|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Ljubljansko barje 150 kvadratnih kilometrov velika ravnina južno od Ljubljane? Zaradi ohranjene narave slovi Ljubljansko barje kot mednarodno pomembno območje za ptice. Na Barju gnezdi prek 100 vrst ptic, še nadaljnjih več kot sto pa ga obišče med preletom ali prezimovanjem!
|
|
Stari (Slo)venetski napisi
Ljudstvo, ki je od nekdaj živelo v deželah, za časa Rimljanov
znanih kot Retija (Recija), Venetia (Venecija), Vindelitia (Vindelicija),
Norik (Karantanija), Moravia (Moravska), Panonija, Istria (Istra) in
Dalmatija (Dalmacija), katerih ostanek po 2.500 letih predstavljata
današnja Republika Slovenija in (Slovaška) Republika Slovenska, (glej Helmolt Weltgeschichte), je vedno govorilo in
pisalo v jeziku, ki ga je mogoče prav razbrati in razumeti izključno s
pomočjo jezika, ki mu danes pravimo slovenski. Zelo verjetno pa so ga
sami domačini tako imenovali tudi v davnini. Možne oblike oz. izpeljanke
slovenskega jezika so tudi solven(d)ski, slovendski, slovenetski, in
slovinski. V vsakem primeru gre za slovenski jezik ali za slovenščino.
Starodavno in avtohtono ljudstvo Slovenov, Slovenc(o/e)v, Slovendov ali
Slovenetov je za seboj zapustilo izredno veliko pisanih spomenikov oziroma
napisov. Te najdemo na celotnem območju srednje Evrope v današnji Švici,
severni Italiji, Avstriji, Sloveniji, na Slovaškem in na jugu do današnje
Srbije. Veliko teh spomenikov izvira iz časov (10. - 6. stoletje pred
našim štetjem), ko so prebivalce teh krajev v takratnih zgodovinskih virih
imenovali Veneti. Nekaj sto let kasneje so jih imenovali tudi
Venedi in Vendi ter Vindi. Razumljivo in smiselno, je številne teh
napisov, na podlagi sodobne slovenščine in njenih narečij, po dva tisoč in
več letih, raztolmačil pisatelj in pesnik, član Slovenske Akademije Znanosti
in Umetnosti (SAZU), Matej Bor. Mogoče najbolj nazoren primer je napis ali
napitnica na škocjanski majoliki - vrču za vino: Osti jarej, kar je
še danes povsem preprosto razumeti: Ostani mlad.
OSTI JAREJ
V Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih
plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di
Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo – lagole je
jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda
kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v
slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta
kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu
izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v
sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali
Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in
Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več
venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja
tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za
zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA
ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto
DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen čudež.
Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz
tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že
prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če
so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je
razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar
kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in
continuo”).
V napisu beremo: (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
Ali FONETIČNO : KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM
Kar je v slovenetskem originalu izgledalo: XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII
DONOM
Za nas je zraven pomensko in slovnično razumljive povedi
najpomembnejše to, da je uporabljena beseda Slovonicu ali Slovencu,
kar predstavlja prvo znano omembo našega naroda in/ali jezika, nekaj sto
let pred našim štetjem. Nekateri bodo poskušali to dejstvo negirati
in nazadnje iz imena celo izpeljati širše ime Slovanu, vendar lahko takoj
povemo, da se je oblika Slovan pojavila in uveljavila komaj v 19. stoletju,
k nam pa je prišla iz Češke! Na drugi strani pa imamo več različnih
zapisov iz 7., 8. in 9. stoletja iz katerih lahko povsem jasno razberemo ime
Slovenec ali Slovenija. Jasno je, da je bil tudi jezik ki ga je govoril
Slovenec ali prebivalec dežele Slovenije slovenski in si tega ni izmislil
šele Primož Trubar sredi 16. stoletja!
Izjemno zanimiv je tudi napis na žari Es 106. Tudi ta napis je iz
pozne venetske dobe in že ima latinske črke. V napisu preberemo po Mateju
Boru: V OUGON TAJ TOT I ONAJ, kar je pomensko neverjetno blizu
današnji slovenščini, še posebej narečjem. V OUGON pomeni V OGENJ,
narečno pogosto V OUGN ali VOUGN, beseda TAJ lahko pomeni TA ali pa tudi
TAJN (tajen, skrivnosten), besede TOT I ONAJ, pa so zelo podobne besedam TA
in ONI ali celo narečno TOTI in ONAJ, torej v skupnem pomenu, TA, TOTI IN
ONI (ONAJ), skratka sleherni oz. vsi! Danes bi temu v narečni slovenščini
rekli V OUGN TA, TOTI IN ONAJ, kar pa pomensko pomeni seveda vsi.
Glede na to, da je napis na žari in da so Veneti svoje mrtve upepelili
ali drugače rečeno dali v ogenj, je tudi napis na žari povsem
logičen.
Seveda je dejstvo, da jezik starodavnih Venetov in njihovih napisov
ustreza današnjemu slovenskemu jeziku, izrednega pomena. Predstavlja le
enega izmed najboljših dokazov, da smo Slovenci najtesneje povezani z
nekdanjimi Veneti. Razumljivo pa to nikakor ne ustreza zagovornikom teorije
o prihodu »Slovanov« v naše kraje v 6. in 7. stoletju, prav tako pa tudi ne
utemeljiteljem pangermanske, romanske in panslovanske teorije. Iz
venetskih napisov izhaja dejstvo, da smo Slovenci zraven Grkov edini narod v
Evropi, ki ima tako stare pisane spomenike svojega jezika.
Zelo pomembne med venetskimi napisi so Atestinske tablice iz 5. stoletja
pred Kristusom. Venetsko kulturo, ki nam je zapustila številne napise in
tudi Atestinske tablice imenujemo kultura Este. Razvila se je
istočasno s kulturo Etruščanov v obdobju med 9. in 8. stoletjem pred
Kristusom. Ime je dobila po kraju Este (Ateste), ki leži kakšnih 30
kilometrov južno od Padove. Prostor te kulture je obsegal celotno Beneško
(Veneto) in Furlanijo, od reke Pad do Alp, pa tudi celotno Slovenijo, če
upoštevamo tudi najdbe situl in čelad v Negovi na Štajerskem.
Med napisi iz kulture Este je nedvomno najpomembnejša tablica Es 25,
ki je na srečo med najlepše ohranjenimi. Namen tablice je bil najverjetneje
poučevanje branja in pisanja. Tekst je na vseh teh tablicah skoraj enak in
je razdeljen na tri dele. V prvem so besede namenjene recitiranju, v drugem
je posvetilo ali poseben izrek, v tretjem pa so glagolske oblike. Za nas
laike je najpomembnejši tretji del, v katerem je Matej Bor odkril
znameniti glagol jekat, ki predstavlja ponovno enega izmed pomembnih
dokazov, da so venetski napisi v resnici slovenski. Beseda jekat, pomeni
namreč jokat. Ena izmed slovenskih narodnih pesmi (Slovenske narodne pesmi,
7. snopič, str.159) pravi: »Jekajte, jekajte deklieta mladie, k buoste
ostale samie…«. Vrstice od 5, do 9 na tej tablici razodevajo oblike
glagola jekati (jokati).
Vse te oblike glagola jekati so še vedno, ali pa so bile nekdaj, tudi v
slovenskem jeziku. Prav zato nam nudijo neovrgljiv dokaz, da nekdanji
venetski jezik ustreza današnjemu slovenskemu. Podobnosti so osupljive kljub
2500 letni zgodovinski razdalji.
jekaji (jekajoči); jekah – aorist, ki v slovenščini ne obstaja več;
jekab – danes jekač; jekad – kot pojem množice, podobno kot
npr. otročad; jekaž – ki mnogo joče; jekar – po poklicu;
jekap – ne obstaja več; jekan – (ob)jokan; jekam
(jokam, v prvi osebi ednine); jekat –nedoločnik; jekal –
deležnik; jekak – opisna oblika, podobna kot pri besedi čudak;
jekaiti – iterativni nedoločnik; jekaj – velelnik;
jekav – pridevnik.
Rimljani so najprej od Etruščanov, ki so jih popolnoma
uničili, prevzeli njihovo pisavo, pa tudi marsikaj naprednega v
njihovem načinu življenja in njihovi družbi. Zatem so ob širjenju svojega
imperija naleteli na Retijce, Benete in Karne. Tudi njih so si podredili
v glavnem s silo. Zavedali so se, da morajo njihovo kulturo in mitologijo
uničiti in izbrisati. Zato so vsem tem venetskim ljudstvom vsilili svoje
bogove, pa tudi (latinsko) pisavo in na koncu še jezik. Izmed naštetih
venetskih ljudstev so imeli Noričani to srečo, da so se sporazumno
vključili v rimsko cesarstvo in so lahko obdržali vsaj svoje domače pravo in
navade. Plinij v 1. stoletju našega štetja nek kraj v Noriku imenuje
Solvense, kar bi lahko povsem mogoče bilo tudi Slovense (Slovence).
Slovensko črko c, Latinec nedvomno bolje izrazi s črko s.
Rimljani so v vseh s Slovenci naseljenih provincah ustanovili tudi svoje
krščanske škofije v Ogleju, Ptuju, Celju, Emoni, Virunumu, Teurniji,
Aguntumu, Sisku itd.. Vedeti pa moramo, da se krščanstvo še dolgo ni
uveljavilo niti med samimi Rimljani. Toliko manj je seveda bilo uveljavljeno
krščanstvo v oddaljenejših provincah in zlasti med podeželskim
prebivalstvom. Imamo podatke o prvi krščanski skupnosti na Ptuju
(Poetovio ali Poetovium) in v Sisku, kjer bi naj že leta 110 deloval
slovenski škof (glej delo Kronika, Antona
Vramca), ki pa so ga nasprotniki krščanstva vtopili v reki Kolpi.
Izrednega pomena za Slovence je tudi življenje in delo svetega Jeronima
ali Hieronima. Iz njegovega dela je razvidno, da so prebivalci teh krajev,
ki jih viri imenujejo Veneti, Vinedi, Sclavi in podobno, ves čas govorili
slovensko. Tako piše sv. Hieronim, prvi, ki je prevedel Biblijo ali
Sveto pismo v latinščino, eden najpomembnejših cerkvenih ljudi, rojen leta
347 na našem ozemlju v rimski provinci Panoniji ali Istri (obstajata teoriji
o njegovem rojstnem kraju Stridonu, ki bi naj pomenil Štrigovo v Medmurju
ali pa Starod v Istri oz. Brkinih, na slovenski meji, 5 kilometrov od
Podgrada proti Reki), v komentarjih k Sv. Pismu: ...
Tychicus enim silens interpretatur ... ("Tihik, seveda pomeni
molčeč"). Sv. Hieronim tega zanesljivo ne bi mogel napisati, če bi ne znal
slovenskega jezika in vedel, da beseda tih pomeni molčeč. Vemo, da je
Sv. Hieronim živel in delal tako v Furlaniji v Ogleju, kot tudi na širšem
Beneškem (Veneto) področju. Torej je bila slovenščina jezik njegovega
okolja. Zanimiva je tudi navedba o sv. Hieronimu v Kroniki Antona Vramca, ki za leto 429 pravi: “Sveti
Hieronim doktor Sloven, ouo vreme vmre v Betleheme devetdeset i jedno leto
je bil star, rojen od Eusebiusa v Štrigove,mnoge knjige latinskim jezikom
popisa i glagolsko knjigo i pismo on najde i spravi«.
Pomembno pričevanje o življenju v rimski provinci Norik, kasnejši
Karantaniji, predstavlja tudi življenjepis svetega Severina. Njegov
biograf Eugippius, piše o domačih prebivalcih Norika dokaj zaničljivo in jih
imenuje »barbari«. Novodošla germanska plemena, ki so vdirala v Obrežni
Norik pa imenuje Rugi, Skiti in Alamani. Iz Evgipijevega dela zvemo za
ime reke Donave, ki jo zapiše kot Tonowa zelo podobno kot Tonaua, kar je
najstarejše slovensko ime za Dunaj!
Krščanske škofije v Noriku so zadnjič omenjene v letu 591, ko je oglejski
patriarh v pismu bizantinskemu cesarju Mauriciju poročal o težkem
položaju teh škofij zaradi »poganov«. V pismu niso omenjena nikakršna
novodošla ljudstva ali plemena, kar bi v primeru preselitve in menjave
prebivalstva bilo zanesljivo omenjeno.
|
|
|
|
|
|
