O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Naši predniki


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    daje svetovna prvakinja v kotalkanju leta 2005 postala Slovenka iz Trsta, Tanja Romano, rojena prav tako v Trstu, leta 1983. Obiskovala je osnovno šolo pri Sv. Ivanu v Trstu, nato pa znanstveni in pedagoški licej ter pedagoško fakulteto, vse v Trstu. S kotalkanjem je začela pri športnemu društvu Polet na Opčinah nad Trstom.

    Slovenci in slovani ter Jugoslovani



    Slovenci smo premnogokrat iskali rešitev, pred pogubnim nemškim in italijanskim šovinizmom, ki je načrtno grabil po naši zemlji, hkrati pa tudi izvajal organizirano raznarodovanje in asimilacijo naših sonarodnjakov, v iskanju zaslombe v velikem Slovanstvu. To smo si predstavljali precej po svoje in dejansko nikdar tako kot večji in veliki slovanski narodi.

    Zgodovina je povsem jasno pokazala, da so bila takšna razmišljanja Slovencev naivna in predvsem enako škodljiva našemu narodu, kot simpatiziranje z nemštvom (nemškutarstvo), italijanstvom ali madžarstvom. Še danes lahko med Slovenci najdemo zapeljane in zavedene simpatizerje nekakšnega »slovanstva«. Ti še zmeraj vidijo rešitev slovenskih interesov v objemu velikih »slovanskih ali jugoslovanskih bratov«.

    Če pogledamo slovensko zgodovino samo v 20. stoletju, bomo takoj videli, da nam ti t.i. slovanski brati niso pomagali pri prav nobenem od ključnih trenutkov v obstoju slovenskega naroda.

    Najprej največji slovanski narod Rusi: Namesto česa pozitivnega, predvsem pa pomoči pri ohranitvi slovenskega narodnega ozemlja (kar so slovenski slovanofili od njih pričakovali), so nam prinesli protinarodni komunizem in državljansko vojno. Prinesli so nam ideologijo, ki je na Slovenskem povzročila več kot sto tisoč žrtev – mrtvih, zaprtih, pregnanih. Povzročila je tudi velik zaostanek zlasti na gospodarskem področju, kjer smo bili pred pojavom komunizma (Stalinizma), na precej podobni ravni kot Avstrija in Italija. Po petdesetih letih komunizma smo močno zaostali za njima.

    Ključnega leta 1945, so »naši veliki slovanski bratje Rusi«, pustili nas Slovence na cedilu. Že v začetku leta 1945 so v Jalti naše ozemlje prepustili zahodnemu vplivu, pod svoj vpliv pa so si priborili »jugovzhodno Jugoslavijo«. Zato nas ob naših prizadevanjih za Trst, Gorico in Primorsko, pa tudi za Celovec in Koroško niso podprli! Raje so podprli postfašistično Italijo in postnacistično Avstrijo, ali drugače rečeno romanske in germanske interese. O slovanskih, kaj šele slovenskih ni bilo ne duha ne sluha!

    Za velikimi »slovanskimi brati«, poglejmo še »jugoslovanske brate«.

    Najprej Hrvate, ki so nam najbližji: V 16. stoletju so bili Hrvati poraženi v vojni s Turki. Hrvaške takrat več ni bilo! Njihovo plemstvo in številni begunci, so pobegnili v Slovenijeh (Sclavoniae), kjer so jih sprejeli panonski Slovenci, ki so živeli v tej deželi. V tem obdobju so se begunci s Hrvaške naselili tudi v južnem delu Istre med tamkajšnjimi Slovenci. Hrvati so pod pretvezo skupne obrambe pred Turki, najprej ustvarili skupni hrvaško-slovenski zbor (sabor), nato pa v naslednjem stoletju, tamkajšnjim Slovencem razložili, da je tako vseeno kaj so, ker so oboji bratje in oboji Slovani. Nato so jim razložili še to, da je potrebno poenotiti slovenski in hrvaški jezik. Za to so iznašli »ilirski jezik in ilirsko gibanje«. Nazadnje je skupen »ilirski jezik« postal ponovno hrvaški jezik, slovenskega pa več ni bilo. V njegov spomin je ostalo samo »kajkavsko narečje«, hrvaškega jezika. Literaturo Panonskih Slovencev so nam preprosto ukradli in si jo prilastili (Vramec, Habdelič, Ratkaj, Pergošič, Petretič), priimke pa spremenili v ć, namesto originalnih Habdelich, Petretich, itd.)

    Opogumljeni z izkušnjami in uspehom med Panonskimi Slovenci, so v začetku 19. stoletja Hrvati poskusili z ilirizmom še med Karantanskimi Slovenci. Toda tokrat so bili Slovenci vendarle že nekoliko bolj ozaveščeni, kljub temu pa je bilo kar precej privržencev enotnega »ilirskega naroda«. V 19. stoletju je tako nastala tudi teza o Slovencih, kot »Alpskih Hrvatih«. V poduk, o iskrenem sodelovanju Hrvatov in njihovi dobronamernosti do nas »slovanskih bratov« Slovencev, bi nam morali biti vsaj trije hrvaški politiki (Trumbić, Milić in Tresić-Pavičić), ki so bili v letih med 1903 in 1907, na ljubo kompromisa z Italijo, pripravljeni žrtvovati slovenski Trst in dele Slovenskega primorja ter Istre (ironija tega je, da se je to 40 let pozneje res zgodilo). Svojega niso bili pripravljeni dati Italijanom, bili pa so pripravljeni dati jim slovensko ozemlje! Zanimiv je npr. zapis ljubljanskega škofa Jegliča, ki je v svoj dnevnik leta 1903 zapisal: »Bal sem se, da se zaradi Hrvatov ne bo preveč poudarjala vzajemnost naša in hrvaška. No, še dosti zmerno se je govorilo. Jaz za to »zajednico« nič kaj dosti ne maram, ker Hrvatje jo tako razumejo, da se moramo mi pohrvatiti.« Točno tako so Hrvati videli tako Ilirizem, kot tudi novoilirizem.

    V letih 1918-1929, so nam »slovanski brati Hrvati« ukradli Medmurje na vzhodu Slovenije, zatem pa še Čabar, Gerovo in Prezid ter Žumberak. Ko so se Maistrovi prostovoljci leta 1919 borili proti avstronemcem pri Radgoni, jim hrvaški Karlovški pešpolk ni hotel na pomoč in se je temu uprl! Nekaj mesecev kasneje, 23.7.1919, je Karlovški pešpolk odločilno zatrl slovenski vojaški upor v Mariboru, ko so slovenski vojaki hoteli odkorakati v Ljubljano in tam razglasiti Republiko Slovenijo!

    Leta 1941, so »slovanski brati Hrvati« najprej izdali slovensko prostovoljsko Soško legijo Nemcem, nato pa so kot četrti okupator zasedli slovensko ozemlje južno od Brežic ter ga priključili svoji NDH!

    Leta 1945 in 1946, so nam »slovanski, jugoslovanski in še komunistični bratje Hrvati«, ukradli preostali še slovenski del Medmurja (v okolici Štrigove), kjer so nad Slovenci izvedli genocid! Še huje je bilo v Istri, kjer so premaknili mejo od reke Mirne do potoka Dragonja!

    Leta 1991 je bil med »slovanskimi brati Hrvati« in Slovenci podpisan sporazum o skupni vzajemni pomoči v primeru, da bo napadena katerakoli izmed novih držav – Slovenija ali Hrvaška. Ob napadu na Slovenijo, se Hrvaška sporazuma ni hotela držati!

    Leta 1993, po tem, ko smo jim Slovenci pomagali z orožjem in opremo v njihovi vojni, so Hrvati istočasno zasedli ozemlje na levem bregu Mure, pri Hotizi in si ga prisvojili, obenem pa še ozemlje na levem bregu Dragonje v Istri. Na obeh zasedenih ozemljih je imela do takrat jurisdikcijo slovenska policija, ki se je umaknila, Hrvati pa so nato popisali in narisali nov kataster. Za tem so na slovenskem ozemlju postavili mejna prehoda, ki stojita še danes!

    In še Srbe: Enako kot Hrvati, so tudi številni Srbi v 16. stoletju pobegnili pred Turki iz Srbije, Kosova in iz Bosne ter se naselili v Slovenijeh. Po tem so si začeli lastiti vzhodno Slovenijeh in pa seveda Krajino. Tudi oni so skupaj s Hrvati asimilirali panonske Slovence.

    V 20. stoletju so najprej s prevaro in lažnimi obljubami priključili Kraljevini Srbiji Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nato so pustili svoje »slovanske brate Slovence«, same v boju za severno mejo, proti Avstronemcem. In ne le to. Oddelek, sestavljen iz Srbov, ki bi naj le pomagal slovenskim »jugoslovanskim bratom«, se je brez izstreljenega naboja v Grabštajnu na Koroškem predal Avstronemcem, ki so nato sprožili ofenzivo proti Slovencem!

    Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918 ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik.

    Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Malega travna (Aprila) 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo.

    V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja so Srbi poslali svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško.

    Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, je že leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti z ustanovitvijo Jugoslovanskega odbora v Londonu. Njegov poglavitni namen je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega ozemlja k srbohrvaškemu ozemlju v skladu z velesrbskimi interesi.

    Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno. Tako Angleže, kot tudi Francoze so namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejše Jugoslavije. Na ta način so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveč osvobaja in da je prav zato potrebna združitev »troimenega naroda« pod vodstvom srbskega kralja in srbske kraljevine

    Dejansko pa Nikola Pašić niti vedeti ni hotel za tretjega člana t.i. troedinega naroda. Ko se je Velikega Travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je pojasnil srbsko stališče glede londonskega sporazuma sledeče: » Ni mogoče, da mi Srbi, Italiji ne priznamo nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi težimo k morju, toda na noben način ne zahtevamo vojaških pristanišč in pravice da imamo v njih zasidrano vojno mornarico. Hočemo le izhod na morje. Italija nima proti temu čisto nič; torej če lahko sploh govorimo o sporih ali o različnih pogledih, so lahko ti le glede števila morskih oporišč, ki so Italiji nujna za obrambo svoje vojaške moči na Jadranu. (Navedba je iz knjige Jugoslavija u Americi, Zagreb, 1922, ki jo je napisal prostozidar in član Jugoslovanskega odbora, dr. Hinko Hinković.)

    Dejstvo je, da je tudi med Srbi in Italijani bil sklenjen pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim interesom. Na račun nas Slovencev seveda! Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakršnih težav, saj so se oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Istre, Goriško- Gradiščanske in dela Notranjske. Oboji so računali, da bodo z vojno pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglašali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, je bilo kaj malo mar za interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav nič ustrezal. Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na štiri dežele, v katerih bi Slovenci kot narod bili ogroženi. Tako bi lažje »posrbili« tisti del Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji. Vedno bi lahko Slovencem »prodali« to, kar so nam dejansko, vsa leta takšne in drugačne Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih krožnikih. Da so oni (Srbi) in nihče drug, naši osvoboditelji in odrešitelji ter da se lahko samo njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in madžarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec), Graz (Gradec), Villach (Beljak) in podobno. To, da so vsa ta leta tudi oni nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle »troedini narod, Jugoslovani ali Slovani«!

    V obdobju med obema svetovnima vojnama, je srbski kralj uvedel diktaturo in prepovedal ime Slovenija ter celo slovensko zastavo. V imenu velesrbskih interesov so hoteli iz nas Slovencev narediti Jugoslovane kar bi pozneje pomenilo ponovno Srbi.

    Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo, 6. Malega travna 1941, so »bratje Srbi« pokazali, kako bodo pomagali nam Slovencem. Obrambe v Sloveniji sploh niso organizirali, nasprotno, še Slovence so mobilizirali v Bosno, našo deželo pa pustili na milost in nemilost nemškemu okupatorju!

    Med drugo svetovno vojno, so »jugoslovanski bratje Srbi«, že v začetku prevzeli najpomembnejše poveljniške položaje v slovenski partizanski vojski, obenem pa poskrbeli za likvidacijo velikega števila slovenskih domoljubnih poveljnikov in tudi borcev med partizani. Leta 1945 so dokončno ukinili slovensko partizansko vojsko, kljub obljubi, da tega ne bodo nikdar storili (Tito v Jajcu leta 1943). Slovenske vojaške enote so ohranili samo dokler se je bilo potrebno še boriti, in osvoboditi naše ozemlje. Nato so jih razpustili in preoblikovali ter izdali ukaz o umiku iz Trsta, Gorice, Celovca in Koroške! Tudi tokrat nas »jugoslovanski bratje« niso prav nič zaščitili pred Germani in Romani!

    Med leti 1945 in 1991 so izvajali »bratski jugoslovanski komunistični« teror nad slovenskim narodom, ki so ga vsa ta leta gospodarsko ropali, pri nas naselili okrog 200.000 srbsko govorečih ljudi, ki bi naj predstavljali bazo posrbljenja (jugoslovaniziranja) Slovenije, nazadnje pa so nam hoteli vsiliti še skupna jedra, ki so pomenila postopno srbizacijo slovenskih šol.

    Nenazadnje so nas leta 1991 še vojaško napadli, a so bili v nekaj dneh popolnoma poraženi, zato so ubrali drugo taktiko. Zaradi lastnih interesov na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, so se začasno umaknili iz Slovenije, ki pa je še vedno v njihovi interesni sferi. V letih po vojni in do danes so pri nas organizirali močno t.i. »udbomafijsko« organizacijo, s pomočjo katere se financirajo in zagotavljajo še naprej svoje gospodarske in politične interese.

    To je kratek oris pomoči naših »velikih bratov Slovanov in Jugoslovanov« nam Slovencem in resnično nerazumljivo je, da je pri nas še zmeraj prisotna ideja o slovanskem ali jugoslovanskem bratstvu. Ob tem je potrebno poudariti, da je bilo med Slovani, ki so dejansko le jezikovni pojem, ogromno vojn in med številnimi slovanskimi narodi je zgodovinsko prisotno sovraštvo npr. Rusi in Ukrajinci, Poljaki in Rusi, Ukrajinci in Poljaki, Srbi in Hrvati, Bolgari in Srbi. Ob poznavanju teh dejstev je ideja nekakšne velike in združene »Slovanije«, ki bo zaščitila tudi interese Slovencev ne samo utopija, temveč popoln nesmisel.

    In da ne bo pomote. Slovenci lahko najdemo svoje zaveznike tudi med Slovani (nedvomno jih med njimi tudi imamo npr. Slovake in Čehe), vendar le na podlagi interesov, pri čemer moramo mi imeti pred seboj jasne lastne narodne interese!

    Slovenci, zapomnimo si! Svobodo si moramo priboriti in jo obdržati sami, kajti le takšna svoboda je prava in resnična svoboda! Zavezništvo pa je nekaj povsem drugega.

    Ob tem poglejmo še en zanimiv in poučen primer odnosov na relaciji Slovenci, Slovani, Jugoslovani. Gre za pesem z naslovom Hej Slovenci!
    Ja, prav ste slišali. Hej Slovenci! Jo poznate?! Večina Slovencev je zanesljivo ne, toda večina pozna pesem Hej Slovani! Zanimivo, kajne?

    Pesem Hej Slovenci je nastala v obdobju taborskega gibanja okrog leta 1870. Melodija oziroma napev, je pravzaprav poljski, oziroma gre dejansko za današnjo poljsko državno himno, le ritem se nekoliko razlikuje. Besedilo pesmi je slovenska priredba češkega besedila (Po češkem). Pesem ima torej nedvomno slovanske korenine – poljsko melodijo in za osnovo češko besedilo, je pa prirejena in napisana za nas, Slovence. Kot že rečeno, je bila pesem aktualna v obdobju Taborov in programa Zedinjene Slovenije. Toda proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. je program Zedinjene Slovenije zamenjalo novoilirstvo in jugoslovanstvo. Pesem je počasi začela toniti v pozabo.

    V prvi Jugoslaviji in pred tem Kraljevini SHS, je po uvedbi diktature, še bolj prišlo v ospredje, opevanje enotnega jugoslovanskega naroda. Jugoslovanska diktatura je prepovedala tako ime Slovenija, kot tudi slovensko zastavo. Pesmi kot je bila Hej Slovenci, so bile prav tako nezaželene.

    Po drugi svetovni vojni je nastala »nova Jugoslavija«, ki je potrebovala seveda tudi državno himno. Tako smo dobili za himno pesem Hej Slovani! Besedo Slovenci, je preprosto zamenjala beseda Slovani, sicer pa je besedilo praktično ostalo enako. In tako danes večina pozna pesem Hej Slovani, ne pa tudi pesmi Hej Slovenci, ki je dejansko 75 let starejša in vsekakor bolj izvirna. Nauk, ki iz tega izhaja, je nazoren!

    Danes jugoslovanske himne Hej Slovani ni več, tako kot tudi ni več Jugoslavije. Slovenci se lahko mirne vesti, obogateni s pomembnimi izkušnjami vrnemo tja, kjer smo skrenili s poti ob koncu 19. stoletja in nadaljujemo. Hoteli so nas spremeniti iz Slovencev v Slovane (čeprav nikdar nismo zanikali tega, da ne bi bili Slovani, hoteli pa smo vendarle ostati predvsem Slovenci!) in Jugoslovane, nas izbrisati, vendar neuspešno. Danes lahko ponovno zveni pesem Hej Slovenci! In z njo tudi zadnja kitica – Bratje! Mi stojimo trdno, kakor zidi grada, črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!

    Hej Slovenci (Duh slovenski)




    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com