|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.
|
|
Ustavna pritožba - primer Erik Valenčič
Ustavna pritožba Hervardov zoper sodbi v primeru Valenčič
Dopis Ustavnega sodišča Hervardom, z dne 27. 6. 2014
Odgovor Hervardov Ustavnemu sodišču RS
Ustavna pritožba Hervardov zoper sodbi v primeru Valenčič
Ustavna pritožba zoper
sodbo Višjega sodišča v Ljubljani
št. II K 39652/2010, z dne 12. marec 2014,
v zvezi
s sodbo Okrožnega sodišča v Novem Mestu
št. II K 39652/2010, z dne 17. junij 2013
in PREDLOG za vrnitev sojenja na prvo stopnjo
USTAVNI PRITOŽNIK:Zveza Domoljubnih Društev Hervardi, Miklavška ulica 26, 2000
Maribor, ki jo zastopa predsednik Andrej Šiško
IZPODBIJANI AKT:
Višje sodišče v Ljubljani, sodba II K 39652/2010 12. marec 2014
Priložene kopije drugih posamičnih aktov, ki so bili v zvezi z izpodbijanim aktom:
- 2013-06-17 Sodba Okrožnega sodišča v Novem Mestu, II K 39652/2010
- 2013-06-17 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
- 2013-05-24 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE
Izčrpanost pravnih sredstev:
Dne 24. aprila 2014 je odvetnik tožeče stranke prejel sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, v primeru II K 39652/2010.
Zakon o kazenskem postopku ne predvideva pravice do izrednih pravnih sredstev (obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti) za tožečo stranko:
- Postopek se sme obnoviti samo v korist obsojenca. (410. člen ZKP-UPB8)
- Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti le vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. (421./1 člen ZKP-UPB8)
Odločbe:
- 2014-03-12 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II K 39652/2010
- 2013-06-17 Sodba Okrožnega sodišča v Novem Mestu, II K 39652/2010
- 2013-06-17 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
- 2013-05-24 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
V skladu z 51. členom ZUstS 60-dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe še ni potekel.
Pravočasnost
V skladu z 51. členom ZUstS je pričel 60-dnevni rok pričeti teči od vročitve sodbe (24. april 2014) in torej za vložitev ustavne pritožbe še ni potekel.
Domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine:
1. Enakost pred zakonom (14. člen)
2. Uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen)
3. Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen)
4. Enako varstvo pravic (22. člen)
5. Pravica do sodnega varstva (23. člen)
6. Pravica do povračila škode (26. člen)
7. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen)
8. Svoboda izražanja (39. člen)
9. Pravica do popravka in odgovora (40. člen)
10. Svoboda vesti (41. člen)
11. Pravica do zbiranja in združevanja (42. člen)
12. Izražanje narodne pripadnosti (61. člen)
13. Prepoved spodbujanja k narodnem sovraštvu in nestrpnosti (63. člen)
Razlogi, ki utemeljujejo zatrjevanje kršitve
S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II K 39652/2010, izdani dne 12. marca 2014 (vročeni 24. aprila 2014), v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem Mestu, št. II K 39652/2010, z dne 17. junija 2013, se je zaključila le ena od etap dolgotrajne medijske in pravne kampanjske diskreditacije Zveze domoljubnih društev Hervardi, njenih članic (posameznih domoljubnih društev), ter članic in članov teh društev, ki sestavljajo samo Zvezo.
Ustavno sodišče mora upoštevati dejstvo, da se širša kampanja še vedno nadaljuje in se bo s strani določenih akterjev nadaljevala tudi v prihodnje, v kolikor Sodišče na podlagi tega primera ne bo vzpostavilo vsaj minimalnih ustavno-pravnih standardov pravne zaščite oškodovancev.
1. Enakost pred zakonom (14. člen)
Glede na potek sodnega postopka, tako na Okrožnem, kot na Višjem sodišču zatrjujemo, da je bila kršeno načelo enakosti pravic, glede na pripadnost narodu in prepričanju.
Kot pripadniki slovenskega naroda, ki se povezujemo v Domoljubna društva Hervardi in Zvezo domoljubnih društev Hervardi (ZDDH), da bi skupaj negovali in razvijali slovenstvo – pri tem mislimo tako kulturo, zavest, poznavanje zgodovine, jezika, glasbe ter številnih drugih vrednot in dobrot, smo najprej s strani »aktivista-novinarja« Erika Valenčiča preko medijev doživljali večletne neupravičene napade in lažna etiketiranja, nato pa smo še na Okrožnem in kasneje Višjem sodišču dobili na znanje, da je lahko naše delovanje v medijih kadarkoli označeno za »rasistično« in tudi »neonacistično« (postopek zoper »aktivistko-raziskovalko« Marto Gregorčič, ki je Hervarde označila za »neonaciste«, je na Okrožnem sodišču v Novem Mestu, pri istem sodniku Boštjanu Koviču zaključen s sodbo v našo škodo, čaka se na pisno obrazložitev sodbe).
Na tem mestu moramo poudariti nekaj ustavnih izhodišč, mimo katerih ne sme in ne more noben pravni ocenjevalec, pomembna pa bodo v nadaljevanju naše argumentacije:
- preambula k slovenski Ustavi pravi, da je Republika Slovenija nastala tudi na podlagi zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci bíli večstoletni boj za narodno osvoboditev;
- kdor deluje v skladu s 5. členom Ustave RS, in pomaga (državi) pri skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije, verjetno ne bi smel biti zaničevan, poniževan in degradiran z etiketo »rasizma« v drugorazrednega državljana;
- glede na 61. člen Ustave RS, ki pravi, da imajo vse Slovenke in vsi Slovenci pravico, da svobodno izražajo pripadnost slovenskemu narodu in da gojijo slovensko kulturo, verjetno ne bi smeli zlahka uporabljati napačnih in žaljivih izrazov za tiste, ki se zavedamo tega in smo ponosni na to, da smo Slovenci, potomci nekdanje velike družine Slovenov, ki je segala od Baltika do Jadrana in Črnega morja (Predavanje zgodovinarja dr. Cyrila A. Hromnika na Univerzi na Primorskem in Sloveni, Slovaki, Korenine).
Trdimo torej, da smo bili Zveza DD Hervardi in njeni člani najprej blateni, potem pa še sodno procesirani na diskriminatoren način, ravno zaradi tega, ker predstavljamo in branimo slovenstvo. Naj tu le še navedemo opis našega smotra in delovanja (Kdo smo), ki ga mora sprejeti vsak naš član, sicer to niti ne more postati:
Združuje in povezuje nas najvišja vrednota, ki nam je za vedno dana že ob rojstvu - slovenstvo! Povezujejo nas slovenski jezik, slovenska zgodovina, slovenska kultura (meseci, narodne noše, jezik…), naš način življenja, naši skupni predniki.
Kljub temu so prijatelji, podporniki in člani društev, ki so včlanjena v Zvezo DD Hervardi tudi taki, ki se niso rodili kot Slovenci, pa vendar čutijo in razumejo pomen, položaj in vlogo slovenskega naroda ter njegovega jezika in kulture v Evropi in svetu, zato je potrebno v vsakem primeru razumeti, da v Zvezi DD Hervardi nikoli nismo imeli in nimamo problema z etiketo ali oceno »nacionalisti«, saj ta pojem razumemo v njegovem pravilnem, strokovnem pomenu:
nacionalizem, avtor: dr. Vlado Sruk
Vedno pa bomo zahtevali, da se v slovenskih medijih in predvsem v pravosodju uporablja slovenski jezik na pravilen način, zato bomo oznako »rasist«, ki jo bo hotel kdo ponovno podtakniti ZDDH vedno razumeli tako, kot jo določajo jezikovna pravila:
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pod pojmom »rasizem« razume:
(http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=rasizem):
rasízem -zma m (i?) miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost, pravice: obsojati rasizem; boj proti rasizmu d
rasístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na rasiste ali rasizem: rasistična gonja; rasistična ideologija, organizacija / odklanjati stike z rasistično vlado d
Ne tako zanemarljiva svetovna spletna enciklopedija Wikipedija pa (mlajšim) bralcem razloži naslednje (http://sl.wikipedia.org/wiki/Rasizem):
Rasizem
- Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Risba lobanj, s kakršnimi so zagovorniki rasizma »znanstveno« dokazovali, da so črnci ravno tako različni od belcev kot šimpanzi od drugih opic.
Rasizem je oblika diskriminacije, ki jo pogosto razlagajo kot skrajni vidik negativnega nacionalizma.
Rasizem temelji na predsodkih o rasnih razlikah med ljudmi, izraža pa se v vedenju, diskriminaciji in dejanjih.
Rasne razlike se nanašajo na biološke (fiziološke) razlike med ljudmi. Mnoge rasistične teorije so v preteklosti skušale dokazati, da se rase med seboj razlikujejo tudi po sposobnostih, inteligenci, moralnih vrlinah itd.
Enakost pred zakonom pomeni tudi to, da se enaki pravni standardi vežejo na vnaprej znane in predvidljive pojme in izraze, torej je potrebno ob konkretnih oznakah še posebej pazljivo presojati o tem, kakšne konkretne in vnaprej določene vsebine posamezna oznaka (v tem primeru »rasizem«) nosi s seboj – in se to tudi obravnava na enak način vsakič, ko pride do sodnega razčiščevanja. Nikakor ne moremo in ne bomo pristajali na to, da posamezniki poljubno širijo konkretni pojem rasizma tudi na razlage, ki ne držijo vode, to pa je bilo tudi naše temeljno vodilo skozi celoten dosedanji kazenski postopek proti obtoženemu »aktivistu-novinarju« Eriku Valenčiču.
Kot je razvidno iz zapisnikov glavnih obravnav, se je obramba poskušala sklicevati na »nekega ameriškega strokovnjaka«, ki da je razširil pojmovanje »rasizma« in je zato prišlo na koncu celo do tako absurdne argumentacije ene od prič obrambe, da je namreč lahko tudi Slovenec – Slovencu rasist.
2. Uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen)
Zvezi DD Hervardi je bila med postopkom večkrat kršena pravica do (učinkovitega in pravičnega) sodnega varstva, ki je zagotovljena tudi v tem členu (glej točko 5.).
Pravica Zveze DD Hervardi, da širi in objavlja svoje poglede na slovensko zgodovino, družbo, kulturo in druge vsebine, je vsekakor omejena s pravico vseh drugih, da zaradi teh pogledov niso v nobenem primeru žaljeni, blateni ali lažno obsojani.
Nasprotno pa je pravica svobode govora obtoženega Valenčiča omejena z enako pravico Zveze DD Hervardi (da niso žaljeni, blateni ali lažno obsojani) – in tu je prišlo do kršitve, tako s strani obtoženega, kot s strani Okrožnega in Višjega sodišča.
3. Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen)
Zvezi DD Hervardi in njenim članom je bila z označitvijo za »rasiste« grobo kršena temeljna človekova pravica do dostojanstva. Omenjena sodišča niso upoštevala, da obtoženi in njegova obramba dejansko niso uspeli predstaviti resnega dokaza, zakaj bi bilo mogoče Zvezo DD Hervardi označevati kot »rasiste«. Kot bomo navedli kasneje, je celoten zagovor obtoženega temeljil na tem, da je »skrbno pregledal spletno stran«, da je »dolga leta spremljal to sceno« in da »je bil prisoten na protestu pri Dragonji«. Če samo to zadošča za tako nevarno, hudo in škodljivo oznako, ki se je je dejansko težko otresti, in če sodišče tako vedenje dopusti, potem je to zadnji znak, da so se standardi etiketiranja v medijih nevarno znižali. Tu ni govora le o »navadni«, ampak o skrajno občutljivi in težki besedi, oziroma oznaki, ki – če ni uporabljena primerno – ne le žali dostojanstvo, ampak tudi občutno škodi napadenemu.
4. Enako varstvo pravic (22. člen)
V samem postopku pred Okrožnim sodiščem je prišlo do neuravnoteženega in neenakega obravnavanja obeh strank. ZDD Hervardi je sodnik Kovič namreč dopustil pričanje prof. Žige Vodovnika, ki je lastno stroko degradiral vsaj dvakrat:
1. Na izrecno vprašanje tožeče stranke, ki je izhajalo iz njegovega lastnega predhodnega pričanja: »Ali in kako se lahko nekdo, ki se sam označuje kot pripadnik slovenskega naroda, rasistično vede do drugega, ki se prav tako čuti pripadnika slovenskega naroda? Ali lahko to pojasnite tako, da bo razumljivo?«, prof. Vodovnik ni hotel odgovoriti. Sodnik Kovič tega, 3-krat ponovljenega vprašanja, ni vpisal v zapisnik, kljub temu, da je ta vsebina bistvenega pomena za celoten postopek in predvsem za oceno kredibilnosti take priče!
2. V zapisniku prav tako ni bila zabeležena druga izjava nenavadnega profesorja, ki se glasi: »Lahko bi dejansko debatirali o tem, ali slovenski narod sploh obstaja.« Izhajajoč iz trdnih ustavnih temeljev, ki smo jih navedli na začetku ustavne pritožbe, moramo ugotoviti, da je naša ocena profesorja Žige Vodovnika pravilna. To oceno smo predstavili v pritožbi Višjemu sodišču v Ljubljani in tam navedli, da je omenjeni jasno protinarodno, protislovensko in – po njegovih merilih – rasistično usmerjena oseba brez potrebne kredibilnosti, oziroma skrajno pristranska ter neprimerna za pričanje, kaj šele za podajanje tovrstnih strokovnih mnenj. Žal Višje sodišče tega dejstva ni upoštevalo in je dopustilo, da na takem in na podobnem argumentiranju stojijo tako celotna obramba obtoženega, kot tudi obe sodbi.
Naj poudarimo – vse priče, ne le prof. Žiga Vodovnik, ampak tudi Mitja Velikonja, v primeru Marte Gregorčič pa še prof. Rastko Močnik in dr. Barbara Rajgelj, so pričale na podoben način, vsakič izhajajoč iz dvoma, kaj je sploh narod, kaj je sploh slovenski narod in kaj smo sploh Slovenci. Ta sentiment seveda delita tudi oba obtožena – Erik Valenčič in Marta Gregorčič, saj vsi skupaj izvirajo iz istih logov, so namreč sodelavci, bodisi na Filozofski fakulteti ali Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ali pa soborci v različnih aktivističnih podvigih (Mirovni inštitut, Delavsko-pankerska univerza, Metelkova, Socialni center Rog…). Vsekakor gre za povezano skupino ljudi, ki se med sabo izredno dobro poznajo, ter zelo verjetno tudi usklajujejo »teoretske osnove«, saj je potrebno »sodelovati na projektih« in vedno »strokovno upravičiti« prejemanje proračunskih sredstev, hkrati pa še kolektivno najti »prave sovražnike« in v tem primeru so svoje nože nabrusili proti Hervardom. Na Evropskem sodišču teh klientelističnih povezav ne bo težko dokazovati.
Na drugi strani okrožni sodnik Kovič ni dopustil pričanja priče tožeče stranke, Samsona Beriše, po rodu Roma-Cigana, ki bi lahko pojasnil, da kot Rom-Cigan pri ZDD Hervardi in njenih članih nikoli in nikdar ni zasledil česa podobnega negativnemu nacionalizmu, kaj šele šovinizmu ali »rasizmu«. Enako je bilo tudi z drugo pričo tožeče stranke, Orhanom Mehmetijem, po rojstvu pravtako Ciganom-Romom.
Pomembno je tudi dejstvo, da je isti sodnik Boštjan Kovič v primeru Erika Valenčiča upošteval dodatno pisno mnenje prof. Mitje Velikonje, v primeru Marte Gregorčič (II K 36939) pa ga je na predlog tožeče stranke zavrgel, kljub temu, da je tožeča stranka oziroma njen zastopnik v obeh primerih prostestirala na enak način, torej naj se to mnenje ne upošteva.
Okrožni sodnik Boštjan Kovič je po zaključku glavne obravnave dne 24. 5. 2013, predstavniku tožeče stranke, predsedniku Zveze Domoljubnih Društev Hervardi Andreju Šišku dejal, naj »glede na to kako se stvari odvijajo razmisli, ali je sploh še smiselno vztrajati pri tožbi, ali pa jo je morda boljše umakniti«. Takšno ravnanje sodnika sredi sodnega postopka, ko je bila zaslišana zgolj ena priča obtoženega, po našem mnenju pomeni več kot očitno pristranskost in je povsem nesprejemljivo, saj je okrožni sodnik tako dal vedeti, da se je že odločil kako bo razsodil, čeprav sploh še ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in pričami.
Tožeča stranka je v svoji pritožbi na Višje sodišče v Ljubljani (priloga 1) navedla še mnogo drugih dejstev, ki so se zgodila med sojenjem, vendar prepušča Ustavnemu sodišču v presojo, naj samo razbere, katere kršitve so bistvene za presojo stopnje kršitve načela enakega varstva pravic.
5. Pravica do sodnega varstva (23. člen)
V tem primeru gre za presojo, ali je bila kršena pravica do učinkovitega, pravičnega in zakonitega sodnega varstva in več dejstev govori v prid argumentacije, da je temu bilo tako:
a) Sodnik ni upošteval vrste pripomb tožeče stranke in njenega zagovornika, ki so se nanašale na konkretne vpise v zapisnik. Sodnik je narekoval zapisničarki »na pamet« in »po spominu«, pri čemer je prišlo do številnih nejasnosti in netočnosti, ki jih praktično ni mogoče sanirati za nazaj. Že samo zaradi tega nesprejemljivega ravnanja bi moralo odreagirati Višje sodišče, pa tega ni storilo.
b) Kljub protestom je sodnik upošteval priče obrambe kot »strokovne«, čeprav je več kot jasno, da so med seboj povezane tako karierno, kot prijateljsko in aktivistično. Za tako ugotovitev je potrebno le uporabiti Google, lahko pa navedemo, da je npr. Marta Gregorčič doktorirala pri Rastku Močniku, Erik Valenčič je bil z njo na aktivističnem izletu v Bagdadu, Vodovnik in Močnik izdajata knjige pri isti založbi Sophia (k njej se vrnemo kasneje, ker je pomembno) in sodelujeta v istih projektih, Vodovnik je tesen sodelavec (http://www.politologija.si/1/Katedra/Clanikatedre.aspx) z Igorjem Lukšičem (prejšnji predsednik SD) in Andrejem Kurnikom, slednji pa je dolgoletni tovariš in sodelavec v aktivističnih zgodba, skupaj z Erikom Valenčičem in Marto Gregorčič. Krog se s tem nikakor ne zapre, ampak kvečjemu le še odpira, proti Rogu, Metelkovi, AC Molotov in podobnim »anarhističnim« projektom, pa pri tem ne želimo diskreditirati anarhistov, ki se niso pustili vplesti v interesne proti-slovenske mreže.
c) Zanimivo je tudi dejstvo, da Vodovnik lahko piše razprave v bran »domorodnih« Indijancev iz Chiapasa (Mehika) in se zgraža postopnemu sistematičnemu uničevanju njihove starodavne kulture, ter spremlja borbo »dobrega Subcomandanta Marcosa« proti »imperialističnim kapitalistom«, hkrati pa s tako lahkoto negira svoje domače domorodne Slovence, ki so eni najstarejših staroselcev v Evropi. Pri tej obrambi Chiapas Indijancev nikakor ni sam, tu so še skupni prijatelji Valenčič, Kurnik, Darij Zadnikar in drugi »pravičniki«, ki doma nikakor ne uspejo videti krivic in uničevanja z enako dioptrijo. Tako pravičniško borbo sodnik Kovič upošteva kot del strokovnega pedigreja, hkrati pa kot slovenski sodnik razsodi proti domačim borcem za domačo kulturo. Služi torej sodni sistem v Sloveniji v prvi vrsti obrambi Chiapas Indijancev ali obrambi slovenskega naroda? S tem nikakor ne trdimo, da ni potrebno braniti ogroženih Chiapas Indijancev in njihove kulture!
č) Primer sodnikove pristranskosti je tudi njegova napačna navedba »poklica« obtoženega Valenčiča. V Sodbi (in pred tem v zapisniku) Okrožnega sodišča je namreč naveden kot »novinar«. To seveda ni res. Valenčič ima zaključeno gimnazijsko izobrazbo in je po poklicu kvečjemu gimnazijski maturant. Čeprav se ga v medijih po potrebi naziva enkrat aktivista, drugič novinarja (primere bomo našteli kasneje, v poglavju Druge navedbe), se v vlogi novinarja diskreditira kar lepo sam, saj ne upošteva in ne izvaja temeljnih načel novinarskega poklica – o tem bomo govorili pri poglavju o kršenju svobode izražanja. Je pa taka »površnost« sodnika še ena od »malenkosti«, ki so vse usmerjene v to, da se na sodišču in v javnosti ustvari avreola »nezmotljivega raziskovalnega novinarja Erika Valenčiča«.
č) Višje sodišče je popolnoma ignoriralo vse navedbe, ki so bile obširno in natančno pojasnjene v pritožbi tožeče stranke, oziroma jih je protipravno in protiustavno razvrednotilo:
I. Višje sodišče potrdi zavrnitev dokazov (pričevanje Beriše in Mehmetija) s strani sodnika Koviča. (točka 4. sodbe Višjega sodišča);
II. Kot nepomembno razglasi očitno nastrojenost priče Vodovnika proti slovenskemu narodu. (enako, točka 4.);
III. Kot neutemeljen razglasi problem, da priča Vodovnik ne zna niti pravilno nasloviti Hervardov, saj jih imenuje »Hervardiji«, hkrati pa taista priča trdi, da »pozna delovanje, njihove javne objave, ter članke«. Se je takšna priča resnično poglobila v materijo? (enako, točka 4.);
IV. Višje sodišče konkretnih žalitev ne prepozna kot razširjanje žaljivih dejstev, ampak jih degradira na nivo »negativne vrednostne sodbe«. (točka 5. sodbe) Izhajajoč iz prakse ESČP je s pravico do svobode izražanja zagotovljeno varstvo vsem vrstam informacij. Treba pa je ločiti med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče, tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.
Kje je problem? V tem, da je Višje sodišče v 5. točki sodbe pisalo o tem, kako da ni dopusten dokaz resničnosti vrednostne sodbe, Okrožno sodišče pa je v 7. točki sodbe napisalo, da je obtoženec z dokazom resnice uspel, da je namreč uspel dokazati, da je njegov članek bil odziv na »dogajanje v realnosti« - torej odziv na dejstva, ki so se zgodila. Naj ponovimo – Višje sodišče pravi, da sploh ne gre za dejstva, ampak za vrednostno sodbo, že pred njim pa je Okrožno sodišče povedalo, da gre pravzaprav za dejstva, torej »dogajanje v realnosti«. Kaj pravi Wikipedija o realnosti? Realnost ali stvarnost je stanje stvari v njihovi dejanski podobi.... ali skrajšano povedano – dejstva.
In Erik Valenčič nima niti za svojo problematično vrednostno sodbo, niti za žaljiva in lažna dejstva nobene stvarne osnove – v tem pa je bilo bistvo tako pritožbe na Višje sodišče, kot je tudi te ustavne pritožbe.
V. Višje sodišče (točka 6.) se »seveda strinja«, da »so izrazi rasisti in nestrpneži ter druge izjave« objektivno žaljivi, hkrati pa v istem stavku popolnoma relativizira pomen akademske opredelitve: »...podrobnejša akademska opredelitev vsebine rasizma in njegovih pojavnih oblik v zadevi niti ni relevantna..«! Kje je problem? Problem je v tem, da je celotna teža sodbe Okrožnega sodišča (5. točka) slonela prav na »mnenju prof. Vodovnika, ki ga je le-ta podal na strokovno-teoretični ravni«, tako da je lahko cenjeni profesor Vodovnik zaključil, da »je v delovanju Hervardijev, njihovih javnih objavah in ostalih vsebinah prepoznan rasizem in nestrpnost«. Nato pa še enkrat: »Vsebinsko enako razlago pa je podal tudi profesor Mitja Velikonja v svojem pisnem strokovnem mnenju«. Tu je potrebno obvezno poudariti, da je Mitja Velikonja kot priča prilagajal svoje izjave glede na potrebe obtoženih – enkrat Valenčiča in drugič Gregorčičeve. V svojem mnenju o Hervardih v primeru Valenčič je ZDD Hervardi postavil v skupino »rasističnih organizacij«, pri čemer je kot neonacistične našel nekatere druge, v primeru Gregorčičeve (ki je Hervarde označila kot neonaciste), pa je bil pripravljen argumentirati, da so Hervardi seveda neonacisti – kot smo že navedli, sodnik Kovič tega mnenja ni sprejel kot dokaz obrambe, v primeru Valenčiča pa je sprejel Velikonjevo argumentacijo o »Hervardih-rasistih«.
VI. Nadalje tako točka 6. sodbe Okrožnega sodišča, kot tudi nadaljevanje 6. točke sodbe Višjega sodišča vsebujeta isto napačno in zgrešeno »dejstvo« - namreč, da je Erik Valenčič svoje »novinarsko delo« opravljal raziskovalno. Da je bilo temu ravno nasprotno, bomo pojasnili v poglavju o pravici do svobode izražanja.
VII. Višje sodišče v točki 7. ignorira dejstvo, da je obtoženi z avtorstvom spornega in razvpitega dokumentarca »Koalicija sovraštva«, objavljenim na RTV SLO dne 28. januarja 2014 (http://www.rtvslo.si/kolumne/video-koalicija-sovrastva/328471) – sodba je bila izdana dne 12. marca 2014, po opravljeni seji Višjega sodišča – več kot jasno dokazal, da je imel ves čas enak aktivistični motiv, interes in poslanstvo – degradirati ZDDH, najprej z oznakami »rasisti« in »nestrpneži«, v dokumentarcu pa že kar z »neonacisti«. Če Ustavno sodišče meni, da Višje sodišče še ni moglo ugotoviti posebnega zaničevalnega namena, naj potemtakem samo ugotovi na podlagi teh kasnejših dokazov (dodali jih bomo še v poglavju o svobodi izražanja), da je šlo pri aktivistu-novinarju Valenčiču dejansko za tako ravnanje in da je ponovitvena nevarnost le še povečana. Vsekakor je bila politična angažiranost Valenčiča že dodobra opredeljena v sami pritožbi na Višje sodišče, kjer je opisan njegov aktivistični angažma v MLADINI.
Višje sodišče je kot »pavšalen« razglasilo logični sklep tožeče stranke, ki izhaja iz same izjave obtoženega, na glavni obravnavi dne 24.5.2013: »Grega Repovž, urednik MLADINE mi je dal pomladi 2008 za nalogo spremljati neonacistične in rasistične skupine v Sloveniji«, da je namreč dobil zadano jasno nalogo, z vnaprej določenimi »osumljenci« in zanjo prejel plačilo. A maja istega leta 2008 je napisal članek, v katerem je Hervarde označil kot »nacionaliste« oziroma kot »radikalne nacionaliste«. Kako je mogoče, da ni že takrat raziskovalno ugotovil vsega potrebnega? Je bilo morda potrebnih 6 let, da je dobil zaslombo celo na RTV SLO, da je dosegel vrhunec svoje raziskovalno-diskreditacijske kampanje?
Pritožba Zveze DD Hervardi na Višje sodišče je zares obširna in podrobna, zato je ne bomo ponavljali. Menimo, da je navedenih dovolj spornih elementov, ki kažejo na to, da sodno varstvo v tem primeru ni delovalo, ne v korist Zveze DD Hervardi, ne v korist slovenskega naroda, kateremu naj bi služila tako država, kot njena sodna veja oblasti.
6. Pravica do povračila škode (26. člen)
Škoda na javnem ugledu in posledice za delovanje ZDDH so bile že opisane v pritožbi na Višje sodišče. Zaradi konstantnega pritiska in blatenja naše društvo praktično ne more sodelovati v javnih razpisih za sredstva; najbolj boleč je bil izpad pri Norveškem skladu za financiranje dejavnosti in projektov civilne družbe. Tam bi takoj izpadli iz izbora ravno zaradi teh lažnih oznak, ki pa jih po začetkih v MLADINI sedaj širijo že preko medija z največjo močjo v državi (RTV SLO), izvajalca pa sta bila v prvi vrsti Erik Valenčič in Marta Gregorčič.
Zaradi protiustavnega kazenskega postopka nismo mogli zaustaviti in preprečiti Valenčičevega »dokumentarca«, prav tako pa še nismo uspeli v svoji zahtevi za objavo popravka in odgovora na dokumentarec, saj nas je Valenčičeva urednica Ksenija Horvat Petrovčič izigrala in nam preprečila, da bi si lahko oprali v javnosti omadeževano podobo.
Ustrezna sodba Ustavnega sodišča lahko vse to popravi in nam vsaj omogoči normalno delovanje za vnaprej.
7. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen)
Ustavno sodišče pozivamo in od sodbe pričakujemo, da bo enkrat za vselej jasno in javno povedano, da biti domoljub ne pomeni nečesa družbeno nezaželenega, ampak da je domoljubje sestavni del vsakega naroda, torej tudi – in v našem primeru predvsem – slovenskega.
Prav tako od sodbe pričakujemo, da nam bo omogočena resnična sodna in pravna varnost, ter da nam bo povrnila v javnosti omadeževano dostojanstvo.
8. Svoboda izražanja (39. člen)
Pravica do svobodnega je večplastna. V osnovi pomeni, da se ima posameznik in skupina pravico svobodno oglašati in izpovedovati glede vseh svojih stališč. V primeru ZDDH proti Valenčič pa pomeni še nekaj drugega – da ima posameznik in skupina, ki je obravnavana v medijih, jasno začrtano pravico, da se o njej izražajo z dolžnostjo upoštevanja pravice do osebnega dostojanstva, predvsem pa – in to je v tem primeru najbolj pomembno – da mediji in novinarji o posamezniku ali skupini v javnosti izražajo svoje mnenje na tisti način, ki posameznemu podajalcu izraženega mnenja pritiče.
Ni namreč enako, ali o ZDDH govori nek ulični ali spletni komentator, ali pa oseba, ki se v javnosti rada predstavlja kot »poklicni novinar«, še več, »raziskovalni novinar«. Sliši se namreč fantastično, vendar biti novinar, še posebej pa raziskovalni novinar, za sabo povleče kar konkretno strokovno odgovornost. V pritožbi na Višje sodišče smo že zajeli bistvene elemente novinarskega kodeksa, ki so pri izražanju in spornem objavljanju Erika Valenčiča kot novinarja umanjkali. Zdaj bomo še enkrat našteli bistvene sporne novinarske postopke, nato pa bomo navedli njegovo lastno izjavo, ki ga kot kredibilnega novinarja popolnoma diskreditira.
a) Valenčič je v svojem prispevku v MLADINI lažno navajal, da se Hervardi vojaško urijo. To naj bi bil po njegovi logiki dovoljšen argument, poleg »lažnega domoljubja«, da gre za »rasiste«, oziroma po novem »neonaciste«. To je dokazoval s sliko fantov v maskirnih uniformah, ki jo je »raziskovalno« našel javno objavljeno, na javni spletni strani www.hervardi.com. Kje je problem? Ta slika je posneta ob svečanem polaganju spominskega venca ob vsakoletnem tradicionalnem pohodu Zveze DD Hervardi »Po poteh Pohorskega bataljona«, ki seveda časti spomin na slavno partizansko enoto, katera se je borila proti nacističnemu okupatorju.
Ne Okrožno in ne Višje sodišče pri tem nista zaznala nobenega vsebinskega problema.
Nadalje je potrebno ponoviti, da ne gre za orožje, temveč le za replike orožja – igrače, ki izstreljujejo plastične kroglice s pomočjo zračnega pritiska, in so registrirane kot igrače za t.i. »airsoft«.
Če je očitno še vedno potrebno ozaveščanje pravosodnega sistema o razliki med vojaškim urjenjem in športno igro airsoft, nam dovolite posredovati nekaj spletnih povezav:
http://www.ak-fox.si/index.php/kajjeairsoft.html
http://www.airsoft-<>store.si/index.php?option=com_content&view=article&id=35&Itemid=55
http://www.strelisce-belit.com/index.php/airsoft
http://airsoft.findtalk.biz/t255-kaj-je-airsoft
Pričakujemo, da bo Ustavno sodišče zmoglo dopovedati podrejenim sodiščem, da če se nekdo ukvarja s športno igro, ne more nek »raziskovalni novinar« kar na pamet zaključiti, da gre v tem primeru že za »vojaško urjenje«. Naj se tak novinar poda vsaj malo v akcijo in pridobi resnične dokaze za take svoje trditve, če mu jih seveda za potrditev svoje teze sploh uspe pridobiti. Sicer mora sodišče strezniti takega novinarja, da vsako metanje po blatu in streljanje plastičnih kroglic (po možnosti bio-razgradljivih, da bo ja vse čimbolj ekološko) pač še ni vojaško usposabljanje in da divja domišljija ni ravno znak dobrega novinarja, še manj pa dobrega raziskovalnega novinarja.
S tem je seveda obenem kršil 1., 2., 4., 5. in 6. točko Kodeksa novinarjev Slovenije. http://www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns_txt.html
b) Največji prekršek proti novinarski stroki (3. točka Kodeksa) je ravnanje Erika Valenčiča in končno tudi odnos Okrožnega in Višjega sodišča do tega dejstva, namreč da obtoženi niti enkrat samkrat v svojem »dolgoletnem« raziskovalnem početju ni uspel storiti tistega elementarnega koraka, ki ga predpisuje vsak novinarski kodeks povprečno demokratične države, tudi Slovenije.
»Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je to mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.«
No, Valenčič je svoje razumevanje novinarskega dela pojasnil na svoj način (vir: JANA, februar 2014, priloga 6):
V oddaji sem pogrešala pogovor z glavnimi akterji, o katerih govorite.
Jih niste prosili za komentar ali se niso odzvali?
Nanje se nismo obrnili, ker dodobra poznamo njihov način (ne)komunikacije. Z nami se po eni strani ne bi hoteli pogovarjati, po drugi strani pa se nam je zdelo škoda minutaže za njihova sprenevedanja, ko pa imamo izjave, posnetke in fotografije, ki njihova dejanja dokazujejo. Če kot novinar želiš resnico o takšnih združenjih, potrebuješ »skesanca«, ki jo je pripravljen s tabo deliti. Tako. na primer, nastajajo dokumentarni filmi o mafiji. Na to, da smo uspeli za izjavo med drugimi nagovoriti človeka, ki je bil do nedavnega neonacist, smo še posebej ponosni. Ogromno materiala pa so nam dali v roke na lastnih spletnih straneh. Če se komu zdi, da smo mu naredili krivico, ker ga nismo poprosili za komentar, pa ima na razpolago vse pravne možnosti, da to razčistimo na sodišču.
To se vam pri Hervardih tudi napoveduje.
Tožbe in kazenske ovadbe so pri Hervardih nekakšen hobi. Ti ljudje, kolikor mi je znano, redno vlagajo kazenske ovadbe in tožbe. Tudi mene so že tožili, ker sem jih označil za rasiste – in izgubili. Zadeva je zdaj na višjem sodišču, kjer pričakujem potrditev oprostilne sodbe prvostopenjskega.
To pa ni bil edini komentar Erika na početje Erika:
Erik Valenčič, cvet slovenske novinarske inteligence ali sramota novinarskemu poklicu?
Erik Valenčič, cvet slovenske novinarske inteligence ali sramota novinarskemu poklicu (minutaža 0:50)
Kar se pa tiče Andreja Šiška, zakaj ga nisem vprašal za izjavo, ne? Njegov način nastopanja v javnosti je pač zelo specifičen, recimo temu tako, ne? Nobene koristi ne bi bilo od njegove izjave, če gledamo na neko vrednost vsebine. To je moje osebno mnenje. Jaz sem imel dovolj komunikacij z Andrejem Šiškom, da lahko ocenim sledeče...
….potem ne pove ničesar o oceni (ali je posnetek editiran?), kasneje pa ponovi nasvet Šišku, naj gre na sodišče in se hkrati še enkrat pohvali, da je prvostopenjsko sodišče že odločilo v njegovo korist.
c) Naslednji primer skrajno ne-novinarskega vedenja je dogodek na Dragonji, kjer je Valenčič kot »novinar« sicer ves dan prisostvoval protestom proti dejanski hrvaški zasedbi slovenskega državnega ozemlja, pa v vsem tem času ni bil sposoben pridobiti imen in priimkov tistih nekaj oseb, ki so v organizaciji Zveze DD Hervardi prišli podpreti Shod. V pritožbi na Višje sodišče so navedena vsa imena teh prisotnih, med njimi tudi dr. Duša Krnel Umek, ki pa seveda niso bili med tistimi, ki so vzklikali »protihrvaška gesla«, kot so »Ustaši!«. Valenčič je množico na svoj način homogeniziral in vsem prisotnim pripisal delovanje vseh ostalih. Prav tako ni bil sposoben izmed Hervardov prepoznati predsednika Društva Hervardi iz Maribora, Lovra Škrinjariča in od njega pridobiti kakršnokoli izjavo. Glede na to, da on sam zatrjuje, da se je 6 let raziskovalno ukvarjal tudi s Hervardi, je dejstvo, da na glavni obravnavi ni bil sposoben prepoznati enega od treh predsednikov Hervardov (takrat je bil predsednik zveze Andrej Šiško, potem sta bila še dva predsednika dveh društev, enega iz Maribora (Lovro Škrinjarič) in enega iz Ljubljane). No, ravno Lovro Škrinjarič je bil eden od 5-ih prisotnih Hervardov na Shodu za Dragonjo in med njim in Erikom Valenčičem ni bilo prav nobenega kontakta, čeprav bi ga slednji kot »raziskovalni novinar« lahko (in obenem tudi moral, saj mu to nalaga Kodeks novinarjev Slovenije) vzpostavil brez kakršnekoli resne ovire. Ne Okrožnemu in ne Višjemu sodišču tega pomanjkanja resnega novinarskega dela ni uspelo pravilno oceniti, ter je Valenčiču kar preko palca s sodbama naknadno odobrilo, da je svoje bodisi vrednostne ocene, bodisi žaljiva dejstva, izdelal kar sam, brez dejstev in argumentov, le s pomočjo lastne domišljije.
č) Zadnji dokaz, da je obtoženi deloval poljubno, selektivno in neraziskovalno, ter da sodišče pri obravnavi dokazov ni ravnalo strokovno, je navajanje člankov iz drugih medijev kot dokazov, da so Hervardi »resnično rasisti«. Najbolj problematičen primer takega članka je v 1. točki Sodbe Okrožnega sodišča iz Novega Mesta in sicer gre za članek novinarja Klemna Košaka, z dne 7. december 2012 (http://www.mladina.si/118519/neonacisti-so-tu/). Ne le, da je ta članek nastal dobri dve leti in pol po spornem članku obtoženega Valenčiča (23.4.2010), sodišče ga je celo zlorabilo na enak način, kot obramba obtoženega in sicer tako, da je dopustilo navedbo: »da so Hervardi z Blood&Honour večkrat poskušali sodelovati«, pri čemer je celo sodišče izpustilo drugi del stavka, ki se glasi: »...a so to taki ljudje, da preprosto nismo prišli skupaj. Edino, kar imamo skupnega, je to, da tudi oni uporabljajo simbol karantanskega panterja,« pojasnjuje Šiško«.
9. Pravica do popravka in odgovora (40. člen)
Temelji problem, ki ga ves čas medijskih napadov doživljamo Hervardi je ta, da nam praktično nikoli ni bilo dovoljeno izvrševati pravice do popravka in odgovora. Vrstili so se članki, na katere smo pošiljali zahteve do popravka in odgovora, vendar nismo nikoli te pravice mogli tudi uresničiti.
Klasični primer je bil z medijem Žurnal24 ali pa z drugim brezplačnikom Slovenskim tednikom, vse je natančno popisano na naši spletni strani:
Slovenski domoljubi smo antinacisti, antikomunisti in antifašisti.
Zaradi teh kršitev naše temeljne ustavne pravice se je nabralo veliko člankov in prispevkov, ki vsem proti-hervardsko nastrojenim še vedno omogočajo argumentacijo, češ da vse te navedbe v »nespornih« člankih držijo, saj jih »nikoli nihče ni demantiral«.
Zadnji primer kršitve pravice do popravka in odgovora se nam je zgodil ponovno ravno z obtoženim Valenčičem in njegovim »raziskovalnim« dokumentarcem, ki je bil objavljen na RTV SLO, pri čemer je uporabil identičen naslov, kot pri svojem izvornem blatilnem članku - »Koalicija sovraštva«. Na okrajnem sodišču v Ljubljani nam sodišče te pravice ni ubranilo, saj je pristalo na argumentacijo, da sta bila popravek in odgovor neustrezna – v popravku smo namreč napisali, da je Valenčič lagal (še vedno stojimo za tem stališčem, saj je druga možnost toliko hujša, namreč da je skrajno ne-umen in ne-sposoben), v odgovoru pa smo zapisali, da je uradni zgodovinar svojo razlago o karantanskem »levu« izpeljal nestrokovno (http://www.hervardi.com/prikaz_novice.php?id=406). Pristojno sodišče je obe zahtevi zavrglo!
Ustavno sodišče pozivamo, da s svojo pravično in odločno razsodbo da možnost tistim, ki se branimo, svojo pravico tudi izvajati in uresničevati, sicer bo ostala votla in izpraznjena, kar bo pomenilo tudi hudo sistematično kršitev ustavnega reda Republike Slovenije.
10. Svoboda vesti (41. člen)
V kolikor bodo neutemeljeni in nestrokovni kampanjski medijski napadi na domoljubje, na javno izražanje pripadnosti in ljubezni do domovine, ostali ustavno-pravno nesankcionirani, bo to pomenilo, da je vsem tistim, ki se imamo za iskrene in prave domoljube, kršena pravica svobode vesti.
Če bo vsak slovenski domoljub s karantanskim panterjem v medijih lahko brez posledic razglašen za neonacista, rasista ali ekstremnega negativnega nacionalista, celo šovinista, potem bomo prisiljeni ugotoviti, da je sodna veja oblasti pristala na agendo proti-slovensko usmerjenih političnih in kapitalskih sil, tako tujih kot notranjih.
11.Pravica do zbiranja in združevanja (42. člen)
Zaradi vseh teh napadov v Zvezi DD Hervardi čutimo določen pritisk oziroma doživljamo konkretne primere iz prakse, kjer posamezniki zaradi vseh medijskih objav v preteklosti pristopajo k nam s previdnostjo in vnaprejšnjimi predsodki. Z vsem doslej navedenim torej zatrjujemo, da je s tem krivičnim sodnim procesom kršena tudi naša pravica do združevanja, ki ima seveda ne-le svojo aktivno plat (enako kot aktivna volilna pravica), ampak tudi svojo pasivno plat. Enako torej, kot imajo politične stranke pravico biti voljene in širiti svoje članstvo, ima naše društvo pravico do neoviranega dostopa do novih potencialnih članov in simpatizerjev – ne pa, da se morajo domoljubi skrivati pred medijskimi napadalci.
12. Izražanje narodne pripadnosti (61. člen)
Tako, kot je v Republiki Sloveniji varovana pravica od izražanja narodne pripadnosti pripadnikom vseh svetovnih narodov, je varovana tudi pravica Slovenk in Slovencev do izražanja pripadnosti slovenskemu narodu.
Več kot paradoksalno je recimo, da je gibanje (in ne registrirana skupina) Tu je Slovenija že kar abonirano na oznake »rasizma« in »nacionalizma«, običajno skupaj z registrirano Zvezo DD Hervardi, pa čeprav si dovolijo le na glas izraziti, kar bi moralo biti samoumevno – Tu je Slovenija. Kar pomeni, da na ozemlju Republike Slovenije pač ni Srbije, ni Hrvaške, ni Nemčije ali Avstrije, Italije, Madžarske ali katere druge svetovne države – v kolikor seveda mednarodne pogodbe ne urejajo drugače (ozemlje veleposlaništev, ipd.).
In če v Zvezi DD Hervardi svojo narodno pripadnost v današnjem času zaznamujemo s starodavnim slovenskim simbolom – karantanskim Črnim panterjem, enak simbol pa zlorabljajo tudi pravi neo-nacisti, kot je npr. gibanje Blood&Honour iz Domžal, potem ni ne znanstveno, ne novinarsko-strokovno izenačevati vsa gibanja in društva, ki Črnega panterja uporabljajo kot znak identitete. Konec-koncev Glavni štab Slovenske vojske in Enota specialne policije, ki oba uporabljata modificiranega karantanskega panterja nista ravno tipični »neonacistični« ali »rasistični« gibanji oz. ustanovi.
V kolikor bo nam ali komu drugemu – ki spoštuje slovensko zakonodajo, vključno s prepovedjo širjenja sovraštva in nestrpnosti – kdorkoli preprečeval uporabo simbola Črnega panterja, starodavnega znamenja Karantanije in znamenja njene politične, kulturne in civilizacijske moči - ko je bila na vrhuncu svoje slave – bo s tem hkrati preprečeval pravico do izražanja naše slovenske narodne pripadnosti. In to bi seveda bilo v nasprotju z Ustavo RS.
13. Prepoved spodbujanja k narodnem sovraštvu in nestrpnosti (63. člen)
Vse do sedaj navedeno in tudi vsebina, ki bo opisana v poglavju Druge navedbe (opis knjige o »nastanku slovenskega naroda leta 1848), dejansko dokazuje, da je na delu širša kampanja napadanja ne-le domoljubja, ampak vsega, kar bi lahko slovenskemu narodu v današnjih časih služilo kot pozitivna, vzpodbudna, povezovalna zgodovinska navezna vsebina. Razkrita vsebina novih zgodovinskih dejstev, ki postavlja v čudno luč t.i. uradno zgodovino, seveda moti potek in rezultate te kampanje, zato smo na udaru še toliko bolj ravno Hervardi, ki smo naredili na polju razkrivanja prave slovenske zgodovine v zadnjih letih pravi preboj.
Napadi na karantanskega Črnega panterja, ignoriranje zgodovinskih resnic s strani »uradne zgodovine«, razglašanje Ustoličevanja kot »mitologije«, na drugi strani pa lažno prikazovanje »slovanske zgodovine« (pojem Slovani je nastal šele l. 1804 na Češkem in ga pred tem ni bilo), predvsem pa politična manipulacija s slovenstvom zadnjega časa, vse kaže na izredno razširjeno in sistematično spodbujanje sovraštva proti vsemu slovenskemu oziroma spodbujanje nestrpnosti do slovenstva.
To ni mišljeno kot »politični nagovor« Ustavnemu sodišču, to je dejansko stanje, kot ga v praksi zaznavamo domoljubi, zbrani v Zvezi DD Hervardi.
Osti jarej!
DRUGE NAVEDBE
I.) Na predstavitvi nove knjige smo Hervardi razdelili naslednji letak (priloga 7):
Avtor knjige (Jernej Kosi) se je med drugim za vzpodbudo in navdih zahvalil tudi Rastku Močniku, ta pa je pričal Marti Gregorčič v korist, z zagovarjanjem teze, da smo Hervardi »neonacisti«. Kaj je potem on, če – enako kot nemški in italijanski okupator med drugo svetovno vojno – se mu zdi zanikovanje slovenskih korenin »početje višjega intelektualnega nivoja«.
Letak je dovolj poveden sam po sebi, seveda pa določenim novopečenim intelektualcem iz krogov Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede tako znanje in take informacije rušijo celotno izobrazbeno strukturo in jih postavlja v drugačno luč pred javnostjo, pri čemer je potrebno vedeti, da si ti »intelektualci« želijo predvsem varnega financiranja s strani države.
Za dodatno osvetlitev prepletenosti sociološke in zgodovinske stroke v škodo domoljubja in interesov slovenskega naroda, naj še citiramo zahvalo avtorja omenjene knjige: »Za vse navdihujoče in plodne pogovore, ki so mi bili tako ali drugače v vzpodbudo pri pisanju, se zahvaljujem tudi svojim kolegom…. ter profesorjem …., Rastku Močniku in Petru Štihu.«
Prav slednji načrtno zanika obstoj in zgodovino slovenskega naroda pred letom 1848, s čimer Slovence razglaša za »nezgodovinski narod«. Pri Močniku pa smo že navedli, da je pričal v vzporednem primeru z Marto Gregorčič kot obtoženo – seveda v škodo argumentov ZDDH.
II.) Dokumentarec »Koalicija sovraštva« je bil le nadaljevanje novinarskega aktivizma ali točneje aktivističnega novinarstva Erika Valenčiča. On se je v medijih pojavljal kot aktivist in kot novinar – pač odvisno od prilike. Še pred tem pa je bil čisti anarhistični aktivist.
8. december 2002
Anti-NATO, Prague, November 2002
I am an anarchist from Slovenia. I'm journalist for Radio Student, which is the only independent medium in my country and I also write for eco - anarchist web magazine www.bluegreenearth.com.
- Dedicated to anarchist activists that struggle all around the globe. Keep on struggling! We are everywhere!
– Erik Valencic, bluegreenearth.com
10. februar 2003 - slovenski mirovnik Erik Valenčič (+ Marta Gregorčič)
http://www.ruleless.com/cgi-bin/rull.exe?a=6&b=3&msgid=75&SeS=662496511815026-12822327
24. februar 2003 - aktivist Erik Valenčič (+ Marta Gregorčič)
http://www.24ur.com/novice/svet/bagdadski-dnevnik-1.html
leto 2004 - slovenački novinar, Erik Valenčić
https://www.youtube.com/watch?v=O4fc3Idnua0
(mimogrede, dandanašnji mu nasprotovanje Hervardom EU pomeni, da so Hervardi seveda »neonacisti«, saj so – kot vedo raziskovalni novinarji njegovega kova – »neonacisti pač proti EU«)
7. aprila 2011 - Erik Valenčič (novinar Radia Študent in Mladine)
http://wff1.ff.uni-lj.si/fakulteta/Aktualno/AktualnoMarec11/okrogla%20miza.BV.vabilo01.pdf
17. junij 2011 - poročevalec in aktivist Erik Valenčič
https://www.dnevnik.si/kultura/1042452907
9. jul. 2012
Si novinar ali si aktivist? Je meja težko določljiva?
<Erik Valencic> Sem novinar, ampak narava mojega dela me vodi velikokrat v kraje sveta, kjer potem delujem kot neke vrste glasnik tamkajšnjih ljudi, ki nimajo nobenega glasu sicer. To so večne razprave med vojnimi novinarji. Osebno mi ni nič tečno, če mi kdo reče, da sem tudi aktivist - ko vidiš, da nekje ljudje trpijo pod težo velikega zla, kako ne boš proti temu protestiral, če imaš na voljo poti, ki ti to omogočajo?
http://info.rtvslo.si/pda/?c_mod=pda&chat_id=1757&func=5&op=klepet
16. februar 2014 – avtor dokumentarca Erik Valenčič
http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/koalicija-sovrastva-prestopa-zive-meje.html
25. februar 2014 - giornalista della RTV slovena Erik Valenčič (novinar RTV SLO)
http://xcolpevolex.blogspot.com/2014/02/la-coalizione-neonazista-dellodio-in.html
26. maj 2014 - novinar in aktivist Erik Valenčič
http://www.primorske.si/Kultura/Kdo-nam-krade-duso-.aspx
ZAKLJUČEK
Ustavno sodišče naj razsodi v prid številnim argumentom, ki kažejo na to, da:
- Okrožno in Višje sodišče nista zagotovili poštenega in nepristranega sojenja;
- aktivist-novinar, obtoženi Erik Valenčič pri opravljanju svojega novinarskega dela ni upošteval in spoštoval temeljnih načel novinarske stroke, oziroma časnikarskega poklica, zato v tem primeru članka »Koalicija sovraštva« zanj ni mogoče trditi, da ga od kazenske odgovornosti rešuje 3. odstavek 157. člena KZ-1, kot je to v 8. točki navedlo Višje sodišče.
- je že skrajni čas, da se preneha trda medijska kampanja proti domoljubju, pod krinko »boja proti nestrpnosti«.
Ustavno sodišče prosimo, da v primeru ustrezne razveljavitve sodbe Okrožnega in Višjega sodišča ter ob vrnitvi v ponovno sojenje, za pristojno sodišče razglasi pristojno sodišče v Ljubljani, saj gre pri sojenju v Novem Mestu za neustrezno rešitev, ki povečuje stroške postopka (številne priče so imele dolgo pot do sodišča, da o stroških za tožečo stranko, ki je iz Maribora, niti ne govorimo).
S starim slovenskim pozdravom Osti jarej!
Smrt neofašizmu, neonacizmu in neokomunizmu – svoboda narodu!
za Zvezo DD Hervardi:
Andrej Šiško, predsednik
PRILOGE:
1. 2013-02-09 Pritožba ZDDH zoper sodbo Okrožnega sodišča
2. 2014-03-12 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II K 39652/2010
3. 2013-06-17 Sodba Okrožnega sodišča v Novem Mestu, II K 39652/2010
4. 2013-06-17 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
5. 2013-05-24 Zapisnik o glavni obravnavi, II K 39652/2010
6. 2014-2 revija JANA, Slovenija je raj za neonaciste
7. LETAK ob predstavitvi knjige »Kako je nastal slovenski narod«
Dopis Ustavnega sodišča Hervardom, z dne 27. 6. 2014
Odgovor Hervardov Ustavnemu sodišču RS
Zveza DD Hervardi
Miklavška ulica 26
2000 Maribor
Republika Slovenija
Ustavno sodišče
Beethovnova ulica 10
1000 Ljubljana
Številka: R-I-173/14-4
Datum: 2. 7. 2014
Spoštovana ga. Vesna Ravnik Koprivec in g. Sebastian Nerad,
zaradi vajinega dopisa smo bili skrajno presenečeni.
V kolikor nam želita že pred samo vsebinsko obravnavo naše ustavne pritožbe na tovrsten način svetovati, naj vržemo puško v koruzo, potem vama mi svetujemo, da se oba prenehata ukvarjati z vsem, kar je povezano s pravom. To vama svetujemo zato, ker očitno nista več sposobna razumeti osnovnih izhodišč pravne države, sodnega varstva, človekovih pravic in evropske kulture.
Da bo kristalno jasno: Ja, želimo in pričakujemo, da o naši vlogi odloči Ustavno sodišče!
Če tega namena ne bi imeli, potem verjetno tudi ne bi vlagali tolikšne energije v pripravo Ustavne pritožbe, kajne? Ali pa morda vi pišete pravna mnenja kar prostovoljno, brez plačila in brez smisla, kot želite preko ovinka sporočiti, da smo to počeli mi sami?
Želimo vaju torej opozoriti, da je bil ta vajin nenavaden manever že vnaprej obsojen na neuspeh.
Predlagamo in želimo tudi, da US spremeni dosedanjo ustaljeno presojo, tako da bo naša vloga dobila vsaj dostojno možnost za uspeh.
Pričakujemo še, da bosta vajinim nadrejenim posredovala nekaj naslednjih argumentov, ki bi po našem mnenju morali zadoščati, da se US resno in odgovorno loti našega primera:
1. V ZDDH smo že dodobra seznanjeni z dosedanjo sodno prakso US, ki jo na podlagi številnih naših izkušenj v marsikaterem elementu ocenjujemo kot represivno, restriktivno, protiustavno in – po domače povedano – cerebralno bankrotirano. Mnogokrat smo opozarjali, da sta tudi zaradi konkretnih odločitev prejšnjih in sedanjih sestav US slovensko pravosodje ter celoten pravni sistem dosegla rekordno globino v krivičnosti, nerazsodnosti in represiji. Kot primer navajamo odprta vprašanja, glede prakse US, ki so še vedno pereča in povzročajo vsakodnevno diskriminacijo ter protiustavnost. (naglavni grehi samega Ustavnega sodišča)
2. Po pregledu primerov, ki ste jih navedli (Up-168/98 in Up-39/05), lahko komentiramo le to, da se strinjamo z argumentacijo iz ločenega mnenja dr. Čebulja, kateri se je pridružil dr. Ude. (Up-168/98), h kateri dodajamo, da je US očitno že pozabilo, da je v tej državi nosilec oblasti ljudstvo (3. člen Ustave) in ne »država«, oz. njen državni aparat, in da ni država tista, ki »podeljuje« pravico do zasebne kazenske tožbe posamezniku, ampak je zasebna kazenska tožba integralna civilizacijska človekova pravica posameznika, ne glede na obstoj tožilstva, ali ne. Torej je delovanje tožilstva le posredno izvrševanje izvršilne veje prisilne oblasti, medtem ko je zasebna kazenska tožba neposredno izvrševanje oblasti ljudstva – preko posameznika, ki mu je nekdo s kaznivim dejanjem prizadejal zlo.
3. Nadalje povemo, da je storilec domnevnega kaznivega dejanja Erik Valenčič svoje domnevno kriminalno početje tudi nadaljeval in ga razširil. Če je na začetku svoje kaznivo dejanje storil s pomočjo zasebnega časnikarskega podjetja MLADINA (leto 2010), je v nadaljevanju za svoje kaznivo dejanje uporabil celoten aparat največjega medijskega servisa v državi – RTV SLO (dokumentarec »Koalicija sovraštva«, 2014). Želi torej US sporočiti državljankam in državljanom, da lahko v tej državi, kjer je tožilstvo pod nadzorom kadrov iz prejšnjega totalitarnega (internacionalno-levega) režima, določeni kriminalci pač počnejo svoja kriminalna dela brez ozira na žrtev, četudi ta vloži znaten napor v vodenje zasebnega kazenskega pregona. Ali želi US sporočiti državljankam in državljanom, naj kazenski pregon vzamejo v svoje roke, ker ta država ni sposobna zagotoviti poštenega sojenja?
4. Kot sta za nas omenjeni odločbi dosedanje prakse nesprejemljivi, je nesprejemljiva tudi insinuacija, da naj bi bila ZDDH kot zasebni tožnik »neupravičena oseba«. To je tako necivilizacijsko razumevanje sodišča in sodb, da ga niti ne moremo mirno komentirati! Na sodbi Višjega sodišča sta jasno navedena tako tožena kot tožeča stranka in US ne more zavajati ne sebe, ne javnosti, da se z isto sodbo hkrati ne odloči o pravici obeh strank in ne le ene od njiju! Če bo nekemu zločincu dovoljeno še nadaljnje zločinsko delovanje, potem je tožeča, šibkejša stranka dvakratno oškodovana – zaradi nepoštenega sojenja in zaradi vseh nadaljnjih kaznivih dejanj, ki jih »opogumljeni« zločinec nadaljuje! Je US potem od osamosvojitve dalje samovoljno vzpostavilo pravno prakso, ki brani kriminalce pred sodnimi postopki državljank in državljanov? Očitno ja!
5. Če pregledamo kriterije 50, 55a in 55b člen ZUstS, moramo ugotoviti, da ZDDH izpolnjuje prav vse pogoje za sprožitev Ustavne pritožbe, le pri enem – ki ga US očitno uporablja napačno in zavajajoče, se zaplete:
IZPOLNJEVANJE
a) Ustavna pritožba (UPr) se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice JA
b) UPr ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekove pravice (+ hujše posledice) JA
c) Ne gre za spor majhne vrednosti JA
č) Ne gre le za odločitev o stroških postopka JA
d) Ne gre za spor zaradi motenja posesti JA
e) Ne gre za zadevo prekrška JA
f) Gre za posamičen akt, s katerim se odloča o pritožnikovi pravni koristi JA
g) Pritožnik ima pravni interes JA
h) UPr je dovoljena in ni prepozna JA
i) Ostala pravna sredstva so izčrpana JA
j) UPr je celovita (ni nepopolna) JA
k) Gre za hujše posledice za pritožnika JA
l) Gre za pomembno ustavnopravno vprašanje JA
Ostane nam torej le še 6. alineja 1. odstavka 55b člena, ki pa je po našem prepričanju do sedaj bila načrtno napačno in protiustavno tolmačena s strani Ustavnega sodišča RS, kar tudi ne bi bilo ne prvič in žal tudi ne zadnjič.
ZAKLJUČEK:
Izhajajoč iz predhodne argumentacije US pozivamo, da našo Ustavno pritožbo vzame v resno in poglobljeno obravnavo, ter da na tem primeru tudi ustrezno spremeni oziroma popravi dosedanjo prakso tako, da bo upoštevana ter spoštovana in udejanjena temeljna ustavna določba o ljudstvu kot nosilcu oblasti, ter da bo enako uresničena tudi pravica do sodnega varstva, do pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kot smo vse našteli že v pritožbi.
US se sicer lahko odloči po svoji dosedanji praksi, s tem pa bo ZDDH dobila odprto pot do Evropskega sodišča za človekove pravice in bo na tej inštanci razložila evropskim pravnim strokovnjakom ne-le kako poteka medijsko mučenje in trpinčenje »neprimernih« v Sloveniji, ampak tudi, kako je v Sloveniji ljudstvo prisiljeno pričeti razmišljati o neposrednem izvajanju samopomoči, da se bo kriminalcem v državi enkrat za vselej stopilo na prste.
SMRT NACIZMU, FAŠIZMU, KOMUNIZMU IN OSTALIM TOTALITARNIM SISTEMOM -
SVOBODA NARODU!
Osti jarej!
za Zvezo DD Hervardi:
predsednik
Andrej Šiško
|
|
|
|
|
|
