|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.
|
|
Kopitarjeva Karantansko-panonska teorija
Andrej Šiško, Maribor, 23.12.2008
Jernej Kopitar je postavil in oblikoval svojo Karantansko-panonsko teorijo o izviru stare cerkvene slovenščine, ki predstavlja rdečo nit celotnega njegovega delovanja. Zadnji izraz je teorija dobila že po njegovi smrti v uvodu v Silvestrovo izdajo Reimskega evangelija, leta 1844 v prispevku napisanem v latinščini z naslovom Prolegomena historica. Karantansko-panonska teorija je bila Kopitarjeva filozofija slovenske zgodovine, ki je temeljila na sintetičnem jezikovno-zgodovinskem znanstvenem pristopu. Zanj je bila slovenščina v lingvističnem smislu najtesneje povezana s staro cerkvenim slovenskim jezikom. Pri nastajanju te Kopitarjeve teorije sta vidni dve fazi in dve tezi. V prvi fazi je zastopal povsem neodvisno karantansko tezo, na podlagi njemu znanih zgodovinsko-političnih dejstev ter neodvisno panonsko tezo zasnovano na jezikovno strukturnih dejstvih. Kasneje je v drugi fazi obe neodvisni tezi povezal in združil v eno zaokroženo teorijo.
V začetku njegovega delovanja so nanj vplivali drugi, od katerih je sprva prevzel tudi nekatere napačne in zmotne ugotovitve. Kasneje je na podlagi lastnega znanja, preučevanja in analiziranja postavil svojo teorijo, ki jo je vneto in utemeljeno zagovarjal ter branil vse do svoje smrti (po njej jo je enako zavzeto branil njegov učenec dr. Franc Miklošič, ki jo je celo uspel nadgraditi). Pri tem je še posebej zanimivo, da Kopitarjeva Karantnsko-panonska teorija temelji na interdisciplinarnem pristopu, kateri v njegovem obdobju predstavlja precejšnjo redkost. Zato ni prav nič čudno, če po skoraj dvesto letih, njegove raziskave ponovno dobivajo vse večjo težo.
Svoje »znanje o slovanstvu« je sprva sprejemal in črpal od Nemca A. L. Schlozerja (1735 – 1809), ki ga je pogosto citiral v svoji Slovnici 1808 (Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem), kjer ga je imenoval tudi »občudovanja vredni Nemec«. Podrobno je poznal njegovo Nordijsko zgodovino (1771), Občo zgodovino (1773) in njegovo objavo Nestorjeve kronike (1802). Na podlagi Schlozerja je podal zgodovinski pregled »slovanske« veje ljudstev in tako sprejel vidik, da obstaja en »slovanski« jezik, ki ima več narečij.
Ker se je Nemec posvetil predvsem Rusom in vzhodnemu »slovanskemu« svetu, je bil Kopitar že v svojem začetku pravzaprav zaveden. Res je, da je Schlozer sicer poznal tudi t.i. »južnoslovansko problematiko«, predvsem na podlagi Popovičevega dela Untersuchungen vom Meere (1750), a to nikakor ni moglo zadoščati za ustrezno znanstveno obdelavo tako obširne in zahtevne problematike. Tako Popovič, kot tudi Schlozer sta postavila tezo o germaniziranosti slovenščine in o štokavščini kot o jedru »standardiziranega« ilirskega
(srbskega in hrvaškega) jezika. Pri Schlozerju je Kopitar našel tudi željo po primerjalni »slovanski« slovnici. Vse to je nanj močno vplivalo.
Drugi, čigar delo in nazori so na Kopitarja močno vplivali, je bil Dobrovsky. Kot znanstveno avtoriteto ga je obravnaval že v svoji Slovnici 1808. Dobrovsky, ki je bil po rodu Čeh, je to tezo po lastnih besedah Karlu Gottlobu Antonu, prevzel od Schlozerja, oziroma se je z njim glede tega vsaj strinjal. Med drugim naj bi zapisal:« ...veselim se, da moje raziskave skoro nikjer ne odstopajo od Schlozerjevih. Spoštujem moža, zakaj od njega sem se naučil načina kritične obravnave zgodovine«. (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 55)
Zagotovo je imelo na Kopitarja vpliv tudi delo J.G. Herderja – Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit (III. del), v katerem je zapisano »znamenito slovansko poglavje«, ki pa v znanstvenem smislu nima kakšne posebne teže.
Naslovna stran Kopitarjeve Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark, Laibach 1808
Poglejmo najprej prve Kopitarjeve poglede na »slovanstvo«, katere je predstavil v svoji Slovnici iz leta 1808. Razvidno je, da je v njej drugače razvrstil glavna »narečja Slovanov«, kot pred njim Schlozer in Dobrovsky. Ko je že živel na Dunaju, je pred njenim izidom, svoje mnenje še dodatno obrazložil. V Cesarski knjižnici na Dunaju je namreč našel več slovenskih knjig iz 16. stoletja, ki so mu odprle nova obzorja in poglede. Vse to je objavil na koncu Slovnice v poglavju z naslovom »Dodatek« (Nachschrift), zraven pa navedel tudi svoje ime in letnico 1809.
Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Lublana 1808/09, stran XX, Klasifikacija t.i. slovanskih jezikov po Dobrovskem. Skupine so: 1. ruski jezik, 2. poljski jezik, 3. ilirski jezik, 4. hrvaški jezik z vindskim (slovenskim) na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, 5. češki jezik. Pri četrti skupini je Kopitar podal pripombo – morda bodo podrobnejše raziskave ugotovile drugače.
Kopitar je v svoji Slovnici 1808 zapisal, da Sloveni nikdar niso imeli skupnega kraljestva in da njihovi številni rodovi nikdar niso bili pod enim vladarjem. Mislil je seveda na širši pojem, pod katerim danes razmemo »Slovane«, ki resnično nikdar niso bili združeni v eno kraljestvo, zaradi povsem preprostega razloga – nikdar niso obstajali kot enoten narod ali ljudstvo, niti niso imeli skupnih korenin. Za razliko od neobstoječih »Slovanov«, so bili ožji rodovi Slovenov združeni v Slovensko kraljestvo pod voljenim kraljem Samom med leti 623 in 658. Kopitarju zaradi vpliva, ki sta ga že v začetku imela nanj Schlozer in Dobrovsky, ni bilo jasno, da npr. Rusi niso Sloveni (zgodovinar Jordanes jih povsem jasno uvršča v drugo veliko neslovensko skupino – med Ante, kamor sodijo tudi Volgari in Obri, op.p.), je pa že kmalu zaznal, da nekaj v »panslovanski« teoriji ne odgovarja, niti zgodovinskim in jezikovnim dejstvom, niti zdravemu razumu.
Nato govori Kopitar o temeljnih »slovanskih« narečjih oz. jezikih: 1. »Donavskih praslovenih« (Slovakih, Ogrskih Slovenih), ki so pod cesarjem Justinjanom vznemirjali Bizantinsko cesarstvo in jih ima Nestor za praočete Čehov, Moravcev, Poljakov in Rusov; 2. Vindih (Slovencih) v južni Nemčiji, na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Furlaniji, kateri so že leta 629 prišli v spor s Franki pod Dagobertom in bili potem samostojni; 3. Vendih; 4. Čehih; 5. Moravcih; 6. Poljakih; 7. Rusih; 8. Ilirih in 9. Bolgarih.
Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Lublana 1808/09, strani V. do X.
Očitno je torej, da je Kopitar za razliko od Schlozerja in Dobrovskega narečja oziroma jezike Slovenov razvrstil v 9. skupin, pri čemer je petim jezikom Dobrovskega ( ruski, poljski, ilirski, hrvaški in češki jezik), dodal še štiri – slovaškega (v slovaščini se ta jezik imenuje slovenski, enako kot tudi v Sloveniji, op.p.), vendskega, moravskega in bolgarskega. Seveda tudi prav posebej bode v oči dejstvo, da je po Kopitarju izpadel hrvaški jezik, ki ga je zamenjal s slovenskim (vindskim) jezikom.
V Kopitarjevem zborniku izdanem leta 1996, je dr. Jože Toporišič na temo Kopitarjeve Slovnice objavil prispevek z naslovom Kopitarjev slovanski svet v Slovnici 1808/1809, katerega odlomek prilagamo v nadaljevanju.
Kopitarjev zbornik, Jože Toporišič, Kopitarjev slovanski svet v Slovnici 1808/1809, stran 1
Kopitarjev zbornik, Jože Toporišič, Kopitarjev slovanski svet v Slovnici 1808/1809, stran 7
Zanimivo je, da bi se po takratni glavni »slovanski« avtoriteti Dobrovskem (v časopisu Slavin leta 1806) morali Slovaki prilagoditi in podrediti Čehom, Slovenci pa Hrvatom, čeprav je vsakomur še danes jasno, da sta prav etnika Slovenec in Slovak izvirna in v jezikovnem smislu zagotovo najbližja pojmu Sloven, kar ni mogoče reči za etnike Hrvat, Srb, Bolgar, Čeh, Poljak, Ukrajinec, Belorus in Rus. Pravzaprav je po njiju in iz njiju nastal mnogo kasnejši pojem »Slovan«, s katerim so se čez več stoletij poistovetili vsi ostali našteti narodi. Tudi sicer pa ima pojem »Slovan« pri različnih narodih te jezikovne skupine različno ime – Čehi uporabljajo ime Slovan, Rusi Slavjan, Hrvati Slaven in Srbi Sloven, kar pa je dejansko originalno ime posebnega rodu, kateremu zanesljivo pripadajo zgolj Slovenci in Slovaki.
Po teoriji Dobrovskega, bi iz zgodovinskega prizorišča v jezikovnem, narodnem in političnem smislu izginili tako Slovenci, kot tudi Slovaki. Kopitar se seveda s takšnim stališčem t.i. patriarha slavistike ni mogel strinjati. Zaradi tega je prišlo med obema velikima slavistoma do dolgotrajnega dopisovanja. Kopitar je v svojih pismih vseskozi zastopal svoje znanstveno stališče, katerega je sistematično dopolnjeval ter utrjeval z novimi in novimi viri, ki so potrjevali njegove teze. Tako je postopoma izoblikoval dve jedri slovenstva – zahodno(karantansko) kamor je v ožjem smislu prišteval Korošce in Kranjce s Primorci ter vzhodno (panonsko) kamor je prišteval Štajerce, Prekmurce in Kajkavce – Bezjake. Govoril je o jezikovnem zbliževanju obeh temeljnih skupin, kar bi moralo biti primarna slovenska naloga.
Kar zadeva narečja oziroma jezike Slovenov h katerim so vsi trije – Schlozer, Dobrovsky in Kopitar zmotno prištevali tudi rodove Antov, npr. Ruse in Bolgare, so se v 19. stoletju razvrstitve vseskozi spreminjale, kar kaže na to, da pravzaprav nikomur ni bilo najbolj jasno kdo je kdo in kako t.i. »Slovane« sploh razvrstiti. Tudi sam Kopitar je v različnih svojih delih jezike različno razvrščal, v skladu z novimi raziskovanji in spoznanji, katerih je bil pri svojem znanstvenem delu vseskozi deležen.
V svojem spisu iz leta 1810 z naslovom Patriotische Phantasien eines Slaven (Domoljubne fantazije nekega Slovena), Kopitar deli ljudstva »Slovanov« na dve glavni veji – jugovzhodno in severozahodno. K prvi prišteva:
I. Ruse;
II. Sloveno-Srbe
III. Slovence (Die Slovenen, v svoji Slovnici 1808 jih imenuje tudi Windisch, op.p) v Notranji Avstriji, Provincialni Hrvaški in ob Blatnem jezeru na zahodnem Ogrskem (Madžarskem);
K drugi veji (severozahodni) pa prišteva:
IV. Poljake;
V. Čehe in Moravce skupaj s Slovaki;
VI. Lužiške Wende.
Zatem zapiše, da se ob panonski Donavi v zemljepisnem, jezikovnem in genetskem smislu stikajo Slovaki in Slovenci. Prav rodova Slovakov in Slovencev edina nosita splošno ime ljudstva (v različni obliki, pri čemer izhaja poimenovanje Slovencev iz domačega imena Sloven, Slovakov pa iz tuje različice, op.p.), medtem ko nosijo mlajši rodovi posebna imena Čehi, Lehi (Poljaki), Hrvati, Srbi, Rusi. Kopitar še omenja staro tradicijo, ki govori o tem, da rod Slovenov izvira iz krajev ob panonski Donavi. (Originalno:« Diess linguistische Datum und der Umstand, dass gerade diese zwei Zweige allein sich mit dem blossen allgemainen Stammesnamen (Slovak und Slovenec, bloss mit verschiedener Bildungsendung) begnugten, wahrend die jungern Zweige noch besondere Namen (Cechen, Lechen (Polen), Kroaten, Serben, Russen) sich beilegten, begunstiget auffallend die alte Tradition, dass die pannonische Donau der Stammsitz der Slaven sei.«
Jernej Kopitar, Patriotische Phantasien eines Slaven (Domoljubne fantazije nekega Slovena), Dunaj 1810, objavljeno v Josip Marn, Kopitarjeva spomenica 1880, strani 132-133
Zraven jezikoslovnega, zlasti etimološkega gradiva, je Kopitar v svojo teorijo vgradil tudi njemu dostopno zgodovinsko gradivo, v sozvočju z njim pa še leksikografsko ter slovničarsko. Ob delih frankovskih kronistov (Monumenta Germanica), ki so omenjali Slovence – Karantance in Panonce, je poznal tudi Brižinske spomenike, številne glagolske in cirilske kodekse oziroma spomenike Codex Suprasliensis, Evangelium Assemanianum, Bolonjski psalter, bolgarski prevod Manassejeve kronike, Reimski evangelij, zgodovinski spis Conversio Bagoarum et Carantanorum, bizantinske vire kot npr. De administrando imperio Konstantina Porfirogeneta, pa tudi novejša dela A. Bohoriča, P. Trubarja, J. Dalmatina, Megiserja,V. Pribojeviča, M. Orbinija, J. Križaniča, P. R.Viteza, Adama B. Krčeliča (De regnis Dalmatiae, Croatiae, Slavoniae notitiae praeliminares), Matije P. Katančiča, Ignaza Szent-Martonya, Lindeja, J. V. Valvasorja, A. T. Linharta in drugih.
Kopitar se je v svoji teoriji naslanjal tudi na Nestrojevo Slovensko kroniko, v kateri je zapis, da je najstarejše ime za Slovene – »Norici« oziroma Noričani, kar mu pomeni skladno z neizpodbitnimi zgodovinskimi dejstvi enako kot Karantanci. Karantanija je namreč nastala po razpadu Rimskega cesarstva dobesedno v mejah »Notranjega Norika«. Tudi druga rimska provinca Panonija, je po propadu Rimljanov ohranila, tako ime dežele, kot tudi njene meje, kar bi bilo povsem nemogoče, če bi se na ozemlju Karantanije in Panonije pojavili resnično novi naseljenci, prejšnje prebivalstvo pa bi izginilo.
Glede slovenskega jezikovnega prostora je povsem pravilno ugotovil, da je etnik Sloven mnogo starejši in obsega ožji teritorialni prostor, kot kasnejši pojem »Slovan«, katerega smo Slovenci v romantičnem panslovanskem navdušenju nekritično prevzeli od Čehov v začetku 19. stoletja. Dobrovskemu je v enem svojih pisem razlagal, da ostanek Slovenov, ki živi med rekami Donavo, Savo in Kolpo (mišljena je Donava kot meja na severu in vzhodu, Sava in Kolpa pa kot meja na jugu, op.p.) govori v istem narečju (Species slovenica), v treh različicah: Vindica seu Carnoliana (slovensko ali kranjsko), Hungaro-vindica (ogrsko-slovensko) in Croato-vindica (hrvaško-slovensko) oziroma kajkavsko.
Prav tako je Kopitarju povsem jasno, da so se med Slovence v določenem zgodovinskem obdobju vrinile novodošle kolonije Srbov in Hrvatov. V spisu Slavische Volkerkunde razloči karantanske Slovence od kasneje naseljenih Srbov in Hrvatov v jezikovnem vidiku in o tem pravi:« Frankovski kronisti imenujejo te Slovene karantanske Slovene, njihovo deželo, od meje z Recijo do izteka Save (do Beligrada ali Beograda torej, op.p.), Karantanijo. Poročevalec si zaradi nenavadne narečne podobnosti upa verjeti, da so vsi Sloveni južno od Donave v bistvu eno pleme, ki se je južno od Save in Kolpe nekoliko spremenilo, ko so v sedmem stoletju sem prišle srbske in hrvaške kolonije. Zaradi boljšega pregleda je vendar treba sprejeti obstoj dveh narečij, starejšega severno od Kolpe in Save, ter mlajšega južno od teh rek.« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 181)
Kopitar je svojo teorijo argumentiral tudi na veliki podobnosti med staro cerkveno slovenščino in slovenščino njegovega časa, v prvi vrsti pa seveda na enakem imenu jezika, katerega je moč v 9. stoletju najti samo v ožjem območju takratnih kneževin Karantanije, Panonije in Moravske (v določeni meri pa tudi današnjih Bolgarije, Makedonije, Srbije in Hrvaške, kjer pa so bili v dobi sv. Cirila in Metoda tamkaj živeči avtohtoni Sloveni že pomešani s kasneje naseljenimi Anti - Volgari, Obri, Srbi oz. Rvati, op.p.) Kopitar namreč enači čezdonavske moravske Slovene (današnje Slovake) in panonske Slovene, oziroma oboje skupaj s Karantanci uvršča v isti slovenski rod, ki je dal ime vsem kasnejšim »Slovanom«.
Opazimo lahko, da je Kopitar v svoji Karantansko-panonski teoriji nazadnje oblikoval in razvil tri pomembne teze, ki se bistveno razlikujejo od Schlozerja, Dobrovskega in drugih slavistov:
1. Drugače je razvrstil »slovanske« jezike oziroma narode, pri čemer je kasnejši zgodovinski, politični, etnični in jezikovni razvoj v glavnem potrdil njegove ugotovitve;
2. Domovino starega cerkvenega jezika je postavil na obdonavsko ozemlje, v Panonijo in Moravsko;
3. Kajkavce ali Lažihrvate, kot jih tudi imenuje, je pravilno uvrstil v slovensko etnično skupino, ni pa uspel vplivati nanje, saj so njihovi takratni narodni voditelji sprejeli ilirizem in štokavsko-srbski pravopis, s čemer so se oddaljili od svoje materinščine oziroma slovenskega jezika.
Za znanstveno izoblikovanje svoje karantansko-panonske teorije je Kopitar potreboval 12 – 14 let. Leta 1822 jo je prvič v zaokroženi obliki predstavil v oceni dela Dobrovskega – Institutiones linguae slavicae, ki jo je objavil v Jahrbucher der Literatur. Navedel je tako zgodovinske, kot zlasti jezikoslovne argumente. Njegove ugotovitve so, sledeče: » Metodova škofija (govora je o svetih bratih Metodu in Cirilu, op.p.) bi bila tako hkrati tudi prava domovina slovenskega jezika, ki ga je on prvi povzdignil na stopnjo pisanega jezika«. Najpomembnejše dokazno gradivo je bila nedvomna velika sorodnost med starim cerkveno slovenskim jezikom in novo slovenskim jezikom, pri čemer je zraven identičnega poimenovanja jezika (slovenski jezik) posebej izpostavil značilno dvojino ter izvor in uporabo besed kot so npr. oltar, krst, krstiti, cerky, pop, mnih, post, goneznu, stol, Rim, ocet, upvati, penez, plastyr, plug, komkanje ali komuniciranje idr., katerim je kasneje dodal še npr. peklo, sreda in cesar. V leksiko staro cerkveno slovenskega jezika so lahko po njegovem omenjene besede prišle le v Panoniji. Po Kopitarju so Karantanci (širši pojem Karantanci pri Kopitarju pomeni prebivalce ozemlja Retije, Karnije, Norika in Panonije) prvi med Sloveni sprejeli krščanstvo iz zahoda od rimskih svečenikov. Kasneje so ga preko svojega jezika in liturgije prenesli naprej k Hrvatom, Srbom, Bolgarom, vse do Rusije.
Dr. Rajko Nahtigal, Jerneja Kopitarja spisov II. del, 1. knjiga, Ljubljana 1944, strani 194-196. Vidimo lahko, da tokrat »slovanske« jezike spet nekoliko drugače razvršča kot v Slovnici 1808 in v spisu Fantazije nekega domoljubnega Slovena 1810.
Glede svoje teorije si je Kopitar veliko dopisoval s številnimi jezikoslovci in slavisti, med njimi s Čehom Dobrovskym, Slovakoma Šafarikom in Kollarjem ter Rusom Vostokovim. V pismu Vostokovu zadnjega Malega travna 1830, tako npr. piše o panonizmih in staroslovenskem jeziku, o panonskih Slovenih, ki govore slovensko na Koroškem, Kranjskem, Štajerskem, zahodnem Ogrskem in v »Provincialni Hrvaški«. Piše tudi o tem, da sta slovenski in bolgarski jezik bolj sorodna, kot slovenski in srbski jezik.
Josip Marn, Kopitarjeva spomenica 1880 – Kopitar pa Vostokov, str. 62-63, odlomek iz pisma Kopitarja Vostokovu
Kar zadeva Hrvate, je Kopitarja izjemno motil velehrvaški ilirizem in Gajevo gibanje. Nasprotoval je umetnemu jeziku za »vse južne Slovane«, prav tako pa je nasprotoval integraciji Kajkavcev v hrvaški narod. Dejanski cilj Gajevega gibanja oz. ilirizma je namreč bil združiti Kajkavce, Hrvate, Dalmatince, Štajerce, Korošce, Kranjce in Istrane v en narod z skupnim ilirskim jezikom, katerega bi kasneje zamenjala naziva hrvaški jezik in hrvaški narod. Omenjeno gibanje je bilo v direktnem nasprotju s Kopitarjevim jezikoslovnim konceptom o karantansko-panonskem slovenstvu. Gaja in njegove pristaše je imenoval »ludovidi«, obenem pa je storil vse, da se njihova ideja niti v smislu »južnoslovanske«, niti rvatske zasnove in ideologije ne bi prijela. V ta namen je bil tudi v stalnem stiku s kajkavskim književnikom I. Kristjanovičem, ki je leta 1837 izdal svojo slovnico kajkavščine.
Glede »južnoslovanskega« jezikovnega položaja, je Kopitar sprva zastopal stališče, da gre za dva jezikovna standarda in etnični posebnosti, zatem pa je mnenje razširil na tri – slovensko, srbsko in bolgarsko. Povsem jasno mu je bilo, da Kajkavci sodijo k slovenskemu etniku, kar je utemeljeval, tako v jezikovnem, kot tudi v zgodovinskem smislu. Oboje je razvil iz svoje slovenske karantanske in panonske jezikovne, zgodovinsko-pravne, kulturno-tradicijske in duhovne utemeljitve. Zavedal se je, da je bilo staroselsko prebivalstvo nekdanje Slovenijeh (kasnejše Slavonije, op.p.) v svojem bistvu slovensko (kajkavsko). Znano mu je bilo teritorialno poimenovanje Bezjak za tamkaj živeče avtohtone Slovence, zagovornike hrvaštva med Kajkavci (Bezjaki) pa je kar naravnost imenoval Lažihrvati. Zagovarjal je povsem pravilno stališče o pravi Hrvaški, ki je nedvomno južno od Kolpe in Save, v področju Like, Gacke in Krbave. V nadaljnje raziskave o zgodovini in vlogi pravih Hrvatov se ni spuščal.
O tem je prvič pisal že v svoji Slovnici slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Lublana 1808/09, v dodatku (Nachschrift), kjer je naštel njemu znana slovenska dela iz 16. stoletja. Navedel je tudi Katechismus in der Windischen Sprach (Katekizem v slovenskem jeziku) in na strani 390 - v opombi z dvema zvezdicama zapisal:« Iz Trubarjevega pisanja je razvidno da se takratni »Slavonci« (Slavonier), katerim tudi današnji »Provincialni Hrvati« pripadajo, imenujejo Bezjaki.«
Na strani 393 je zapisal: »Aus dieser Vorrede wir nur folgende Veuserungen aus: vegši del ludi v naši deželi druziga jezika ne zna, tamuč ta slouenski.- Mateuža vzamite koker enu kosilce oli južinico. – Drigači govore Krainci drigači Korošci, drigači Štajerci inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašouci inu Istriani, drigači Crouati. Nach Truber wurde also unter Dialekt in der weitesten Bedeutung (wo man ihn, ad vitandam invidiam, mit einem altberuhmtem Nahmen, Karantanisch nennen konnte) in 5 Unter Mundarten zerfallen: a) in die der Oberkreiner, b) der Karntnischen Slaven, c) der Steyrer, Unterkreiner und (tar) Besjaken, d) der Karstner und Istrianer, e) der (heutigen Grenz) Kroaten. Nach dieser Vorrede kommen »Summarij vseh Capitolou,« 6 Blatt. Nach diesen wieder ein Wort an die Slaven: Lubi Slouenci!«
Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Lublana 1808/09, stran 393
Tudi na strani 430 in 432 v zvezi z Biblijo Jurija Dalmatina Kopitar zapiše: »Biblia, tu je vse svetu Pismu, stariga inu noviga testamenta, Slovenski, tolmačena skuzi Jurja Dalmatina.«
(str. 432) »Um Ende ist nebst dem Register ...noch ein Verzeichnis einiger krainischer Worter mit ihren Synonymis aus andern benachbarten Dialekten, wie es Dalmatin schon 1578 in dem Pentatechus gegeben hate: nur ist es hier erweitert, und auf mehrere Dialekte ausgedehnt; die Rubriken find a) Krainski, b) Koroški, c) Slovenski oli Bezjaški, d) Harvaški, Dalmatinski, Istrianski, Kraški. * Also die Slavonier find Truber's Bezjaken! Uber wohl nur die Slavonier im heutigen Kroatien. Dieser Besjakische Dialekt gehort also mit dem unsrigen zu einer Ordnung, nur sollte diese herr Dobrovsky nicht nach den Kroaten benennen, die Truber und die Geschichte in Dalmatien, und hochstens im heutigen Militar –Kroatien, zu suchen anweisen«.
Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Lublana 1808/09, stran 432
Še odločnejšega mnenja je Kopitar v svoji knjigi Cločev Glagolec 1836, kjer uporablja celo izraz Lažihrvati, kjer v poglavju XXXV, na strani LXX v tretjem dodatku z naslovom GLAS MEDREČNIH LAŽIHRVATOV pravi:
»Mislimo, da bo vredno truda, če bomo iz krajnske Biblije Jurija Dalmatina, izdane l.1584 in naslovljene 1. v Wittenbergu, bralcem priklicali v spomin glas » « značilen za Rastislavove Slovence, ki se sedaj od časov Ferdinanda I. (1550) geografsko imenujejo samo Hrvati, dejansko pa so zadnji izmed karantanskih Vindov. To primerno potrjuje ne le zgodovina temveč tudi jezik, kar je še pomembnejše. Te so za časa Jurija Dalmatina (1550) Krajnci imenovali Bezjake, in on ima na koncu Biblije nek slovar, v katerem sosednjim Slovenom Koroške, Lažihrvaške in prave Hrvaške razlaga svoje karniolizme /krajnske izraze/. Navajamo naslov slovarja:
REGISTER nekaterih besed, katere Krajnski, Koroški, Slovenski ali Bezjaški, Hervazki, Dalmatinski, Istrianski ali Kraški, se drugači govore (tj. Seznam nekaterih 745 besed). Ta narečja, kot vidiš, je poenostavil na štiri: 1) krajnsko, 2) koroško, 3) slovensko ali bezjaško, 4) hrvaško, dalmatinsko, istrsko, kraško. /.../ Tisto, ki ga danes imenujemo hrvaško, namreč narečje Zagrebčanov in drugih okoliških Hrvatov, se tako pri njem in pri njegovih sodobnikih imenuje slovensko ali /narečje/ skrajnih Vindov. Tudi sam zagrebški škof Peter Petretič evangelije, ki jih je izdal l. 1651 za svojo škofijo, imenuje slovenske, ne pa hrvaške.«
Prav o tem sem tudi sam že pred tremi leti pisal v prispevku Slovenijeh/Sclavoniae, ko še nisem poznal Kopitarjeve Karantansko-panonske teorije, niti Dalmatinovega pisanja v njegovi Bibliji 1584. Moj omenjeni spis temelji predvsem na delih panonskih (ogrskih) Slovencev iz Slovenijeh, kot soVramec (Kronika), Habdelič (Slovar), Petretič in drugi ter na zgodovinskih dejstvih. Kopitar je očitno spoznal enako na temelju nekaterih kajkavskih slovarjev, ni pa nikjer omenil Vramčeve Kronike, v kateri je povsem jasno zapisano kje so meje takratne Slovenijeh v kateri živijo Slovenci (po Dalmatinovo slovenski Bezjaki) in kje meje Horvaške v kateri živijo Horvati.
»Južnoslovansko« etnično in jezikovno razdelitev je Kopitar prvič celovito izoblikoval leta 1811 v recenziji z naslovom Slavische Sprachkunde, katero je objavil v Annalen fur Literatur und Kunst. »Južne Slovane« je sprva ločil v dve skupini – slovenosrbsko ali ilirsko ter slovensko ali vindsko. Kasneje je na podlagi novih informacij in spoznanj obravnaval še tretjo skupino – bolgarsko. Zanimivo je, da je v slovensko ali vindsko skupino povsem jasno uvrstil Korošce, Kranjce (h Kranjcem je prišteval tudi Primorce), Štajerce, provincialne »Hrvate« (pravilneje Bezjake) in prebivalce zahodne Ogrske (Madžarske) – Prekmurce, Medmurce in t.i. Kajkavce.
V njegovi razdelitvi »južnih Slovanov« ni opaziti etnika Hrvat. Prav glede tega pojma je Kopitar povsem spremenil mnenje, ki sta ga do takrat zagovarjala Schlozer in za njim Dobrovsky ter s slednjim glede tega prišel v »spor«. V svoji Slovnici je Kopitar še govoril o prevzeti delitvi slovanskih jezikov na ilirsko (mišljena je sloveno-srbska) in hrvaško skupino, vendar je že takrat dostavil, da bodo nove raziskave zahtevale najbrž drugačno delitev. Povsem jasno je, da je Kopitarja zmotilo to, da bi se naj Slovenci po Dobrovskem prištevali k hrvaškemu etniku in jeziku, s čemer se zaradi znanstvenih razlogov nikoli in nikdar ni strinjal.
Leta 1809 je svojemu mecenu Žigi Zoisu med drugim pisal:« Kar dandanašnji razumemo pod Hrvati, so panonski prasloveni, močno pomnoženi z nekaj kolonijami pravih Hrvatov, ki pa kljub temu niso toliko spremenili jezika, da jih ne bi bilo mogoče imeti za inačico glavnega karantanskega narečja...« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 177 – v oklepaju – po konceptu Kopitarjevega članka, ki je ohranjen v zagrebški Vseučiliški knjižnici) Prav tako je v pismu Žigi Zoisu, dne 18. Vinotoka 1809 zapisal:« Provincialni Hrvat je Slovenec po zgodovini in slovnici«. Na Ogrskem je Kopitar kot slovenske označeval županije Eisenburg, Salad in Shumeg ter Zagreb, Križevci in Varaždin.
Poznal je tudi slovarje t.i. hrvaškega jezika, v resnici pogosto slovenskega jezika ali jezika obeh poimenovanj, ki jih je imenoval slovarji Šokcev – Bartol Kašič (Kašić) 1599, Mikalj (ali Mikalja) 1649, Habdelič (1670), Della Belle (1728), Jambrešič (Jambrešić) 1742, Belostenec. (Zbornik Naučni sastanak slavista u Vukove dane, godište 17, knjiga 2, MSC, Beograd 1988, str.439-448, Vladimir Horvat)
V zvezi s svojim pojmovanjem in Karantansko-panonsko teorijo, je skušal doseči poenotenje slovenskega pravopisa s Kajkavci, zaradi česar je vzpostavil stik z zagrebškim škofom Maksimiljanom Vrhovcem. 26.09.1812 je škof Vrhovec zapisal, da mu je Kopitar poslal relacijo o napredovanju slovenskega jezika - »Kopitar de Slavicae linguae incrementis relationem praestat«. Nato je zadolžil dva svoja kanonika, da sta pripravila strokovno jezikoslovno in pravopisno problematiko. To sta bila prevajalec Nove zaveze Stjepan Korolja (1760-1825), ki je napisal osnovo in Marko Mahanović (1773-1824), ki je osnovo razdelal v obširno študijo v latinščini z naslovom Pripombe o hrvaškem pravopisu (Primjedbe o hrvatskom pravopisu 1814). Latinski naslov je Observationes circa croaticam orthographiam amatorum idiomatis croatici gnarorum discussioni Zagrabiae Anno 1814, propositae. Hranijo jo v NSB Zagreb v miscellanea Metropolitanske knjižnice, sign. MP 87.
24.6.1814 je Kopitar pisal Dobrovskemu, da bo čez nekaj dni na Dunaj prispel zagrebški škof Vrhovec, da bi z njim razpravljal o »die Idee eines gleichformigen einfachen alphabets« (o ideji enostavne abecede v enaki obliki). Dejansko je do sestanka in razprave prišlo na temelju materiala, ki sta ga pripravila kanonika Korolja in Mahanović, vendar Vrhovec in njegovo spremstvo niso sprejeli Kopitarjevega predloga o skupnem pravopisu zaradi naslednjih razlogov:
1. ker bi po njihovem bilo potrebno kajkavski govor priključiti štokavskemu (srbskemu, op.p.) in ne slovenskemu;
2. ker je potrebno za vse Hrvate iz ožje (prave) Hrvaške, Slavonije (pravilno Slovenijeh, op.p.) in Dalmacije združiti narečja (»unio dialectorum«) in narediti ter uvesti enoten jezik in pravopis po fonološkem načelu »piši kao što govoriš«; za vse je potrebno uvesti pravila slavonsko-štokavskega pravopisa, kar pravzaprav dejansko pomeni srbskega. (Vladimir Horvat iz Hrvatskog povijesnog instituta na Dunaju, Kopitarjev zbornik, Jernej Kopitar i zagrebački biskup Maksimiljan Vrhovac, str. 513-521)
Pravkar omenjeno lepo kaže, da Hrvati med leti 1812 in 1814 še niso imeli enotne slovnice in pravopisa. Pravzaprav so pričeli o tem razmišljati šele po Kopitarjevih pismih zagrebškemu škofu Vrhovcu, ko sta omenjena kanonika komaj pripravila gradivo Pripombe o hrvaškem pravopisu 1814. Glede na znana dejstva, da je Kopitar s svojo nesebično pomočjo Vuku Karadžiću tudi odločilno vplival na oblikovanje srbskega knjižnega jezika, je resnično neverjetno, da so danes tako Hrvati, kot tudi Srbi mnenja, da so star, zgodovinski narod, nam Slovencem pa skušajo vcepiti manjvrednostni komleks o nezgodovinskosti. Slovenci lahko takšnim prepotentnežem brez sramu odgovorimo, da smo imeli svojo prvo slovnico že v 16. stoletju, znanstveno slovnico pa leta 1808. Tako Srbi, kot tudi Hrvati so dobili svojo kasneje in to ob pomembnem prispevku in pomoči Slovenca Kopitarja!
Kopitarjev zbornik, Jože Toporišič, Kopitarjev slovanski svet v Slovnici 1808/1809, stran 7
Kopitar je na pojav in pojem Hrvaške gledal izključno skozi jezikovni in zgodovinski kriterij. Upravnopolitična dejstva ga niso zanimala, zato je za tiste, ki so se opredeljevali kot »Hrvati« v kajkavskem prostoru uporabljal izraz Lažihrvati (Glagolita Clozianus) in jih je ločil od pravih Hrvatov južno od rek Save in Kolpe.V sestavku Slavische Sprachkunde o kajkavcih piše:« ...provincialnih Hrvatov ne smemo pustiti, da postanejo Hrvati. Oni so Slovenci v ožjem pomenu besede...Samo jezik odloča; jezika in zgodovine se je držal poročevalec« (Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, str. 181).
Pri razvoju njegove teorije sta najpomembnejši deli Glagolita Clozianus 1836 in Hesychii glossographi discipulus 1940. Glagolita Clozianus je napisal v podkrepitev svojih tez o glagolici in panonizmu, Hesychii glossographi discipulus pa kot polemiko zoper ilirce in češko šolo. Nazadnje je leta 1844 je izšel Reimski evangelij, za katerega je Kopitar prispeval Prolegomena historica, ki pomeni strnitev njegovih nazorov.
Poglejmo sedaj Kopitarjevo monumentalno delo Cločev Glagolec ali Glagolit. Na straneh VIII in IX, v poglavju XII z naslovom IZVOR SVETEGA JEZIKA SLOVENOV, Kopitar med drugim pravi:
»Vsekakor se panonskim Slovenom, ki so se namreč prvi med vsemi oprijeli krščanske vere (Kopitar pogosto enači pojma Karantanci in Panonci, kar ni napačno, saj sta obe kneževini, Karantanija in Panonija bili sestavni del Slovenskega kraljestva že za časa kralja Sama – 623 – 658, kasneje pa sta skupaj sestavljali Karantansko kraljestvo Regnum Carentano, op.p.), morajo pripisati prve besede za krščanske pojme, kot je že zdavnaj sam od sebe ugotovil sam Dobrovsky (gl. Slovanka, l. 1814, I 72); in iz samega klubovanja (bil je razposajenega duha in je vidno želel pomagati premagani zadevi) se je nazadnje raje umaknil v puščave in skrivališča ne vem kakšnega starega, še ne pomešanega srbsko-bolgarsko-makedonskega jezika (gl. Njegovo/delo/Ciril in Metod, 1823, str. 131 – 133).« /.../
»Toda svoje prvotno, zadosti utemeljeno mnenje o prvenstvu panonskih Slovenov, bi prav tako moral ali ohraniti ali ga sam izpodbiti z boljšimi utemeljitvami. Mislim, da tega, česar ni storil, tudi ne bi bil mogel storiti. Ne bi govorili o tem, da je sedanje poldrugimilijonsko narečje ostankov panonskih in noriških (Kopitar je v skladu z navedbami iz Nestorjeve kronike in poznavanjem zgodovinskega ozemlja Notranjega Norika, le tega enačil s Karantanijo, zato so zanj Noričani Karantanci, op.p.) Slovenov po tolikih pripetljajih, po tolikih nevarnostih, še dandanes svetemu jeziku vendar bližje kot narečja bodisi ostalih Psevdoilirov bodisi samih Bolgarov, ki jih je Dobrovsky tako nesrečno prištel med Ilire; in celo Iliri ali Srbi in Hrvati se v času sv. Cirila z obale Jadranskega morja še niso razširili v notranjost Mezije (Zakaj Beligrad, ki je danes glavno mesto Srbije, je bil v tistem času utrdba Bolgarov): sami Bolgari pa, kot se zdi, enakomerno pomešani s prvotnimi prebivalci Mezije in Trakije, so svoje slovensko narečje, ki je bilo – kot se da sklepati na podlagi še vedno zanesljivih znamenj – bližje karantanskemu ali panonskemu kot pa srbskemu ali hrvaškemu, če ne prej, pa vsaj po tistem času tako zelo spremenili, da edini izmed vseh slovenskih predstavlja vrsto jezika, kakšnega Evropejci imenujejo romanski jeziki; bolje rečeno:dejansko, ne pa z besedami je podoben takemu mešanemu jeziku, saj je besedje svojega jezika večinoma obdržal, slovnico pa prilagodil jeziku Albancev in Vlahov.« /.../
»Tukaj pa bo panonstvo (naj bo tako dovoljeno imenovati panonski izvor in domovino) slovenskega svetega jezika priznal vsakdo, ki bo razmislil o svetih besedah Slovenov.«
Potem Kopitar našteva besede cerkev, oltar, krst in krstiti, post, pop, pekel, sreda, cesar, ocet in druge tovrstne izraze, ki »zagotovo niso mogli izvirati od drugod kot od ljudstva, ki je najbližje Nemcem in Italijanom in je bilo od njih v krščanstvu poučeno najprej. In to se ujema samo s Sloveni Norika in Panonije (ali če jih raje vse skupaj imenujemo z onim srednjeveškim izrazom: Karantanci), ki so bili kristjani že eno ali več stoletij pred Metodom. Od kod namreč tvojemu bolgarsko-srbsko-makedonskemu jeziku toliko germanizmov, tako v besedju kot v izgovorjavi?
Bolj verjetno bi ta imel grške besede, kakršne so v velikem številu prešle v svete slovenske knjige potem, ko se je slovensko bogoslužje začelo v Panoniji med 30-letnim službovanjem sv. Metoda, nadškofa panonske cerkve, z odobrenjem samih rimskih papežev: iz tega svojega prvega in rodnega mesta je bilo ob vdorih in pustošenjih Madžarov izgnano in pregnano in nato sprejeto na obeh straneh, tako od Ilirov, kot Bolgarov v Meziji, in kmalu od Rusov, in se je, čeprav v tujini, pa vendar med sorodniki in rojaki, živahno razcvetelo daleč naokrog.«
Na straneh XII in XIII, v poglavju XIV z naslovom PREOSTALI NEKOČ PRVI, SEDAJ ZADNJI, Kopitar nadaljuje:
»Mislimo, da smo tistim, ki so razumni, v 12. poglavju (kar se je tako zdelo že drugim, nekoč tudi samemu Dobrovskemu /gl. Slavin, str. 436/ na podlagi pisem papeža Janeza VIII.) tudi iz značilnosti svetega jezika dovolj jasno dokazali, da je sv. Metod prvi ljudski jezik svoje nadškofije povzdignil iz javnosti do oltarja; lahko ga imenujemo jezik panonskih ali jezik bolgarskih Slovenov (Kopitar bi bolje storil, če bi namesto jezik bolgarskih Slovenov uporabil pravilnejši izraz – jezik mezijskih Slovenov, kajti Bolgari/Volgari sploh niso bili Sloveni, op.p.). Zakaj tudi Bolgari so tedaj prebivali vsaj v spodnji Panoniji (ali bolje rečeno vladali Slovenom, ki so bili od veliko prej tu naseljeni in niso bili drugačni od Slovenov preostale Panonije) med Savo in Dravo (Te Kopitarjeve besede zelo jasno kažejo na to, da Bolgari res niso bili Sloveni, sicer trditev, da so Bolgari vladali Slovenom ne bi imela nikakršnega smisla, op.p.), kot je razvidno iz frankovskih kronik; to je učeno in nadvse zgovorno dokazal bistroumni Tomaž Doliner (Sloven iz Krajnskega, kar bi bilo pravilneje pisati Dolinar, latinsko pa bi se imenoval Vallensis) k doktorski disertaciji Fr. Oelslerja: Historisch-kritischer Versuch uber das angebliche Verhaltnis der ostlichen Grenz-Provinz und Grenz-Grafen zu Bayern unter den Karolingern, Dunaj 1796, v osmerki, stran 17 in druge. /.../ Vendar ti panonski Sloveni, nekoč začetniki svetega slovenskega jezika, le-tega danes v cerkvi ne uporabljajo; večina jih opravlja mašo v latinščini, doma pa uporabljajo domači jezik.
(str. XIII) In ta je, čeprav je poteklo več kot tisoč let, še dandanes med vsemi drugimi ostal najbližji in najbolj podoben svetemu staremu jeziku, ki pa se je med tujci sam bolj ali manj spremenil. Panonskim Slovenom najbližji Bolgari, pri katerih je sveti jezik sv. Metoda od 10. do 13. stoletja živahno zacvetel, so svoje mesto prepustili Srbom in z njimi tudi pravim Hrvatom v Dalmaciji (kajti Zagrebčani, ki se sedaj imenujejo Hrvate, bolj spadajo k panonskim Slovenom). Srbi in Hrvati so ta /jezik/ nadaljevali do iznajdbe tiska in do zavzetja Konstantinopla s strani Turkov. Od onega časa pa so Rusi, čeprav so se od vseh spreobrnili zadnji, vendar takoj od začetka dovolj napravili s svojo vestnostjo; v teh ozkih področjih preostalih Grkov in Slovenov grškega obreda so sami, gledajoč z varnega, korak za korakom prevzeli skrbništvo in splošno varstvo nad grško cerkvijo in slovenskim bogoslužjem grškega obreda, skupaj z obilnimi prednostmi takega pokroviteljstva, pri čemer jim nihče ni nasprotoval.«
Na strani XIII, v poglavju XV, z naslovom DANAŠNJE STANJE GLAGOLJAŠEV Kopitar piše o uvedbi slovenskega bogoslužja:
» Znano je, da je sv. Metod že okrog leta 870 v Panoniji skušal uvesti slovensko bogoslužje, čeprav je bilo to s spletkami obtoženo pri /papežu/ Janezu VIII. in ga je ta l. 877 in 879 najprej zavrnil; ko je bil potem o stvari bolje poučen po osebni prisotnosti samega nadškofa Metoda v Rimu, pa je slovensko bogoslužje l. 880 vendar dovolil, skupaj s »slovenskimi črkami, ki jih je iznašel neki filozof Konstantin in so bile resnično hvalevredne«. Tu je torej prvi privilegij samega rimskega papeža v korist slovenskega svetega jezika in slovenskih črk; to se ni zgodilo na skrivaj, temveč je to uradno dosegel nadškof Metod, obtožen od zavistnih germanskih škofov; on je to zagovarjal vpričo samega papeža in dobil njegovo privolitev!
In vsi Sloveni iz celega Ilirika so se še za življenja samega Metoda tega privilegija oklenili tako strastno, da so nekaj let pozneje, v začetku 10. stoletja, ko je bil ninski škof Hrvatov Sloven, prišli k njemu na posvečenje od vsepovsod iz vseh škofij vsi slovenski duhovniki; s tem so bili latinski škofje v svojih pravicah in prednostih prizadeti, zato so na provincijskem
Zasedanju v Splitu dali povod za povsem krivičen napad. Preostali škofje so namreč znotraj svoje pokrajine lahko zakonito odklonili ninskega, ki je v njihove pokrajine vdrl s slovenstvom; toda istočasno so morali vsak v svoji pokrajini poskrbeti za posvetitev slovenskih duhovnikov.
Oni pa so bolj želeli prepoved slovenskega bogoslužja, čeprav ga je dovolil in odobril papež Janez VIII. Z vso pravico so torej Sloveni tako krivičen odlok prezrli, čeprav je bil l. 1056 ponovljen. Dobrovsky je mislil, da se je v tem času porodila priložnost za nastanek glagolskih črk, ki bi, pač različne od cirilskih Metodovih, kot se misli, pripisane največjemu cerkvenemu učenjaku sv. Hieronimu, dale srečnejši videz pred sovražniki slovenskega bogoslužja. Dobrovsky celo misli, da je zvijača uspela, tako da je papež Inocenc IV. l. 1248 tako črke kot latinsko bogoslužje, pisano s temu črkami imel za dobro in primerno. Tako torej Dobrovsky. Mi pa mislimo, da smo v prejšnjih poglavjih jasno prikazali, da je stvar drugačna, da so obojne črke z bogoslužjem vred enako stare, če glagolske niso celo starejše.«
Kopitarjev Cločev Glagolec ali Glagolit – naslovnica
V Cločevem Glagolcu je prav tako posebej zanimivo poglavje XXIX z naslovom POGLED V ZGODOVINO BOLGARIJE IN PANONIJE:
»V katerem času so se Sloveni (ki se sedaj imenujejo bolgarski) prvič naselili v Meziji, o tem nam vsi tedanji zgodovinarji molčijo, enako o panonskih Slovenih ali Karantancih. /.../
Pomembnejše je dejstvo, da so ti najstarejši todonavski Sloveni prebivali skoraj ob celem desnem bregu Donave, zagotovo pa od Ogleja ter izvirov Drave, Mure in Travne in skoraj do izliva Aniže pa vse tja do Črnega morja. Če lahko verjamemo piscu Konstantinu Porfirogenetu, so jih že okrog 610 – 640 novi prišleki, Hrvati in Srbi, kot da bi mednje zabili klin, ločili od pokrajin ležečih onstran Bajuvarije. Prav tako so l. 678 Sloveni v Meziji prišli pod oblast tatarskega ljudstva Bolgarov (vendar tako, da so se gospodarji sami učili slovensko, ne pa Sloveni bolgarsko, kar je zadosten dokaz, da so bili Sloveni v načinu življenja bolj uglajeni in tudi številčno močnejši; prav to se je iz istega vzroka, kot vemo, pripetilo germanskim zmagovalcem v Italiji, Galiji in Španiji). V tistem času – o tem ni dvoma – so številni Sloveni, da bi se izognili Bolgarom, prekoračili Balkansko gorovje, tako da okrog 687 – 758 bizantinski pisci omenjajo Slovenijo med Solunom in gorovjem Balkan kot skoraj samostojno področje; in od tam je izviral Makedonec Bazilij, sam Sloven, kakor potrjujeta zgodovina in jezik. In celo druga krdela istih Slovenov so se, morda že takoj po prihodu Hrvatov in Srbov, naselila po Tesaliji in celo po samem Peleponezu; okrog 746 – 799 je znan prispevek, ki so ga Sloveni na Peleponezu vsako leto plačevali patraški cerkvi Svetega apostola Andreja. Cesarstvo Bolgarov, okrepljenih »s sedmimi generacijami Slovenov«, na katere so naleteli v Meziji, pa se je kot daleč najobsežnejše in najmogočnejše razcvetelo po letu 679, in sicer od izliva Drave po spodnji Panoniji, Meziji, Dardaniji in velikem delu Makedonije. Leta 976 je bolgarski kralj Samuel svojemu cesarstvu priključil celo Trakijo, Tesalijo, Grčijo in Peleponez. /.../
Kaj pa to, da so Sloveni v samem Konstantinovem mestu tvorili večji del prebivalstva, kot se zdi, saj celo najbolj učeni slovničarji v Mestu uporabljajo slovenske besede, da razložijo posamezna mesta starih piscev: tako npr. razlagalec Evripida izraz /trstika/ nadomešča z izrazom rogoz; prav tako Tzetzes /skalo/ razloži kot /neukih/ skala, kar je slovensko skala, Srbom sicer neznana beseda, toda zelo znana karantanskim Slovenom. /.../
In ti panonski Sloveni so tako s krščanskimi staroselci kot sosedi sklenili številne mirovne pogodbe in prvi izmed vseh Slovenov postali kristjani. S to dobroto Usode so dosegli nesmrtno slavo: najprej so v svojem narečju poimenovali skrivnosti krščanske vere s povsem istimi besedami in jih naprej posredovali Hrvatom, potem pa tudi vsem drugim ljudstvom Slovenov (Dobrovsky, Slovanka I, 72).
Vendar dobra Usoda s prvim uspehom ni bila zadovoljna in je l. 870 Grka Metoda, od samega rimskega apostolskega sedeža postavljenega za nadškofa Panonije, poklicala, naj »poje mašo v slovenskem jeziku«, da bi s tem iz svoje nove panonske metropole odslovil solnograške tekmece, ki so bili po času in časovnem pravu v ugodnejšem položaju, toda bolj prevzetni in nasilni – (primerjaj pisma bavarskih škofov Janezu IX. iz leta 900: »In naj hočejo ali ne, našemu kraljestvu bodo podvrženi.«...) – ter zato osovraženi. Maša v slovenskem jeziku je bila v zahodni Cerkvi nov in nezaslišan primer, toda vsi Sloveni, tudi iz drugih škofij, so to vsevprek zagrabili takoj tako željno in z odprtimi rokami, kot pravijo, da sta papeža, najprej sam Ivan VIII. l. 880, nato Inocenc IV. ponovno l. 1248, raje dovolila obnovitev posebnega in enkratnega privilegija na Zahodu, kot da bi bila prišla v nevarnost odrešenje in vera najštevilnejšega naroda v Evropi. In če bi kdo hotel tem božjim razlogom hotel dodati še človeške, tudi teh ne bi manjkalo. Iz ohranjenih Pisem Janeza VIII. (o da bi imeli tudi njegova prva pisma o tej zadevi ter pisma Nikolaja in Hadrijana II.!) je dovolj očitno, kako pomembno je bilo za rimskega papeža, da bi dobili nazaj celotno škofijo Ilirika...po isti usodi so pregnane panonske svete knjige sv. Metoda dobile najprimernejše zatočišče pri Bolgarih, Srbih, Hrvatih in Dalmatincih ter končno prav pri najbolj oddaljenih Rusih; pri njih so doživele celo napredek, ki se je nadaljeval do naših časov: toda slava prvih začetkov in domovinskega sedeža ostaja in bo vekomaj ostala pri panonskih Slovenih.
Slovensko bogoslužje se je namreč začelo v Panoniji, in to prav v narečju panonskih Slovenov, ki niso bili povsem na novo kristjani rimske Cerkve, saj so že uporabljali njen koledar. Poleg zelo trdnih dokazov, ki smo jih navedli že v poglavju XII, to potrjuje tudi odlično pričevanje Ostromirjevega kodeksa, ki je do zdaj najstarejši od vseh, iz leta 1057; v njegovem sinaksariju je kot god papeža sv. Silvestra označen 31. december, kar je običaj zahodne Cerkve, medtem ko ga je vzhodna Cerkev prestavila na 2. januar.«
Poglejmo tudi Kopitarjevo pisanje na straneh XXXII in XXXIII, v poglavju XXX, z naslovom PRIMERJAVA SLOVENSKIH TODONAVSKIH NAREČIJ:
»Četudi domnevamo, da je bil jezik Slovenov, ki so prišli čez Donavo, en sam tako v času Konstantina Velikega kakor pozneje, je bilo zaradi časovnih in krajevnih razlik in zaradi njihovih medsebojnih stikov, ki so bili iz tisoč vzrokov bolj ali manj pretrgani, po naravi stvari same nekako nujno, da se je ta jezik razcepil v narečja.
Sedaj so izmed teh narečij zlasti močna tri: bolgarsko, ilirsko Hrvatov in Srbov ter slovensko narečje Slovenov iz stare Karantanije (na današnjem Koroškem, Goriškem, Primorskem, Kranjskem, Štajerskem ter v delih Madžarske in Hrvaške, ki mejijo na Štajersko). /.../
Kakorkoli je že bilo, bodisi da so se Bolgari naučili besed za krščanske pojme od njim podložnih Slovenov, bodisi da sta jim jih posredovala sveta Ciril in Metod iz Panonije, je več kot gotovo, da so te besede morale najprej priti od Germanov, seveda v povsem germanski obliki, zato jih dolgujemo karantanskim Slovenom kot edinim katehumenom tostran Donave, o čemer priča zgodovina Germanov.
Ker pa večina strokovnjakov za to področje in celo veliki Dobrovsky v svojem zadnjem stališču sveti jezik raje pripisuje Bolgarom kot Karantancem iz Metodove škofije, mislim, da se to dogaja bolj iz površnosti kakor zaradi njihove zlonamerne zvijače. Vedeli so seveda, da so se bolgarski Sloveni razširili do Soluna; kaj je torej verjetnejše kot to, da je sv. Ciril iz Soluna že kot deček poleg svojega grškega jezika poznal tudi »še ne pomešani srbsko-bolgarsko-makedonski jezik« (da se izrazim z besedami Dobrovskega, ki so dovolj zgovorne o njegovi zadregi in neodločnosti). Toda P.J Šafarik, ki se je dolgo mudil med Srbi in je skoraj najmarljivejši raziskovalec teh narečij, s svojimi razlogi taji in zanika možnost, da bi se bil srbsko-bolgarsko-makedonski jezik tako pomešal; zato pa trdi, da je bilo že v času Cirila, in celo že po letu 550, srbsko narečje dovolj jasno različno tako od bolgarsko-macedonskega kot – pravilneje in enostavno rečeno – od bolgarskega. Zato Šafarik sveti jezik pripisuje Bolgarom, odreka pa Srbom.
V tem ima Šafarik prav: toda glede onega bo že še uvidel, ali njegova precej lahka in presplošna utemeljevanja lahko vzdržijo pred daleč trdnejšimi, in če nismo povsem v zmoti, povsem prpričljivimi, ki jih navajamo zgoraj v poglavju XII in XXIX glede Panoncev ali Karantancev kot prvih avtorjev in tako rekoč staršev svetega jezika Slovenov; le-ta je bil po njihovi žalostni usodi kakor sirota sprejet v naravno varstvo sorodnikov in bil celo gojen pri Bolgarih, od njih pa pozneje prepuščen Srbom in Rutenom (Ukrajincem, op.p.). Gotovo bodo potomci Karantancev mnogo lažje pojasnili glasova žd in št, ki sta po Šafarikovem mnenju zagotovo lastna samo Bolgarom, kot pa bi on sam prikazal verjetnost, da so bili zgoraj navedeni germanizmi prineseni od Bolgarov. Če ne bo morda raje soglašal z nami pri posavskih Bolgarih, pri katerih, seveda kot pri panonskih Slovenih (in pri istih) skupaj s Karantanci, se na eni strani nihče ne bi čudil germanizmom, saj so neposredni sosedje Germanov; na drugi strani bi se lepo ujemale pripovedi najrazličnejših virov, ki vernike Metodove škofije imenujejo zdaj Bolgare, zdaj Moravane, zdaj končno Slovene na splošno. (Kasneje je Šafarik, ki je kot je zapisal Kopitar stari cerkveni jezik sprva pripisoval Bolgarom, svoje prepričanje spremenil in dejansko podprl Karantansko-panonsko teorijo o izvoru staro cerkvenega slovenskega jezika, op.p.) /.../
Medtem ko sta narečji Karantancev in Ilirov dovolj znani, vedimo, da je z druge strani narečje Bolgarov do zdaj znano le približno, samo deloma in le povrhu, saj je skoraj brez vsake književnosti. Vidimo samo to, da je od vseh slovenskih narečij utrpelo največjo izgubo glede slovnice, da uporablja sicer le slovenske besede, skladnjo pa ima povsem vlaško, oziroma pravilneje: albansko, kajti vlaška skladnja je hči albanske.«
Zgovorno je tudi Kopitarjevo pisanje na strani LXX, v poglavju XXXIV, z naslovom DRUGI DODATEK: O KARANTANSKIH MORAVANIH:
»Znano je, da so mnogi zgodovinarji Moravanom prisodili tudi del Panonije; (med njimi naj bo dovolj omeniti Gebharda, v čigar Zgodovini venedskih držav (Geschichte der wendisch – slawischen Staaten) posebno poglavje zavzema Mala Moravska v Panoniji). Toda veliki Dobrovsky tega nikakor ni dopuščal, ker je menil, da so Moravani Panonijo pogosto napadali in jo plenili, nato pa jo prepustili Germanom z Moravske, in tako torej stalnih bivališč v Panoniji nikdar ne bi bili imeli. Temu mnenju so že prej nasprotovala številna poimenovanja krajev in predmetov v Panoniji in v samem Noriku, ki dajejo prednost moravskemu izvoru Mahrenberg, Mahrenfels, Mahrburg, Mahrwein itd. ter na vzhodnem Kranjskem obsežno področje Moravanov, ki ga slovenski prebivalci imenujejo Moravče, ženski spol množine, Germani pa Morautscher Boden): toda sedaj iz popolnejše izdaje 1. zvezka Fuldskih analov v zbirki nemških spomenikov (Monumenta Germanica) G. H. Pertza glede karantanskih Moravanov stopa na dan brezizjemna, sodobna in očitna priča. Ob letu 901 piše namreč takole:« Poslanci, ki so hoteli doseči mir z Moravani, so prišli (v Rezno – Regensburg). Ko so zanj zaprosili, je bil kmalu dosežen in potrjen s prisego. /.../ Med tem pa so Madžari južni del njihovega kraljestva, Korotan, napadli in opustošili«. /.../
Ali ni torej več kot gotovo, da je bil tudi del Panonije pokoren Moravanom, tako Svetopolkov, kot Pribinov in del njegovega sina Koclja in (morda nečaka, vsekakor pa naslednika) Rastislava *1) (od izlivov Rabe in Drave do kranjskih Moravč)? In prav ta del moravske Panonije s preostalo spodnjo medrečno bolgarsko Panonijo je bil prizorišče apostolske dejavnosti sv. Cirila in Metoda med starejšimi in mlajšimi priseljenci iz prekodonavske Moravske. Temu dodaj še njihove sedanje potomce, namreč prekodonavske Slovake, ki so karantanskim Slovenom sosedje glede na ozemlje, pa tudi zelo blizu glede na jezik; /.../ Kar sami poglejte, učeni bralci, ali se sama ta Moravokarantanija, se pravi del Karantanije, podložen moravskim knezom, ne skriva za Karentinskimi Moroanenci (Carentinis Moroanensibus) anonimnega pisarja kralja Bele, kar je do sedaj večina prevajala kot Karentinci ob reki Muri naseljeni. Dodajmo še to, da je tostran Donave bolj uspevala oblast Moravanov kot pa jezik; /.../
*1) Knez Braslav (Rastislav) je po letipisih iz Fulde l. 884 vladal med rekama Savo in Dravo; ko je l . 896 divjala vojna med Bolgari in Madžari, mu je cesar Arnulf (Karantanski ali Koroški, op.p.) izročil Močvirno mesto (Blatograd, op.p). Učenjaki pravilno ugotavljajo, da Rastislavu mesta ni bilo potrebno izročati, ker je bilo po nasledstvenem pravu že tako njegovo.«
Zanimivo je, da sta Kopitarjevo teorijo, ki jo je po njegovi smrti prav tako vztrajno zagovarjal tudi njegov učenec dr. Fran Miklošič, ki jo je celo nadgradil, zavrnila šele ob koncu 19. stoletja V. Oblak in V. Jagić, ki sta postavila domovino staro-cerkveno slovenskega jezika na današnjo bolgarsko-makedonsko ozemlje. Sam sem mnenja, da Oblakova in Jagićeva teorija Kopitarjeve v njenem bistvu sploh ne izpodbija, temeljitejša ocena o tem pa bo predstavljena v novem prispevku. Kasnejša slavistika je po navedbah dr. Rajka Nahtigala v 20. stoletju ponovno priznala vrednost Kopitarjevih jezikovnih in z njimi povezanih zgodovinskih argumentov, vendar pa je ohranila Jagićevo interpretacijo. Seveda je razlog temu zgolj političen, saj pravzaprav vsem t.i. »slovanskim narodom« bolj ustreza Jagićeva interpretacija, v kateri se lahko najdejo, tako Rusi, kot Bolgari, Srbi in Hrvati.
Kopitarjev zbornik, L.V. Kurkina, Kopitarjeva Panonska teorija v luči sodobnih raziskav, stran 241
Kopitarjev zbornik, L.V. Kurkina, Kopitarjeva Panonska teorija v luči sodobnih raziskav, stran 248
Za nas Slovence so posebej zanimiva sodobna znanstvena dognanja, še zlasti Ruske akademije znanosti. Po številnih znanstvenih spoznanjih, se v zadnjem obdobju Kopitarjeva teorija napolnjuje z novo vsebino. V razpravah o slovanski lingvogenezi se ponovno rojeva stara teorija obdonavske pradomovine »Slovanov« (pravilno Slovenov, op.p.), pri čemer predstavlja Panonija izhodiščno območje od koder so se pričele selitve na sever in vzhod. V paleoslavistiki pa prihaja do izraza teza o prvih spomenikih pismenosti na področju Velike Moravske in razumljivo tudi Panonije in Karantanije, kot je trdil veliki Kopitar.
Viri in literatura:
Jernej Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark – Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, Ljubljana 1808;
Jernej Kopitar, Glagolita Clozianus, Dunaj 1936;
Jernej Kopitar, Patriotische Phantasien eines Slaven, Dunaj 1810;
Josip Marn, Kopitarjeva spomenica, Ljubljana, 1880;
Znanstveni simpozij Jernej Kopitar in njegova doba, Ljubljana, 1994, Kopitarjev zbornik, uredil dr. Jože Toporišič, Ljubljana 1996;
Jože Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977;
Rajko Nahtigal, Jerneja Kopitarja spisov II. del, 1. knjiga, Ljubljana 1944 in 2. knjiga, Ljubljana 1945;
Martin Benedik, Jerneja Kopitarja Cločev glagolit, 1995;
|
|
|
|
|
|
