|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.
|
|
Boj za severno mejo 1918 - 1920
Konec 1. svetovne vojne smo Slovenci dočakali zelo slabo pripravljeni. Kljub
temu, da je že nekaj časa bilo povsem jasno, da Avstro-Ogrska monarhija iz
svetovnega spopada ne bo več izšla takšna kot je bila pred njim, Slovenci na
odločilen trenutek sploh nismo bili pripravljeni. V političnem smislu je
večina takratnih strank in njenih voditeljev videla rešitev slovenskega
nacionalnega vprašanja v povezavi z južno slovanskimi narodi. Nekateri so
celo v svoji vnemi podpirali in zagovarjali tezo o troedinem narodu
Slovencev, Hrvatov in Srbov. Spet drugi so bili na nek način bolj naklonjeni
bolj samostojni pokrajini Sloveniji, ki bi združevala vse Slovence znotraj
Avstrije. Dne 29.5.1917 so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v
dunajskem državnem zboru združili v Jugoslovanski klub.
Naslednji dan je
predsednik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo,
ki je bila programski temelj politike kluba. V njej so zahtevali združitev
vseh južnoslovanskih narodov na ozemlju habsburške monarhije v samostojno
državno telo brez nadvlade drugih narodov (kot Slovenec beri nemškega) in
pod (!) dinastijo Habsburžanov. Ta deklaracija je postala za leto dni
slovenski nacionalni program, kar je bilo razvidno iz velikega
nacionalističnega navdušenja ob deklaracijskem gibanju zlasti od septembra
1917 dalje. Vendar pa politični krogi v habsburški monarhiji niso hoteli
izpolniti deklaracijskih zahtev. Deklaracijo so izredno ostro napadli nemški
in nemškutarski krogi v Celovcu, Mariboru, Gradcu in Ptuju, ki so zahtevali
nedeljivost in celovitost dežele Štajerske in Koroške. Preko tega ozemlja so
si namreč z načrtnim ponemčevanjem prizadevali utreti pot do Jadranskega
morja. Pri tem sta izredno veliko protislovensko vlogo odigrali dve nemški
raznarodnovalni organizaciji. Deutscher Schulverein (Nemška Šolska Zveza) je
načrtno gradila in vzdrževala nemške šole na slovenskem nacionalnem ozemlju,
Sudmark (Južna krajina) pa je načrtno odkupoval slovensko zemljo in nanjo
naseljeval Nemce. Šele kot posledica tega dejstva in pa predvsem prizadevanj
zlasti slovenskih nacionalističnih emigrantov (Bogumil Vošnjak), da je treba
Avstro-Ogrsko uničiti in razkosati, ker je ta državna tvorba le izpostava
nemških interesov, se je pričela krepiti ideja o združitvi Slovencev,
Hrvatov in Srbov v neodvisni državi. Ta bi naj postala trden branik pred
nemškimi interesi v tem delu Evrope.
Slovenci v ZDA so medtem na pobudo
Etbina Kristana 29.06.1917 sprejeli Čikaško izjavo, ki govori o narodni
posebnosti Slovencev in drugih Slovanov, kar je zgodovinsko in kulturno
dejstvo. V izjavi so se zavzeli za vključitev Slovencev v demokratično,
federativno in republikansko Jugoslavijo, ker naj bi bili Slovenci, Hrvati,
Srbi in Bolgari 'po krvi in jeziku' tako sorodni, kot da so vsi skupaj en
narod. Nato sta Jugoslovanski odbor in srbska vlada 20.07.1917 na otoku Krfu
sprejela Krfsko deklaracijo, ki predvideva združitev Slovencev, Hrvatov in
Srbov v kraljevini pod dinastijo Kara|or|evićev. Jugoslovanski odbor je tako
pristal na kompromis in s tem na narodni unitarizem ter enotno državo. Z
drugimi besedami je to pomenilo zamenjavo enega hegemona (nemškega) z drugim
(srbskim) ter ene dinastije (Habsburžanov) z drugo (Karađorđevići). Medtem
je deklaracijsko gibanje, zraslo iz med seboj neusklajenih pobud štajerskih,
goriških in tržaških slovenskih nacionalistov postajalo vse bolj množično
ter podpiralo zahteve Majniške deklaracije in pravično državno razmejitev
nasproti nemškemu in italijanskemu ozemlju. V vseh slovenskih deželah je
tako prišlo do zbiranja na stotisoče podpisov in velikih zborovanj spomladi
1918. Na Koroškem pa so bila zborovanja Slovencev prepovedana a kljub temu
je deklaracijo podpisalo precej slovenskih nacionalistov.
Po podatkih Dr.
Lamberta Erlicha je deklaracijo kljub prepovedi na Koroškem podpisalo 19.000
ljudi v 75 župnijah. Od slovenskih pokrajin je bilo iz deklaracijskega
gibanja skoraj popolnoma izvzeto le Prekmurje, ki je sodilo v ogrski del
monarhije, kjer je Madžarska oblast gibanje imela za veleizdajo. Hkrati z
razmahom deklaracijskega gibanja, sovpadajo tudi upori slovenskih vojakov v
Judenburgu, Murau in Radgoni. V začetku leta 1918 je ameriški predsednik
Thomas Woodrow Wilson razglasil samoodločbo evropskih narodov za vrhovno
načelo ameriških vojnih ciljev.
Zborovanje predstavnikov zatiranih narodov
habsburške monarhije je aprila 1918 v Rimu sprejelo sklep o njenem
razkosanju. Prišlo je tudi do sporazuma Torre-Trumbić, ki je bodočo
italijansko-jugoslovansko mejo postavljal na temelj samoodločbe narodov. Žal
pa Jugoslovanskemu odboru ni uspelo doseči mednarodnega priznanja, tako kot
Češkemu pod vodstvom Masaryka.
Razlog je tičal v tem, da to ni bilo v
interesu, niti Italijanom, kot tudi ne Srbom. Prvi v resnici nikoli niso
odstopili od londonskega pakta, drugi pa so hoteli pri združevanju imeti
nesporno glavno vlogo. 16. in 17. avgusta 1918 je bil v Ljubljani
ustanovljen Narodni svet kot nadstrankarsko politično telo. Izrazil naj bi
voljo slovenskega naroda in njegov pogled na samoodločbo ter ustanovitev
južnoslovanske države. Narodni svet so sestavljali predstavniki političnih
strank SLS, JDS in JSDS ter političnih društev tržaških, istrskih in
koroških Slovencev. Ob ustanovitvi so izvolili 9 odsekov (organizacijski,
ustavno-pravni, propagandni, gospodarski, finančni, kulturni ...) ter
pokrajinske odseke za Trst, Istro, Goriško, Koroško in Maribor.
Žal niso
ustanovili v takratnih razmerah najpomembnejšega odseka - vojaškega. Ta je
bil pod imenom Poverjeništvo za narodno obrambo ustanovljen komaj novembra,
vodil pa ga je predstavnik VLS Dr. Lovro Pogačnik! V ustavno-pravnem odseku
so raje debatirali o ureditvi 'zaželjene dežele' Jugoslavije. Klerikalci in
liberalci so se prerekali o upravnih enotah v bodoči novi državi. Kulturni
odsek se je zapletal s vprašanjem ali Slovenci sploh smo samostojen narod
ali le del troedinega in troimenega naroda.
Pod vodstvom Otona Župančiča je
kulturni odsek komaj 18.11.1918 sprejel posebno resolucijo o nujnosti
slovenske kulturne avtonomije znotraj jugoslovanske državne skupnosti. Toda
resolucija ni bila sprejeta kot slovenski narodni program. Onemogočila in
razvrednotila jo je unitaristično naravnana Izjava duševnih delavcev,
točneje liberalnih razumnikov in kulturnikov, ki jo je pet dni kasneje v ta
namen objavil časnik Slovenski narod. Med tem je na bojiščih postalo že
povsem jasno, da bosta Avstro-Ogrska in Nemčija poraženi. Septembra se je
sesula balkanska fronta centralnih sil, 24. oktobra pa so Italijani na reki
Piavi prebili fronto, kar je pomenilo dokončen razpad Avstro-Ogrske vojske.
Dne 29.10.1918 je Ivan Hribar kot podpredsednik Narodnega sveta za slovenske
dežele v Ljubljani proglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni
kasneje je bila imenovana Narodna vlada v Ljubljani, ki jo je takoj potrdil
Narodni svet v Zagrebu. Imela je vsa najvišja zakonodajna in izvršilna
pooblastila razen v tistem trenutku najpomembnejših - zunanjih in vojaških
zadev. Te so bile pridržane Narodnemu svetu v Zagrebu. Toda Slovenija je
morala za vse svoje nacionalne zadeve skrbeti sama. Tudi za obrambo svojega
ozemlja ni dobila nobene pomoči Narodnega sveta iz Zagreba. Sicer pa je bila
Narodna vlada za Slovenijo v Ljubljani popolnoma zgubljena in nesposobna
obvarovati vsaj čim večji del slovenskega nacionalnega ozemlja. Namesto da
bi takoj uvedla splošno mobilizacijo na celotnem ozemlju, še zlasti pa v
Pokrajinskih odsekih za Goriško, Trst, Istro, Koroško in Maribor, je temu
celo nasprotovala in se je raje zanašala na obljube in antantne 'zaveznike'
Srbe ter Američane in Francoze.
Italijanska vojska je že 5. novembra začela
prodirati na slovensko ozemlje celo čez črto določeno z londonskim paktom.
11. novembra je prišla že do Logatca, kjer jo je končno zavrnil manjši
vojaški oddelek, ki se je predstavil za srbsko vojsko. Italijani so se nato
sicer umaknili, vendar le do Planine. Primorska, Istra in del Notranjske so
bili tako za Slovenijo izgubljeni, saj je Rapalska pogodba med Italijo in
Kraljevino SHS leta 1920 le potrdila mejo takratne italijanske zasedbe.
Poleg tega je imelo to dejstvo tudi kasnejše posledice pri boju za Koroško,
zlasti v Kanalski dolini in v Zilji.
Na Koroškem je nemška deželna vlada že
31. oktobra razglasila nedeljivost dežele in njeno vključitev v Republiko
Nemško Avstrijo. Narodni svet za Koroško je sicer ustanovil slovenske
narodne straže in v Ljubljano večkrat prosil za pomoč v vojaštvu. Toda
stališče Ljubljane je bilo, da na Koroško ne bo poslala vojaštva, ker bi se
lahko pojavil problem z oskrbo prebivalcev Koroške z živežem!!!!!! Tako je
bil zamujen najvažnejši trenutek, ko bi se dalo brez večjih žrtev osvoboditi
celotno slovensko Koroško ter tam dokončno vzpostaviti slovensko upravo.
Štajerska
Podobno je bilo tudi na slovenskem Štajerskem. Vendar pa je bila razlika med
Štajersko in Koroško ta, da je v Mariboru živel odločen vojak in pravi
domoljub Rudolf Maister. Major Maister je bil v tistem času edini, ki je
pravilno ocenil nastalo situacijo in tudi takoj odločno ukrepal. 1.11.1918
je major Rudolf Maister s samo okrog 100 (!) vojaki prevzel poveljstvo nad
mariborskim vojaštvom. Maribor je razglasil za mesto ki pripada Državi SHS
(Slovencev, Hrvatov in Srbov), nemškemu vojaštvu pa je postavil dvodnevni
rok za odhod iz mesta.
Narodni svet za Štajersko pod vodstvom predsednika
Karla Verstovška mu je dne 1.11.1918 podelil čin generala, da bi se z večjo
avtoriteto lahko pogajal z Nemci. Narodna vlada v Ljubljani pa je njegovemu
imenovanju za generala nasprotovala. General Maister je nato odšel v
Ljubljano, da bi Narodno vlado prepričal o nujnosti splošne mobilizacije, ki
jo je imel za nujno pri zavarovanju slovenske severne meje na Štajerskem in
Koroškem. Žal Ljubljana z njim ni delila istih misli temveč je tudi
mobilizaciji nasprotovala. General Maister se je razočaran vrnil v Maribor
in sklenil sam izvesti mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Tako je na tem
območju ustvaril slovensko vojsko z okrog 4000 vojaki in 200 častniki.
Ljubljanska Narodna vlada tega njegovega početja še vedno ni odobravala,
temveč mu je še naprej nasprotovala. Toda general Maister se je odločil, da
je ne bo upošteval in bo ravnal v skladu z lastnim prepričanjem.
Nemci v
Mariboru so kljub temu, da je general Maister odslovil tujerodno vojsko iz
mesta, še vedno imeli prevlado. Občinski svet, ki so ga sestavljali
predstavniki nemških meščanskih strank je sprejel sklep, da je mesto Maribor
z zaledjem del Nemške Avstrije. Pod krinko realne nevarnosti za Maribor, ki
so jo predstavljali železniški transporti vračajočih se vojakov z razpadle
fronte, so 3.11.1918 mariborski Nemci ustanovili svojo varnostno stražo
imenovano Marburger Shutzwehr. Slovenci so jo zaradi zeleno-belih oznak
imenovali kar Zelena Garda. General Maister je njeno ustanovitev dovolil iz
taktičnih razlogov. V resnici je bil prepričan, da bo ob primerni
priložnosti Zeleno gardo razorožil. Nemci pa so imeli namen s pomočjo
svojega Shutzwehra priti do vojaške oblasi nad mestom in pokrajino.
Nemcem
je uspelo v mestni svet pridobiti predstavnike mariborskih delavcev, po
večini članov Avstrijske socialdemokratske stranke. V njej so bili tako
Slovenci, kot nemčurji in tudi Nemci. Toda osnovna ideja socialdemokratov
tedanjega časa je bil protinarodni socializem. Narodnost naj ne bi bila
pomembna, pač pa pripadnost razredu oz. točneje delavskemu razredu. Na ta
način so Nemci zavedli tudi precej slovenskih delavcev, v resnici pa jim je
šlo le za to, da Maribor ostane nemški! 12. novembra je mestni svet skupaj s
predstavniki delavcev proslavil ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil
ponovno Maribor za njen sestavni del.
Napetosti med slovensko vojsko in
Zeleno gardo so se nato samo še stopnjevale. Prihajalo je do številnih
incidentov, pretepov in celo obstreljevanj. Na ta način je bil celo ubit
slovenski vojak Franc Vauhnik. Postalo je jasno, da je samo vprašanje časa
dokončnega obračuna. Dne 23.11.1918 je general Maister v odlično
pripravljeni akciji v Mariboru razorožil nemško Zeleno gardo (Shutzwehr) in
razpustil nemški mestni svet. Danes vemo, da je to storil le dan pred tem,
ko so enako nameravali storiti Nemci. Nato so pričeli Slovenci v Mariboru
prevzemati šolstvo, sodstvo, policijo, upravo in železnice. Maribor je
dejansko postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih. General Maister pa
je še naprej deloval v vojaškem smislu. Najprej je 25.11.1918 oddelek
mariborskega pešpolka osvobodil Špilje. Nato je osvobodil skoraj celotno
slovensko narodnostno mejo na Štajerskem z mestom Radgona vred, ki je po
sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo postala tudi državna meja. Nemce je
napredovanje slovenske vojske na Štajerskem vznemirilo in prestrašilo. Zato
je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja,
da bi se pogajal z generalom Maistrom.
Naš general se je tokrat izkazal ne le kot vojak, temveč tudi kot politik in
diplomat. S polkovnikom Passyjem, ki je imel vsa pooblastila svoje vlade,
je dne 27.11.1918 sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko
vkorakala na vso ozemlje do narodne meje na Štajerskem! In ne le to!
Slovenska vojska je lahko vkorakala tudi na vso ozemlje do narodne meje na
Koroškem! General Maister je s tem uslišal prošnje koroških Slovencev, ki so
se zaradi nerazumevanja Ljubljane do njihovih težav za pomoč obrnili na
Maribor. Razumljivo je, da Nemcem v Gradcu, Celovcu in Dunaju pogodba
Maister-Passy ni bila po godu. Vendar pa je bila veljaven dokument, ki bi ga
slovenska vlada vedno lahko uporabila kot argument pri kasnejšem določanju
meddržavne meje.
A kaj ko pogodbe ni odobravala in ji je celo nasprotovala
Narodna vlada v Ljubljani! Nerazumljivo a vendar resnično! NA SEJI NARODNE
VLADE 30. MOVEMBRA 1918 SO SPREJELI TUDI NASLEDNJI SKLEP:'GENERALA MAISTRA
JE PODUČITI, DA JE NJEGOV DELOKROG STROGO VOJAŠKI, DA TEDAJ NIMA SKLEPATI Z
NEMŠKO AVSTRIJO NIKAKIH POLITIČNIH POGODB.' PROTI MAISTRU IN NJEGOVI POGODBI
S Passyjem so bili zlasti tisti člani narodne vlade, ki so bili proti
osvoboditvi Celovca. Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane,
pomanjkanje živeža pa bi lahko povzročilo nemire. Dejstva so bila prav
nasprotna, saj je bilo živeža v Celovcu in okolici več kot dovolj.
Narodna
vlada v Ljubljani je proti generalu Maistru neprimerno nastopila že ob
njegovem imenovanju za generala, še bolj ob razglasitvi mobilizacije,
dokončno pa ga je skušala omejiti ob podpisu pogodbe Maister-Passy. V tem
primeru je pri napadu na generala Maistra našla svoje zaveznike med
nasprotniki Slovencev na Dunaju, v Gradcu in Celovcu. General Maister je
skušal in nameraval izpolniti tudi želje koroških Slovencev in osvoboditi
slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker pa ni imel podpore narodne
vlade, oz. ker mu je leta nasprotovala, je moral svoj načrt žal opustiti. Ko
je kasneje ta ista narodna vlada spoznala svojo zmoto in dala dovoljenje za
vojaško akcijo na Koroško je bilo žal že prepozno in so bile vse žrtve
zaman.
Na Štajerskem je bilo stanje že od srede decembra 1918 nespremenjeno in kar
mirno. Le pri Lučanah je 14. januarja 1919 prišlo do manjšega spopada, kjer
pa so bili Nemci zavrnjeni. Tedaj je v boje za slovensko severno mejo usodno
posegla ameriška študijska komisija pod vodstvom podpolkovnika Shermana
Milesa. Na Štajersko je prispela 20. januarja 1919, da bi pregledala ozemlje
ob reki Muri. Narodna vlada v Ljubljani seveda komisiji ni pripisala
kakšnega večjega pomena in na Štajersko ni poslala nobenega svojega
odposlanca. Edini ki je dostojno zastopal Slovence je bil ponovno general
Maister. Komisiji je poskušal dopovedati, da so nemški podatki o sestavi
obmejnega prebivalstva hudo pristranski. Toda podpolkovnik Miles Maistrovih
pripomb ni upošteval.
Ameriška študijska komisija je 27. januarja 1919
prispela v Maribor. Nemci so ji hoteli dokazati, da je Maribor nemško mesto.
Že v košaškem predmestju so Nemci zaustavili avtomobil ameriške študijske
komisije in jo prepričevali, da je Maribor nemško mesto pod slovensko
okupacijo. V Mariboru so načrtno izobesili ogromno nemških zastav.
Mariborski Nemci so zaprli trgovine, delavnice, celo nekatere šole in z
godbo na čelu odkorakali proti centru mesta. Z vlaki so se v Maribor
pripeljali Nemci in nemškutarji iz Celja, Ptuja, celo iz Gradca in drugih
manjših krajev. Pripravili so velike demonstracije, ki so postajale vedno
bolj nasilne. Kričali so 'Maribor je nemški', 'Živela nemška Avstrija', '
Dol general Maister' 'Proč s slovenskimi zastavami' in podobno. Z javnih
poslopij so odstranili nekaj slovenskih zastav. Podivjana nemška sodrga je
nato napadla policijskega komisarja g. Senekoviča, ki so ga slovenski vojaki
komaj rešili. Na Glavni trg so prihajale množice ljudi iz vseh strani.
Najbolj agresivni so hoteli vdreti v rotovški magistrat, ki so ga varovali
slovenski stražarji.
Po pričevanju je iz te množice padel prvi strel iz
pištole (pričevanje Maksa Poharja), ki je zadel bajonet na puški enega izmed
slovenskih vojakov. Najbližji demonstranti so nato napadli vojake in jim
hoteli iztrgati puške iz rok. Vojaki so zatem brez povelja in v samoobrambi
pričeli streljati proti množici. Nastal je splošen vrišč in kaos. Maks Pohar
je skočil med vojake ter zavpil naj nehajo streljati. V pičlih treh minutah
se je nabito polni Glavni trg popolnoma izpraznil. Obležali so mrtvi štirje
demonstranti, sedem pa jih je pozneje umrlo v bolnišnici. Število ranjenih
ni znano. Takšen konec nasilnih demonstracij je pri podpolkovniku Milesu le
še povečal naklonjenost do nemške Avstrije.
Po nemških nasilnih
demonstracijah v Mariboru je avstrijska štajerska deželna vlada pripravila
napad na slovenske obmejne postojanke. Napadene so bile slovenske enote v
Radgoni in v krajih ob železniški progi Šentilj-Radgona. 4. februarja 1919
so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej madžarskih prostovoljcev,
pod vodstvom nadporočnika Mickla z desetkratno premočjo napadle Radgono, ki
jo je branilo 210 borcev. Slovenske enote so kljub vsemu napad odbile ter v
bojih izgubile 18 padlih vojakov ter imele nekajkrat večje število ranjenih.
Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz Ljutomera ter enota iz Maribora so
sovražnosti prenehale.
Hrvaški Karlovški bataljon, ki je bil določen da
priskoči Radgonski posadki na pomoč se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in
je bil zato vrnjen nazaj v Celje. 10. februarja 1919 je prišlo do mirovnih
pogajanj med graško deželno vlado in ljubljansko narodno vlado ob
posredovanju in sodelovanju francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj
v Mariboru. Pogajanja so se končala 13. februarja s sporazumom o trajnem
miru na Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz
Lučan in Cmureka. Po sklenitvi mariborske pogodbe je na Štajerskem mejnem
odseku prišlo do spopada le še pri Sobotah blizu koroško-štajerske meje 8.
marca 1919. Slovenske enote so se morale iz Sobote najprej umakniti, vendar
so kraj ponovno osvobodile že 12. marca. S tem je bil boj za severno mejo na
Štajerskem končan.
Prekmurje, Medmurje in Porabje
V Prekmurju, Medmurju in Porabju je bila ob prevratnih dneh situacija
popolnoma drugačna kot v drugih slovenskih pokrajinah. Ta del Slovenije je
sodil v Ogrski del dvojne monarhije. Deklaracijsko gibanje ga je skoraj
popolnoma zaobšlo, ker so Madžari podpis deklaracije kaznovali s smrtno
obsodbo. Novembra 1918 je zato v Prekmurju kazalo zelo slabo. Tam ni bilo ne
narodnih straž, ne pravih narodnih svetov in tudi slovenske vojske ne, zato
ga je držala Madžarska trdno v svojih rokah.
Ob podpisu premirja z Madžarsko
13. novembra 1918 v Beogradu so določili razmejitveno črto na rekli Dravi.
Od 4. do 6. novembra je prišlo v Prekmurju in Medmurju do manjših uporov
proti grofom, veleposestnikom in uradnikom, vendar sta jih madžarska vojska
in orožništvo krvavo zatrla. Do novih spopadov je prišlo ponovno konec
decembra 1918, ko so mešane slovensko hrvaške enote pod vodstvom stotnika
Erminija Jurišiča osvobodile Medmurje, nato pa skupaj s prostovoljci Josipa
Godine še Prekmurje z Mursko Soboto. Že 3. januarja 1919 so Madžari napadli
posadko v Murski Soboti ter nekaj vojakov pobili, večino pa zajeli. Nato so
okrepili svoje enote v Prekmurju.
Na osvoboditev Prekmurja je mislil tudi
general Maister. 26. decembra 1918 je v ta namen v Radgoni pripravil
zborovanje namenjeno zlasti Prekurskim Slovencem, ki jim je tudi sam
spregovoril. Zaradi Madžarskih okrepitev je moral Maister svoje načrte o
osvoboditvi Prekmurcev opustiti, saj je bil v svojih namerah preveč
osamljen. Ljubljanske narodne vlade, pa Prekmurje tako ni zanimalo, saj je
bilo 'predaleč', kar ni nič čudnega, če vemo, da je ni preveč zanimala niti
Štajerska niti Koroška. Usoda Prekmurcev je zato ostala v rokah mirovne
konference. Na srečo je bila zaradi osvoboditve Medmurja razmejitvena črta z
Madžari z reke Drave premaknjena na reko Muro, kar je bilo bolj ugodno za
slovenske zahteve do Prekmurja in Porabja.
Kljub dejstvom, da so mejo
preučevali že septembra 1918, bi se ob predaji jugoslovanskih zahtev mirovni
konferenci skoraj zgodilo, da Prekmurja sploh ne bi zahtevali! Napaka je
bila popravljena šele tik pred oddajo jugoslovanskega predloga predstavnikom
mirovne konference. 9.julija 1919 je vrhovni svet mirovne konference,
sestavljen iz predstavnikov ZDA, Velike Britanije, Francije, Italije in
Japonske Prekmurje prisodil Jugoslaviji.
Jugoslovanska vojska ga je nato
zasedla brez odpora 12. avgusta 1919. Zaradi sporov pri določanju meddržavne
meje, je na terenu trajalo razmejevanje vse do leta 1924. Zelo je na
odločitev mirovne konference vplivala revolucija na Madžarskem. Tudi to
dejstvo bi lahko imeli slovenski voditelji bistveno bolj pred očmi v usodnem
letu 1945!
Koroška
Istočasno ko je Maister razorožil Zeleno gardo v Mariboru, so v dogovoru z
njim, slovenski prostovoljci iz Celja pod poveljstvom nadporočnika Frana
Malgaja osvobodili Mežiško dolino in Dravograd ter Pliberk, Velikovec, Labot
in Št. Pavel. V osrednji in zahodni Koroški so se že v začetku novembra 1918
Koroški Slovenci sami osvobodili nekatere kraje v Ziljski dolini, občine
Brdo, Borovlje, Št. Jakob, Rož, Žitara ves itd. Oblast so prevzeli krajevni
narodni sveti, ki so takoj odstavili nemške uradnike in učitelje.
Žal pa
Slovenci na Koroškem niso imeli svoje vojske temveč le narodne straže, ki pa
so bile ozko krajevno vezane. Prav v teh dejstvih lahko lepo vidimo razliko
med Štajersko in Koroško. Na Štajerskem je najprej nastala vojska, ki je
postopoma prevzela vso dejansko oblast in šele nato zamenjala nemške
uradnike, učitelje, sodnike. Na koroškem je postopek potekal v obratnem
vrstnem redu in žal ni nihče mogel zavarovati ukrepov narodnih svetov, ker
realne oborožene sile za njihovo zavarovanje ni bilo.
Eno izmed zgodnjih
poročil iz Koroške, z dne 29. novembra 1918 pravi tako: 'Začetkom je bil na
Koroškem za Slovence zelo ugoden položaj, ker so se smatrali Nemci za
poražene in so bili pripravljeni vse oddati, predvsem Beljak ter so bila
izdana tozadevna navodila. Mi smo pričakovali jugoslovanskih čet, katerih pa
ni hotelo biti. Nemci so zato začeli dvigati glavo in se organizirajo tu, ne
smatrajo Koroške za izgubljene.' Narodna vlada v Ljubljani je iz raznih
krajev dobivala prošnje za vojaško pomoč, vendar vse do 13. novembra ni
poslala na Koroško niti enega vojaka. S tem je bil zamujen najugodnejši
trenutek za osvoboditev Koroške z Beljakom, Celovcem in Velikovcem ter
Gosposvetskim poljem vred.
Naposled so na Koroško krenili le prostovoljci
pod poveljstvom majorja Alfreda Lavriča, ki je od narodne vlade v Ljubljani
dobil pooblastilo, vendar ni dobil niti enega vojaka. 23. novembra 1918 je
major Lavrič sklenil pogodbo z avstrijskim podpolkovnikom Hulgerthom,
koroškim deželnim poveljnikom. Določila sta razmejitveno črto na rekah Zilji
in Dravi. 14. decembra je oddelek Srbov, bivših vojnih ujetnikov, ki je
prispel iz Ljubljane zasedel Grabštajn blizu Celovca. Akcija je bila na
slovenski strani očitno popolnoma nekoordinirana. Že naslednji dan so
Avstrijci ta oddelek obkolili in zajeli brez boja. Takoj nato so nadaljevali
očitno načrtovano ofenzivo na slovenske prostovoljce in narodne straže. Hudi
boji so potekali v Labotski dolini, kjer so Nemci okupirali Št. Pavel in
Labot ter v južni Koroški okrog Borovelj in pri predoru v Podrožci. Severni
vhod v predor so slovenski prostovoljci z velikimi žrtvami vendarle
obranili.
Izgubili pa smo velik del južne Koroške ter kraje med Celovcem in
Velikovcem. Med boji je bil ranjen in zajet tudi poveljnik major Lavrič. V
slovenskih rokah je ostala vzhodna Koroška z Velikovcem, ki ga je branil
nadporočnik Franjo Malgaj. Boji so se končali 14. januarja 1919 s premirjem
in pogajanji v Gradcu. Nato so se pričela pogajanja na mirovni konferenci v
Parizu. Narodna vlada v Ljubljani je bila vseskozi prepričana, da bomo
Slovenci dobili celotno Koroško. Žal so Avstrijci na mednarodnem političnem
prizorišču naredili bistveno več od naše vlade in počasi je tudi gospodom v
Ljubljani začelo postajati vedno bolj jasno, da Koroške ne bomo dobili tako
lahko kot so si to sami ves čas predstavljali. Naenkrat je med ljubljanskimi
politiki prevladalo mnenje, da bi bilo treba fizično zasesti vso ozemlje, ki
ga na mirovni konferenci zahtevajo!
Šele konec aprila 1919 so torej v
narodni vladi spoznali in dojeli to, za kar se je general Maister zavzemal
že novembra 1918. Na vrat na nos so ukazali ofenzivo slabo opremljenih in
maloštevilčnih slovenskih čet. Brez pravega načrta in s slabo koordiniranim
poveljevanjem je slovenska vojska v noči iz 28. na 29. april 1919 pričela z
ofenzivo proti Avstrijcem, vendar je bila že po prvem dnevu odbita.
Avstrijci so pričeli nato s protiofenzivo in potisnili slovensko vojsko iz
Koroške. Slovensko vojaško poveljstvo za vzhodno Koroško pod poveljstvom
polkovnika Milana Bleiweisa je razpadlo. V boje je nato ponovno posegel
general Maister, ki mu je narodna vlada v Ljubljani odvzela pristojnost za
Koroško. Poslal je dve svoji enoti proti Ravnam, da bi preprečil
napredovanje koroških Nemcev.
Žal je po tragični nesreči padel nadporočnik
Franjo Malgaj eden največjih slovenskih junakov v bojih za severno mejo. Po
njegovi smrti sta se enoti umaknili in Nemci so zasedli Dravograd,
zaustavili pa so jih pred Slovenj Gradcem, na sami deželni meji med
Štajersko in Koroško. Po propadli aprilski ofenzivi, so se takoj začele
priprave na novo slovensko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje
pripravljena, organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov
1890-1894. Poveljstvo nad ofenzivo je prevzel srbski general Krsta
Smiljanič, ki je slovenski vojski dodal nekaj enot srbske vojske ter nekaj
častnikov.
V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom generala
Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in Jeseniški odred.
Ofenziva se je začela 28. maja 1919. Labotski odred je takoj zavzel
Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno vas. V skupnem napadu s
Koroškim odredom sta 2. junija popolnoma razbila sovražnika. Po prehodu čez
Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi je naša vojska 6. junija 1919
vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi Gosposvetsko polje. Že 4.junija
1919 pa so se v Kranju pričela pogajanja o premirju.
Predstavniki Nemške
Avstrije so pristali na pogoje premirja. Določeni sta bili dve razmejitveni
črti z vmesnim nevtralnim ozemljem. Slovenska vojska je med tem zasedla
večino slovenskega narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah
držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko
jezero-Rožek-Korensko sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli
priznati. Zgovarjali so se na to, da je bil 12. maja 1919 za Koroško določen
plebiscit, zato da pogodba ne velja ter da je vrhovni svet mirovne
konference zahteval, da moramo umakniti svoje čete s plebiscitnega ozemlja
za Karavanke. Za to je najbolj zaslužna ameriška študijska komisija na
Dunaju in njen vodja podpolkovnik Sherman Miles, sin bolj znanega očeta
Milesa, ki je v Ameriki izvedel genocid nad plemenom Apačev.
Vrhovni svet je
plebiscitno ozemlje razdelil na coni A in B. Naše čete so se morale do
31.junija 1919 umakniti iz cone B. S tem je bil Celovec že vnaprej
izgubljen, saj se je nahajal v coni B, kjer so bili že večinsko naseljeni
Nemci.
V Sloveniji se med takratnimi politiki ni našel nihče, ki bi umiku
naše vojske z našega ozemlja dovolj odločno nasprotoval. Edini, ki je temu
nasprotoval je bil ponovno general Maister. A žal Maister takrat ni več
poveljeval slovenski vojski, ker so jo med tem že pojugoslovanili oz.
srbizirali. Je pa Maister sodeloval pri pripravah na plebiscit. Na njegovo
pobudo je bil 26.6.1919 ustanovljen narodni svet za Koroško, kot osrednje
slovensko politično telo. Njegov predsednik je bil prav general Maister,
sestavljalo pa ga je šestnajst vidnih Slovencev.
Slovenskim oblastem je svet
predlagal številne ukrepe, ki pa kot po pravilu, navadno niso bili
uresničeni. Na številnih prireditvah Koroških Slovencev je kot izvrsten
govornik nastopil tudi general Maister. 18. septembra 1920 je naša vojska
morala zapustiti tudi cono A. Takrat so Nemci razširili govorice, da
namerava general Maister znova z vojsko zasesti vso plebiscitno ozemlje.
Zaradi tega se je moral iz cone A umakniti tudi Maister na zahtevo
plebiscitne komisije. Tudi njegov odhod je negativno vplival na izid
glasovanja.
Po pravi propagandni vojni, je bil plebiscit v coni A končno
izveden 10.10.1920. Za Avstrijo je glasovalo 22.025, za Jugoslavijo 15.279
ljudi, za Slovenijo pa nihče! Za Avstrijo je dejansko glasovalo veliko
Slovencev ter vsi Nemčurji. Avstrijska propaganda je znala bolje izkoristiti
dejstvo, da je bila Jugoslavija kraljevina, da so bili Srbi pravoslavne vere
in ne katoliki ter da je bil vojaški rok v Jugoslaviji nekajkrat daljši kot
v Avstriji. Poleg tega so jim šle na roko tudi napake storjene s strani
srbskih enot, ki so sodelovale v bojih za Koroško ter napake storjene s
strani jugoslovanske uprave storjene od junija 1919 do oktobra 1920. Toda
ljudi ne bi smeli obsojati, terba pa je obsoditi takratne nesposobne
politike! In se iz tega nekaj pozitivnega naučiti.
Glede na to, da smo se Slovenci v prvi svetovni vojni kar štiri leta in tri
mesece borili za svoje dolgoletne zavojevalce Nemce in Madžare, je dejansko
nerazumno, da Slovenija ni premogla politikov, ki bi se v najvažnejšem
prelomnem trenutku za slovenski narod zavzeli za nadaljevanje boja, tokrat
za lastne koristi. Avstrijska uradna statistika je v seznamu izgub v 1.
svetovni vojni upoštevala občevalni jezik kot merilo nacionalne pripadnosti
vojaka. Slovenci smo bili med vsemi narodi Avstro-Ogrske na drugem mestu,
takoj za Nemci.
Iz slovenske Štajerske je bilo 17.514, s Koroške 14.833, s
Kranjske 13.589, s Primorske in Istre pa 8.447 padlih vojakov. Podatkov za
Prekmurske, Medmurske in Porabske Slovence žal ni, ker so jih šteli pod
Ogre. V skupnem številu lahko govorimo nekje med 40.000 in 50.000 padlimi
vojaki iz dežel s pretežno slovensko govorečim prebivalstvom. Seveda gre le
za približne številke, ki pa so kljub temu izredno visoke. Še višje so
seveda številke o vseh slovenskih vojakih, ki so sodelovali v 1. svetovni
vojni.
V Avstro-Ogrski vojski je bilo verjetno na 1000 vojakov 25 Slovencev.
Če te številke primerjamo s slovensko vojsko leta 1918 in 19, je ta
naravnost smešna. Krivdo za to pa v celoti nosi Narodna vlada. V Ljubljani
žal niti ena politična stranka in nobeden politični voditelj ni bil sposoben
pravilno oceniti in razumeti nastale politične situacije. Kljub temu, da je
bil osnovni slovenski nacionalni program Zedinjena Slovenija star že 70 let,
nobena od političnih sil na Slovenskem ni storila ničesar za njegovo
uresničitev. Nasprotno! Politično vodstvo v Ljubljani je bilo zagledano samo
vase in ožjo ljubljansko okolico in je delovalo v nasprotju s slovenskimi
nacionalnimi interesi. Celo oviralo ter nasprotovalo je tistim, ki so
pravilno ocenili trenutek in hoteli dejansko storiti čimveč za uresničitev
programa Zedinjene Slovenije. Žal so to bili predvsem vojaki iz Štajerskega,
Gorenjske in Koroške, ki pa brez politične podpore niso mogli storiti več
kot so. Generala Maistra, ki je edini razumel politično situacijo in
poskušal storiti čim več, so neprestano ovirali iz Ljubljane ter mu celo
metali polena pod noge.
In na koncu so leta 1919 večinoma slovenski vojaki
vendarle osvobodili praktično celotno slovensko Koroško. Ves njihov trud in
vse njihove žrtve pa so bile zaman. Politika je naredila še končno napako in
vsej preliti krvi navkljub umaknila našo vojsko iz Koroške. Sledil je
tragičen plebiscit, ko so se 10. oktobra leta 1920 Slovenci na Koroškem
odločali na eni strani za avstrijsko-nemško republiko, na drugi strani pa za
srbsko kraljevino. Nihče se ni imel možnosti odločati za Slovenijo, ker je
na političnem zemljevidu ni bilo, čeprav jo je kot eden prvih slovenskih
nacionalistov zahteval prav Koroški Slovenec Matija Majar. Odločali so se
pač med dvema slabima možnostima, od katerih nobene niso jemali kot resnično
svojo. Zgodovina je pokazala, da so izbrali žal slabšo od obeh možnosti, saj
so bili Slovenci na Koroškem kljub drugačnim obljubam še naprej sistematično
germanizirani in so danes le še bleda senca nekoč mogočnih Slovencev
Karantancev s središčem na Krnskem gradu in v Svatnah na Gosposvetskem
polju. Sicer pa je imela slovenska politika še eno možnost popraviti napako
leta 1945, a je žal ponovno storila enako in umaknila našo vojsko še
vdrugič.
Boj za slovensko severno mejo po 1. svetovni vojni se je končal za Slovence
ugodno žal le v Prekmurju in na Štajerskem. Večina Prekmurcev in Štajercev
je bila vključena v kraljevino SHS. Zunaj meja nove države so ostali
Slovenci v Porabju, pa tudi v petih občinah na levem bregu Mure v bližini
Radgone - Dedonci, Potrna, Slovenska Gorica, Zenkovci in Žetinci. Na
Štajerskem so ostali v Avstriji Radgona, Špilj, Gomilica, Lučane, Klanci,
Gradišče ter Mlake in Radvanje južno od Sobote ob koroški meji. Koroška je
ostala v Avstriji skoraj celotna, razen Mežiške doline, Dravograda,
Jezerskega in Libelič. Kanalska dolina in občina Bela Peč, pa sta pripadli
Italiji.
Po izgubljenem plebiscitu je med Slovenci zavladalo veliko
razočaranje. V Mariboru, Ljubljani, Celju in drugod je prišlo do
demonstracij. V Mariboru so tudi razbijali izložbe nemškim trgovcem. Ljudje
so bili prepričani, da Kraljevina SHS ni storila dovolj in da smo izgubili
deželo, za katero smo Slovenci utrpeli daleč največ žrtev!
Ob vsem tem pa se mi zdi nujno realno ovrednotiti prispevek generala
Maistra, nadporočnika Frana Malgaja in majorja Alfreda Lavriča ter njihovih
prostovoljcev v bojih za severno mejo. Brez njihovega boja, bi zanesljivo ne
bilo današnje slovenske države. Mestu Maribor z okolico bi se nedvomno
zgodilo enako kot mestu Celovec in slovenski Koroški. Od več kot 100.000
Slovencev na začetku prejšnjega stoletja, jih je danes le še kakšnih 15%!
Enako bi se zgodilo večjemu delu Štajerske z Mariborom, Ptujem, Slovensko
Bistrico, Slovenj Gradcem in drugimi štajerskimi mesti, morda celo Celjem.
Vsekakor bi Nemci uveljavili razmejitveno črto najmanj na trasi Pohorje,
Pragersko, Boč, Donačka Gora, Ormož, Ljutomer in nazaj na sever do Radgone
ter na ta način odrezali večji del Štajerske in seveda tudi posledično
Prekmurje. To razmejitveno črto, ki je zanje predstavljala minimum, so
namreč predlagali na mirovni konferenci.
Če Maistrovi borci ne bi priborili
Maribora, bi Nemci najverjetneje zahtevali nedeljivo Štajersko in državno
mejo po deželni meji. Tudi priborjeni del Koroške bi tako ostal v Avstriji.
Glede na izkušnje s Koroško po drugi svetovni vojni najverjetneje to
štajersko izgubljeno ozemlje prav tako ne bi bilo vrnjeno Sloveniji. Poleg
tega bi Slovenci v SHS in pozneje v Jugoslaviji imeli realno bistveno manjšo
težo, kot smo jo imeli. Slovenija bi bila zoožena praktično na Ljubljansko
pokrajino. Prav v Ljubljanski pokrajini pa se je med 2. svetovno vojno lepo
pokazalo česa smo bili zmožni Slovenci. Podivjanega medsebojnega klanja za
interese tujih ideologij pod krinko nadnacionalnih interesov. Tega na
Primorskem, Koroškem in Štajerskem ter v Prekmurju praktično ni bilo!
Lahko
se samo vprašamo kakšna bi bila Slovenija po drugi svetovni vojni. Z
gotovostjo pa lahko rečemo, da takšna kot danes zanesljivo ne bi bila. Prav
tako se seveda samo po sebi poraja vprašanje ali bi leta 1991 dejansko
zmogli toliko energije in se končno osamosvojili, saj je bil prispevek
Štajercev, Prekmurcev in Korošcev pri tem nedvomno izjemno velik. Osebno sem
prepričan, da gre generalu Maistru največja zasluga za to, da je Slovenija
danes samostojna država v obstoječih mejah! General, politik, voditelj in
pesnik Rudolf Maister nam je postavil trdne temelje zanjo in nam pokazal pot
po kateri smo do nje tudi končno prišli! Slava mu!
|
|
|
|
|
|
