O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je starodavni, sprva tudi predkrščanski, slovenski-karantanski obred Ustoličevanja knezov in vojvod, na Gosposvetskem polju, bil temelj za nastanek pogodbene ali kontraktualne teorije prava, o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja, kar je utemeljil francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin (1576). Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. Kasneje je bilo to delo Jeana Bodina in posebno njegov opis Ustoličevanja, tudi inspiracija za nastanek demokracije v obliki ameriške Deklaracije o neodvisnosti (1776) izpod peresa Thomasa Jeffersona, kateri je s svojimi začetnicami imena posebej označil prav stran v knjigi Bodina, ki govori o slovenskem obredu Ustoličevanja.

    Ustoličevanje



    Prvo posredno poročanje o ustoličevanju najdemo v Fredegarjevi Kroniki, ki je bila dokončana leta 658. Gre za primarni vir takratnega obdobja, v katerem je v letu 623/624, prvič omenjen slovenski kralj Samo. » Sama so Slovenci imenovani tudi Winidi zaradi njegovega odločilnega prispevka v zmagoviti bitki z Obri izbrali za kralja.

    Čeprav ni izrecno opisan postopek ustoličevanja, lahko ob tej navedbi in še treh drugih, ki govorijo o tem, da je Samo vladal v Karantaniji (v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Auctarium Garstense in v Excerptum de Karentanis), sklepamo, da je bil v skladu s starodavnim karantanskim običajem tudi Samo ustoličen na Knežjem kamnu.

    Sprva je postal vojvod, šele potem, ko je priključil Karantaniji ostale kneževine in osnoval Slovensko kraljestvo, je postal kralj. Takrat je najverjetneje nastal tudi t.i. Vojvodski prestol, ki je po svojem nastanku umeščen v 7. stoletje, obdobje, ko je vladal prav kralj Samo. Ko je Samo postal kralj, je vojvodstvo v Karantaniji prevzel vojvod Valuk, ki je bil ustoličen za kraljem Samom na knežjem kamnu.

    Vse kneževine Samovega kraljestva so namreč imele svoje vojvode, tako tudi Karantanija. Drugi najstarejši pisani dokument, ki prav tako posredno poroča o ustoličevanju je Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastal okrog leta 873, kjer je zapisano: '... illi eum ducem fecerunt ...' ali - so ju napravili vojvoda (kneza Gorazda in Hotimirja).

    Po zapisanih besedah, da so ju napravili za vojvoda, lahko upravičeno sklepamo, da je to potekalo v skladu z običajem, torej so ju ustoličili. Enako poročajo tudi drugi primarni viri o kasnejših slovenskih knezih oz. vojvodih. Žal noben vir takratnega obdobja ne opisuje natančno, kako je ta obred ustoličevanja potekal.

    Najstarejši vir, ki podrobno opisuje potek ustoličevanja je nemška pravna knjiga Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz leta 1275, ki je povzetek starejših, danes žal izgubljenih zapisov po letu 1000. Kronist Otokar nam obred znova opiše okoli leta 1306 in zatem okoli 1342 še opat Janez iz Vetrinja.

    Zadnji, ki se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu je bil Ernest Železni 1414. Obred je potekal po ustaljeni proceduri: pred ustoličevalca – svobodnega kmeta, okrog katerega je bilo ljudstvo in kosezi, so pripeljali vojvodo Ernesta Železnega. Ko je kmet na vprašanja, ali je vojvod pravičen sodnik, ali skrbi za deželo, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje pravo vero, dobil pritrdilni odgovor, mu je goriški grof zagotovil odkupnino za njegov delež, kmet pa je nato vojvodu izročil oblast. Ko so ga zatem v cerkvi pri Gospe Sveti blagoslovili, je odšel s spremstvom do Vojvodskega prestola, kjer je šele lahko podelil fevde. Z drugega vojvodskega sedeža, imenovanega palatinski dedež, pa je delil fevde goriški grof kot koroški palatin oz. kraljev predstavnik v Karantaniji, pozneje pa v vojvodini Koroški. Obredni jezik je bil za vse udeležence obreda pri knežjem kamnu vedno in zgolj slovenski!


    Vojvodski prestol

    Naslednja izredno pomembna omemba obreda ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., »Cosmographia Pii Papae De Europa« (Benetke,1503). Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v Trstu. Prav tako pa je nekaj časa služboval kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja tudi v slovenskih deželah. Zato se je dodobra spoznal z ljudmi in zgodovino nekdanje Karantanije.

    Njegovo pozornost so zlasti pritegnile posebnosti obreda ustoličevanja, ki ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je seveda plemstvo iz drugih dežel, naravnost osupnil prizor, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Naravnost strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega ljudstva.

    Francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin, je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. To teorijo je razvil tudi, oziroma zlasti na podlagi karantanskega prava oz. obreda ustoličevanja. Zanj je izvedel iz knjige papeža Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je podrobno proučil obred in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal vojvod, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvod stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: »Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?« Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov vojvod. Nato kmet vpraša: »Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Vsi mu odgovorijo: »Tak je in tak bo ostal!« Nato kmet lahno udari vojvodo po licu. Potem, ko vojvod zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.

    Tako je slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov, komaj sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju, pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju. 1776 je Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran.


    Spomenik ameriški deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije.

    Na podlagi poznavanja karantanskega ustoličevanja je torej nastala ameriška ustava, ki jo ves svet ima za izredno napredno in demokratično glede na takratne čase. Na tej podlagi je nastala ameriška država, ustava in listina o človekovih pravicah. Kako to, da si drznemo reči nekaj takšnega? Kakor da bi se zgodba o ameriški demokraciji začela v Karantaniji, prvi dokumentirani slovenski in celo slovanski državi iz konca 6. stoletja? Ali drugače rečeno in verjetno še bolj pravilno, v prvi slovenski državi po razpadu rimskega imperija. Pri tem seveda ne mislimo na današnjo ameriško farso demokracije, ki se je izpridila zaradi novokapitalistične in novoimperialistične globalizacijske družbe, prav tako pa tudi ne na ameriški genocid nad domorodnim indijanskim prebivalstvom pred tem.

    Slovenci smo že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA, ne samo poznali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveč smo jo dosledno tudi izvajali. In kaj imata skupnega ustoličevanje karantanskih knezov in vojvod ter ameriška Deklaracija o neodvisnosti?!

    Odgovor na to vprašanje najdemo šele dvesto let pozneje. O ustoličevanju karantanskih slovenskih knezov in vplivu te slovenske državotvorne demokratične prakse na odločitev Američanov za samostojnost oz. za Deklaracijo o neodvisnosti, je 28. novembra 1967 v ameriškem Kongresu govoril senator slovenskega rodu Frank Lausche (Franc Lavše): »Gospod Predsednik! Pravkar je izšla knjiga »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje koroških vojvod« izpod peresa profesorja Jožefa Felicijana, člana učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu. V njej dr. Felicijan raziskuje vpliv znamenite Bodinove Republike na oblikovanje kontraktualne teorije o vladanju na splošno, in posebej njen vpliv na nastanek Jeffersonove Deklaracije o neodvisnosti.

    V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je Jefferson posebej označil s svojo inicialko dve strani. Na prvi je Bodinova definicija in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na drugi označeni strani je opis ustoličenja karantanskega vojvode, slovenskega obreda, ki je verjetno veliko prispeval k ustanovitvi naše velike dežele. Dr. Felicijan pravi: »Jefferson je očitno videl v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvode pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.« Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega študija, so izrednega zgodovinskega in praktičnega pomena.


    Stran 129 iz knjige Lex Six Livres de la Republique, napisal Jean Bodin, Pariz 1576. Na njej je opis ustoličevanja karantanskih (koroških) vojvodov – Forme d'investir le Duc de Carinthie. Bodin začenja z besedami: 'Nič se ne more primerjati s tem obredom…' Izvod te knjige se je nahajal tudi v zasebni knjižnici Thomasa Jeffersona, avtorja ameriške Izjave o neodvisnosti, leta 1776.

    Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v političnem smislu in na sklepu, ki sloni na tej predpostavki, da namreč nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti v družbi neka oblika vladavine.

    Iz teh nasprotujočih si spoznanj, zanikanja naravne pravice do vladanja in potrebo po njem, teorija povzame, da obstaja pogodba med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki so vladani, ter da ima vsaka stran določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. To je, gospod Predsednik, v osnovnih obrisih opis kontraktualne teorije. Ko obravnavamo probleme vladanja in oblasti kot take, s tem pravzaprav opisujemo določbe te pogodbe.

    Mnogi so zanikovali to teorijo, tudi v času ameriške revolucije. Trdili so, da je to sicer zanimiva teorija, a je kvečjemu sanjski svet filozofov. Nobena skupnost doslej ni sprejela kake take pogodbe. In res, tudi Jefferson je mogoče mislil tako tisti čas. Toda našel je drugačna dejstva. Ko je Jefferson bral Bodinovo Republiko, je naletel na prastari slovenski ritual, znan kot ustoličevanje karantanskih vojvod. Ta običaj, ki je bil znan še v času ameriške revolucije, je bil živ dokaz obstoja te družbene pogodbe, vsaj med Slovenci.

    Vidimo močan element demokratičnosti in ameriškega razumevanja oblasti, ki se javljata v tem običaju Slovencev, živečih v Karantaniji. Bodoči vojvod ne nosi dragocenih slavnostnih oblačil; oblečen je preprosto, kot eden iz ljudstva. Kmet, sedeč na kamnu, ne upošteva moči bodočega vojvode vse dokler dogovor ni sklenjen.

    Poglejmo, kaj vprašuje kmet vojvodo: Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Ne vpraša ga, ali je plemenitega rodu, ali je bogat in slaven, niti komu namenja posebno naklonjenost. Upoštevajte tudi, gospod Predsednik, kdo prvi priseže. Vojvod! On mora prvi priseči, da bo pravičen sodnik, preden mu ljudstvo obljubi zvestobo.

    Slovenci so verjeli, da moč oblasti izhaja iz ljudstva, ki je vladano. Hoteli so, da so ljudje, ki jim vladajo, ljudje iz ljudstva. Prepričani so bili, da mora biti bistvena lastnost vladajočih sposobnost in pripravljenost. Vedeli so, da je častna dolžnost oblastnika, da je pravičen. In mi, Amerikanci, verjamemo v ta načela še danes. Verjel je tudi Thomas Jefferson v času ameriške revolucije.

    Prav gotovo je bilo Jeffersonovo prepričanje potrjeno, ko je bral Bodinov opis prelepega slovenskega obredja, obredja, ki je staro prek tisoč let. Nedvomno je ameriški način vladanja dobil svojo utemeljitev prav v Jeffersonovem branju o ustoličevanju karantanskih vojvod.

    Branje pripovedi francoskega zgodovinarja, pravnika in filozofa Jeana Bodina, o slovenskih obredih ustoličevanja knezov in vojvod ter demokratični ureditvi oz. prenosu oblasti od ljudstva na vladarje, je gotovo navdihnilo Thomasa Jeffersona pri pisanju osnutka Deklaracije o neodvisnosti.

    Tako torej obstaja prepričljiva dokumentacija o tem, da je to pogodbeno razmerje vplivalo na slavnega moža iz Virginije in da se zgodba o ameriški demokraciji začenja v Karantaniji, prvi slovenski državi iz konca 6. stoletja. Obredno ustoličevanje je pomagalo Jeffersonu, da je razvil ter v praksi uveljavil teorijo o pravici ljudstva, da izbira svoje vodje, in o oblasti, ki izvira iz ljudstva samega - ideje, iz katerih je črpal, ko je pisal Deklaracijo o neodvisnosti.

    Za doktorjem Jožefom Felicijanom, je izreden pomen ustoličevanja poudaril še eden doktor slovenskega porekla v ZDA, Edvard Gobec. V svoji knjigi Slovenian Heritage (Slovenska dediščina), izdani leta 1974, dr. Edward Gobetz opisuje slovenski prispevek Ameriki in svetu. Začenja prav z najpomembnejšim, z opisom ustoličevanja karantanskih knezov in koroških vojvod, ki je Thomasu Jeffersonu pomagal in ga navdihnil pri snovanju ameriške deklaracije o neodvisnosti. Med drugimi slovenskimi dosežki v svetovnem merilu, opisuje ustoličevanje kot demokratični obred, ki še ni bil presežen. Poleg tega omenja še številne pomembne ameriške Slovence in njihove potomce, ki so bili izbrani v ameriški parlament; mnogi so bili guvernerji držav in župani.

    V Sloveniji je obravnavalo obred ustoličevanja več avtorjev, od Janeza Vajkarda Valvazorja, preko dr. Janeza Bleiweisa, Josipa Mala, vse do Boga Grafenauerja. Najbolj zavzeto, natančno in celovito pa ga obravnava dr. Jožko Šavli, konec 20. stoletja.

    Poglejmo za zgodovinskim, kronološkim vidikom, še pravni vidik ustoličevanja.

    Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov je bilo po pričevanju kronistov nadvse slovesen in nenavaden dogodek. Dogajal se je dokumentirano skozi ves srednji vek, skupaj zanesljivo več kot sedem stoletij. V tem dolgem razdobju se je iz stroge, po vsebini in obliki demokratične predaje oblasti preizkušenemu in izprašanemu kandidatu za kneza, preobrazil v simbolično zaključno dejanje prevzema oblasti s strani dednega upravičenca.

    Izvirni karantanski obliki je bil najbližji obred, kot ga opisuje prispevek v nemški pravni knjigi Švabsko zrcalo iz 13. stoletja. Predloga za prispevek naj bi nastala v 11. stoletju. Po smrti starega vojvode so kosezi na koseških zborih ali večah, izbrali svoje zaupnike ali »poslance«. Zaupniki so nato izvolili sodnika dežele, pod čigar vodstvom so sklepali o sprejemu novega vojvode.

    Vojvodu so oblast izročili pri Knežjem kamnu v bližini Krnskega gradu. Tudi obred, opisan v Švabske zrcalu ni več čista oz. izvorna oblika ustoličevanja, v kateri je karantanska veča podeljevala oblast knezu. Vendar pa je bilo družbeni nosilec vseskozi karantansko domače prebivalstvo. V njihovem imenu so to opravilo prevzeli nekakšni »poslanci« kosezi. Prav dejstvo, da družbeni nosilec niti kasneje ni bilo fevdalno plemstvo, je najjasnejši dokaz, da izvira obred iz časov stare Karantanije in je verjetno na nek način bil izvajan tudi že v rimski provinci oz. kraljestvu Norik.

    Ko je okoli leta 747 Karantanija postala ena izmed petih samostojnih vojvodin oz. držav vzhodnega frankovskega kraljestva, so Karantanci še vedno sami volili kneza po svoje izvirnem običaju. Formalno ga je kasneje tudi imenoval frankovski kralj, dokončno pa ga je vedno potrdila le karantanska veča! V treh dokumentiranih primerih je karantanska veča tudi zavrnila vojvodo, ki jim ga je imenoval kralj, v nasprotju s karantanskim – slovenskim pravom Institutio Sclavenica, kar dokazuje, da je glavno in zadnjo besedo vseskozi imela karantanska veča oz. zbor.

    Tudi prehod iz staroslovenske vere v krščanstvo ni minil brez sprememb v obredu. V Karantaniji je trajalo polnih 75 let, vse do zatrtja upora slovenskega panonskega kneza Ljudevita Slovinskega, v katerem je sodeloval tudi del Karantancev in Karniolci, da je krščanska vera dokončno izpodrinila našo, izvirno, staroslovensko vero.

    Obred ustoličevanja se je ohranil, dodani pa so mu bili stavki o pravi – krščanski veri ipd. Poglavar vzhodnofrankovskega kraljestva je dobil ob spremembi karantanskega položaja le nekaj dodatnih pravic, ravno tako, kot jih je imel do drugih vojvodin npr. Saške ali Frankovske. Imenoval je palatina, oz. palatinskega grofa, v bistvu kraljevega odposlanca, ki so ga imele le Saška, Švabska, Frankovska, Bavarska in Karantanija.

    S temi spremembami je najlažje povezati tudi ustalitev sodnika dežele kot stalne institucije, ki pa je počasi postala dedna in so jo dolgo časa izvajali Goriški grofje, ki so izhajali iz karantanske rodbine! Napredno karantansko pravo je edino v takratni Evropi priznavalo nasledstvo po ženski strani, zato smo Slovenci dediča nemškega plemiča poročenega s Slovenko sprejeli za svojega. Tujih oblastnikov Karantanci niso sprejemali, kar so potrjevali ali zavračali ob Knežjem kamnu v slovenskem jeziku in kar je bil neke vrste prvi parlament v Evropi, po razpadu Rimskega imperija.

    Kakšno oblast predstavlja takratni parlament - karantanska veča, priča primer, ko je cesar želel izbrati karantanskega vladarja, ki pa ga Karantanci nismo potrdili na Knežjem kamnu, ker je bil dejansko tujec, Nemec. Ko je želel prevzeti oblast, ga je karantanska vojska že na meji države Karantanije nagnala nazaj in cesar proti temu ni mogel prav nič! Vse karantanske vladarje so morali po karantanskem oziroma slovenskem pravu Institutio Sclavenica potrditi predstavniki ljudstva z ustoličevanjem na Knežjem kamnu v slovenskem jeziku vse do leta 1414. Kasneje je do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!

    Na obred ustoličevanja se nanašajo vsi slovenski najstarejši pravni izrazi kot so rota, veča, pojezda in pravda. Ne glede na to koliko je posamezen element ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je ustoličevanje kot celota posebnost slovenskih Karantancev. Predstavlja edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti preprostih ljudi.

    Tudi po letu 1414 je akt ostal pravno obvezen še dolga stoletja. Zanimivo pa je, da se posamezni običaji iz obreda ustoličevanja pojavljajo tudi drugod po Sloveniji. In to kot del državnopravne slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod, močno spominjajo na obred ustoličevanja. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh slovenskih dežel.

    Vse navedene ugotovitve in dejstva vodijo do povsem jasnega in neizpodbitnega sklepa, da je bila slovenska država Karantanija utemeljena na izvirnem slovenskem pravu, (Institutio Sclavenica), katerega veljavo in upoštevanje med prebivalstvom je dokončno zatrla šele Avstrijska monarhija v 18. stoletju. Le slabih sto let smo bili Slovenci podrejeni avstrijsko-nemškemu pravnemu redu, pa tudi takrat še ne v celoti in povsod. Že leta 1848 se je ponovno začel naš boj za osamosvojitev, z jasno in javno izraženo zahtevo po Zedinjeni Sloveniji!

    Glede na početje Habsburžana Rudolfa IV. Ustanovnika (1359), vladarja Avstrije in Karantanije, ki je s svojim pečatom potrdil ponarejeno listino Privilegium maius s katero je bilo zgodovinsko pravo Karantanije raztegnjeno na vse avstrijske dežele, je povsem jasno celo nasprotno! Prav slovensko - karantansko pravo je postalo temelj državnega izročila Avstrije. Šele Marija Terezija je deželne pravice »za vedno« zajela v Pragmatično sankcijo in starodavni obred v resnici dokončno opustila!

    OBRED USTOLIČEVANJA

    Vojvode ne more narediti nihče drug za vladarja, kot svobodni deželani, ki jih zastopajo »dobri ljudje« (kosezi). Oni najprej na veči (zboru) izmed sebe izberejo sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben, dober in moder in pri tem ne gledajo ne na plemstvo in ne na oblast, temveč zgolj na poštenje. To naredijo pod roto (prisego), ki so jo dali deželi in deželanom.

    Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se mu zdi tisti ki prihaja, primeren in dober in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč, potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvodo. Če pa jim ustreza, potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati in revni, da ga sprejmejo častno in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.

    Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride novi vojvod s svojim spremstvom.


    Knežji kamen

    Vojvodo spremstvo so sestavljali vitezi in žlahtniki. Spredaj je šel Goriški grof, karantanski in kasneje koroški palatin, z dvanajstimi vitezi, ki so nosili dvanajst praporjev.

    Pred začetkom obreda je izbrani vojvod slekel svoja dragocena oblačila. Nato so mu nadeli hlačnice, suknjič in plašč, vse v sivi barvi, ter rdeč pas in čevlje z rdečimi vrvicami. Na glavo so mu posadili siv slovenski – karantanski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec je moral prosto viseti. Vojvod je nosil tudi rdečo torbo (kot simbol duhovnih vrednot) in lovski rog z rdečim jermeni. V torbi je bil sir, kruh in druge jedi.

    V roki je držal še palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad ljudstvom. S seboj je peljal marogastega bika in prav takega črno-belega bojnega konja, predstavljala sta kmetijstvo (gospodarstvo) in vojaško obrambo, temelje obstoja vsake države.

    Barve so imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz. pisana bik in konj, sta v črno-belih barvah – predstavljala karantansko deželo, podobno kot črni panter, ki je bil v enakih barvah. Prav tako pa je ta barva ponazarjala tudi staroslovensko vero v smislu dobrega in zla. Vojvod je počasi stopal naprej s svojim spremstvom. Na knežjem kamnu ga je sede pričakal svoboden kmet, ki je imel to pravico po svoji rodbini, po dednem nasledstvu. Po nekih virih naj bi imela rodbina posesti v Blažji vasi pri Podorčah. Ob zadnjem ustoličevanju je na kamnu sedel kmet Jurij Šate iz Blažje vasi. Ustoličevati je smel le najstarejši iz zgoraj navedenega rodu.

    Vojvod s palico v roki se je približal kmetu na knežjem kamnu in kmet je vprašal v slovenskem jeziku: "Kdo je oni, ki tam prihaja, tako korakajoč?" Okoli stoječi odgovore: "Deželni knez je."

    Kmet dalje povprašuje: "Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele in je svobodnega stanu, da je te časti vreden?"

    Ne? Ali je častilec in branilec krščanske vere?"


    Vsi odgovore: "Je in bode."

    "Po kateri pravici," nadaljuje kmet, "pa more mene pregnati s tega sedeža?"

    Vsi rečejo: "Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki jo ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega davka."

    Nato se kmet dvigne, rahlo dotakne z desnico vojvodovega lica, opominjajoč ga še enkrat svete dolžnosti, pravične sodbe. Stopivši z knežjega kamna odvede obe živinčeti s seboj in vojvodi prepusti svoj sedež.

    Vojvod pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega je ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in, zavihtevši ga na vse štiri vetrove, se roti in prisega, da hoče vsem biti sodnik po dolžnosti in pravici.

    Nato vzame siv slovenski klobuk in iz njega napravi požirek čiste studenčnice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč premočno po vinu in po drugih tujih dobrinah.


    Slovenski klobuk

    Posebno simboliko predstavlja prav klobuk. V srednjem veku je klobuk pomenil svobodo in plemenitost. Njegova simbolika v obredu ustoličevanja karantanskega vojvode dokazuje, da ta država nikoli ni bila podložna. Prav nasprotno od tega, kar so v preteklosti poskušali dokazati nemškonacionalni in panslovanski ideologi, zaradi svojih potujčevalnih interesov. Nato vojvodo posadijo na črno belega konja in peljejo tri krat okrog Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, staro slovensko hvalnico, zahvaljujoč boga, da je dal njim in njih deželi vladarja po njihovi volji.

    Medtem sta smela dva kmeta kositi in žeti, kar se jima je ljubilo. Ne smemo tudi pozabiti opravila požigalnika oz. kresnika, ki je v trenutku, ko je vojvod na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekoliko grmad v dokaz goreče ljubezni in vdanosti vsega naroda do bodočega vojvode. Šlo je verjetno še za starodavni običaj na podlagi staroslovenske vere, ki se je ohranil tudi v obdobju krščanstva.

    Izpod Krnskega gradu se je ustoličeni vojvod napotil preko Gosposvetskega polja od zahodne na njegovo vzhodno stran v starodavno in veličastno Gosposvetsko cerkev, kjer je najvišji deželni duhovni dostojanstvenik pel slovesno sveto mašo, pri kateri so mu stregli drugi višji duhovniki. Škof je daroval slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovil novega vojvodo, ki je bil še zmeraj v kmečki obleki.

    Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti komornika. Vojvod pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri katerem se v njihovi službi kar najbolj primerno odlikujejo maršal, komornik, stolnik in točaj.

    Po slovesnem obedu se vojvod z vsem spremstvom odpravi na bližnje Svatne oz. Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, kjer še dandanašnji stoji Vojvodski prestol. Izklesan in sestavljen je iz kamenja tako, da ima dva sedeža, enega na vzhodno, drugega na zahodno stran obrnjenega. Na prvem je sedel sam vojvoda, deleč deželne zajme (fevde) in pravico, kdorkoli jo je zaprosil od njega, na drugem je goriški obmejni grof, palatin, ki zastopa kralja in podeljuje fevde tistim, ki jim jih je bil vojvod odrekel. Da bi se spor ne zavlačeval.

    Prisotnost grofa palatina pa ni pomenila politične podrejenosti karantanskega vojvode. Pomenila je, prav nasprotno, priznanje slovenskega prava in državnosti, saj je takšen položaj v prvotnem Kraljestvu Vzhodnih Frankov pripadal le narodnim vojvodam: Bavarski, Švabski, Frankovski ter Saški in tudi Karantaniji, ki so edine imele grofa palatina.

    Vsak Karantanec - če ni drugače dobil svoje pravice - je lahko obtožil vojvodo, ko je ta sedel na Vojvodskem prestolu. Obtožil ga je lahko le slovensko, ker je bil vojvod slovenski gospod, ki je vladal slovenski deželi.


    Ustoličevanje

    Prva slikovna upodobitev ustoličenja je nastala v letih 1479/80, torej dobrih šestdeset let potem, ko je bil koroški (pred tem pa karantanski, op.p.) vojvod zadnjič ustoličen na Knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Nahaja se v dveh prepisih Avstrijske kronike 95 gospodstev. Glavni namen Kronike je bil oskrbeti znanstveni fond novo ustanovljene dunajske Univerze z ustreznim zgodovinskim pregledom habsburške vladarske rodbine in njene zgodovinske “slave”.

    To praktično pomeni, da je bilo pisanje naročeno! Če bi imeli Habsburžani pri roki kaj drugega, nikoli ne uporabili teh sijajnih slovenskih državotvornih dejanj, a neizpodbitno dejstvo je, da je njihova slava in kasnejši položaj zrasel prav iz slovenskega – karantanskega prava. Avstrija kot takšna, do tedaj ni imela lastnega zgodovinskega prava oziroma državnosti, saj je bila prvotno le karantanska Vzhodna krajina, izmenjaje se pod pravom Bavarske ali Karantanije.

    Konec 9. stoletja se je zanjo s Karantanijo pogosto borila tudi Moravska kneževina. Žal niti Karantanija niti Moravska nista nadaljevali izročila kralja Sama o tem da je v slogi moč, zato sta nazadnje ostali brez nje obe. Iz majhne Vzhodne krajine (Osterreiche / Ostmarck - vzhodna marka) pa je nastala Avstrijska monarhija. Kakor za kazen! To neizpodbitno dejstvo povsem spreminja zgodovinsko podobo habsburških dežel in zahteva novo ovrednotenje s strani slovenske uradne zgodovine.



    Pregovor dneva
    Obljuba dela dolg.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1942 v Št. Joštu nad Horjulom ustanovljena prva vaška straža
    1915 začetek druge soške ofenzive (konec 3. avgusta 1915)
    Smrti:
    1996 Bratko Kreft, slovenski dramatik, pripovednik, književni in gledališki zgodovinar, režiser (* 1905)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com