|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenski borec Tomaž Barada večkraten evropski in svetovni prvak v Tae Kwon Do-ju in Kick Boxingu? Z zadnjima titulama svetovnega prvaka v Tae Kwon Do-ju in Kick Boxingu se je okronal na svetovnih prvenstvih na Poljskem leta 2003 in v Sloveniji leta 2002.
|
|
Ustoličevanje
Prvo posredno poročanje o ustoličevanju najdemo v Fredegarjevi Kroniki, ki
je bila dokončana leta 658. Gre za primarni vir takratnega obdobja, v
katerem je v letu 623/624, prvič omenjen slovenski kralj Samo. » Sama so
Slovenci imenovani tudi Winidi zaradi njegovega odločilnega prispevka v
zmagoviti bitki z Obri izbrali za kralja.
Čeprav ni izrecno opisan
postopek ustoličevanja, lahko ob tej navedbi in še treh drugih, ki govorijo o tem, da je Samo
vladal v Karantaniji (v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Auctarium
Garstense in v Excerptum de Karentanis), sklepamo, da je bil
v skladu s starodavnim karantanskim običajem tudi Samo ustoličen na
Knežjem kamnu.
Sprva je postal vojvod, šele potem, ko je priključil
Karantaniji ostale kneževine in osnoval Slovensko kraljestvo, je postal
kralj. Takrat je najverjetneje nastal tudi t.i. Vojvodski prestol, ki je po
svojem nastanku umeščen v 7. stoletje, obdobje, ko je vladal prav kralj
Samo. Ko je Samo postal kralj, je vojvodstvo v Karantaniji prevzel vojvod
Valuk, ki je bil ustoličen za kraljem Samom na knežjem kamnu.
Vse kneževine
Samovega kraljestva so namreč imele svoje vojvode, tako tudi Karantanija.
Drugi najstarejši pisani dokument, ki prav tako posredno poroča o
ustoličevanju je Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastal okrog leta
873, kjer je zapisano: '... illi eum ducem fecerunt ...' ali - so ju
napravili vojvoda (kneza Gorazda in Hotimirja).
Po zapisanih besedah, da so
ju napravili za vojvoda, lahko upravičeno sklepamo, da je to potekalo v
skladu z običajem, torej so ju ustoličili. Enako poročajo tudi drugi
primarni viri o kasnejših slovenskih knezih oz. vojvodih. Žal noben vir
takratnega obdobja ne opisuje natančno, kako je ta obred ustoličevanja
potekal.
Najstarejši vir, ki podrobno opisuje potek ustoličevanja je nemška pravna
knjiga Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz leta 1275, ki je povzetek
starejših, danes žal izgubljenih zapisov po letu 1000. Kronist Otokar nam
obred znova opiše okoli leta 1306 in zatem okoli 1342 še opat Janez iz
Vetrinja.
Zadnji, ki se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu je bil Ernest Železni
1414. Obred je potekal po ustaljeni proceduri: pred ustoličevalca –
svobodnega kmeta, okrog katerega je bilo ljudstvo in kosezi, so pripeljali
vojvodo Ernesta Železnega. Ko je kmet na vprašanja, ali je vojvod pravičen
sodnik, ali skrbi za deželo, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje pravo
vero, dobil pritrdilni odgovor, mu je goriški grof zagotovil odkupnino za
njegov delež, kmet pa je nato vojvodu izročil oblast. Ko so ga zatem v
cerkvi pri Gospe Sveti blagoslovili, je odšel s spremstvom do Vojvodskega
prestola, kjer je šele lahko podelil fevde. Z drugega vojvodskega sedeža,
imenovanega palatinski dedež, pa je delil fevde goriški grof kot koroški
palatin oz. kraljev predstavnik v Karantaniji, pozneje pa v vojvodini
Koroški. Obredni jezik je bil za vse udeležence obreda pri knežjem kamnu
vedno in zgolj slovenski!
Vojvodski prestol
Naslednja izredno pomembna omemba obreda ustoličevanja je v knjigi Eneja
Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., »Cosmographia Pii Papae
De Europa« (Benetke,1503). Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v
Trstu. Prav tako pa je nekaj časa služboval kot tajnik Friderika III.
Avstrijskega, takratnega vladarja tudi v slovenskih deželah. Zato se je
dodobra spoznal z ljudmi in zgodovino nekdanje Karantanije.
Njegovo
pozornost so zlasti pritegnile posebnosti obreda ustoličevanja, ki ga je
izpostavil kot slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. Prav tedaj
je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je seveda plemstvo iz drugih
dežel, naravnost osupnil prizor, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko
oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Naravnost strmeli so, ko je
moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo
zvestobo vladarju. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali, da ves obred
poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega ljudstva.
Francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin, je obravnaval pogodbeno
ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja. Prišel
je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe
izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje
njihove izvorne pravice. To teorijo je razvil tudi, oziroma zlasti na
podlagi karantanskega prava oz. obreda ustoličevanja. Zanj je izvedel iz
knjige papeža Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva
neumorna hvala, zato je podrobno proučil obred in ga opisal kot izvirno
idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in
pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v
svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576.
Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE
PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes
najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od
množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav
takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki
naj bi postal vojvod, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo
prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvod stopa oblečen kot ubog
pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v
slovenskem jeziku: »Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?« Ljudstvo mu
odgovori, da je to njihov vojvod. Nato kmet vpraša: »Ali zna prav razsojati?
Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Vsi mu
odgovorijo: »Tak je in tak bo ostal!« Nato kmet lahno udari vojvodo po licu.
Potem, ko vojvod zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam
povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi
ljudstvu, da bo pravičen sodnik.
Tako je slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov, komaj sto let po
zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju, pomembno učinkovalo pri
oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju.
1776 je Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of
Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav
Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje
enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar –
tiran.
Spomenik ameriški deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije.
Na podlagi poznavanja karantanskega ustoličevanja je torej nastala ameriška
ustava, ki jo ves svet ima za izredno napredno in demokratično glede na
takratne čase. Na tej podlagi je nastala ameriška država, ustava in listina
o človekovih pravicah. Kako to, da si drznemo reči nekaj takšnega? Kakor da
bi se zgodba o ameriški demokraciji začela v Karantaniji, prvi dokumentirani
slovenski in celo slovanski državi iz konca 6. stoletja? Ali drugače rečeno
in verjetno še bolj pravilno, v prvi slovenski državi po razpadu rimskega
imperija. Pri tem seveda ne mislimo na današnjo ameriško farso demokracije,
ki se je izpridila zaradi novokapitalistične in novoimperialistične
globalizacijske družbe, prav tako pa tudi ne na ameriški genocid nad
domorodnim indijanskim prebivalstvom pred tem.
Slovenci smo že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA, ne samo poznali
teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveč smo jo dosledno
tudi izvajali. In kaj imata skupnega ustoličevanje karantanskih knezov in
vojvod ter ameriška Deklaracija o neodvisnosti?!
Odgovor na to vprašanje najdemo šele dvesto let pozneje. O ustoličevanju
karantanskih slovenskih knezov in vplivu te slovenske državotvorne
demokratične prakse na odločitev Američanov za samostojnost oz. za
Deklaracijo o neodvisnosti, je 28. novembra 1967 v ameriškem Kongresu
govoril senator slovenskega rodu Frank Lausche (Franc Lavše):
»Gospod Predsednik! Pravkar je izšla knjiga »Geneza kontraktualne teorije in
ustoličevanje koroških vojvod« izpod peresa profesorja Jožefa Felicijana,
člana učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu. V njej dr.
Felicijan raziskuje vpliv znamenite Bodinove Republike na oblikovanje
kontraktualne teorije o vladanju na splošno, in posebej njen vpliv na
nastanek Jeffersonove Deklaracije o neodvisnosti.
V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je
Jefferson posebej označil s svojo inicialko dve strani. Na prvi je Bodinova
definicija in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na
drugi označeni strani je opis ustoličenja karantanskega vojvode, slovenskega
obreda, ki je verjetno veliko prispeval k ustanovitvi naše velike dežele.
Dr. Felicijan pravi: »Jefferson je očitno videl v pradavnem ustoličevanju
karantanskega vojvode pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na
kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.«
Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega
študija, so izrednega zgodovinskega in praktičnega pomena.
Stran 129 iz knjige Lex Six Livres de la Republique, napisal Jean Bodin,
Pariz 1576. Na njej je opis ustoličevanja karantanskih (koroških) vojvodov –
Forme d'investir le Duc de Carinthie. Bodin začenja z besedami: 'Nič se ne
more primerjati s tem obredom…' Izvod te knjige se je nahajal tudi v zasebni
knjižnici Thomasa Jeffersona, avtorja ameriške Izjave o neodvisnosti, leta
1776.
Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo
kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija
izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v
političnem smislu in na sklepu, ki sloni na tej predpostavki, da namreč
nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti
v družbi neka oblika vladavine.
Iz teh nasprotujočih si spoznanj, zanikanja naravne pravice do vladanja in
potrebo po njem, teorija povzame, da obstaja pogodba med tistimi, ki vladajo
in tistimi, ki so vladani, ter da ima vsaka stran določene pravice in
obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. To je, gospod Predsednik, v osnovnih
obrisih opis kontraktualne teorije. Ko obravnavamo probleme vladanja in
oblasti kot take, s tem pravzaprav opisujemo določbe te pogodbe.
Mnogi so zanikovali to teorijo, tudi v času ameriške revolucije. Trdili so,
da je to sicer zanimiva teorija, a je kvečjemu sanjski svet filozofov.
Nobena skupnost doslej ni sprejela kake take pogodbe. In res, tudi Jefferson
je mogoče mislil tako tisti čas. Toda našel je drugačna dejstva.
Ko je Jefferson bral Bodinovo Republiko, je naletel na prastari slovenski
ritual, znan kot ustoličevanje karantanskih vojvod. Ta običaj, ki je bil
znan še v času ameriške revolucije, je bil živ dokaz obstoja te družbene
pogodbe, vsaj med Slovenci.
Vidimo močan element demokratičnosti in ameriškega razumevanja oblasti, ki
se javljata v tem običaju Slovencev, živečih v Karantaniji. Bodoči vojvod ne
nosi dragocenih slavnostnih oblačil; oblečen je preprosto, kot eden iz
ljudstva. Kmet, sedeč na kamnu, ne upošteva moči bodočega vojvode vse dokler
dogovor ni sklenjen.
Poglejmo, kaj vprašuje kmet vojvodo: Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je
dobro za deželo? Ne vpraša ga, ali je plemenitega rodu, ali je bogat in
slaven, niti komu namenja posebno naklonjenost. Upoštevajte tudi, gospod
Predsednik, kdo prvi priseže. Vojvod! On mora prvi priseči, da bo pravičen
sodnik, preden mu ljudstvo obljubi zvestobo.
Slovenci so verjeli, da moč oblasti izhaja iz ljudstva, ki je vladano.
Hoteli so, da so ljudje, ki jim vladajo, ljudje iz ljudstva. Prepričani so
bili, da mora biti bistvena lastnost vladajočih sposobnost in
pripravljenost. Vedeli so, da je častna dolžnost oblastnika, da je pravičen.
In mi, Amerikanci, verjamemo v ta načela še danes. Verjel je tudi Thomas
Jefferson v času ameriške revolucije.
Prav gotovo je bilo Jeffersonovo prepričanje potrjeno, ko je bral Bodinov
opis prelepega slovenskega obredja, obredja, ki je staro prek tisoč let.
Nedvomno je ameriški način vladanja dobil svojo utemeljitev prav v
Jeffersonovem branju o ustoličevanju karantanskih vojvod.
Branje pripovedi francoskega zgodovinarja, pravnika in filozofa Jeana Bodina, o
slovenskih obredih ustoličevanja knezov in vojvod ter demokratični ureditvi
oz. prenosu oblasti od ljudstva na vladarje, je gotovo navdihnilo Thomasa Jeffersona pri pisanju osnutka Deklaracije o
neodvisnosti.
Tako torej obstaja prepričljiva dokumentacija o tem, da je to pogodbeno
razmerje vplivalo na slavnega moža iz Virginije in da se zgodba o ameriški
demokraciji začenja v Karantaniji, prvi slovenski državi iz konca 6.
stoletja. Obredno ustoličevanje je pomagalo Jeffersonu, da je razvil ter v
praksi uveljavil teorijo o pravici ljudstva, da izbira svoje vodje, in o
oblasti, ki izvira iz ljudstva samega - ideje, iz katerih je črpal, ko je
pisal Deklaracijo o neodvisnosti.
Za doktorjem Jožefom Felicijanom, je izreden pomen ustoličevanja poudaril še
eden doktor slovenskega porekla v ZDA, Edvard Gobec. V svoji knjigi
Slovenian Heritage (Slovenska dediščina), izdani leta 1974, dr. Edward
Gobetz opisuje slovenski prispevek Ameriki in svetu. Začenja prav z
najpomembnejšim, z opisom ustoličevanja karantanskih knezov in koroških
vojvod, ki je Thomasu Jeffersonu pomagal in ga navdihnil pri snovanju
ameriške deklaracije o neodvisnosti. Med drugimi slovenskimi dosežki v
svetovnem merilu, opisuje ustoličevanje kot demokratični obred, ki še ni bil
presežen. Poleg tega omenja še številne pomembne ameriške Slovence in
njihove potomce, ki so bili izbrani v ameriški parlament; mnogi so bili
guvernerji držav in župani.
V Sloveniji je obravnavalo obred ustoličevanja več avtorjev, od Janeza
Vajkarda Valvazorja, preko dr. Janeza Bleiweisa, Josipa Mala, vse do Boga
Grafenauerja. Najbolj zavzeto, natančno in celovito pa ga obravnava dr.
Jožko Šavli, konec 20. stoletja.
Poglejmo za zgodovinskim, kronološkim vidikom, še pravni vidik
ustoličevanja.
Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov je bilo po pričevanju kronistov
nadvse slovesen in nenavaden dogodek. Dogajal se je dokumentirano skozi ves
srednji vek, skupaj zanesljivo več kot sedem stoletij. V tem dolgem razdobju
se je iz stroge, po vsebini in obliki demokratične predaje oblasti
preizkušenemu in izprašanemu kandidatu za kneza, preobrazil v simbolično
zaključno dejanje prevzema oblasti s strani dednega upravičenca.
Izvirni karantanski obliki je bil najbližji obred, kot ga opisuje prispevek
v nemški pravni knjigi Švabsko zrcalo iz 13. stoletja. Predloga za
prispevek naj bi nastala v 11. stoletju. Po smrti starega vojvode so kosezi
na koseških zborih ali večah, izbrali svoje zaupnike ali »poslance«.
Zaupniki so nato izvolili sodnika dežele, pod čigar vodstvom so sklepali o
sprejemu novega vojvode.
Vojvodu so oblast izročili pri Knežjem kamnu v
bližini Krnskega gradu. Tudi obred, opisan v Švabske zrcalu ni več čista oz.
izvorna oblika ustoličevanja, v kateri je karantanska veča podeljevala
oblast knezu. Vendar pa je bilo družbeni nosilec vseskozi karantansko
domače prebivalstvo. V njihovem imenu so to opravilo prevzeli nekakšni
»poslanci« kosezi. Prav dejstvo, da družbeni nosilec niti kasneje ni bilo
fevdalno plemstvo, je najjasnejši dokaz, da izvira obred iz časov stare
Karantanije in je verjetno na nek način bil izvajan tudi že v rimski
provinci oz. kraljestvu Norik.
Ko je okoli leta 747 Karantanija postala ena izmed petih samostojnih
vojvodin oz. držav vzhodnega frankovskega kraljestva, so Karantanci še vedno
sami volili kneza po svoje izvirnem običaju. Formalno ga je kasneje tudi
imenoval frankovski kralj, dokončno pa ga je vedno potrdila le karantanska
veča! V treh dokumentiranih primerih je karantanska veča tudi zavrnila
vojvodo, ki jim ga je imenoval kralj, v nasprotju s karantanskim –
slovenskim pravom Institutio Sclavenica, kar dokazuje, da je glavno in
zadnjo besedo vseskozi imela karantanska veča oz. zbor.
Tudi prehod iz
staroslovenske vere v krščanstvo ni minil brez sprememb v obredu. V
Karantaniji je trajalo polnih 75 let, vse do zatrtja upora slovenskega
panonskega kneza Ljudevita Slovinskega, v katerem je sodeloval tudi del
Karantancev in Karniolci, da je krščanska vera dokončno izpodrinila našo,
izvirno, staroslovensko vero.
Obred ustoličevanja se je ohranil, dodani pa
so mu bili stavki o pravi – krščanski veri ipd. Poglavar vzhodnofrankovskega
kraljestva je dobil ob spremembi karantanskega položaja le nekaj dodatnih
pravic, ravno tako, kot jih je imel do drugih vojvodin npr. Saške ali
Frankovske. Imenoval je palatina, oz. palatinskega grofa, v bistvu
kraljevega odposlanca, ki so ga imele le Saška, Švabska, Frankovska,
Bavarska in Karantanija.
S temi spremembami je najlažje povezati tudi
ustalitev sodnika dežele kot stalne institucije, ki pa je počasi postala
dedna in so jo dolgo časa izvajali Goriški grofje, ki so izhajali iz
karantanske rodbine! Napredno karantansko pravo je edino v takratni Evropi
priznavalo nasledstvo po ženski strani, zato smo Slovenci dediča nemškega
plemiča poročenega s Slovenko sprejeli za svojega. Tujih oblastnikov
Karantanci niso sprejemali, kar so potrjevali ali zavračali ob Knežjem
kamnu v slovenskem jeziku in kar je bil neke vrste prvi parlament v Evropi,
po razpadu Rimskega imperija.
Kakšno oblast predstavlja takratni parlament
- karantanska veča, priča primer, ko je cesar želel izbrati karantanskega
vladarja, ki pa ga Karantanci nismo potrdili na Knežjem kamnu, ker je bil
dejansko tujec, Nemec. Ko je želel prevzeti oblast, ga je karantanska vojska
že na meji države Karantanije nagnala nazaj in cesar proti temu ni mogel
prav nič! Vse karantanske vladarje so morali po karantanskem oziroma slovenskem pravu
Institutio Sclavenica potrditi predstavniki ljudstva z ustoličevanjem na
Knežjem kamnu v slovenskem jeziku vse do leta 1414. Kasneje je do leta 1651
je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v
slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v
slovenščini!
Na obred ustoličevanja se nanašajo vsi slovenski najstarejši pravni izrazi
kot so rota, veča, pojezda in pravda. Ne glede na to koliko je posamezen
element ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je
ustoličevanje kot celota posebnost slovenskih Karantancev. Predstavlja
edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti
preprostih ljudi.
Tudi po letu 1414 je akt ostal pravno obvezen še dolga
stoletja. Zanimivo pa je, da se posamezni običaji iz obreda ustoličevanja
pojavljajo tudi drugod po Sloveniji. In to kot del državnopravne
slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano
slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je
gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo
leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar se je imenoval
Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod, močno spominjajo na
obred ustoličevanja. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v
manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh slovenskih
dežel.
Vse navedene ugotovitve in dejstva vodijo do povsem jasnega in
neizpodbitnega sklepa, da je bila slovenska država Karantanija utemeljena na
izvirnem slovenskem pravu, (Institutio Sclavenica), katerega veljavo in
upoštevanje med prebivalstvom je dokončno zatrla šele Avstrijska monarhija v
18. stoletju. Le slabih sto let smo bili Slovenci podrejeni
avstrijsko-nemškemu pravnemu redu, pa tudi takrat še ne v celoti in povsod.
Že leta 1848 se je ponovno začel naš boj za osamosvojitev, z jasno in javno
izraženo zahtevo po Zedinjeni Sloveniji!
Glede na početje Habsburžana Rudolfa IV. Ustanovnika (1359), vladarja
Avstrije in Karantanije, ki je s svojim pečatom potrdil ponarejeno listino
Privilegium maius s katero je bilo zgodovinsko pravo Karantanije raztegnjeno
na vse avstrijske dežele, je povsem jasno celo nasprotno! Prav slovensko -
karantansko pravo je postalo temelj državnega izročila Avstrije. Šele Marija
Terezija je deželne pravice »za vedno« zajela v Pragmatično sankcijo in
starodavni obred v resnici dokončno opustila!
OBRED USTOLIČEVANJA
Vojvode ne more narediti nihče drug za vladarja, kot svobodni deželani, ki
jih zastopajo »dobri ljudje« (kosezi). Oni najprej na veči (zboru) izmed
sebe izberejo sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben,
dober in moder in pri tem ne gledajo ne na plemstvo in ne na oblast, temveč
zgolj na poštenje. To naredijo pod roto (prisego), ki so jo dali deželi in
deželanom.
Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se mu zdi
tisti ki prihaja, primeren in dober in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč,
potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvodo. Če pa jim ustreza,
potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati in revni, da ga sprejmejo častno
in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.
Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve
sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride novi vojvod s
svojim spremstvom.
Knežji kamen
Vojvodo spremstvo so sestavljali vitezi in žlahtniki. Spredaj je šel Goriški
grof, karantanski in kasneje koroški palatin, z dvanajstimi vitezi, ki so
nosili dvanajst praporjev.
Pred začetkom obreda je izbrani vojvod slekel svoja dragocena oblačila. Nato
so mu nadeli hlačnice, suknjič in plašč, vse v sivi barvi, ter rdeč pas in
čevlje z rdečimi vrvicami. Na glavo so mu posadili siv slovenski –
karantanski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec je moral prosto viseti.
Vojvod je nosil tudi rdečo torbo (kot simbol duhovnih vrednot) in lovski rog
z rdečim jermeni. V torbi je bil sir, kruh in druge jedi.
V roki je držal še palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad
ljudstvom. S seboj je peljal marogastega bika in prav takega črno-belega
bojnega konja, predstavljala sta kmetijstvo (gospodarstvo) in vojaško
obrambo, temelje obstoja vsake države.
Barve so imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala
minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz.
pisana bik in konj, sta v črno-belih barvah – predstavljala karantansko
deželo, podobno kot črni panter, ki je bil v enakih barvah. Prav tako pa je
ta barva ponazarjala tudi staroslovensko vero v smislu dobrega in zla.
Vojvod je počasi stopal naprej s svojim spremstvom. Na knežjem kamnu ga je
sede pričakal svoboden kmet, ki je imel to pravico po svoji rodbini, po
dednem nasledstvu. Po nekih virih naj bi imela rodbina posesti v Blažji
vasi pri Podorčah. Ob zadnjem ustoličevanju je na kamnu sedel kmet Jurij
Šate iz Blažje vasi. Ustoličevati je smel le najstarejši iz zgoraj
navedenega rodu.
Vojvod s palico v roki se je približal kmetu na knežjem kamnu in kmet je
vprašal v slovenskem jeziku: "Kdo je oni, ki tam prihaja, tako korakajoč?"
Okoli stoječi odgovore: "Deželni knez je."
Kmet dalje povprašuje: "Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele
in je svobodnega stanu, da je te časti vreden?"
Ne? Ali je častilec in branilec krščanske vere?"
Vsi odgovore: "Je in bode."
"Po kateri pravici," nadaljuje kmet, "pa more mene pregnati s tega
sedeža?"
Vsi rečejo: "Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki
jo ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega
davka."
Nato se kmet dvigne, rahlo dotakne z desnico vojvodovega lica, opominjajoč
ga še enkrat svete dolžnosti, pravične sodbe. Stopivši z knežjega kamna
odvede obe živinčeti s seboj in vojvodi prepusti svoj sedež.
Vojvod pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega je
ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in, zavihtevši ga na vse
štiri vetrove, se roti in prisega, da hoče vsem biti sodnik po dolžnosti in
pravici.
Nato vzame siv slovenski klobuk in iz njega napravi požirek čiste
studenčnice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se zadovoljuje
s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč premočno po vinu in
po drugih tujih dobrinah.
Slovenski klobuk
Posebno simboliko predstavlja prav klobuk. V srednjem veku je klobuk pomenil
svobodo in plemenitost. Njegova simbolika v obredu ustoličevanja
karantanskega vojvode dokazuje, da ta država nikoli ni bila podložna. Prav
nasprotno od tega, kar so v preteklosti poskušali dokazati nemškonacionalni
in panslovanski ideologi, zaradi svojih potujčevalnih interesov.
Nato vojvodo posadijo na črno belega konja in peljejo tri krat okrog
Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje,
staro slovensko hvalnico, zahvaljujoč boga, da je dal njim in njih deželi
vladarja po njihovi volji.
Medtem sta smela dva kmeta kositi in žeti, kar se jima je ljubilo. Ne smemo
tudi pozabiti opravila požigalnika oz. kresnika, ki je v trenutku, ko je
vojvod na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekoliko grmad v
dokaz goreče ljubezni in vdanosti vsega naroda do bodočega vojvode. Šlo je
verjetno še za starodavni običaj na podlagi staroslovenske vere, ki se je
ohranil tudi v obdobju krščanstva.
Izpod Krnskega gradu se je ustoličeni vojvod napotil preko Gosposvetskega
polja od zahodne na njegovo vzhodno stran v starodavno in veličastno
Gosposvetsko cerkev, kjer je najvišji deželni duhovni dostojanstvenik pel
slovesno sveto mašo, pri kateri so mu stregli drugi višji duhovniki. Škof je
daroval slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovil
novega vojvodo, ki je bil še zmeraj v kmečki obleki.
Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti
komornika. Vojvod pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri
katerem se v njihovi službi kar najbolj primerno odlikujejo maršal,
komornik, stolnik in točaj.
Po slovesnem obedu se vojvod z vsem spremstvom odpravi na bližnje Svatne oz.
Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, kjer še dandanašnji stoji Vojvodski
prestol. Izklesan in sestavljen je iz kamenja tako, da ima dva sedeža, enega
na vzhodno, drugega na zahodno stran obrnjenega. Na prvem je sedel sam
vojvoda, deleč deželne zajme (fevde) in pravico, kdorkoli jo je zaprosil od
njega, na drugem je goriški obmejni grof, palatin, ki zastopa kralja in
podeljuje fevde tistim, ki jim jih je bil vojvod odrekel. Da bi se spor ne
zavlačeval.
Prisotnost grofa palatina pa ni pomenila politične podrejenosti
karantanskega vojvode. Pomenila je, prav nasprotno, priznanje slovenskega
prava in državnosti, saj je takšen položaj v prvotnem Kraljestvu Vzhodnih
Frankov pripadal le narodnim vojvodam: Bavarski, Švabski, Frankovski ter
Saški in tudi Karantaniji, ki so edine imele grofa palatina.
Vsak Karantanec - če ni drugače dobil svoje pravice - je lahko obtožil
vojvodo, ko je ta sedel na Vojvodskem prestolu. Obtožil ga je lahko le
slovensko, ker je bil vojvod slovenski gospod, ki je vladal slovenski
deželi.
Ustoličevanje
Prva slikovna upodobitev ustoličenja je nastala v letih 1479/80, torej
dobrih šestdeset let potem, ko je bil koroški (pred tem pa karantanski,
op.p.) vojvod zadnjič ustoličen na Knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Nahaja
se v dveh prepisih Avstrijske kronike 95 gospodstev. Glavni namen Kronike
je bil oskrbeti znanstveni fond novo ustanovljene dunajske Univerze z
ustreznim zgodovinskim pregledom habsburške vladarske rodbine in njene
zgodovinske “slave”.
To praktično pomeni, da je bilo pisanje naročeno! Če bi
imeli Habsburžani pri roki kaj drugega, nikoli ne uporabili teh sijajnih
slovenskih državotvornih dejanj, a neizpodbitno dejstvo je, da je njihova
slava in kasnejši položaj zrasel prav iz slovenskega – karantanskega prava.
Avstrija kot takšna, do tedaj ni imela lastnega zgodovinskega prava oziroma
državnosti, saj je bila prvotno le karantanska Vzhodna krajina, izmenjaje se
pod pravom Bavarske ali Karantanije.
Konec 9. stoletja se je zanjo s
Karantanijo pogosto borila tudi Moravska kneževina. Žal niti Karantanija
niti Moravska nista nadaljevali izročila kralja Sama o tem da je v slogi
moč, zato sta nazadnje ostali brez nje obe. Iz majhne Vzhodne krajine
(Osterreiche / Ostmarck - vzhodna marka) pa je nastala Avstrijska monarhija.
Kakor za kazen! To
neizpodbitno dejstvo povsem spreminja zgodovinsko podobo habsburških dežel
in zahteva novo ovrednotenje s strani slovenske uradne zgodovine.
|
|
|
|
|
|
