|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bila prva slovenska in hkrati tudi slovanska državna tvorba po razpadu Rimskega imperija kneževina Karantanija? V različnih ozemeljskih in političnih ureditvah je obstajala od konca 6. stoletja, do konca 12. stoletja, ko je postopoma razpadla na različne vojvodine in krajine – Veronska krajina, Istrska krajina, vojvodina Koroška, vojvodina Štajerska, vojvodina Kranska.
|
|
Slovenski knez Pribina
Pribina je v slovenskem zgodovinopisju opisan kot vojvod ali knez Spodnje Panonije. Njegovo ime v staroslovenskem jeziku pomeni Prvi (Priwina) oziroma Prvi mož ali Primus – Primož. Nekateri slovenski zgodovinarji uporabljajo zanj oznako vojvod (npr. dr. Franc Kos), drugi spet knez (dr. Franc Grivec). Dr. Šavli uporablja zanj oba naziva, najprej knez, nato pa tudi vojvod ali dux. V vsakem primeru je bil Pribina vladar Spodnje Panonije.
Starejši slovenski zgodovinarji, tisti ki še niso bili tako obremenjeni z ideologijo, pišejo, da je Pribina vladal Panonskim Slovencem živečim v 9. stoletju med rekami Dravo, Savo, Rabo, Zalo in okrog Blatnega jezera (Balatonfureth), vse do reke Donave na vzhodu. Njegova dežela se je razprostirala od mesta Ptuja (Poetovio), pa čez Pečuh, od Drave, pa do Kiseka. Glavno mesto se je sprva imenovalo Pribinovgrad, kasneje pa Blatograd (nemško Mosapurc).
Na zahodni strani je Pribinova kneževina mejila na Karantanijo, na severu pa na Zgornjo Panonijo. Na vzhodu je bila meja reka Donava in na drugi strani slovenska kneževina Moravska. Na jugu je Spodnja Panonija mejila na Bolgare in Srbe ter na jugozahodu na Hrvate. Vita s. Clementis eksplicitno trdi, da je bil Pribinov sin, knez Kocel, vladal po vsej Panoniji (dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, 2. knjiga, št. 212, Ljubljana 1906), vendar za Pribino takšnega natančnega vira ni. Kljub temu je bilo njegovo ozemlje najbrž približno enako veliko, kot kasneje ozemlje njegovega sina kneza Kocla.
Tako označujejo oba kneza slovenski zgodovinarji na prelomu iz 19. v 20. stoletje in v prvi polovici le-tega. To velja za dr. Kosa, dr. Grudna, dr. Mala in dr. Grivca. V novejšem obdobju se njihovemu mnenju argumentirano pridružujejo številni neuradni slovenski zgodovinarji med katerimi še zlasti dr. Joško Šavli.
Sedanji s panslovansko in jugoslovansko ideologijo prežeti »uradni slovenski« zgodovinarji, skušajo zanikati obstoj Slovencev v takratnem obdobju in tako vojvodo Pribino kot vojvodo Kocla označujejo kot Slovana in ne kot Slovenca. Na ravno obraten način, so si skušali oba prisvojiti Hrvati, saj sta vladala tudi velikemu delu današnje Republike Hrvaške, kasnejšemu ostanku Spodnje Panonije, katero so v 10. stoletju zasedli Madžari, deželi ali kraljestvu Slovenijeh oz. latinsko Sclavoniae. V ta namen so si npr. Hrvati celo izmislili nekakšno Posavsko Hrvaško, katera ni nikdar obstajala in je ni mogoče najti v nobenem zgodovinskem viru. Tako vojvodo Pribino, kot kneza Kocla in njegovega naslednika vojvodo Braslava, kot tudi njihova predhodnika, kneza Ljudevita in Ratimira, so si Hrvati prisvojili kot hrvaške plemiče, ki bi naj vladali Posavski Hrvaški. Kot že rečeno tega ni v nobenem zgodovinskem viru. Je pa lep primer, kako drugi narodi iz »Slovanov« naredijo Hrvate, medtem ko Slovenci iz Slovencev naredijo Slovane..
»Uradni slovenski« zgodovinarji našega časa z dr. Štihom na čelu, pa se še posebno trudijo dokazati neobstoj Slovencev, katerim odrekajo tako navzočnost v Karantaniji, kot tudi v Panoniji. Zanje so bili naši predniki vsi Slovani, ki bi naj govorili celo slovanski jezik. Kako je ta jezik zvenel nam ne znajo pojasniti, niti tega kako to, da v 9. stoletju obstajajo tako Hrvati, kot Srbi, Bolgari, Poljaki idr., kakor da oni niso »Slovani«. Po njihovem pojmovanju zgodovine so vsi našteti že obstajali kot ljudstva, le Slovencev še ni bilo, temveč so prav namesto njih bili edino in le Slovani. Seveda je takšno nesprejemljivo in nestrokovno stališče posledica ideološkega pojmovanja zgodovine, ne pa strokovnega in multidisciplinarnega znanstvenega pristopa.
Pribina je bil sprva knez v Nitri v današnji Republiki Slovenski. V tistem obdobju je bil še pristaš staroslovenske vere, vendar že naklonjen kristjanom. Na to kaže dejstvo, da je na svoji zemlji dal postaviti cerkev, katero je posvetil solnograški nadškof Adalram, kar se je zgodilo pred letom 836. (dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, 2. knjiga, št. 113, Ljubljana 1906). Iz Nitre, ga je pregnal takratni moravski vojvod Mojmir. Pribina je zbežal čez reko Donavo h grofu Radbodu (Radbod je slovensko ime, ki je soznačnica za nemško ime Rapoto, op.p.).
Ta ga je takoj predstavil kralju Ludoviku, ki je naročil, da naj Pribino poučujejo v sveti krščanski veri in ga potem krstijo. To se je tudi zgodilo in Pribina je bil krščen v cerkvi Sv. Martina v Traismaueru, kateri je takrat sodil pod solnograško nadškofijo.
Pribina je nato nekaj časa prebival pri Radbodu, nazadnje pa se je z njim sprl. Zapustil je Vzhodno krajino ali marko (Osterreich, Rakoško) in odšel s svojim sinom Koclem k Bolgarom (dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, 2. knjiga, št. 117, Ljubljana 1906).
Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 10 (MG. SS., XI, I I): "His ita peractis, Ratbodus suscepit defensionem termini. In cuius spacio temporis quidam Priwina exulatus a Moimaro duce Maravorum supra Danubium venit ad Ratbodum. Qui statim illum praesentavit domno regi nostro Hludowico, et suo iussu fide instructus baptizatus est in ecclesia sancti Martini loco Treisma nuncupato, curte videlicet pertinenti ad sedem Iuvavensem. Qui et postea Ratbodo commissus, aliquod cum illo fuit tempus. Interim exorta est inter illos aliqua dissensio quam Priwina timens fugam iniit in regionem Vulgariam cum suis, et Chozil filius eius cum illo."
Od tam se je kmalu napotil k slovenskemu vojvodu Ratimiru, ki je bil, naslednik vojvode Ljudevita ter je gospodoval po Spodnji Panoniji (Slovenijeh) med rekama Dravo in Savo. V tistem času (leta 838.) je bavarski kralj Ludovik poslal grofa Radboda z veliko vojsko nad Ratimira, da bi ga pregnal iz njegove dežele. Ratimir je imel precej šibkejše sile kot Radbod, zato se je moral umakniti s tistimi vojščaki, katerih mu ni pomoril sovražnik. Ob njem je bil tudi knez Pribina, ki se je rešil tako, da je s svojimi ljudmi preplaval Savo. Tam ga je sprejel grofa Salachon in nazadnje se je Pribina pomiril z Radbodom (Conversio Bagoariorum et Carantanorum, c. 10 (MG. SS., XI, 11).
Okoli leta 840 je Pribina dobil od kralja Ludovika v fevd del Spodnje Panonije ob reki Zali, ki se izliva v Blatno jezero. Okrog sebe je zbral tamkajšnje Panonske Slovence, navajene neprestanih vdorov tujih sovražnih ljudstev, katerim je Panonska nižina predstavljala lahko dostopno deželo. Na močvirnatem kraju je sezidal utrjeno prestolnico, katera se je najprej po njem imenovala Pribinovgrad, pozneje pa Blatograd. Za Panonske Slovence so ponovno napočili srečnejši dnevi in spet so lažje in svobodneje zadihali. Tako je nastala nova slovenska kneževina, država v sestavi kraljestva vzhodnih Frankov. Bila je zasnovana na fevdalnem razmerju, za razliko od kneževine Karantanije, ki je uveljavljala v istem kraljestvu svoje staroslovensko pravo. Kljub temu pa je tudi Panonija temeljila na starem slovenskem izročilu in spominu še iz časov pred Rimljani.
Vojvod Pribina je postavil na zemlji, katero mu je kralj Ludovik dal v fevd, več cerkva in utrjeval krščanstvo med Panonskimi Slovenci. Ko je kralj Ludovik zvedel o njegovi vdanosti do krščanske cerkve ter o njegovi skrbi do podložnih prebivalcev, mu je leta 847 podelil v popolno last vse, kar mu je prej izročil kot fevd, razen tistih posestev, katera so pripadala solnograški cerkvi. Pri tej daritvi je bilo v Reznem (Regensburg) navzočih več prič, med njimi solnograški nadškof Liupram, Rakoški mejni grof Radbod, karantanski knez Pabon in češki mejni grof Ernust.
V začetku leta 850 je kneza Pribino v njegovem glavnem mestu obiskal nadškof Liupram ter mu dne 24. Prosinca (januarja) posvetil cerkev Matere božje. Pri tej priložnosti je bilo po navedbah vira prisotnih 14 slovenskih in 17 nemških plemenitašev. Sicer ni zanesljivo, da je ta delitev na slovenske in nemške plemiče pravilna, saj je povsem mogoče, da se za čisto nemškim imenom skriva slovenski plemič. V tistem obdobju je namreč bilo moderno nositi nova »krščanska« imena, ki so zvenela tuje in ne domača, stara slovenska imena. Kot ni bila »moderna«, niti stara slovenska vera, niso bila moderna, niti stara slovenska imena.
Nekaj let zatem je solnograški nadškof znova prišel na Pribinovo zemljo ter posvetil v
Zalaplovinu (Salapiuginu) ob reki Zali, cerkev v čast Sv. Rupertu, katero je potem vojvod z vsem njenim imetjem podelil solnograški nadškofiji (Gradivo za zgodovino Slovencev, dr. Franc Kos, 2. knjiga, Ljubljana 1906, št. 149). Na Pribinovo prošnjo je nadškof iz Solnograda poslal v Panonijo mnogo zidarskih, kovaških, tesarskih in slikarskih mojstrov, ki so v Blatogradu zgradili veličastno cerkev. V to cerkev so prenesli ostanke mučenika Adrijana (Gradivo za zgodovino Slovencev, dr. Franc Kos, 2. knjiga, Ljubljana 1906, št. 167). Pod vojvodom Pribinom je bila v Blatogradu tudi postavljena cerkev Sv. Ivana (Janeza) Krstnika. V tistem obdobju so sezidali tudi več cerkva po drugih mestihSpodnje Panonije, tako npr. na Ptuju, v Kiseku, v Pečuhu in drugod.
Nekoliko pred svojo smrtjo je vojvod Pribina podelil samostanu Sv. Mavricija v Alteichu del svoje lastnine, katero je imel v okolici Zale blizu sedanjega mesta Zalabera. To Pribinovo daritev je takratni frankovski kralj Ludovik dne 20. Svečana (februarja) 860 tudi potrdil.
Vojvod Pribina je bil ves čas svojega vladanja naklonjen kralju Ludoviku. Svojo vdanost pa je plačal s svojim življenjem. Leta 861. je bil ubit v boju s slovenskimi Moravci, s katerimi se je pogosto vojskoval tudi kralj Ludovik.
Po Pribinovi smrti je njegov sin Kocel postal vladar Spodnje Panonije. Kot že zapisano, trdi zgodovinski vir Vita s. Clementis, da je bil Pribinov sin, knez Kocel, vladar po vsej Panoniji (Gradivo za zgodovino Slovencev, dr. Franc Kos, 2. knjiga, Ljubljana 1906, št. 212) Tudi on je sprva, podobno kot oče, kazal svojo naklonjenost do nemških škofov. Že leta 861 je podelil neko posestvo ob Blatnem jezeru freisinški cerkvi.
V drugi polovici leta 867, ko sta se slovenska blagovestnika Ciril (Konstantin) in Metod napotila z Moravskega, kjer sta štiri leta in pol oznanjevala sveto vero, skozi Spodnjo Panonijo v Rim, ju je vojvod Kocel, sprejel z velikim veseljem. Posebno se je razveselil, ko sta mu solunska brata pokazala v slovenskem jeziku napisane knjige, katere je lahko razumel brez tolmačev. Dal jima je na pot petdeset učencev, da bi jih poučevala v slovenskem jeziku ter v slovenski pisavi in sveti veri. Od takrat naprej je bilo prijateljevanja z nemškimi škofi konec, saj so to Koclevo ravnanje ocenili kot nevarnost, da bi Slonograška cerkev izgubila vpliv nad Slovenci.
Za obdobje vladavine kneza Pribine je značilno, uvajanje krščanske vere med Panonske Slovence in dokončen zaton staroslovenske vere. Tudi zaradi tega, a ne samo zato, je prihajalo do številnih vojn med slovenskimi velikaši, ki so se pridružili frankovskemu krščanskemu kraljestvu. Tako je Pribina bojeval bitke s slovenskim moravskim knezom Mojmirom in kasneje Rastislavom, prav tako mejni grof Rakoške ali Vzhodne krajine grof Radbod, Vojskovala sta se tudi grof Radbod in vojvod Ratimir, na strani katerega je bil tedaj tudi vojvod Pribina. Medsebojni spopadi slovenskih velikašev in obenem delitev premoženja Solnograški cerkvi, so bili tisti vzroki, katerih posledica je bilo slabljenje slovenstva in krepitev nemštva na tem območju.
Na ta način je bil iz smeri Rakoške ali Vzhodne krajine zabit prvi klin med vzhodne Slovence (danes Slovake) in zahodne Slovence. Dokončno so ga zabili vmes ogrski (madžarski) osvajalci, ki so uničili tako Panonijo (razen Slovenijeh/Sclavoniae), kot Moravsko. Vmes je bilo le nekaj svetlih trenutkov za časa knezov Kocla in Rastislava, ki sta v obeh slovenskih pokrajinah, s pomočjo svetih bratov Cirila in Metoda širili bogoslužje v slovenskem jeziku in slovensko pisano besedo.
Andrej Šiško
Viri:
Gradivo za zgodovino Slovencev, dr. Franc Kos, 2. knjiga, Ljubljana 1906;
Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Milko Kos, Ljubljana 1936;
Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, dr. Josip Mal, Ljubljana 1920;
Slovenski knez Kocel, dr. Franc Grivec, Ljubljana 1938;
Zgodovina slovenskega naroda, dr. Josip Gruden, Celovec 1910;
Zgodovina slovenskega naroda, I. (3. izdaja), dr. Bogo Grafenauer, Ljubljana1978;
Slovenska država Karantanija, Institutio Sclavenica, dr. Jožko Šavli, Bilje 2007
Awaren, Franken und Slawen in Karantanien und Niederpannonien und die frankische und byzantinische Mission, Carinthia I., Celovec 1966;
|
|
|
|
|
|
