|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se je skladatelj in veliki mojster violine Guiseppe Tartini rodil leta 1692 v Piranu? Ustvaril je obsežen opus sonat in koncertov, bil pa je tudi znan pedagog, ki je uveljavil violinsko šolo, ki je bila najslavnejša šola te vrste v 18.stoletju.
|
|
Nekdanji visok pripadnik KOS brani sebe ali srbski lobi, ki nadzira slovensko zgodovinopisje?
Nekdanji generalmajor in načelnik vojaške varnostne službe JLA (bolj znane kot KOS) Marjan F. Kranjc, se je do danes edini odzval na članek z naslovom Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje. Bajka o podpolkovniku Švabiću. Avtorja članka Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška je že kar na začetku označil za kvazizgodovinarja in ju obtožil namernega zanemarjanja zgodovinskih virov, blatenja nasprotnika, zanikanja resnice, izmišljanja dejstev, zanikanja virov in tudi ponarejanja zgodovine. Kaj je dejansko vzpodbudilo nekdanjega protiobveščevalnega pripadnika JLA, da je v pravi KOS-ovski maniri napadel oba avtorja zgornjega članka, oziroma zakaj se je sam prepoznal med "plačanimi lažnivci in uničevalci slovenske mladine"? V pričujočem spisu avtorja Dimitrij Kebe in Andrej Šiško utemeljeno zavračata vse Kranjčeve očitke in poskuse blatenja, njega samega pa razkrinkata kot resničnega manipulatorja, spreminjevalca zgodovinskih virov ter dejanskega kvazizgodovinarja. Vsekakor je zelo zanimivo, da Kranjc vehementno poučuje druge o tem kako je treba pisati zgodovino in uporabljati zgodovinske vire, jim očita ponarejanje, spreminjanje in podobno, prav sam pa več kot očitno počne natančno to, kar očita drugim.
Na spletnem mestu www.hervardi.com je bil 11. grudna 2011 objavljen prispevek z naslovom Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje. Bajka o podpolkovniku Švabiću.
V njem je podrobno opisano, kako srbski podpolkovnik Stevan Nikola Švabić sploh ni bil na Vrhniki in tam leta 1918 dejansko ni zaustavil Italijanov. Avtorja sva postavila tudi vprašanje zakaj morajo slovenski študenti uporabljati učbenik zgodovine, ki je izšel leta 2003 v Ljubljani, v katerem je navedena očitna neresnica, da naj bi Švabić na Vrhniki celo razporejal srbske vojake?! Obenem je v navedenem članku zapisano tudi, da so srbski politiki v resnici najmanj dva krat sokrivi za to, da so Italijani leta 1918 sploh zasedli zahodno Slovenijo.
Skratka, zanimalo naju je, kdo je odgovoren za to, da ima v slovenskem zgodovinopisju še danes pomembno mesto velika skonstruirana laž, da so Srbi zaslužni, da Italijani listopada 1918 niso zasedli še večjega dela zahodne Slovenije in Ljubljane? Pri tem sva se sklicevala na analizo učbenika zgodovine dr. Dušana Nećaka in dr. Boža Repeta z naslovom Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, ki ga pri študiju uporabljajo študenti 4. letnika Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem je obravnavano tudi obdobje 1. svetovne vojne ter dogajanje po njej na Slovenskem. Navedla sva konkretno poglavje Mejno vprašanje, nastanek manjšin in podpoglavje z naslovom Zahodna meja, v katerem je govora prav o podpolkovniku Švabiću.
V zadnjem delu prvega prispevka sva izpostavila tudi pisanje o Švabiću Marijana F. Kranjca, ki ga za lažje razumevanje tematike tudi tokrat navajava: "O podpolkovniku Stevanu Nikoli Švabiću piše tudi Marijan F. Kranjc na svojem spletnem mestu http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html. Pri tem je seveda zanimivo zlasti to, da se sklicuje na podatke o Švabiću iz vojaškega arhiva srbske vojske v Beligradu. Tudi ti podatki so v popolnem nasprotju z navedbami dr. Nećaka in dr. Repeta in negirajo njuno trditev iz navedenega učbenika, da so Švabića "zaradi samoiniciativne akcije iz Beograda odpoklicali"". Temu pisanju sledijo štirje odstavki komentarja Kranjčevega pisanja o Švabiću, ki jih bomo podrobneje pogledali v nadaljevanju tega prispevka.
Več kot dva meseca pozneje, 20. svečana 2012 smo Hervardi prejeli elektronsko pošto Marijana F. Kranjca:
"Na Kebetov in Vaš članek okrog tega kdo je novembra 1918 ustavil Italijane
na Vrhniki - podpolkovnik Stevan Švabić ali župan Franc Tršar, kakor tudi na
nekakšno grožnjo z "odstranjevanjem" iz Slovenije, sem seveda pripravil
ustrezen odgovor." V nadaljevanju je še spraševal Hervarde ali smo pripravljeni pod našim objavljenim člankom objaviti njegov odgovor. Odgovorili smo mu pritrdilno in nato smo prejeli njegovo pisanje, ki je v nadaljevanju objavljeno v celoti, razen drugega dela, saj v njem govori o agresivnih načrtih, ki da jih je pripravljal GŠ italijanske vojske in o stanju v letu 1919. To nima čisto nič skupnega z najinim člankom in je - po najini oceni - načrtno zamegljevanje osnovnega vprašanja oziroma služi preusmerjanju pozornosti na povsem drugo področje, v skladu z učbeniki specialne vojne, ki so (logično!) bivšemu pripadniku KOS še kako dobro znani.
Ker je bilo pisanje Marijana F. Kranjca do obeh avtorjev prispevka močno žaljivo, razvidno pa je bilo tudi, da Kranjc izvirnega besedila, ali niti ni prebral, ali pa ga sploh ni razumel, mu je eden izmed avtorjev (Andrej Šiško) odgovoril v spravljivem tonu in skušal razčistiti morebitni nesporazum. Toda Kranjc je odgovoril (sicer v spravljivejšem tonu), svoj odgovor pa je le malenkostno spremenil in v njem zapisal: "Odgovarjam na navedbe Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška, ki sta jih na moj račun zapisala v članku z naslovom Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću na spletni strani Hervardi, v razdelku Zgodovina. Njuna navedba, da je "plačane lažnivce" potrebno "po kratkem postopku odstraniti", se po naknadni izjavi gospoda Andreja Šiška ne nanaša osebne name, temveč samo na profesorje dr. Boža Repeta in dr. Aleksandra Nečaka. Zato sem pač vsebino prvega odgovora skrajšal, navedbe, menda celo žaljive, pa omilil".
V svojem drugem elektronskem sporočilu, je med drugim zapisal:
"Na vajin članek sem bil opozorjen z druge strani, seveda z dodatkom, da je treba "plačane lažnivce" pač "odstraniti iz Slovenije".
Ker ste tudi z menoj polemizirali, sem dobil vtis, da se vajine povsem lustracijske namere nanašajo tudi name, posebno še, ker ste pred tem povzeli tudi članek Črnih panterjev, kjer se omenjam kot "major srbskega Kosa".
Vašo izjavo, da niste mislili tudi mene "odstraniti iz Slovenije" seveda vzamem na znanje in bom zato odgovor vsekakor korigiral prav s to ugotovitvijo."
Ker pa je v nadaljevanju medsebojne korespondence znova prišlo do žalitev in ker se soavtor članka Dimitrij Kebe nikakor ni strinjal z objavo drugega milejšega odgovora Marijana F. Kranjca, je bila sprejeta odločitev, da namesto drugega odgovora, ki je v celoti objavljen na spletnem mestu http://users.volja.net/marijankr/dok/Hervardi-Svabic.pdf, objavimo kar prvi odgovor upokojenega KOS-ovca (v celoti sledi na koncu tega prispevka), saj dejansko predstavlja avtorja v najbolj pristni obliki.
Ali je torej prav tista "druga stran" (morda srbska, ali pa slovenska srbofilska?), ki je Kranjca opozorila na najin članek "kriva" za "napad v pravi KOS-ovski maniri", ali pa se je med "plačanimi lažnivci" Kranjc prepoznal kar sam, za naju, avtorja izvirnega članka niti ni pomembno. Dejstvo pa je, da nikjer v najinem članku ni zapisano nič o tem, da je treba kogarkoli odstraniti iz Slovenije, tudi plačanih lažnivcev ne. Te bi bilo treba zgolj odstraniti iz njihovih položajev kjer prejemajo lepe plače, financirane iz davkoplačevalskega denarja naših ljudi, hkrati pa nam z neresnico zastrupljajo otroke in mladino. Takšen smisel najinega zapisa je moč razumeti vsakomur, ki razume slovenski jezik in zna brati. Kot kaže, pa ima strah velike oči in tako se je nekdanji pripadnik jugoslovanske vojaške protiobveščevalne službe morda kar videl na kakšnem tovornem vlaku ali pa tovornjaku na poti iz Slovenije, kar ga je spodbudilo k zmedenemu in obenem žaljivemu odzivu.
Poglejmo torej Kranjčev odziv razdeljen na posamezne dele:
1. del - O navedkih
"Že dolgo je znano: če kritiku oz. kvazizgodovinarju zmanjka argumentov ali pa namerno zanemari zgodovinske vire, je za blatenje nasprotnika ali zanikanje resnice, dovoljeno tudi izmišljanje dejstev, zanikanje virov in s tem tudi ponarejanje zgodovine.
Odgovarjam na navedbe Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška, ki sta jih na moj račun zapisala v članku z naslovom Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću na spletni strani Hervardi, v razdelku Zgodovina. Njuno navedbo, da je "plačane lažnjivce" potrebno "po kratkem postopku odstraniti", pa raje ne bom komentiral!
Nisem pristaš teorije zarote s strani "srbske Kos", kakor mi je zaradi osebne zamere očital nek "prijatelj", zatem pa so nekateri ultranacionalisti ponavljalu celo floskulo, da sem "major srbskega Kos-a" (Do 1987. sem bil kot polkovnik načelnik vojaške varnostne službe 9. armade in tega ne skrivam, saj imam mirno vest in čiste roke, pa prazne žepe).
Sem samo pristaš raziskovanja in iskanja zgodovinske resnice. Zato sem tudi napisal deset knjig o slovenski vojaški zgodovini. Nekatere velike ali manjše zgodbe pa objavljam tudi na svoji spletni strani Vojaštvo - Military pod http://users.volja.net/marijankr, kamor sta pokukala tudi Kebe in Šiško.
Ker sem hotel izvedeti resnico tudi o srbskem polkovniku Stevanu Švabiću, sem iz vojaškega arhiva VKJ preskrbel kadrovski dosje o Švabiću in ga v prevodu objavil na svoji spletni strani, seveda s krajšim komentarjem."(do sem Kranjc)
Avtorja članka Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću, seveda nisva nikamor pokukala, kot podcenjevalno piše upokojeni KOS-ovec, ki naju v prvem odstavku tudi več kot očitno žali. Označil naju je za kvazizgodovinarja in naju obtožil kar namernega zanemarjanja zgodovinskih virov, blatenja nasprotnika, zanikanja resnice, izmišljanja dejstev, zanikanja virov in tudi ponarejanja zgodovine. Katerikoli pisec bi se moral izjemno potruditi, da bi našel še kakšno novo žaljivko na najin račun, avtorju tega zapisa pa se takšno pisanje sploh ne zdi žaljivo. On po lastnem mnenju zgolj odgovarja na "na navedbe, ki sva jih na njegov račun zapisala v članku."
Kako je mogoče, da nekdo, ki se sam hvali, da je avtor več kot desetih zgodovinskih knjig, sploh ne razume tega kar piše v petih odstavkih najinega članka? Avtorja prvega članka namreč nisva napisala ničesar "na Kranjčev račun", kot on zmotno prebere. Kot že rečeno, sva zgolj uporabila dele njegovega spletnega članka. Te sva korektno navedla v besedilu in jih tudi označila kot vir. Toda Kranjc misli, da bi morala objaviti njegov članek v celoti in ne samo delov, ki so bili za naju zanimivi. Ker nisva ravnala v skladu z njegovim - edino zveličavnim mišljenjem - ter objavila celotnega njegovega komentarja, je v svojem žaljivem odzivu napisal: "Člankopisca sta v Hervadih ta zapis enostavno preskočila in zapisala kopico netočnosti in neslanosti, seveda brez navedbe vira".
Če bi Kranjc prebral najin članek, potem BI MORAL VIDETI IN VEDETI, da sva njegovo spletno mesto kot najin vir posebej navedla DVA KRAT!
Prvič neposredno med samim besedilom, kjer je njegovo pisanje označeno z NAREKOVAJI, in še z navedbo elektronskega vira, kot je to običajno. Konkretno v najinem članku piše sledeče: "O podpolkovniku Stevanu Nikoli Švabiću piše tudi Marijan F. Kranjc na svojem spletnem mestu http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html." (!!!)
Kako torej lahko upokojeni KOS-ovec trdi, da ga nisva navajala ali da sva ga zamolčala?!?!
Drugič je njegova spletna stran navedena na koncu članka med Literaturo in viri - Elektronski vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html [dostop 11. 12. 2011];! Torej sva navedla tudi to, kdaj sva njegovo spletno stran obiskala. Njegovega celotnega članka nama res ni bilo treba navesti, tiste dele ki sva jih, pa sva označila pravilno in tudi korektno navedla vir. Zato je Kranjčeva trditev, da sva njegov zapis "enostavno preskočila in zapisala kopico netočnosti in neslanosti, seveda brez navedbe vira" najmanj tragikomičen, če ne bi v njegovem primeru šlo za natanko iste stvari, ki jih on očita nama, namreč za "namerno zanemarjanje zgodovinskih virov, blatenje nasprotnika, zanikanje resnice, izmišljanje dejstev"… V katero operativno doktrino že sodijo diskreditacije, blatenje in obrekovanje nasprotnika?!
2. del - O 26. in 27. polku
V nadaljevanju svojega pisanja nama Kranjc očita, "izmislila pa sta si tudi, da je 1918 v Ljubljani obstajal slovenski 27. polk. Netočna je tudi navedba, da je 26. polk baziral tudi v Celju".
Resnica je sledeča. Ostanki 26. strelskega polka (26. domobranskega polka), so skupaj z ostanki 47. polka oz. z novimi mobiliziranimi prostovoljci sestavljali Mariborski polk Države SHS. Stari 26. polk nekdanje A-O je imel domicil v Mariboru, naborno okrožje pa v Mariboru in Celju. Morda sva se avtorja v svojem članku zgolj nekoliko nerodno izrazila, ko sva zapisala, da "26. polk ni bil nastanjen v Ljubljani, temveč v Mariboru in Celju". Pravilneje bi bilo, če bi napisala: "26. polk ni bil nastanjen v Ljubljani, temveč v Mariboru, naborno okrožje pa je imel v Mariboru in Celju". Dejansko torej najina navedba, da je 26. polk baziral tudi v Celju (baziral pomeni imel naborno okrožje) niti ni netočna, kot nama Kranjc neupravičeno očita.
Edino napako sva storila pri 27. polku, ker zraven nisva napisala tudi še novega naziva 2. gorski strelski polk. Za slovenske polke v A-O je bila namreč značilna številka 7. Tako so imeli slovenski polki številke 17., 27., 47., 87., 97.
27. pehotni polk (izvirno nemško k.k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 27; dobesedno slovensko Cesarsko-kraljevi deželno brambovski pehotni polk št. 27) je bil gorski pehotni polk avstro-ogrske deželne brambe. Ustanovljen je bil leta 1901 in je imel svoj domicil v Ljubljani! Šele 11. malega travna 1917 je bil preimenovan v 2. gorski strelski polk. V nobenem primeru si ga torej nisva kar izmislila, kot neupravičeno trdi Kranjc! Naredila sva le napako, ker nisva v oklepaju zraven št. 27. napisala še 2. gorski strelski polk. To je vse.
Dejansko pa je povzročitelj pisanja o 27. in 26. pehotnem polku v najinem članku prav Kranjc sam. Pa poglejmo zakaj? Na njegovem spletnem mestu, je napisano sledeče: "podpolkovnik Švabić ni bil poveljnik nekakšne "Komande srbskih enot v Ljubljani", temveč 26. pehotnega polka vojske Države SHS" (vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html). Napisal je torej, da je šlo za pehotni polk Države SHS, ne za pehotni polk Kraljevine Srbije. In tukaj se je začela težava. Slovenski polki iz A-O so namreč postali temelj nove slovenske vojske v Državi SHS. In ti polki so imeli prej v A-O svoje številke. Na podlagi Kranjčevega pisanja o 26. polku Države SHS, sva avtorja prispevka skušala ugotoviti, kaj je s tem polkom in mislila, da gre za naslednika 26. polka A-O o katerem sva potem pisala, da je imel domicil v MB in CE, ne pa v LJ.
Podrobnejši pregled pisanja komentarja Marijana F. Kranjca (vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html) pa pokaže, da je sam mnogo bolj nedosleden, kot sva avtorja navedenega članka, saj najprej trdi, da je bil podpolkovnik Švabić poveljnik "26. pehotnega polka vojske Države SHS", v nadaljevanju pa pravi, da so pripadniki 26. pehotnega polka nastopali kot antantna vojska. Prav ta trditev je oba avtorja članka zmotila, saj oboje enostavno ni mogoče. Vojska Države SHS namreč ni bila priznana kot antantna vojska. Še bolj zanimivo pa je, kako se Kranjc glede statusa tega polka sam zaplete v svojem odzivu, v katerem zapiše: "Očitno je šlo za 26. srbski polk, ki je nastopal kot del antantne vojske, tako je kasneje zapisal tudi polkovnik Andrejka!"
Ali torej lahko resno jemljemo nekoga, ki enkrat o istem polku (da ne bo nesporazuma, gre za 26. polk pod poveljstvom podpolkovnika Stevana Švabića) piše, da gre za "26. polk vojske Države SHS" (vir: Marjan F. Kranjc, elektronski vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html), drugič pa, da gre za "26. srbski polk, ki je nastopal kot del antantne vojske" (vir: Marijan F. Kranjc, Kdo je 1918 zaustavil Italijane na Vrhniki - podpolkovnik Stevan Švabić ali župan Franc Tršar?). Kot že rečeno oboje nikakor ni mogoče!
Kaj si naj torej mislimo o nekomu, ki vehementno poučuje druge o tem, kako je treba pisati zgodovino in uporabljati zgodovinske vire ter jim hkrati povsem neupravičeno očita ponarejanje, spreminjanje in podobno, sam pa več kot očitno počne natančno to kar očita drugim?!
Marijan F. Kranjc je morda s svojim napadom v stilu KOS-ovske manire in prozorne oblike uporabe metod specialne vojne skušal speljati pozornost od bistva članka avtorjev Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška v povsem drugo smer. Toda namera mu nikakor ni uspela. Bistvo članka je namreč v tem, ali imajo Srbi dejansko kakšne zasluge za to, da Italijani leta 1918 niso zasedli še večjega dela ozemlja Slovenije oz. zgodovinske dežele Krajnske znotraj Države Slovencev Hrvatov in Srbov. In če teh zaslug nimajo, zakaj se dandanes slovenski študenti in dijaki učijo napačno - zlagano ter ponarejeno zgodovino na slovenskih fakultetah in šolah?
3. Del - O političnih ozadjih
Za razjasnitev zgornjega vprašanja se je potrebno ukvarjati tudi drugimi viri in arhivi, ne zgolj s tistimi iz katerih je črpal Marijan F. Kranjc. Vlogo srbske politike in srbske kraljeve vojske konec leta 1918 je namreč moč oceniti na podlagi njenega ravnanja v konkretnih zadevah. Neizpodbitno dejstvo je, da sta bili Kraljevina Srbija in njena vojska del zavezniških antantnih sil. Predstavniki Kraljevine Srbije so bili navzoči na mirovnih konferencah ob koncu 1. svetovne vojne, kot del zmagovite zavezniške koalicije.
Zgodovinski viri o srbski diplomaciji poročajo, da je kriva:
1. Za nepriznanje Slovencev in Hrvatov kot narodov v smislu zaveznikov antante, in nepriznanja prostovoljcev iz teh A-O dežel za zavezniško vojsko na medzavezniški konferenci meseca rožnika 1918 v Versaillesu (glej knjigo Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 114-115);
2. Za zasedbo zahodne Slovenije, še posebej čez linijo določeno z Londonskim paktom s strani Italijanov meseca listopada 1918. Srbski predstavnik Vesnić je namreč kot predstavnik zaveznikov brez ugovora pristal na sklepe versajske konference, ki so določali, da smejo Italijani zasesti vse ozemlje po Londonskem paktu in vse strateške točke čez to linijo, če in kolikor časa se jim bo zdelo potrebno za vzdrževanje reda. Srbi so se s tem strinjali brez najmanjšega pomisleka in niso predlagali, da bi njihova vojska kot del zavezniške vojske zasedla slovensko ozemlje namesto italijanske vojske!
Obe zgornji točki neizpodbitno dokazujeta, da so Srbi namesto s Slovenci sodelovali z Italijani in so si skupaj z njimi razdelili slovensko ozemlje. V skladu s takšno srbsko politiko je delovala tudi uradna kraljeva srbska vojska. Podpolkovnik Švabić s svojimi vojaki, ki so pripadali vrnjenim srbskim ujetnikom uradno ni pripadal rednim enotam srbske kraljeve vojske, v Sloveniji pa so se znašli le zato, ker so se čeznjo vračali iz ujetništva. Kraljevina Srbija jih ni poslala k nam, kakor tudi sicer v Slovenijo v kritičnih trenutkih ni poslala nobenega svojega vojaka! Samo in natančno po tem kriteriju smemo ocenjevati vojaško vlogo Kraljevine Srbije pri obrambi zahodne Slovenije in Ljubljane pred Italijani. Ta pa je enaka ničli! Srbska država za obrambo Slovenije pred Italijani ni storila ničesar.
Uporaba Švabićevih vojakov v smislu antantnih čet s strani Narodne vlade v Ljubljani sredi meseca listopada 1918 nima nič skupnega z uradno srbsko politiko oz. politiko Kraljevine Srbije. Zato je povsem nesprejemljivo trditi, da so Srbi zaslužni za obrambo Slovenije pred Italijani. Uradna srbska politika in vojska v nobenem primeru nista pripomogli k zaustavitvi Italijanov. Če je dajala navodila Švabiću slovenska Narodna vlada ali pa morebiti slovensko vojaško poveljstvo, potem gredo zasluge njima in ne Kraljevini Srbiji, niti samemu Švabiću. Da je grožnja Švabića prestrašila Italijane, oziroma jih pripravila do razmisleka o svojem početju in so se potem umaknili, je pri tem drugotnega pomena in v prvi vrsti posledica ravnanja slovenske politike. Seveda pa je lahko vplivalo na italijansko odločitev še več drugih dejavnikov, kot npr. prav obrazložitev župana Tršarja, o čemer je govora v najinem članku, pa protest Narodne Veče Države SHS in morda še kaj.
Ravnanje srbske vojske v kritičnih trenutkih je razvidno iz poročil D. T. Simovića, delegata srbskega Vrhovnega poveljstva pri Vladi Narodne Veče SHS leta 1918. Gradivo se nahaja v Vojno-zgodovinskem inštitutu v Beligradu, Popisnik III, zaboj 113, skupina 10. Avtorja tega spisa sicer nisva imela možnosti videti tega gradiva osebno in se zato pri svojem pisanju sklicujeva zgolj na vir, ki je gradivo pregledal in obelodanil: Bogdan Krizman, Izvještaji D. Simovića iz Zagreba 1918, Historijski zbornik, letnik 8, št. 1-4, Školska knjiga, Zagreb 1955, str. 123-132. Opomniti želiva na to, da Krizman opozarja na dejstvo, da sveženj omenjenega gradiva ni popoln, temveč ga je nekdo že predhodno "škartiral"! Ta opomba je pomembna predvsem zato, ker je najin sogovornik Marijan F. Kranjc v svojem komentarju zapisal: "Arhivski dokumenti ne lažejo in ne zavajajo!" Morda res, ne pa zagotovo, bi dodala k temu avtorja tega spisa. Še zlati sporni so prav srbski arhivi (pa ne samo ti!), ki so pogosto več kot očitno prirejeni in v njih zlasti manjka "neprijetno" gradivo in tista poročila, ki kažejo na načrtno zavajanje uradne zgodovine.
Srbsko Vrhovno poveljstvo je generalštabnega podpolkovnika Dušana T. Simovića skupaj s pomočnikom podpolkovnikom Milisavom Antonijevićem poslalo v Zagreb dne 29. 10. 1918, tja pa bi naj prispel 31. 10. 1918 (Josip Horvat, Politička povijest Hrvatske 1918-1929, Zagreb 1938, str. 139). Zanimivo je, da so prve ohranjene brzojavke Simovića iz Zagreba prav z 14. 11. 1918 (za nas zelo pomembnega dne). Prva daljša brzojavka se nanaša na politično stanje in zlasti na pogled Srbov, Hrvatov in Slovencev iz A-O ter njihovih političnih strank na dinastijo Karadžordževićev.
Druga Simovićeva brzojavka poslana istega dne se nanaša na prodiranje Italijanov proti Ljubljani ter se glasi:
"Da bi dosegli cilj zmanjšanja vpliva in širjenja italijanskih enot v Sloveniji, kot tudi cilj zavzetja severnega dela proti nacionalnim mejam, Vlada Narodne Veče prosi, da se takoj in čim prej napoti jugoslovanska divizija v Slovenijo v smislu varnosti in manifestacije bratstva ter jugoslovanske solidarnosti. Vlada Narodne Veče prosi, da se napoti v Zagreb 7. pehotni polk, ki nosi ime njegovega veličanstva Kralja.
Mislim, da bi bilo potrebno željam Vlade Narodne Veče ustreči in navedene enote čim prej napotiti. Ob tej priložnosti je potrebno formirati in kombinirane ujetniške polke napotiti v Srbijo ali v druge varnejše kraje. (Simović)"
Za nas je še pomembnejši koncept odgovora srbskega Vrhovnega poveljstva Simoviću, ki se nahaja na hrbtni strani iste brzojavke in se glasi: "Sporočite Narodni Veči, da za sedaj ni možnosti, da bi v Slovenijo poslali jugoslovansko divizijo. Ukazano je, da se 7. pehotni polk pripravi za premik in bo takoj, ko ga bodo zamenjali tukaj v Beligradu, poslan v Ljubljano. (Pešić)" Gre za generala Petra Pešića, pomočnika načelnika štaba srbskega Vrhovnega poveljstva, ki je stalno sestavljal koncepte, pozneje pa je bil tudi delegat na mirovni konferenci v Parizu ter načelnik glavnega generalštaba in vojaški minister. Iz brzojavke srbskega Vrhovnega poveljstva je več kot očitno jasno, da Srbija v trenutku največje krize in poskusa italijanskega prodora proti Ljubljani, v Slovenijo ni hotela napotiti nobene srbske enote, niti polka, kaj šele divizije! Govorjenje o tem, da bo 7. pešpolk poslan v Ljubljano, ko ga bodo zamenjali v Beligradu, je navadno zavajanje, ki je sledilo tudi dva dni pozneje, omenjeni polk pa v Ljubljano nikdar ni prispel.
Dva dni pozneje, 16. 11. 1918 je namreč srbsko Vrhovno poveljstvo ponovno sporočilo Simoviću: "7. pehotni polk bo napoten v Zagreb in v Ljubljano. Tako sporočite Narodni Veči po depeši Vrhovnega poveljstva Obr. 32089 (Pešić)" Zatem Pešič v brzojavki sprašuje Simovića: "Javite kakšno je stanje v Ljubljani; ali Italijani nastopajo?" Srbi dejansko v Ljubljano niso poslali nobene srbske enote, obenem pa jih je zelo zanimalo stanje v Sloveniji in zlasti to ali Italijani prodirajo še naprej. Če bi Italijani premogli malce več poguma in bi s svojimi 50.000 vojaki prekoračili demarkacijsko črto ter krenili proti Ljubljani, bi tisti Srbi (bivši ujetniki), ki so se tam ustavili na poti domov, več kot očitno pobrali šila in kopita in jo ucvrli v Zagreb s Švabićem vred. Njihova redna kraljeva vojska ni imela nobenega namena priti v Slovenijo in se zoperstaviti Italijanom!
4. del - O resnični vlogi srbskih enot v Sloveniji leta 1918
Kakšna je bila dejanska bojna vrednost Švabićevih vojakov, pa dokazuje tudi njihovo ravnanje na Koroškem nekaj dni pozneje, 15. 12. 1918, ko so se v Grabštajnu, 13 km vzhodno od Celovca pustili Avstrijcem obkoliti in so se predali praktično brez boja, kar Marijan F. Kranjc zelo dobro ve! (glej Marjan F. Kranjc, Rat posle rata, Doprinos srpskih dobrovoljaca u borbi za slovenačke zapadne i severne granice 1918/19, str. 6) Avstrijci so takrat zajeli in razorožili 280 srbskih vojakov in 7 oficirjev, pripadnikov Švabićevega 26. polka (sam Švabić je takrat že bil v Srbiji), ki so jih nato poslali v Srbijo preko Madžarske. Prav predaja srbskih vojakov Avstrijcem brez najmanjšega odpora je bistveno oslabila takratni položaj slovenske vojske na Koroškem. Avstrijci so namreč spoznali, da so Slovenci v boju proti njim povsem sami, brez srbske podpore in pomoči! In to kljub temu, da je bilo že 1. 12. 1918 izvedeno "ujedinjenje po srbsko" in bi torej naj imeli Avstrijci opravka z vojsko Kraljevine SHS. Ni pa si težko niti predstavljati kaj bi storili ti isti srbski vojaki proti antantnim zaveznikom Italijanom, če so se brez boja predali celo sovražniku Avstrijcem!
Komaj 28. 11. 1918 je Simović brzojavil v Beligrad naslednjo brzojavko: "Po energični zahtevi poveljnika srbskih čet v Ljubljani (v izvirniku "komandanta srpskih trupa u Ljubljani") se je ustavilo nadaljnje prodiranje italijanskih čet. General poveljnik italijanske vojske se opravičuje za prekoračitev demarkacijske črte zaradi nenatančnega zemljevida in pričakuje nadaljnje ukaze in navodila od svojega predpostavljenega poveljstva."
Marijan F. Kranjc se pri svojem odzivu na najino pisanje sklicuje na vire in še posebej na arhivske, v samem komentarju na svoji spletni pa avtorju gesla o Stevanu Švabiću v Enciklopediji Slovenije Janezu J. Švajncerju očita malomarnost, da "podpolkovnik Švabić ni bil poveljnik nekakšne "Komande srbskih enot v Ljubljani". Toda kot kaže arhivsko gradivo v Vojno-zgodovinskem inštitutu v Beligradu očitno postavlja na laž prav Marijana F. Kranjca! Delegat srbskega Vrhovnega poveljstva generalštabni podpolkovnik Simović namreč v svoji brzojavki uporablja povsem enak termin, kot Janez J. Švajncer v Enciklopediji Slovenije - v izvirniku imenuje podpolkovnika Stevana Švabića "komandanta srpskih trupa u Ljubljani".
Dobro bi torej bilo, če bi se Marijan F. Kranjc raje ukvarjal s samim seboj, saj bo na ta način zagotovo imel več kot dovolj opravkov, namesto da drugim neupravičeno očita, malomarnost, tendencioznost in jih celo zmerja z lažnivci.
Kranjc se v svojem pisanju sklicuje tudi na drugi vir, po njegovem na "Sejne zapisnike Narodnega sveta v Ljubljani". Očitno Marijan F. Kranjc ni sposoben niti ločiti Narodnega sveta od Narodne vlade, saj se zapisniki o katerih piše v svojem odgovoru na najin članek dejansko nanašajo na Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. Zapisniki so objavljeni pod naslovom Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb 1919, za objavo pripravil Peter Ribnikar, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998.
Nekdanji KOS-ovski uslužbenec s svojim pisanjem še enkrat jasno pokaže, da nima pojma o navajanju virov, in da ima dejansko hude težave pri razumevanju pisne slovenščine. A to še ni vse. V zvezi z navedeno 13. sejo Narodne vlade SHS v Ljubljani na katero se sklicuje Kranjc (sicer jo napačno imenuje sejo Narodnega sveta), je v zapisniku Narodne vlade z dne 12. 11. 1918 dejansko zapisano: "Naroči se Nar. vjeću v Zagreb, da protestira proti prodiranju italijanskih čet preko demarkacijske črte." Med dejanskim zapisom - "naroči se" in Kranjčevim zapisom "NS je zaprosil Narodno Vječe v Zagreb, da protestira proti prodiranju italijanskih čet preko demarkacijske črte", je velikanska razlika. Med naročiti in zaprositi je namreč pomembna razlika, kajti nosilec akcije je v prvem primeru Narodna vlada v Ljubljani, medtem ko je Narodna Veča zgolj izvršitelj, v drugem primeru, pa bi Narodna Veča šele odločala o tem ali bo prošnjo Narodne vlade realizirala ali ne. Toda to je kot kaže za Kranjca že prezahtevna tematika, ki je ni uspel niti zaznati, kaj šele pravilno tolmačiti.
Posebej pomembna pa je Kranjčeva navedba, v njegovem odzivu, ki se glasi: "15. zapisnik NS z dne 14. 11. 1918: Podpolkovnik Stevan Švabić, poveljnik srbskih čet v Ljubljani, je s 300 vojaki pri Vrhniki zaustavil italijansko prodiranje". Ta Kranjčeva navedba je popolna laž in dejanska izmišljotina, ki se v navedenem 15. zapisniku Narodne vlade z dne 14. 11. 1918 v resnici ne nahaja! Ponovno torej Kranjc počne to kar sam neupravičeno očita nama avtorjema članka na katerega je napisal svoj odziv. Zdi se nama, da počasi postaja to njegovo nestrokovno in zmedeno ravnanje že podobno kronični bolezenski psihozi … Morda pa gre celo za načrtno ponarejanje zgodovinskih dejstev s strani samega Kranjca? Kaj je že hotel povedati, ko je omenjal kvazizgodovinarje?
Je pa podpolkovnik Švabić v zapisniku res omenjen in sicer sledeče: "Nato je poročal podpolkovnik Švabić, poveljnik srbskih čet v Ljubljani o korakih, ki jih je storil pri poveljniku italijanskih čet na Vrhniki proti nadaljnemu prodiranju Italijanov". Dejstvo, da je podpolkovnik Švabić poročal Narodni Vladi v Ljubljani, povsem jasno kaže na to, da je bila prav Narodna vlada tista, ki mu je naročila, kaj naj stori. To pa posledično pomeni, da zasluge za zaustavitev Italijanov na Vrhniki pripadajo vrhniškemu županu Francu Tršarju in Narodni Vladi, nikakor pa ne Švabiću, ki je izvedel zgolj to, kar mu je Narodna Vlada naročila.
Lepo bi bilo tudi, če bi Kranjc pojasnil še eno protislovje v njegovem lastnem pisanju. Med tem ko na svoji spletni strani Janezu J. Švajncerju očita: "tendenciozno je tudi navedeno, da je "moral (Švabić, op. A.Š. in D.K.) zapustiti Slovenijo na zahtevo srbskega vrhovnega poveljstva", pač pa je bil premeščen v Beograd po uspešno opravljeni nalogi v Sloveniji (vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html), pa po drugi strani v svojem odzivu sam zapiše: "Srbska vlada, ki je predtem podpolkovnika Švabića poklicala na zagovor v Beograd …". Krepek tisk v navedku je delo samega Kranjca! Kakšna je torej razlika med domnevno tendencioznim pisanjem Janeza J. Švanjcerja in pisanjem Marijana F. Kranjca? Prvi je zgolj zapisal, da je moral Švabić na zahtevo srbskega vrhovnega poveljstva zapustiti Slovenijo, drugi pa celo sam trdi, da je srbska vlada Švabića poklicala na zagovor, kar je še hujša trditev od milejše Švanjcerjeve. Na drugem mestu pa potem Kranjc očita Janezu J. Švajncerju tendencioznost … Pa naj razume upokojenega KOS-ovca kdor more …
5. del - Je v arhivih ohranjena nesporna resnica, ali so v resnici prirejeni?
Avtorja prispevka sva osebno preverila tudi Arhiv Republike Slovenije glede zapisnikov Narodne Vlade v letu 1918 in ugotovila, da je poročilo podpolkovnika Švabića, o katerem je govora v 15. zapisniku NV iz arhiva - izginilo! Zelo zanimivo, kajne?! "Arhivski dokumenti ne lažejo in ne zavajajo!" (Vir: Marijan F. Kranjc). Lahko pa preprosto izginejo in manjkajo, še posebej, če se ne skladajo s celoto, mar ne? Ob tem pa sva avtorja ugotovila še nekaj pomembnega in zelo zanimivega.
V Državnem Arhivu RS v Ljubljani se nahaja gradivo AS - 60, Zapisniki sej Narodne vlade - spisi (priloge) 2 - 40, škatla 9. V njej so razna poročila, brzojavke in druga obvestila k zapisnikom Narodne vlade v letu 1918. Švabićevo poročilo kot že rečeno manjka, v gradivu pa je namesto njega podtaknjeno rokopisno sporočilo, ki ima oznako strogo zaupno. V celoti se glasi:
"Predsedstvu Narodne vlade v Ljubljani je došlo 13. XI. 1918 ob 10 h ? sledeče sporočilo:
Zagreb 13. XI. 1918: Danes sta došla semkaj delegata srbskega vrhovnega poveljstva podpolkovnik Simović in podpolkovnik Antonijević in sta se dala na razpolago Narodnemu Vieču. Izjavila sta, da imata nalog, postopati po želji Narodnega Vieča, zlasti kar se tiče uporabe srbskih čet na našem teritoriju. Naslikal sem situacijo pri nas, opozarjal na opasnost italijanskega prodiranja ter na neurejenost razmer na severni naši meji. Poročal sem, da ljubljanska Narodna vlada želi, da čimpreje pridejo ententine čete v naše kraje in sem povdarjal, da nuno potrebujemo hrane. Oba srbska delegata sta izjavila, da je Srbija pripravljena nam nuditi takojšno pomoč proti Italijanom in sta odredila sledeče: Od jutri (14. XI.) naprej posluje podpolkovnik Švabić v Ljubljani na ukaz srbskega vrhovnega poveljstva in v sporazumu z Narodnim Viečem kot zapovednik srbskih kot ententinih čet v Ljubljani. Podpolkovnik Švabić ima nalog takoj zasigurati črte, po katerih prodirajo Italijani ter ustaviti nadaljno italijansko prodiranje. Švabić pošlje italijanskemu poveljništvu oficijelno sporočilo, da je on s svojo četo v imenu entente okupiral Ljubljano in Slovenijo ter se ima vsakemu nadaljnjemu italijanskemu prodiranju ustaviti če treba z oboroženo silo. Podpolkovnik Švabić se pride jutri (14. XI.) po 11h dop. predstaviti gospodu predsedniku Narodne vlade kot zapovednik ententinih čet v Ljubljani. Prihodnje dni prispejo iz balkanskega bojišča francoske in srbske čete ter bodo na Reki uredile novo bazo za ententino armado v naših krajih, ki bo poslovala namesto dosedanje baze v Solunu. Nadaljno sporočilo pošljem Narodni vladi jutri dopoldne.
Podpisal: Dr. Kramar"
Na drugi strani tega strogo zaupnega sporočila je z isto roko napisano:
"Kakor je dr. Kramar še nadalje sporočil, ima podpolkovnik Švabić že vsa potrebna navodila. Italijani hočejo prodreti tudi čez Ljubljano in zapleniti vse zaloge v Ljubljani.
Ljubljana, 13. XI. 1918
Dr. Bogataj"
Več indicev kaže na to, da je navedeno rokopisno sporočilo poslano domnevno iz Zagreba ponarejeno oziroma napisano pozneje ter naknadno vloženo v Arhiv. Na nepristnost sporočila kažejo naslednja dejstva:
1. Gre za rokopis, ki ga je v resnici napisal Dr. Bogataj in ne dr. Kramer, kar je razvidno iz hrbtne strani rokopisnega lista (ime dr. Kramer v podpisu sporočila je povsem enako napisano kot ime dr. Kramer v pripisu dr. Bogataja na drugi strani, oboje je več kot očitno delo iste roke);
2. Podpis dr. Kramerja je napačno črkovan (dr. Kramar);
3. Dr. Bogataj leta 1918 ni bil zapisnikar Narodne vlade, temveč je to nalogo takrat opravljal dr. Leopold Žužek, dr. Lovro Bogataj pa je bil zapisnikar NV šele od malega travna 1920;
4. Papir na katerem je napisano "strogo zaupno" sporočilo se razlikuje od papirja, ki je bilo v uporabi v tistem obdobju;
5. Dr. Kramer naj bi sporočilo sestavil dne 13. 11. 1918 v Zagrebu, naslednjega dne 14. 11. 1918 pa ga najdemo že v Trstu od koder poroča Narodni vladi "da je imenovalo NV dr. Julija Pavlička za svojega zastopnika v tolminskem pol. okraju" (Zapisnik 15. seje Narodne vlade SHS z dne 14. listopada 1918, v Peter Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb 1919, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998, str. 108). V tistem času je bilo skoraj nemogoče pripotovati z vlakom iz Zagreba v Trst v enem dnevu, vsekakor pa je pot vodila skozi Ljubljano, zato ni nobenega razloga, da dr. Kramer domnevnega "strogo zaupnega" sporočila ne bi v Ljubljani osebno predal pooblaščencem Narodne vlade SHS, seveda z lastnoročnim podpisom.
Več kot očitno je torej, da je nekdo (verjetno dr. Bogataj leta 1920) naknadno v gradivo vstavil "strogo zaupno sporočilo", napisano tako, da je iz njega moč razbrati, kako je srbsko vrhovno poveljstvo podpolkovnika Švabića za vse pooblastilo, mu dalo natančna navodila in mu ukazalo, da naj zaustavi Italijane. Komu to koristi je seveda tudi več kot očitno.
Seveda takšno ravnanje z arhivom zgolj še dodatno utrjuje mnenje obeh avtorjev tega članka, da so se Srbi naknadno, šele po letih 1919 in 1920 ozavedli, kako lahko izkoristijo dejstvo o prisotnosti podpolkovnika Švabića v Sloveniji leta 1918 v svojo politično korist. Od takrat naprej so pričeli načrtno širiti tezo o tem, da so oni zaslužni za osvoboditev Slovencev in Koroške oziroma za to, da Italijani leta 1918 niso zasedli še Ljubljane. Vse to se lepo ujema tudi s Švabićevimi odlikovanji, ki jih je prejel šele leta 1920 in pozneje ter njegovim povišanjem v polkovnika leta 1923.
Nekdo je spretno poskrbel za to, da se je v Arhiv Slovenije podtaknilo ponarejeno "strogo zaupno sporočilo", v Švabićev kadrovski karton VKJ št. 4582, v vojaškem arhivu Srbske vojske v Beligradu pa vpisalo: "v Ljubljani v činu konjiškega podpolkovnika poveljeval 26. pehotnemu polku in ostalim enotam v obrambi Ljubljane in Slovenije pred Italijani." Po vsem tem ni bilo potrebno nič več kot zgolj še zapis nekdanjega KOS-ovca: "Arhivski dokumenti ne lažejo in ne zavajajo!", in vse bi bilo v najlepšem redu (beri v skladu z velesrbskimi političnimi interesi).
Marijanu F. Kranjcu se avtorja tega prispevka iskreno zahvaljujeva, da naju je nehote napotil na še globljo raziskavo o dejstvih glede srbske prevare in vloge podpolkovnika Švabića pri njej. Pomembno pa je tudi to, da z ničemer ni ovrgel dejstva, ki sva ga zapisala v najinem prvem prispevku: "Srbski podpolkovnik Stevan Nikola Švabić sploh ni bil na Vrhniki in tam leta 1918 tudi ni zaustavil Italijanov". Vsekakor bi nama bilo ljubše, v kolikor bi izmenjava mnenj med nama in Marijanom F. Kranjcem potekala v prijetnejšem vzdušju, brez osebnih žalitev in diskreditacij. Ker pa Slovenci premoremo celo vrsto prelepih in poučnih pregovorov, zaključujeva najino pisanje z dvema izmed njih: "Žel boš kar boš sejal", in: "Ni bolj praznega človeka, kot je tisti, ki je sam sebe poln".
Viri in literatura:
Srbski lobi nadzira slovensko zgodovinopisje, elektronski vir: Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje. Bajka o podpolkovniku Švabiću [dostop 01. 07. 2012];
dr. Dušan Nećak in dr. Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, učbenik za študente 4. Letnika, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2003;
elektronska pošta Marijana F. Kranjca z dne 20. svečana 2012;
elektronska pošta Marijana F. Kranjca z dne 21. svečana 2012;
Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928;
Slovenec, Franc Tršar, Kako so Italijani zasedli Vrhniko, Spomini iz prevratnih dni, Ljubljana, petek 1. marca 1935, Št. 50a, str. 3;
Kraljevina SHS je nastala s prevaro, elektronski vir: [dostop 01. 07. 2012];
Elektronski vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html [dostop 01. 07. 2012];
Marijan F. Kranjc, Kdo je 1918 zaustavil Italijane na Vrhniki - podpolkovnik Stevan Švabić ali župan Franc Tršar? ;
Bogdan Krizman, Izvještaji D. Simovića iz Zagreba 1918, Historijski zbornik, letnik 8, št. 1-4, Školska knjiga, Zagreb 1955;
Josip Horvat, Politička povijest Hrvatske 1918-1929, Zagreb 1938;
Marjan F. Kranjc, Rat posle rata, Doprinos srpskih dobrovoljaca u borbi za slovenačke zapadne i severne granice 1918/19;
Peter Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb 1919, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998;
Državni Arhiv RS v Ljubljani, gradivo AS - 60, Zapisniki sej Narodne vlade - spisi (priloge) 2 - 40, škatla 9
V Mariboru in Ljubljani, 01. 07. 2012
Dimitrij Kebe in Andrej Šiško
Odziv Marijana F. Kranjca na prispevek Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje. Bajka o podpolkovniku Švabiću.
Kdo je 1918 zaustavil Italijane na Vrhniki - podpolkovnik Stevan Švabić ali župan Franc Tršar?
(Izmišljotine o srbski agenturi, lobijih in prostozidarjih - dejstva o italijanskih pretenzijah in vojski na zahodnih mejah Slovenije)
Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju
Že dolgo je znano: če kritiku oz. kvazizgodovinarju zmanjka argumentov ali pa namerno zanemari zgodovinske vire, je za blatenje nasprotnika ali zanikanje resnice, dovoljeno tudi izmišljanje dejstev, zanikanje virov in s tem tudi ponarejanje zgodovine.
Odgovarjam na navedbe Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška, ki sta jih na moj račun zapisala v članku z naslovom Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću na spletni strani Hervardi, v razdelku Zgodovina. Njuno navedbo, da je "plačane lažnjivce" potrebno "po kratkem postopku odstraniti", pa raje ne bom komentiral!
Nisem pristaš teorije zarote s strani "srbske Kos", kakor mi je zaradi osebne zamere očital nek "prijatelj", zatem pa so nekateri ultranacionalisti ponavljalu celo floskulo, da sem "major srbskega Kos-a" (Do 1987. sem bil kot polkovnik načelnik vojaške varnostne služve 9. armade in tega ne skrivam, saj imam mirno vest in čiste roke, pa prazne žepe).
Sem samo pristaš raziskovanja in iskanja zgodovinske resnice. Zato sem tudi napisal deset knjig o slovenski vojaški zgodovini. Nekatere velike ali manjše zgodbe pa objavljam tudi na svoji spletni strani Vojaštvo - Military pod http://users.volja.net/marijankr, kamor sta na pokukala tudi Kebe in Šiško.
Ker sem hotel izvedeti resnico tudi o srbskem polkovniku Stevanu Švabiću, sem iz vojaškega arhiva VKJ preskrbel kadrovski dosje o Švabiću in ga v prevodu objavil na svoji spletni strani, seveda s krajšim komentarjem. Ta komentar pa je zadeval dejansko samo napake in izmišljotine, ki jih je napisal upokojeni brigadir Janez J. Švajncer v članku za Enciklopedijo Slovenije. Takole sem zapisal:
Zaradi malomarnosti J.J.Š., pisca gesla o Stevanu Švabiću v ES, je le-ta napačno predstavljen. Tako je napačen že datum rojstva, podpolkovnik Švabić ni bil poveljnik nekakšne "Komande srbskih enot v Ljubljani", temveč 26. pehotnega polka vojske Države SHS oz. II. vojaškega okrožja, tendenciozno je tudi navedeno, da je "moral zapustiti Slovenijo na zahtevo srbskega vrhovnega poveljstva", pač pa je bil premeščen v Beograd po uspešno opravljeni nalogi v Sloveniji; napačno je tudi navedeno, da je polkovnik Švabić postal častni meščan Ljubljane šele 1931.
Da je temu tako najbolj verodostojno potrjujejo podatki iz njegovega kadrovskega kartona VKJ št. 4582, ki sem ga dobil iz vojaškega arhiva Srbske vojske v Beogradu, iz katerega nedvoumno izhaja, da je podpolkovnik Švabić po opravljeni nalogi v Sloveniji dobil visoko vojaško odlikovanje - red belega orla 4. stopnje (1920), kasneje pa je bil tudi povišan v čin konjiškega polkovnika (1923). In končno, Ljubljana je že 12. 6. 1923 dobila Švabićevo ulico, za častnega meščana Ljubljane pa je bil proglašen 23. 10. 1930, zelo verjetno tudi z blagoslovom tedanjega Vrhovnega poveljnika VKJ - kralja Aleksandra Karađorđevića.
Podatki (prevedeni iz čirilice) govore sami zase kdo laže in zavaja in jih ni potrebno komentirati. Potrebno je samo še dodati, da podpolkovnik Švabić novembra 1918 ni poveljeval nekakšnim srbskim vojnim ujetnikom, temveč srbskim dobrovoljcem, ki so na prošnjo Narodne vlade SHS v Ljubljani za nekaj časa postali pripadniki 26. pehotnega polka v Ljubljani in so nastopali kot antantna vojska. Samo tako so lahko zaustavili prodor italijanske vojske, ki se je tudi štela kot antantna vojska in samo tako je tudi podporočnik Svetozar Mitrović s 40 srbskimi vojaki-prostovoljci, v sestavu Malgajeve čete, ki je 30. novembra 1918 zavzela Velikovec, lahko protestiral 2. decembra 1918 pri poveljniku avstrijske vojske (Wehrausschussa) v Celovcu, ki so ga sicer sprejeli kot predstavnika antantne (srbske) vojske.
Arhivski dokumenti ne lažejo in ne zavajajo!
Člankopisca sta v Hervadih ta zapis enostavno preskočila in zapisala kopico netočnosti in neslanosti, seveda brez navedbe vira. Tako naj bi bili že leta 1918 v Ljubljani nekateri časopisi "prepredene s srbskimi agenti", da "srbski lobi nadzira slovensko zgodovinospisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću", da je "italijansko vojsko na Vrhniki leta 1918 zaustavil župan F. Tršar", izmislila pa sta si tudi, da je 1918 v Ljubljani obstajal slovenski 27. polk. Netočna je tudi navedba, da je 26. polk baziral tudi v Celju. Opletanje z raznimi "prostozidarskimi" načrti in zarotami, je skoraj vedno dokaz, da je piscu zmanjkalo argumentov za svoje trditve, saj je povsem logično, da prostozidarji ne objavljajo svojih namer. Velja pa tudi pravilo, da je potrebno vsaki "dokaz" podpreti vsaj s tremi verodostojnimi viri (neki J. Janković vsekakor to ni, pa še brez vseh ostalih oznak).
Nasprotovanje srbski politiki je znano, dobro pa so tudi znane zdrahe slovenskih političnih strank, ki so nasprotovale združevanju s Kraljevino Srbijo. Ne dvomim tudi, da je bil GŠ SV oz. pozneje VKJ vedno naklonjen slovenskim pričakovanjem in zahtevam, zlasti glede Koroške, pa sem o tem tudi javno pisal. Ker so arhivi VKJ še vedno ohranjeni in dostopni, naj se zainteresirani pisci in kritiki napotijo v Beograd in razčistijo sporna vprašanja. Obstajajo tudi spomini polkovnika Švabića, pa bi bilo potrebno tudi njih pogledati. Velika je razlika med trditvijo, da je bil "odpoklican zaradi posredovanja proti Italijanom" in zapisniško navedbo, da je bil "poklican na zagovor", vojaško rečeno "na raport", saj je zatem tudi dodano, da je "nujno potreben v Beogradu", naslednje leto pa je celo odlikovan in kmalu zatem tudi povišan čin polkovnika! Neubogljive in samovoljne častnike so Srbi rigorozno kaznovali (polkovnik Apis in drugi), ne pa nagrajevali in celo povišali!
Polkovnik Viktor Andrejka je v članku Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes , (opomba 1) navedel tudi naslednje:
- Dne 13. novembra 1918 je začetek "organizacije slovenskega vojaštva", saj je Narodni svet v Ljubljani izdal odredbo vsem slovenskim polkom, pa jih našteva: "17., 87., 97, strelski 26., gorski strelski 2., lovski bataljon 7" (str.273), vendar nikjer ni zaslediti 27. polka, ki sta ga omenila Kebe in Šiško.
- Pod naslovom Osnovanje vojaških edinic slovenske narodne vojske (str. 276) se navajajo nova imena slovenskih polkov:
- Ljubljanski polk (17. polk, 7. in 20. lovski bataljona) v Ljubljani, ki je šele pozneje, od julija 1919 preimenovan v 37. polk!
- Slovenski planinski polk (2. gorski strelski polk) v Ljubljani, pozneje 40. polk oz. "Triglavski"
- Celjski polk (87. polk) v Celju, pozneje 39. Polk
- Mariborski polk (47. polk in 26. strelski polk) v Mariboru, pozneje 45. Polk
- Tržaški polk (97. polk in 5. strelski polk) v Novem mestu, julija 1919 ukinjen
- V Ljubljani se je nahajal tudi 26. polk, na novo pa je osnovan 26. dravski kadrovski polk.
- Po juliju 1919 je v Ljubljani formiran tudi 52. polk
- Ostale enote in poveljstva ne navajam.
- Nikjer pa ni 27. polka!
opomba 1: Zbornik Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana, 1928
In glavno na str. 277: "Medtem je centralna vlada v Beogradu dovolila, da se srbski vojaki, ki so prišli iz avstro-ogrskega ujetništva, še nadalje uporabljajo pri vojaški edinici na našem ozemlju. Na ta način se je osnoval 26. polk in en švadron konjenice pod poveljstvom podpolkovnika Švabiča." (podčrtal MFK). Očitno je šlo za 26. srbski polk, ki je nastopal kot del antantne vojske, tako je kasneje zapisal tudi polkovnik Andrejka! Zanimivo je tudi, da polkovnik Andrejka nikjer ne omenja nekakšne "Komande srbskih čet" … Vojaki priznavamo samo formacijske nazive vojaških enot in ustanov, ki so obenem tudi vojaška tajnost, ne pa novinarskih ali podobnih zapisov.
- V poglavju pod naslovom Položaj na meji proti Italiji (str. 277 in 278) je polkovnik Andrejka zapisal naslednje: "Demarkacijska linija je bila: Rateče-Ponca-Triglav- Podbrdo-Cerkno-Idrija-Logatec-Snežnik do Sušaka. Italijanske čete so prišle 9. novembra na Sočo in šele 19. Novembra na demarkacijsko linijo. Pri tej priliki je prekoračilo italijansko vojaštvo črto pri Logatcu in prodrlo do Vrhnike, kar je izzvalo v Ljubljani veliko razburjenje in bojazen, da bi italijanska vojska mogla zasesti tudi Ljubljano. Podpolkovnik Švabić je odposlal komandantu italijanske brigade v Logatcu noto, v kateri navaja, da so dobile srbske čete nalog zasesti bivšo Kranjsko do demarkacijske črte in da se bo vsako prekoračenje te črte smatralo za kršenje premirja. Ko se je italijansko vojaško povelstvo v Logatcu prepričalo, da so njegove čete v resnici prekoračile demarkacijsko črto in da se Vrhniki bliža srbska konjenica, je izdalo povelje, da se italijanski oddelki umaknejo iz Vrhnike na tedanjo demarkacijsko črto na Ljubljanskem vrhu. … Na demarkacijski črto nismo imeli skoro nikakvih pomembnejših posadk …v večjih krajih, kakor Bohinjski Bistrici…, na Vrhniki in Borovnici so stali oddelki 26. srbskega polka in naše orožniške postaje, vsega skupaj komaj 300 vojakov, dočim so razvrstili Italijani ob naši meji od Podbrda do Ilirske Bistrice v prvi liniji pet dobro oboroženih divizij, torej najmanj 50.000 mož!"
- Po 1. februarju 1919 "…je prišel v Ljubljano začasno 4. srbski polk, stalno se je nahajal ondi že od prej 26. polk", ki je imel svoje čete razkropljene po revirju in na meji (str. 285).
Tako nam priča major Viktor Andrejka, takrat na službi v Poveljstvu II. vojaškega okrožja v Ljubljani, sicer sin znanega gardnega podpolkovnika AOV, Jerneja Andrejke pl. Livnogradskega.
Torej, poveljnik 26. polka podpolkovnik Stevan Švabić je italijanskemu poveljniku v Logatec poslal protestno noto.
Drugi uradni in verodostojni vir so vsekakor sejni zapisniki Narodnega sveta v Ljubljani, zato navajam glavne podatke po datumih:
- 7. zapisnik Narodnega sveta (NS) z dne 6. 11. 1918: Na brzojavko italijanskega polkovnika Castellija iz Logatca, glede pogojev premirja, odpošlje NS delegacijo, ki naj Italijane pozdravijo prijateljsko, a tudi protestirajo proti okupaciji Slovenije.
- 13. zapisnik NS z dne 12. 11. 1918: NS je ugotovil, da Italijani prihajajo v naše kraje v vse večjem številu. Zaradi prodiranja globoko v slovensko ozemlje, preko dogovora po Londonskem sporazumu, je NS zaprosil Narodno Vječe v Zagreb, da protestira proti prodiranju italijanskih čet preko demarkacijske črte. Poslan je tudi poziv zasedenim občinam, da pošljejo pisne proteste ne le italijanski vojski, pač pa tudi Narodnemu Vječu v Zagreb.
- 15. zapisnik NS z dne 14. 11. 1918: Podpolkovnik Stevan Švabić, poveljnik srbskih čet v Ljubljani, je s 300 vojaki pri Vrhniki zaustavil italijansko prodiranje.
- In mimogre še omenjam 22. zapisnik NS z dne 23. 11. 1918: Srbska vlada, ki je predtem podpolkovnika Švabića poklicala na zagovor v Beograd, je tega dne sporočila, da Švabića ne more dati na razpolago NS, ker ga nujno potrebuje v Beogradu (kmalu zatem je bil odlikovan in povišan v čin konjeniškega polkovnika).
Torej, skorajda ne bi oporekal članku iz "Slovenca" 1935, da je vrhniški župan Franc Tršar novembra 1918 "zaustavil italijansko vojsko na Vrhniki", vendar se datumi njegovih navedb ne ujemajo s tistimi uradnimi, ki sem jih navedel iz sejnih zapisnikov NS v Ljubljani. Kakorkoli že, iz spominov vrhniškega župana je razbrati, da je italijanskim častnikom preskrbel bivanje, svoje stanovanje pa dal na razpolago celo polkovniku Casarattiju (Castelliju). Bistvena je tudi navedba župana Tršarja, da je bila na Vrhniki vendarle četa srbskih vojakov in da je Italijannom grozil celo s podpolkovnikom Švabićem.
Zato lahko sklenemo, da je Italijane pregnala vendarle Švabićeva nota, pa tudi dejstvo, da je proti Vrhniki krenil srbski konjeniški skvadron, ki mu je poveljeval kapetan Kolundžić.
Bogokletno rečeno, podpolkovnik Švabić je dejansko ogromno italijansko armado zaustavil z noto, kakor je zapisal tudi polkovnik Andrejka!
No, vse ostale malenkosti bodo zgodovinarji gotovo še raziskali in popravke zapisali v šolske užbenike.
Moj namen je bistveno drugačen. Hotel sem poudariti, da se je takrat novembra 1918 pred Ljubljano nahajalo 5 italijanskih divizij, ki so imele očitno osvajalne pretenzije! In to silo je zaustavila navadna nota, morda tudi grožnja, ali pa prisotnost 300 antantnih vojakov in domačih orožnikov! Ne gre pozabiti, da so taisti Italijani še malo pred tem panično bežali s soške fronte vse do reke Piave pred vojaki feldmaršala Borojevića, pred bajoneti "kranjskih Janezov", bosankimi fesi in liškimi šajkačami!
Ali je Narodni svet v Ljubljani vedel, kakšne italijanske sile so se kopičile na zahodni in severni meji? Ali je podpolkovnik Stevan Švabić vedel za jakost italijanskih vojaških enot v Logatcu?
Odgovore je potrebno poiskati v sejnih zapisnikih Narodnega sveta v Ljubljani, pa tudi iz ohranjenih sekundarnih virov. Nekaj od tega že poznamo, pa jih zato ne bom ponavljal. Želim pa zato navesti številčne podatke o italijanskih vojaških efektivih, njihovi razmestitvi in namerah, ki pa takrat seveda niso bili znani, saj v poveljstvo II. vojaškega območja nismo imeli obveščevalnega organa. O tem v slovenskem zgodovinopisju nisem zasledil nobenega podatka.
Imeli pa smo - to sem razkril v svoji najnovejši knjigi Legendarni slovenski obveščevalci profesionalnega obveščevalca, ki je prestopil iz AVO v vrste nove slovenske narodne vojske - majorja Viktorja Andrejko, ki je kot član mejne komisije sprejela 5. novembra 1918 v Gorici prve enote italijanske vojske, ki so bile napotene na demarkacijsko črto oz. novo mejo med Italijo in nastajajočo skupno Država SHS, poznejšo Kraljevino Jugoslavijo.
Po mejnem incidentu, ki ga je na Vrhniki izzval italijanski polkovnik Casaritti (Castelli) z noto pa zavrnil podpolkovnik Stevan Švabić, poveljnik 26. polka v Ljubljani, so Italijani svoje osvajaške pretenzije po slovenskem ozemlju načrtno nadaljevali s številnimi vojaškimi provokacijami in kopičenjem svojih vojaških enot, pa tudi z raznimi pritiski na slovensko prebivalstvo na zasedenem ozemlju vse do rapalske pogodbe in še naprej.
Če je po oceni majorja Andrejke novembra 1918 bilo proti Sloveniji usmerjenih pet italijanskih divizij oz. 50.000 vojakov, potem velja še povedati kdaj se je povečevala jakost italijanske vojske proti novi Državi SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji in kakšne agresivne načrte je pripravljal GŠ italijanske vojske (opomba 2).
Opomba 2: Mile Bjelajac, Vojni faktor i mogućnosti odbrane nacionalnih teritorija 1918-1921, vojnoistorijski glasnik br. 2, Beograd, 1985, str. 222-223
V začetku marca 1919 je bilo na črti od Triglava do Reke že 8 divizij, med Udinama in Trstom v rezervi 6 divizij, v Dalmaciji 2 diviziji, v Reki 20.000 vojakov, v Črni gori 1 divizija in 2 diviziji v Albaniji.
Dne 26. marca 1919 je GŠ italijanske vojske poslal poveljnikom 3. n 8. Armade in guvernerju Dalmacije strogo tajno povelje, da v slučaju provokacije srbske oz. jugoslovanske vojske izvršijo odločno ofenzivo proti Sloveniji, pa sta tako obe armadi okrepljeni še z dvema korpusoma (10., 23., 31. in 33. pehotna divizija), v rezervi pa je GŠ pri Gorici imel še dva korpusa (12. in 27. korpus). Načrt je predvideval, da se v prvem naletu zavzameta Ljubljana in Kranj, v drugem pa črta Celje-Rateče-Kočevje-Delnice in v tretji fazi črto Zagreb-Karlovec-Ogulin. Bilo je tudi predvideno
bombardiranje glavnih oporišč ob železnici, predvsem pa Beograda, Zagreba, Karlovca, Siska, Ogulina, Broda, Vukovarja, Koprivnice, Križevcev, Vakufa in Zenice. V Dalmaciji je bila predvidena defenziva, vendar so tamkašnje enote vseeno okrepili za eno divizijo.
Koncentracija italijanske vojske je dosegla višek 19. maja 1919, ko je bilo v Logatcu pripravljenih okrog 15 divizij s 150.000 vojaki in 300 topovi za načrtovani napad proti Ljubljani, v rejon Beljaka pa sta bili locirani 2 diviziji, v Reki je bilo že 40.000 vojakov, v Dalmaciji pa 90.000.
Nasproti Italijanom je bil na mejni (demarkacijski) črti samo 26 polk, v zaledju pa Dolenjski in Gorenjski odred (3 bataljoni), v Liki in Primorju Liški in Primorski odred (6 bataljonov) in v Dalmaciji t. i. Dalmatinske enote (jakosti 10 bataljonov).
Maja 1919 so Italijani zastali, ker je bila predtem formirana Dravsko divizijsko območje, zatem pa so 28. maja 1919 slovenske in srbske enote, jakosti okrog 10.000 vojakov in 100 topov, pod poveljstvom generala Krsta Smiljanića, izvedle zelo uspešno ofenzivo in zavzelo celotno Koroško.
V naslednjem obdobju so Italijani naenkrat opustili svoje osvajalne načrte proti Ljubljani in Sloveniji, usmerilo pa so svoje napade proti Reki in Dalmaciji, kakor tudi v Albaniji. Kaj je bil pravi vzrok za italijansko preorijentacijo, ne vem. Nekateri pravijo, da je šlo tudi za psihološki faktor, kajti odločno dejstvovanje slovenskih in srbskih enot na Koroškem, je nekako vzbujalo strah pred novim Borojevićem.
Ker sem te dni dobil v roke zanimivo knjigo o italijanskih osvojalnih pretenzijah (opomba 3), v kateri je tudi poglavje o italijanskih načrtih od 1918 naprej, navajam nekaj podatkov.
Očitno je, da izza Mussolinijevih številni načrtov o napadu na Jugoslavijo, ni bila samo fašistična ideologija, temveč prastara imperialna pohlepnost za širenje na vzhod, podobno kot je bila značilna germanska težnja pohoda na vzhod,
Čeprav je Italija z Rapalsko pogodbo dobila Primorsko, Istro in dele Dalmacije, je tudi novi fašistični diktator Mussolini že 2. oktobra 1926 ukazal generalu Badogliju, naj mobilizira 20 divizij, julija 1927 pa je svojim poveljnikom zapovedal: "Napada (na Jugoslavijo) mora biti nepričakovan in agresiven!"
Opomba 3: James Burgwyn, Imperij na Jadranu, Mussolinijevo osvajanje Jugoslavija 1941-1945, Ljubljana 2009
Leta 1929 je Dino Granda, zunanji minister fašistične Italije zapisal: "Jadransko morje ne more več varovati svobode naše sredozemske rase pred slovansko. Onkraj Jadrana je potrebno vzpostaviti verigo držav, ki naj služi kot razmejitveni okop med Vzhodom in Zahodom - kot mostišče, ki mu poveljuje Italija. Ustvarili smo Albanijo, sedaj moramo ustvariti Hrvaško. Takšna je bila starodavna Cezarjeva politika, politika, ki jo je izvajal Napoleon in je sedaj tudi Mussolinijeva politika. Usoda narekuje, da meje med Zahodom in Vzhodom potekajo po Savi, ki jo je Dioklecijan označil kot mejo med Vzhodnim in Zahodnim imperijem. Sava je tudi meja, ki jo je začrtal Nicejski koncil in še vedno velja za razmejitveno črto med rimskim katolištvom in vzhodno cerkvijo."
Kaj se je zgodilo med 2. svetovno vojno, ni potrebno ponavljati. Italija je s starimi vojaškimi načrti napadla Jugoslavijo, potem pa 1943 tudi kapitulirala, da bi se (ponovno kot leta 1915) postavila na stran zmagovite opcije in dobila - Trst! Italija je 6. 4. 1941 proti Jugoslaviji poslala dve armadi (2. armado iz Istre, 9. armado iz Albanije, ter odred iz Zadra), saj so glavno vlogo v agresiji na Jugoslavijo imel nemške enote.
Danes smo z Italijo člani EU, natovska zaveznica pa nam celo brani zračni prostor z dvema supersoničnimima letaloma, naše "mirovne enote" na Kosovu in v Afganistanu so tudi pod italijanskim poveljstvom …
Mi se pa prepiramo, kdo je Italijane davnega novembra 1918 zaustavil pred Vrhniko …
|
|
|
|
|
|
