njem pa so imeli tudi dr.
Franjo Rosina, dr. Fran Kovačič in dr. Ivan Senekovič. Narodni svet je proti
koncu Vinotoka 1918 v pogajanjih z Nemci dosegel kar nekaj političnih
uspehov. Prisilil je mariborski občinski svet, v katerem so prevladovali
Nemci, da brez soglasja Narodnega sveta ni storil ničesar. Narodni svet je
na svojih sejah razpravljal tudi o obrambi in o vojski. Zato je bil na sejah
29. in 31. Vinotoka 1918 kot gost navzoč tudi major Maister. Napočili so
odločilni trenutki za Maribor in slovensko Štajersko. Avstro-Ogrska je po
kapitulaciji razpadla in na njenem ozemlju je nastalo več držav. Med njimi
tudi Nemška Avstrija in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Svet mestne
občine Maribor, v katerem so imeli večino Nemci, je 30. Vinotoka 1918
sprejel sklep, da je Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije. Očitno je
postalo, da si Štajersko lastita obe novoustanovljeni državi.
Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. Vinotoka 1918 v mestu
Mariboru in v mariborskem vojaškem poveljstvu ni povzročila nobenih
sprememb. Še naprej je vojski poveljeval mestni poveljnik, polkovnik Anton
Holik, ki je tako kot prej dobival navodila in povelja od avstrijskega
vojnega ministrstva. 30. Vinotoka je prejel ukaz, da morajo častniki še
naprej vzdrževati red med vojaštvom, kljub temu, da je A-O monarhija
razpadla. Major Maister mu je predlagal, da to povelje v polkih, ki imajo
več slovenskih častnikov, preberejo tudi v slovenščini, s čemer se je
polkovnik Holik strinjal. Major Maister je povelje nato prevedel v
slovenščino in ga 30. Vinotoka v meljski vojašnici prebral častnikom 26.
strelskega polka. Branje povelja v slovenščini so morali poslušali tudi
nemški častniki, ki so bili tudi v tem polku v večini. Naslednji večer,
31. Vinotoka 1918, je Maister, s pomočjo predhodno organiziranih
zaupnikov, sklical vse slovenske častnike na sestanek v Narodni dom. Tam je
vsem navzočim povedal, da je napočil čas, ko bo potrebno odločno in složno
ukrepati. Bližali so se pomembni dogodki, ki so dejansko odločili usodo
Maribora in slovenske Štajerske.
Meljska vojašnica, v kateri je 1. Listopada 1918 Rudolf Maister
prevzel vojaško oblast v Mariboru
Zjutraj, 1. Listopada 1918 je polkovnik Holik sklical sestanek višjih
častnikov v pisarni 26. strelskega polka v meljski vojašnici. Na dnevnem
redu je bila točka o vzdrževanju reda v Mariboru. Izmed slovenskih
častnikov je bil navzoč le stotnik Edvard Vaupotič. Majorju Maistru namerno
niso sporočili spremembe ure sestanka, ki se je pričel prej kot je bilo
napovedano. Toda stotnik Vaupotič je poslal k Maistru svojega sla in ga na
ta način obvestil, da se je sestanek že pričel. Maister je na sestanku
Narodnega sveta prejšnji dan zvedel, da bodo tega dne Slovenci, v imenu
Narodnega sveta, prevzeli okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem.
Zavedal se je da je nujno prevzeti v svoje roke tudi vojaško oblast.
Ponujeno priložnost je sklenil nemudoma izkoristiti. Na sestanek je prišel z
nekaj minutno zamudo, ko je polkovnik Holik po točkah razlagal svoj načrt za
ohranitev reda v Mariboru. Maistru in Vaupotiču je bilo takoj jasno, da
namerava mestni poveljnik Maribor zagotoviti Nemški Avstriji. Zato je
Maister polkovnika Holika prekinil in pred navzočimi častniki odločno
izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države
Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško
poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« Najprej je nastopila
mučna tišina in eden izmed nemških častnikov je sprva hotel potegniti
pištolo. Toda stotnik Vaupotič ga je z grozečim pogledom umiril. Major
Maister je nato zbranim častnikom zagrozil, da bo prišel pred vojaško
sodišče vsakdo, ki bi se upiral njegovim poveljem. Nekateri častniki so
se mu nemudoma podredili, drugi pa so se obotavljali, vendar se niso uprli.
Nato je tudi polkovnik Holik odstopil od svojega načrta in izjavil, da potem
nima več kaj početi v Mariboru.
Stotnik Edvard Vaupotič
Po sestanku je Maister zbral slovenske častnike, podčastnike in vojake
ter jim razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu. Prosil jih je,
naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Nemškemu vojaštvu, ki je
bilo v Mariboru v večini, je Maister postavil dvodnevni rok za odhod.
Narodni svet za Štajersko pod vodstvom predsednika dr. Karla Verstovška, mu
je istega dne podelil čin generala, da bi se z večjo avtoriteto lahko
pogajal z Nemci. Na ta način je Rudolf Maister postal najvišji častnik v
Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Toda Narodna vlada v Ljubljani,
razmer v Mariboru nikakor ni mogla razumeti in je njegovemu imenovanju za
generala nasprotovala. Z isto odredbo je Narodni svet imenoval generala
Maistra za mestnega poveljnika v Mariboru in za vrhovnega poveljnika vseh
enot na ozemlju, ki je podrejeno Narodnemu svetu za Štajersko. Komaj je
general Maister uredil najnujnejše zadeve, že je v Maribor prispel
avstrijski brigadir Ullmann. Poslalo ga je graško vojaško poveljstvo
(Militär – Kommando Graz), da bi nemškemu občinskemu svetu v Mariboru,
pomagal urediti vojaške zadeve. General Maister mu je takoj pojasnil, da je
za Spodnje Štajersko postavljeno novo vojaško poveljstvo Države Slovencev,
Hrvatov in Srbov, ki ga vodi on. Sklical je sestanek polkovnih poveljnikov v
stavbi okrajnega glavarstva ter brigadirja Ullmanna prepričal, da v
Mariboru nima kaj iskati, zato se je Ullmann še istega dne odpeljal nazaj v
Gradec.
Sprva presenečeni mariborski Nemci, pa se niso dali in so si kmalu
opomogli. Od Narodnega sveta ter generala Maistra so zahtevali ustanovitev
varnostne straže. Ker se je skozi Maribor iz fronte vračalo ogromno
vojaštva, Maister pa je imel na razpolago le peščico slovenskih vojakov je
sprejel zahtevo mariborskih Nemcev in 3. Listopada 1918 dovolil ustanovitev
Zelene garde oziroma Schutzwehra. Toda že ob njeni ustanovitvi je
razmišljal, kako jo bo ob primernem trenutku razorožil. Nemci so nato
začeli z razglasi in z objavami v časniku Marburger Zeitung vabiti može v
svojo gardo, general Maister pa se je trudil, da bi čimprej in čimbolj
povečal slovensko vojsko. Nagovarjal je slovenske vojake, ki so se vračali z
bojišč, naj ostanejo v Mariboru. Prošnji se je odzvalo okrog sto slovenskih
vojakov 2. gorskega strelskega polka, ki so se vračali v Ljubljano.
Ognjičar Jožko Slobodnik je ob prevratu vodil slovensko vojsko v obeh
topniških polkih v Mariboru na desnem bregu Drave
Nato je 5. Listopada odpotoval v Ljubljano, da bi Narodno vlado prepričal o
nujnosti splošne mobilizacije, ki jo je imel za nujno potrebno pri
zavarovanju slovenske severne meje na Štajerskem in Koroškem. Žal Ljubljana
z njim ni delila istih misli temveč je tudi mobilizaciji nasprotovala.
General Maister se je razočaran vrnil v Maribor in sklenil sam izvesti
mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Ko se je vračal, se je na železniški
postaji v Celju sestal z nadporočnikom Ivanom Sancinom, in ta mu je obljubil
pomoč. Iz Celja je nato general Maister, v mesecu Listopadu 1918, dejansko
dobil kakšnih petsto vojakov, kolikor so jih Celjani lahko pogrešali, ker so
poslali vojake tudi na Koroško. Kljub nasprotovanju ljubljanske vlade, se
je odločil za vojaški ukrep in 9. Listopada 1918 razglasil mobilizacijo.
Sprva je bil odziv nanjo dokaj slab, nato pa se je iz Ljutomera skozi Ormož
in Ptuj v Maribor pripeljal vlak poln slovenskih nabornikov, pravzaprav
prostovoljcev, saj neodziv na Maistrovo mobilizacijo ni bil sankcioniran.
Fantje in možje so vlak okrasili s slovenskimi zastavami in v Mariboru so
bili navdušeno sprejeti. General Maister je ukazal, da jih opremijo in nato
so v vojaškem redu marširali po mariborskih ulicah. Tako je na tem območju
ustvaril prvo redno slovensko vojsko s slovenskimi častniki in slovenskim
poveljevanjem, ki je štela okrog 4000 vojakov in 200 častnikov. Ljubljanska
Narodna vlada tega njegovega početja še vedno ni odobravala, temveč mu je še
naprej nasprotovala. Toda general Maister se je odločil, da je ne bo
upošteval in bo ravnal v skladu z lastnim prepričanjem. Nemci v Mariboru
so kljub temu, da je general Maister odslovil tujerodno vojsko iz mesta, še
vedno imeli prevlado. Mestni svet, ki so ga sestavljali predstavniki
meščanskih strank, je 12. Listopada skupaj s predstavniki delavcev proslavil
ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil ponovno Maribor za njen sestavni
del. Napetosti med slovensko vojsko in Zeleno gardo so se nato samo še
stopnjevale. Prihajalo je do številnih incidentov, pretepov in celo
obstreljevanj. Na ta način je bil ubit slovenski vojak Franc Vauhnik. 21.
Listopada 1918 je imel general Maister na voljo dovolj vojakov, da je
ustanovil Mariborski pešpolk. Za poveljnika polka je bil imenovan
podpolkovnik Avgust Škabar.
Poveljnik Mariborskega pešpolka, podpolkovnik
Avgust Škabar, major Jernej Ankerst, stotnik Mirko Rajh in Vilko Hren (za
volanom)
Postalo je jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do dokončnega
obračuna. Dne 23.11.1918 je general Maister, ob štirih ponoči, v odlično
pripravljeni in vodeni akciji, v Mariboru razorožil nemško Zeleno gardo
(Shutzwehr) in razpustil nemški mestni svet. Danes vemo, da je to storil le
dan pred tem, kot so Nemci nameravali razorožiti slovenske, Maistrove čete.
V spomin na razorožitev Schutzwehra je 45. pešpolk (naslednik Maistrovega
Mariborskega pešpolka) v Mariboru 23. Listopada slavil svojo »polkovno
slavo«. Po dogodkih 1. Listopada, je bila Maistrova akcija 23. Listopada
istega leta odločilna, da so Slovenci spet obvladovali situacijo v Mariboru,
v naslednjih dneh pa še na celotnem Štajerskem in v delu
Koroške.
Po uspešni razorožitvi Zelene garde, so pričeli Slovenci v Mariboru
prevzemati šolstvo, sodstvo, policijo, upravo in železnice. Maribor je
dejansko postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih. Posebna
delegacija, ki so jo sestavljali predstavniki Narodnega sveta in general
Maister, je 28. Listopada 1918 odstavila mariborske nemške sodnike, ker so
se izrekli za Nemško Avstrijo. Istega dne sta bila odstavljena upravitelja
obeh pošt v Mariboru. Zato je naslednji dan prišlo do stavke sodnikov in
poštnih uradnikov, stavkati pa so začeli tudi železničarji ter delavci
železniških delavnic in kurilnice. Stavka poštnih uslužbencev ter sodnikov
in uradnikov na sodišču je bila hitro končana. Slovenski pogajalci so
postavili zahtevo, da se morajo stavkajoči 30. Listopada 1918 javiti v
službo. Kdor ta dan ni prišel na svoje delovno mesto, je bil odpuščen in
zamenjan s slovenskimi uradniki, ki so prišli iz Ljubljane ali s podeželja.
Pri železničarjih pa je šlo nekoliko težje. V prvih dneh je stavka ohromila
ves železniški promet. Slovenski pogajalci na čelu z generalom Maistrom so
zahtevali prekinitev stavke in med drugim tudi uvedbo slovenskega uradnega
jezika na železnici. Kdor tega jezika ni znal ali pa ga ni hotel znati, več
ni mogel ostati v službi. Stavka se je končala 14. Grudna 1918 s popolnim
neuspehom stavkajočih. Njen namen je bil povzročiti zmedo, zlasti pa
odrezati Maribor od slovenskega zaledja in ovirati generala Maistra pri
zasedanju slovenskih obmejnih krajev. Rezultat stavke je bil popoln prevzem
železnice v slovenske roke. Hujskači in tudi nekateri drugi delavci so bili
po končani stavki odpuščeni ter pregnani v Nemško Avstrijo.
Peta četa Mariborskega pešpolka leta 1919 v Špilju
General Maister pa je še naprej deloval v vojaškem smislu. Najprej je
25.11.1918 oddelek mariborskega pešpolka osvobodil Špilje. Nemce je
napredovanje slovenske vojske na Štajerskem vznemirilo in prestrašilo.
Zato je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa
Passyja, da bi se pogajal z generalom Maistrom. Naš general se je tokrat
izkazal ne le kot častnik in vojak, temveč tudi kot politik in diplomat. S
polkovnikom Passyjem, ki je imel vsa pooblastila svoje vlade, je dne
27.11.1918 sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko vkorakala na
celotno ozemlje do narodne meje na Štajerskem! In ne le to! Slovenska vojska
je lahko vkorakala tudi na celotno ozemlje do narodne meje na Koroškem!
Maistrovi borci so nato istega dne osvobodili Radgono, Cmurek, Lučane,
Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško
dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla
Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s
pogodbo, Passy-Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo
kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku. General
Maister je s tem uslišal prošnje koroških Slovencev, ki so se zaradi
nerazumevanja Ljubljane do njihovih težav za pomoč obrnili na Maribor.
Razumljivo je, da Nemcem v Gradcu, Celovcu in Dunaju pogodba Maister-Passy
ni bila po godu. Vendar pa je bila veljaven dokument, ki bi ga slovenska
vlada vedno lahko uporabila kot argument pri kasnejšem določanju meddržavne
meje. A kaj ko pogodbe ni odobravala in ji je celo nasprotovala Narodna
vlada v Ljubljani! Nerazumljivo a vendar resnično!
Na seji narodne vlade v Ljubljani so 30. Listopada 1918 sprejeli med
drugim naslednji sklep: »GENERALA MAISTRA JE PODUČITI, DA JE NJEGOV DELOKROG
STROGO VOJAŠKI, DA TEDAJ NIMA SKLEPATI Z NEMŠKO AVSTRIJO NIKAKIH POLITIČNIH
POGODB.« Proti generalu Maistru in njegovi pogodbi s Passyjem, so bili
zlasti tisti člani narodne vlade, ki so bili proti osvoboditvi Celovca.
Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane, pomanjkanje živeža
pa bi lahko povzročilo nemire. Dejstva so bila prav nasprotna, saj je bilo
živeža v Celovcu in okolici več kot dovolj. Narodna vlada v Ljubljani je
proti generalu Maistru neprimerno nastopila že ob njegovem imenovanju za
generala, še bolj ob razglasitvi mobilizacije, dokončno pa ga je skušala
omejiti ob podpisu pogodbe Maister-Passy. V tem primeru je pri napadu na
generala Maistra našla svoje zaveznike med nasprotniki Slovencev na Dunaju,
v Gradcu in Celovcu. Med drugim je zapisano v zapisniku seje Narodne vlade
2. Grudna 1918 tudi tole: »Dr. Pogačnik naj dopove generalu Maistru, da ima
izvrševati izključno vojaška povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa
ničesar ukrepati na lastno pest.« General Maister je skušal in nameraval
izpolniti tudi želje koroških Slovencev in osvoboditi slovensko narodnostno
ozemlje na Koroškem. Ker pa ni imel podpore narodne vlade, oz. ker mu je
leta nasprotovala, je moral svoj načrt žal opustiti. Ko je kasneje ta ista
narodna vlada spoznala svojo zmoto in dala dovoljenje za vojaško akcijo na
Koroškem, je bilo žal že prepozno in so bile vse žrtve
zaman.
Moštvo mariborske letalske eskadrilje spomladi 1919 pred enim izmed
svojih lovskih letal na Teznu
Narodna vlada v Ljubljani je generala Maistra vseskozi ovirala, namesto da
bi mu pomagala. Ob prevzemu oblasti je bil Maister mestni poveljnik v
Mariboru in tudi poveljnik vseh vojaških enot na slovenskem Štajerskem.
Njegovo poveljstvo se je imenovalo SHS vojaško poveljstvo za Spodnji Štajer
v Mariboru. Maister je tudi vso vojsko na Štajerskem praktično zgradil sam s
svojimi častniki in podčastniki. Prav tako ob nasprotovanju Ljubljane. Ko je
vse to ustvaril je Ljubljana ponovno posegla v njegove pristojnosti tako, da
mu jih je zmanjšala. Ustanovila je Štajersko obmejno poveljstvo SHS v
Mariboru, ki je obsegalo ozemlje od hrvaške meje do črte Dob (Aich),
Pliberk, Travnik, ter Koroško obmejno poveljstvo v Borovljah, ki je obsegalo
ozemlje južno od Drave. Štajerskemu obmejnemu poveljstvu je poveljeval
general Maister, Koroškemu pa major Alfred Lavrič. Štajersko obmejno
poveljstvo je obsegalo na Koroškem le velikovški okraj, južna meja
poveljstva pa je bila južna meja okrajnih glavarstev Slovenj Gradec, Maribor
in Ptuj. Vse ozemlje na slovenskem Štajerskem južno od navedenih okrajnih
glavarstev je bilo v vojaškem pogledu neposredno podrejeno poverjeništvu II.
vojnega okrožja pri Narodni vladi v Ljubljani. S tem je bil generalu
Maistru odvzet velik del ozemlja na slovenskem Štajerskem, ki mu je bilo
prej podrejeno, hkrati pa tudi velik del vojske, predvsem tiste v Celjskem
okraju.
Sredi meseca Grudna 1918 so imele enote generala Maistra v svojih rokah
največ obmejnega slovenskega ozemlja. Ljubljana pa je še naprej posegala v
pristojnosti generala Maistra in jih zmanjševala. Nadporočnik Franjo
Malgaj je po ukazu generala Maistra trdno držal v svojih rokah Velikovec. To
mesto je do takrat še sodilo v Štajersko obmejno poveljstvo. Toda že v prvi
polovici Grudna 1918, je v vse odločitve v velikovškem okraju, vse pogosteje
posegalo II. vojno okrožje pri Narodni vladi SHS v Ljubljani. Sredi decembra
je II. vojno okrožje ponovno zmanjšalo območje Štajerskega obmejnega
poveljstva. V velikovškem okraju je ustanovilo obmejno poveljstvo za vzhodno
Koroško. S tem je bila generalu Maistru popolnoma odvzeta pristojnost na
Koroškem. Omejili so ga izključno na Štajersko, oz. le na njen del, na
Štajersko obmejno poveljstvo, ki je segalo le od Radgone do Dravograda. S
tem dejanjem sta bila iz bojev na Koroškem izločena oba najsposobnejša in
najbojevitejša slovenska častnika, general Maister in nadporočnik Franjo
Malgaj.
General Rudolf Maister spremlja mimohod svojih
čet pred mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. Grudna 1918
Prav v tem obdobju so pričeli koroški Nemci napadati slovenske posadke na
Koroškem. Že 15. Grudna so zavzeli Grabštajn, ki so ga brez enega
izstreljenega naboja predali Srbi oz. oddelek, ki je bil sestavljen iz
bivših srbskih ujetnikov. Koroškim Nemcem je bilo povsem jasno, da slovenska
Narodna vlada ni odločna in da so Slovenci osamljeni. Vedeli so, da
slovenskim prostovoljcem na Koroškem, ne bo pomagala redna srbska vojska, ki
so ji priznavali status antantnih sil, niti enote generala Maistra. Nato sta
padla še Št. Pavel in Labot. Glede na znana dejstva v tem obdobju, lahko
sklepamo, da je šlo za usklajeno akcijo avstrijskih in srbskih vojaških
oblasti. Naravnost neverjetno je, da Srbi niso hoteli zaščititi severne meje
novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kateri so
priključili mlado Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. In ne le, da te meje
niso hoteli zaščititi, temveč so s pomočjo vplivanja na Narodno vlado v
Ljubljani iz bojev izločili najsposobnejše slovenske častnike, najbolj
borbene slovenske vojake, večinoma prostovoljce, pa po nepotrebnem
žrtvovali. Ko so Srbi to dosegli, so Avstrijci nemudoma napadli. Iz tega
lahko sklepamo, da so imeli oboji enake interese – čim večji del Slovencev
naj bi ostal v Avstriji in čim manjši del v Kraljevini SHS. Oba dela bi
potem lažje raznarodili in asimilirali. Pri tem so imeli še enega močnega
zaveznika, Italijane.
Po prvih uspehih so Nemci v začetku Prosinca 1919 odpovedali pogodbo Lavrič
– Hülgerth in začeli napadati tudi slovenske posadke južno od Drave. Pod
vplivom uspehov na Koroškem so Nemci napadli tudi slovensko posadko v
Lučanah, ki je sodila po Maistrovo poveljstvo. Maister je Avstrijcem takoj
pokazal, da z njim ni šale. Napad je bil nemudoma odbit, general Maister pa
je z odločnimi ukrepi preprečil nadaljnje akcije Nemcev na
Štajerskem.
Ker je bil general Maister izločen iz bojev na Koroškem, se je v celoti
posvetil urejanju razmer na Štajerskem in v Mariboru. Sredi Grudna 1918 je
mariborski Narodni svet sklenil, da bodo Slovenci prevzeli še mariborsko
občinsko upravo, ker je le ta ob ustanovitvi republike Nemške Avstrije
sprejela sklep, da je Maribor sestavni del te republike. General Maister in
njegovi sodelavci so v tem obdobju prejeli nekaj anonimnih grozilnih pisem.
Iz njihove vsebine je bilo moč sklepati, da bo ob prevzemu občinske uprave
prišlo do upora. Da se kaj takšnega ne bi zgodilo je general Rudolf
Maister na Silvestrovo, 31. Grudna 1918, določil enaindvajset uglednih
mariborskih Nemcev za talce, ki so jamčili s svojim življenjem v primeru
vsakega nasilništva proti slovenski oblasti ali proti javnemu redu in miru v
mestu. Določitev talcev je Mariborčanom sporočil z razglasom 3. Prosinca
1919. Po teh pripravah je slovenska delegacija, v kateri je bil tudi
general Maister kot predstavnik vojske, odstavila nemškega župana dr.
Johanna Schmidererja in oba podžupana. Novi mariborski župan je postal
vladni komisar dr. Vilko Pfeifer. Naslednjega dne so Slovenci razpustili
tudi mariborski, pretežno nemški okrajni odbor.
Medtem so se boji na Koroškem, v katerih general Maister in njegove čete
niso sodelovali, končali in 14. Prosinca 1919 je prišlo do premirja. Nato je
prišlo do pogajanj med slovenskimi in avstrijskimi predstavniki, v Gradcu od
16. do 19. Prosinca. V ta pogajanja se je vmešala tudi antantna ameriška
študijska komisija, ki je imela sedež na Dunaju. Njen vodja podpolkovnik
Sherman Miles je predlagal, da bi ameriška študijska komisija po ogledu na
terenu določila razmejitveno črto, veljavno do sklepa mirovne konference. Ta
komisija se je povsem nepotrebno vmešala tudi v razmere na štajerskem mejnem
odseku, kjer je do tedaj vladal mir.
20. Prosinca 1919 so člani ameriške študijske komisije prvič prišli na
Štajersko in si ogledali obmejno ozemlje ob Muri. Narodna vlada v Ljubljani
temu ni pripisovala večjega pomena in zato na Štajersko ni poslala posebnega
odposlanca. Takšno njeno ravnanje je povsem nerazumljivo. Vprašanje
določitve slovenske severne meje je še vedno podcenjevala in trmasto, hkrati
pa naivno upala, da je Slovencem ugodna meja že zagotovljena, čeprav temu še
zdaleč ni bilo tako. Na drugi strani so se Nemci na obisk komisije temeljito
pripravili. Pročelja hiš so okrasili s svojimi zastavami in skušali dati
krajem tudi na zunaj nemški videz. Radgonski in cmureški župan, sta Milesu
izročila skico s prikazom narodnostne sestave prebivalstva, ki je bila
precej drugačna od dejanskega stanja. General Maister, je kot zastopnik
Slovencev, Milesu razložil, da so podatki pristranski in da na tem ozemlju
živi veliko več Slovencev, kot jih prikazujejo nemški podatki, vendar
Sherman ni upošteval njegovih pripomb. Slovenski prevajalec dr. Josip Rapoc
je v pismu Narodnemu svetu za Štajersko pohvalil Maistrova prizadevanja,
opozoril pa je, da bi morali tudi Slovenci pripraviti pisne podatke o
narodnostnem stanju, podobno kot so to storili Nemci.
Ob svojem prvem obisku na Štajerskem, je Miles najavil tudi svoj prihod v
Maribor. Mariborski Nemci, se še zmeraj niso sprijaznili z dejstvom, da je
Maribor slovenski in so začutili priložnost, da pokažejo svojo narodnostno
pripadnost ter na ta način poskusijo doseči, da bo Maribor na mirovni
konferenci priključen k Nemški Avstriji. Na Milesov obisk so se Nemci
zelo dobro pripravili in so po trgovinah pokupili vse frankfurtske črno,
rdeče, rumene trakove. Organizirali so velike in dobro pripravljene ter
vodene demonstracije. 27. Prosinca 1919 se je Milesova komisija na poti
na Koroško ustavila v Mariboru. Nemci so ji bili odločeni dokazati, da je
Maribor nemško mesto. Že v košaškem predmestju so zaustavili avtomobil
ameriške študijske komisije in jo prepričevali, da je Maribor nemško mesto
pod slovensko okupacijo. V Mariboru so načrtno izobesili ogromno nemških
zastav. Mariborski Nemci so zaprli trgovine, delavnice, celo nekatere šole
in z godbo na čelu odkorakali proti centru mesta. Z vlaki so se v Maribor
pripeljali Nemci in nemškutarji iz Celja, Ptuja, celo iz Gradca in drugih
manjših nemških krajev. Pripravili so velike demonstracije, ki so postajale
vedno bolj nasilne. Kričali so 'Maribor je nemški', 'Živela nemška
Avstrija', ' Dol general Maister' 'Proč s slovenskimi zastavami' in podobno.
Z javnih poslopij so odstranili nekaj slovenskih zastav. Podivjana nemška
sodrga je nato napadla policijskega komisarja dr. Ivana Senekoviča, ki so ga
slovenski vojaki komaj rešili. Ameriško študijsko komisijo je med tem
sprejel general Maister z nekaterimi člani Narodnega sveta in upravnimi
uradniki. V stavbi okrajnega glavarstva so se pogajali z Milesom o
razmejitveni črti na Štajerskem in o drugih obmejnih vprašanjih. Med
pogovori sta policijski načelnik in mestni poveljnik obveščala generala
Maistra o velikih demonstracijah v mestu. Na Glavni trg so prihajale množice
ljudi iz vseh strani. Najbolj agresivni so hoteli vdreti v rotovški
magistrat, ki so ga varovali slovenski stražarji. Po pričevanju je iz te
množice padel prvi strel iz pištole (pričevanje Maksa Poharja), ki je zadel
bajonet na puški enega izmed slovenskih vojakov. Najbližji demonstranti so
nato napadli vojake in jim hoteli iztrgati puške iz rok. Vojaki so zatem
brez povelja in v samoobrambi pričeli streljati proti množici. Nastal je
splošen vrišč in kaos. Maks Pohar je skočil med vojake ter zavpil naj
prenehajo streljati. V pičlih treh minutah se je nabito polni Glavni trg
popolnoma izpraznil. Obležali so mrtvi štirje demonstranti, sedem pa jih je
pozneje umrlo v bolnišnici. Število ranjenih ni znano. Takšen konec nasilnih
demonstracij je pri podpolkovniku Milesu le še povečal naklonjenost do
nemške Avstrije.
Borci za severno mejo 25. Sušca 1919 v Radencih
Po nemških nasilnih demonstracijah v Mariboru je avstrijska štajerska
deželna vlada pripravila napad na slovenske obmejne postojanke. Sprva so
Avstrijci nameravali pripraviti splošen napad na slovenske čete na celotnem
štajerskem odseku, vendar pri pripravah za napad nemške stranke niso bile
enotne. Najbolj so napadu nasprotovali socialni demokrati, zato je deželna
vlada prvotni načrt za napad opustila. Kljub temu pa so bile napadene
slovenske enote v Radgoni in v krajih ob železniški progi Šentilj-Radgona.
4. Svečana 1919 so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej
madžarskih prostovoljcev, pod vodstvom nadporočnika Mickla z desetkratno
premočjo napadle Radgono, ki jo je branilo 210 borcev. Slovenske enote so
kljub vsemu napad odbile ter v bojih izgubile 18 padlih vojakov ter imele
nekajkrat večje število ranjenih. Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz
Ljutomera ter enota Maistrovih borcev iz Maribora, so sovražnosti prenehale.
Hrvaški Karlovški bataljon, ki je bil določen da priskoči Radgonski posadki
na pomoč se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in je bil zato vrnjen nazaj v
Celje. 10. Svečana 1919 je prišlo do mirovnih pogajanj med graško
deželno vlado in ljubljansko narodno vlado ob posredovanju in sodelovanju
francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj v Mariboru.
Francoska antantna misija v Mariboru,
Malega travna 1919. V ospredju sedijo od desne proti levi: grof Bégouen,
general Rudolf Maister in major francoske vojske Gaston Reverdy
Pogajanja so se končala 13. Svečana s sporazumom o trajnem miru na
Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz Lučan in
Cmureka. Po sklenitvi mariborske pogodbe je na Štajerskem mejnem odseku
prišlo do spopada le še pri Sobotah blizu koroško-štajerske meje 8. Sušca
1919. Maistrove enote so se morale sprva iz Sobote umakniti, vendar so ta
kraj ponovno osvobodile že 12. Sušca. S tem je bil boj za severno mejo na
Štajerskem končan.
Slovenski vojaki nad Labotom
(Lavamünd)
Slovenska Narodna vlada v Ljubljani je meseca Malega travna 1919, pol
leta kasneje kot general Maister, vendarle dojela, da Slovenci za zeleno
mizo ne bomo kar tako dobili Koroške. Zato je sklenila da bo Koroško
osvobodila z ofenzivo in vojaško močjo. Ofenziva pa je bila zelo slabo
načrtovana in vodena. Vanjo so bile poslane prešibke čete, zato se je
končala s popolnim porazom. Tokrat je general Maister ponovno posegel v
dogajanja na Koroškem. Obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško je
razpadlo. 5. Velikega travna 1919 je po sestanku z dotedanjim poveljnikom
polkovnikom Milanom Bleiweisom, general Maister prevzel del štaba in
začasno poveljstvo nad vsemi četami, ki so se umikale iz Koroške. Za
zbirališče čet za protiofenzivo je določil črto Slovenj Gradec, Pameče,
Troblje, Muta in Radlje. Skušal je tudi ustaviti prodiranje koroških
Nemcev proti Dravogradu, zato je poslal proti Ravnam dva svoja oddelka pod
poveljstvom nadporočnika Franja Malgaja. Po tri ure trajajočem boju je
Malgaj 6. Velikega travna 1919 nesrečno padel. Po njegovi smrti sta se
njegovi četi umaknili in Nemci so naslednji dan zasedli tudi Dravograd.
Hoteli so prodreti še naprej proti Slovenj Gradcu in proti Muti, a so jih
Maistrove čete na obeh odsekih zaustavile in jih prisilile v umik proti
Dravogradu.
Nadporočnik Franjo
Malgaj
Po propadli malotravenski ofenzivi, so se takoj začele priprave na novo
slovensko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje pripravljena,
organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov 1890-1894.
Poveljstvo nad ofenzivo so predali srbskemu generalu Krsti Smiljaniču, ki je
večji del slovenski vojski, dodal nekaj manjših enot srbske vojske ter nekaj
častnikov. V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom
generala Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in
Jeseniški odred. Odred, ki mu je poveljeval general Maister, so sestavljali
trije bataljoni Mariborskega in en bataljon Tržaškega pešpolka.
Pred odhodom v boj je general Maister pred zborom nagovoril svoje vojake z
besedami: » Vojaki, tovariši moji! Koroški Nemci, po hujskačih podivjani in
ponoreli, so naše mirne slovenske koroške brate in sestre klali kakor
živino. Nemški starci, žene, dekleta in celo otroci so streljali z oken in
izza grmovja, zahrbtno na naše vojake, Vaše tovariše in jih na ta nečloveški
način mnogo ranili in tudi nekaj pobili…Kamor je prišlo koroško, takozvano
vojaštvo, ali pravilno rečeno, kamor je prišla koroška drhal, tam so ti
lopovi rušili in požigali…Slovenske hiše stoje danes brez ljudi. Hlevi so
prazni, Cerkve, kjer je donela slovenska beseda so oskrunjene…In da ni bilo
naših vrlih slovenskih vojakov ob meji, bi bili zanesli koroški tolovaji rop
in požig tudi na lepa štajerska tla. Vašim sestram, ženam in materam in
Vašemu premoženju bi se enako godilo, kakor koroškim Slovencem!...Zdaj gremo
mi kaznovat in maščevat krivico in tolovajstvo! A mi gremo kot vojaki, ne
bomo požigali hiš in ugonabljali premoženja in življenja naših bratov in
sester, ker to je itak naša sveta slovenska last. Ne bomo morili otrok in
žen, temveč hočemo zapoditi iz naših nam oropanih krajev koroško-nemško
nedisciplinirano vojsko in roparske, iz nemških kmetov sestavljene tolpe.
Kdor se nam postavi v uniformi v bran, ga bomo smatrali za vojaka in ravnali
z njim po naših vojaških zakonih. Kdor pa nastopi proti nam z orožjem v roki
v civilni obleki, ta je lopov in ustaš, ki si ima sam pripisati vse
posledice protipostavnega ravnanja… Vojaki! Zadnjič Vas kliče danes
domovina! Kliče Vas, da rešite slovensko ozemlje…Naš bojni klic naj bo:
Naprej za nemškimi ustaši, da zasedemo in rešimo zadnji kos slovenske
koroške zemlje! «
Slovenski vojaki v rovih na Koroškem v začetku leta
1919
Ofenziva se je začela 28. Velikega Travna 1919. Labotski odred generala
Maistra je takoj zavzel Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno
vas. V skupnem napadu s Koroškim odredom sta 2. Rožnika popolnoma razbila
sovražnika. Po prehodu čez Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi je naša
vojska 6. rožnika 1919 vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi
Gosposvetsko polje. Že 4. Rožnika 1919 pa so se v Kranju pričela
pogajanja o premirju. Predstavniki Nemške Avstrije so brezpogojno pristali
na pogoje premirja. Določeni sta bili dve razmejitveni črti z vmesnim
nevtralnim ozemljem. Slovenska vojska je med tem zasedla večino slovenskega
narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah držale mejno črto
Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko
sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje
premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli priznati. Zgovarjali
so se na to, da je bil 12. Velikega travna 1919 za Koroško določen
plebiscit, zato da pogodba ne velja ter da je vrhovni svet mirovne
konference zahteval, da moramo umakniti svoje čete s plebiscitnega ozemlja
za Karavanke.
Borci Celjske legije po osvoboditvi
Črne, 28. Velikega travna 1919
Tudi po končanih vojaških operacijah je general Maister na Koroškem
zapustil velik pečat. Sprva je bil poveljnik Koroškega odreda, nato
poveljnik Koroškega obmejnega poveljstva, za tem pa še poveljnik koroških
policijskih čet. Opravljal je tudi razne dolžnosti pri pripravah na
plebiscit. Na njegovo pobudo je bil 16. Rožnika 1919 ustanovljen Narodni
svet za Koroško. To je bilo osrednje slovensko politično telo na
Koroškem, ki ga je sprva sestavljalo šestnajst vidnih Slovencev.
Predsedoval mu je prav general Rudolf Maister. V okviru Narodnega sveta za
Koroško je sprva delovalo 47, kasneje pa še več krajevnih odsekov.
Slovenskim oblastem je svet predlagal razne ukrepe, ki pa kot po pravilu
niso bili uresničeni. Na številnih prireditvah Koroških Slovencev je kot
izvrsten govornik nastopil tudi general Maister. Zato je bil glavna tarča
nemške predplebiscitne propagande. Napadali so ga v časopisju in tudi s
plebiscitnimi letaki. 18. Kimavca 1920 je naša vojska morala zapustiti
tudi cono A. Takrat so Nemci razširili govorice, da namerava general Maister
znova z vojsko zasesti vso plebiscitno ozemlje. Zaradi tega se je moral iz
cone A umakniti tudi Maister na zahtevo plebiscitne komisije. Tudi njegov
odhod je negativno vplival na izid glasovanja. Danes vemo, da je bil
plebiscit zrežiran in ponarejen. Z roko v roki so pri tem sodelovali
Avstrijci, Italijani in Srbi, vsi z enakim interesom, razdeliti si slovensko
ozemlje in izbrisati slovenski narod.
General Maister se je kljub temu, da je na bojnem polju doživljal zmage, za
zeleno mizo pa (ne po lastni zaslugi) poraze, še naprej boril za interese
slovenskega naroda in za slovenske meje. Leta 1921 je bil predsednik
komisije Kraljevine SHS, za razmejitev z Italijo. Dve leti kasneje je pa
moral v pokoj skupaj z ostalimi slovenskimi častniki, ki so prej služili v
avstro-ogrski vojski, čeprav je bil star komaj 49 let. Rudolf Maister je
v svoji vojaški karieri dobil v času Avstro-Ogrskega službovanja tri
odlikovanja. Prvo je prejel leta 1898, ob 50-letnici vladanja cesarja Franca
Jožefa, ko je kot aktivni oficir dobil jubilejno medaljo. Ob 60-letnici
vladanja istega cesarja je prejel tudi jubilejni križec. Med prvo svetovno
vojno je dobil še bronasto vojaško zaslužno medaljo (signum laudis). Našteta
avstroogrska odlikovanja niso imela neke velike teže, a tudi Maister si
zanje ni prizadeval.
General Rudolf Maister z odlikovanji
Kraljevine SHS
Bolj žalostno je, da tudi v novi državi, ki ji je priboril velik del
pomembnega ozemlja, ni dobil velikih odlikovanj. Za zasluge v ofenzivi na
Koroškem, Velikega travna in Rožnika 1919, je kot poveljnik Labotskega
odreda bil odlikovan z redom belega orla z meči III. stopnje. Odlikovan je
bil še z redom Karadžordževe zvezde IV. Stopnje. Obe odlikovanji sta, glede
na Maistrove uspehe v boju za slovensko severno mejo, naravnost sramotno
skromni. Če pa gledamo na to s pravega zornega kota, kdo ga je odlikoval in
kaj mu je Maistrov dosežek pomenil, je to povsem logično in razumljivo.
Odlikovanja so bila le vljudnostna gesta, odlikovalci pa bi najraje videli,
da generala Maistra sploh ne bi bilo. Leta 1920 ga je odlikovala tudi
Češkoslovaška s svojim vojnim križcem 1914-1918. Za delo na kulturnem
področju pa je bil odlikovan z redom svetega Save I. stopnje. Po 2. svetovni
vojni v slovenskem in jugoslovanskem zgodovinopisju, general Maister ni
našel svojega mesta. Vsaj takšnega kot bi si zaslužil ne. Nanj je
spominjala le kakšna ulica in »celo« šola. Šele v obdobju po Titovi smrti in
v obdobju slovenske pomladi, je veliki slovenski general počasi začel
dobivati tisto mesto, ki si ga zasluži. Končno je dobil svoj spomenik v
Mariboru in po njem je bil poimenovan tudi Trg generala Maistra. Spomenik je
dobil tudi v rojstnem Kamniku ter celo dva spomenika v Ljubljani, na katerih
je general Maister upodobljen na konju. Eden je v parku pri železniški
postaji, drugi pa na ploščadi pred Ministrstvom RS za obrambo. Po njem je
končno imenovana tudi vojašnica v Mariboru. Šele po 14. letih neodvisne in
samostojne države Republike Slovenije, pa je njegovo najpomembnejše dejanje,
razorožitev nemškega Shutzwera v Mariboru, 23. Listopada 1918, dobilo
priznanje v obliki državnega praznika, kot si tudi zasluži! Po
sedeminosemdesetih letih smo Slovenci končno dali svojemu največjemu
generalu priznanje za to kar je takrat storil!
Ob petdesetletnici, leta 1924, je bil Rudolf Maister imenovam za kamniškega častnega občana.
Diploma Maistru ob njegovi 60.letnici. Listina se nahaja v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku. Foto: Branko Novak
Rudolf Maister se je v slovensko zgodovino zapisal z zlatimi črkami. Njegov
prispevek k ustvarjanju slovenske države, njegove vojaške, politične in
diplomatske uspehe in dosežke smo najprej izpostavili, ker si veličina
njegovih dejanj to nedvomno zasluži. Bil pa je Maister tudi vsestransko
angažirana oseba. Imel je izjemne intelektualne sposobnosti, poleg tega pa
tudi izjemne športne lastnosti. Ukvarjal se je s številnimi športnimi
panogami. Bil je odličen telovadec, sabljač, plavalec ter celo smučar, kar v
tistem obdobju ni bil prav pogost pojav. Huda bolezen v Premyslu je njegove
fizične sposobnosti precej omejila. Zato pa so po tem dogodku prišle še bolj
do izraza njegove intelektualne in organizatorske sposobnosti.
Že v mladosti ga je privlačila umetnost, zlasti slikarstvo. Znana je
njegova slika miramarskega gradu iz leta 1900 in njegova slika blejskega
jezera, ki jo je naslikal, ko je bil v razmejitveni komisiji za slovensko
zahodno mejo. Bil je dober znanec slovenskih impresionistov Riharda
Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame ter kiparja Nikolaja Pirnata. Leta
1920 je sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru
in bil predsednik prireditvenega odbora. Nasploh je bil aktiven v
raznovrstni kulturni dejavnosti v osvobojenem Mariboru. Leta 1929 je
pozival Mariborčane, naj z denarnimi prispevki pomagajo in rešijo mariborsko
gledališče stalnih finančnih težav.
Maister je bil tudi znan bibliofil. Pretežni del svojega življenja je
zbiral knjige, še zlasti slovenske. Praktično ni bilo slovenske knjige, ki
je ne bi imel v svoji bogati knjižnici. Med drugo svetovno vojno je
večino njegovih knjig pred uničenjem rešil sin Borut. Prepeljal jih je v
skladišče tovarne čokolade Mirim v Zagrebu, ki je bila last njegove tašče.
Po končani vojni so knjige prepeljali nazaj v Maribor in so sedaj shranjene
v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.
Izmed celotnega Maistrovega ustvarjanja na kulturnem področju je svoja
najboljša dela ustvaril kot slovenski pesnik in pisec. Začel je že v 4.
razredu nižje gimnazije z izdajanjem dijaškega lista Inter nos. V 5. razredu
je izdajal list Večernica. Kot dijak je bil član dijaškega literarnega
društva Zadruga. Tedaj se je seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom,
Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem, kasneje pa je vzdrževal stike še s
Simonom Gregorčičem, z Jankom Glazerjem in drugimi.
Nato je pisal predvsem pesmi in jih objavljal v celjski Vesni, v
Ljubljanskem zvonu, v Slovanu, v Slovenskem narodu in drugje. Kot vojaški
kadet je uporabljal psevdonim Vuk Slavič, kot častnik pa je začel
uporabljati ime Vojanov. Podpisoval se je še z drugimi imeni, npr. kot
Krajnc. Njegovo književno delo lahko razdelimo na dve obdobji. Prvo
obdobje obsega njegovo mladostno dobo med leti 1889 -1906, drugo obdobje pa
je doba njegovih zrelih let med 1912-1930. Med leti 1906 in 1912 ni pisal,
ker je v tem obdobju zbolel in se zdravil. Mladostne pesmi je Maister
objavil v pesniški zbirki Poezije, ki je izšla leta 1904. V zbirko Kitica
mojih, leta 1929, pa je Maister vključil pesmi, ki jih je napisal v svojem
drugem obdobju, zlasti po začetku svetovne vojne. Te pesmi pojejo o
domovini, o njeni kulturi, predvsem pa o boju za svobodo. V njih se
spominja padlih tovarišev (Malgaj trka) in obžaluje izgubljeno Koroško (Mi,
Gosposvetska straža in Naši mejniki). Svoje najboljše pesmi – pesmi o
slovenski zemlji, je napisal proti koncu svojega pesniškega ustvarjanja.
Veliko jih je bilo celo uglasbenih, nekatere med njimi pa so tudi
ponarodele.
Po končanih bojih, je general Maister želel napisati zgodovino bojev za
Maribor in severno mejo, ki naj bi izšla v delu z naslovom Naš Maribor.
Pričel je pripravljati to knjigo, in je obenem tudi zaprosil udeležence
bojev, naj opišejo tiste dogodke, pri katerih so sami sodelovali. Dela pa
žal ni dokončal, temveč je le pripravil več člankov, ki so napisani deloma
kot njegovi spomini, deloma pa kot spomini soborcev. Objavljeni so bili
naslednji Maistrovi članki: Tik pred prevratom, Mariborski dogodki 1.
novembra 1918, Popoldanski dogodki v Mariboru ob prevratu dne 1. novembra
1918, Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918, Marburger
Schutzwehr – Mariborska varnostna straža, Stavke (štrajki) železničarjev ob
prevratu v območju Maribora, Prevzem mestne uprave v Mariboru dne 2.
januarja 1919, Kako sem postal gospodar Maribora, Krvavi mariborski dogodki
pred desetimi leti in Prvo poglavje koroškega plebiscita. Članke je
objavljal v Mariborskem koledarju, v Kroniki slovenskih mest, v Bojevniku, v
Slovenskem gospodarju, Slovencu in v Slovenskem narodu. V članku Prvo
poglavje koroškega plebiscita je Maister najavil tudi knjigo, »ki bo
govorila o Koroški od preobrata do plebiscita«. Žal mu je smrt to
preprečila.
Po upokojitvi je general Maister v svojem Mariboru še naprej aktivno
sodeloval pri organiziranju slovenskega kulturnega življenja vse do svoje
smrti. Bil je med soustanovitelji Glasbene matice Maribor. 1. Grudna
1928 je bil v Mariboru izvoljen za predsednika novo ustanovljene »Narodne
odbrane za mariborsko oblast«. Na njegovo pobudo, je bila Velikega srpana
1933, v Mariboru ustanovljena veteranska organizacija borcev za slovensko
severno mejo, z imenom Zveza Maistrovih borcev. General Maister je postal
njen častni predsednik.
Rad je zahajal v Zavrh pri Lenartu, kjer mu je prijatelj, notar Štupica,
dal na voljo svojo hišo med vinogradi. Očitno se je general sredi
preprostega, domačega, kmečkega življenja v Slovenskih goricah počutil
odlično in prijetno. Na počitnice je pogosto zahajal tudi na Unec pri
Rakeku, na posestvo, ki ga je podedoval po teti Matildi, ki je bila pesnica
in pripovednica. Veliko svojih pesmi je tudi objavila. Sicer pa je bila
priznana narodna delavka in predsednica Ciril-Metodove družbe na Rakeku.
Ob enem takšnih obiskov na Uncu pri Rakeku, je generala Maistra zadela
kap in je za njenimi posledicami, 26. Malega srpana 1934 umrl. Veliki
slovenski general je po smrti doživel časti, ki si jih je v času življenja
nedvomno zaslužil. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor
se mu je tako v Ljubljani, kot tudi v Celju poklonila velika množica ljudi.
Še bolj častno se je od generala poslovil »njegov slovenski Maribor«. Tu so
mu pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega
poslovili tisoči Mariborčanov in okoliških prebivalcev. Dne 28. Malega
srpana 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem
pokopališču v Mariboru, kjer je še danes njegov grob. Veličastni pogrebni
sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški
cesti do pobreškega pokopališča.
Naj duh velikega slovenskega generala in Slovenca živi
večno, v njegovem slovenskem Mariboru, v vsej Sloveniji in med vsemi
Slovenci! Slava mu!
Pogreb generala Rudolfa Maistra 28.
Malega srpana 1934. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari
most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča
GOSPOSVETSKA STRAŽA (Rudolf Maister –
Vojanov)
Od Labota do Baškega jezera
je naša straža stala.
Je včasi iz src in
včasi iz pušk zapelo
in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu
je v
naših vrstah rdeče zacvetelo
zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu
za
našo Gospo sveto.
A v letu dvajsetem so nam Gospo
iztrgali z
lažjo
in v naših okencih so nageljci
zajokali –
iz novih cvetov pa
jim vdarja vera,
da še bo Gospa sveta zvala.
|
|
|
|
|
|
