|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je arhitekturno podobo slovenskega glavnega mesta v mnogo čem odločilno zaznamoval svetovno znan slovenski arhitekt Jože Plečnik? Njegov vpliv na sam izgled mesta je bil tako velik, da prestolnico nekateri imenujejo kar Plečnikova Ljubljana. Njegova največja dela v Ljubljani zajemajo Narodno in univerzitetno knjižnico, Centralni stadion, pokopališki kompleks Žale, prireditveni prostor Križanke, glavno Tržnico, Tromostovje in še bi lahko naštevali. Plečnik je s sebi lastnim arhitekturnim slogom močan vtis pustil tudi drugod po svetu, predvsem v Pragi in na Dunaju. Jože Plečnik pa ni bil le velik arhitekt, temveč je bil tudi velik domoljub, katerega velika želja je bila samostojna slovenska država.
|
|
Kraljevina SHS je 1. grudna 1918 nastala po dolgotrajni srbski zaroti in prevari
Dne 1. decembra/grudna 1918 je po združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovenci smo bili z "ujedinjenjem po srbsko" načrtno prevarani in smo kot narod postali žrtev širše mednarodne zarote, v kateri so glavno igro igrali Srbi in Italijani, sodelovali pa so tudi Francozi, Angleži in Rusi ter Američani. Predsednika Narodne Veče Države SHS, in takratnega voditelja Slovencev, dr. Antona Korošca so več dni načrtno zadrževali v tujini, dokler niso predstavniki hrvaško-srbske koalicije v njegovi odsotnosti prevzeli Narodne Veče SHS in s predstavniki vlade Kraljevine Srbije podpisali združitvenega sporazuma v izrazito narodno škodo Slovencev. Slovenski narod so v skladu s predhodnim tajnim dogovorom razdelili med štiri države, v vseh pa smo bili zapisani načrtnemu raznarodovanju in končnemu uničenju ter izbrisu.
Na začetek 1. svetovne vojne leta 1914 smo bili Slovenci izjemno slabo pripravljeni. Naši politiki se dolgo niso zavedali zgodovinskega pomena takratnega obdobja in zato so se na dogodke, ki so si hitro sledili zgolj odzivali, niso pa bili sposobni nanje tudi vplivati. Rezultat takšnega početja je bila razkosanost slovenskega naroda med štiri tuje države, v katerih smo bili Slovenci manjšina in povsem neenakopraven partner.
Precej drugače so se na takratno dogajanje odzivali Srbi in Hrvati. Srbska politika je ob pomoči svojih ter mednarodnih prostozidarjev že pred začetkom 1. svetovne vojne izdelala strategijo po kateri so delovali vsa štiri leta vojne in tudi po njenem koncu. Cilj srbske vojne je bil združiti Srbe v eni državi, ki bi ji priključili tudi Hrvate in del Slovencev (Krajnsko), ki bi jih pozneje posrbili. Strateški cilj je predstavljal srbski dostop do Jadranskega morja, obenem pa prvenstvo med balkanskimi državami.
Slika 1: R. W. Seton-Watson in Henry Steed sta bila tesno povezana z Nikolo Pašićem in sta podpirala velesrbske interese
Srbski prostozidarji so stkali dobre vezi s številnimi časnikarji, zlasti francoskimi, ki so nato v evropskih časopisih propagirali idejo "jugoslovanstva" (beri velikosrbstva). Prostozidar Robert William Seton-Watson je v londonskem Timesu, kimavca 1914, zapisal, da: "Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Hrvaška, Slavonija, Istra in Kranjska, pričakujejo osvoboditev s strani prostozidarjev Srbije in Črne gore." (Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji, Beligrad 1987, str. 326)
Slovenija sploh ni bila omenjena, izmed slovenskih dežel, pa sta bili omenjeni le Istra in Kranjska! Štajersko, Koroško, Goriško- Gradiščansko, Prekmurje, Medmurje in Porabje, so očitno tedaj že nameravali razdeliti med Italijane, Avstrijce in Madžare, zato te dežele niso omenjene, prav tako pa tudi ne Slovenija kot celota. V tej luči je tudi veliko lažje razumeti, da samostojna akcija slovenskega generala Rudolfa Maistra leta 1918 na Štajerskem in na Koroškem, ni naletela na odobravanje, kaj šele na pomoč, Narodne vlade v Ljubljani, sploh pa seveda ne, Narodnega Veča v Zagrebu oz. srbske vlade v Beligradu!
Srbi so pod pojmom "troedini narod" pojmovali zgolj sebe, torej Srbe. Hrvati in Slovenci bi se po njihovem pojmovanju "troedinosti" samo pridružili Srbom, kasneje pa opustili svoje narodno ime in seveda postali Srbi. Srbski prostozidarski loži "Pobratim" in "Ujedinjenje" in hrvaška prostozidarska loža "Ljubav bližnjega" so že leta 1905 aktivno delale na zbližanju srbskega in hrvaškega naroda. Posledica tega delovanja sta Reška resolucija hrvaških političnih strank (3. vinotoka 1905) in Zadarska resolucija srbskih političnih strank (17. vinotoka 1905), na podlagi katerih je bila ustanovljena Hrvaško-srbska koalicija, ki je odigrala ključno vlogo tudi leta 1918 pri "ujedinjenju po srbsko".
Slika 2: Prostozidarski simbol
V Zagrebu je bila leta 1913, (delovati pa je začela 27. marca 1914) ustanovljena prostozidarska loža "Maksimiljana Vrhovca". Ustanovili sta jo velesrbska in velehrvaška masonerija. Bila je izrazito projugoslovanska. Svoja stališča je približala tudi drugim hrvaškim ložam, zlasti loži "Ljubav bljižnjega". Loža "Maksimiljana Vrhovca" je sprejela program, sestavljen iz trinajstih točk, četrta pa govori o tem, da so Hrvati in Srbi en sam narod.
V pojasnilu teh točk so njihovi tvorci zapisali, da takraten razvoj slovanskih narodov kaže tendenco po združevanju razpršene slovanske energije v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila enoten kulturen tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoče Jugoslavije srbohrvaški. To naj bi se kazalo s posameznimi programskimi idejami med slovanskimi ljudstvi, še posebej pa v narodni enotnosti Srbov in Hrvatov. Velika Srbija in Velika Hrvaška sta navsezadnje eno in isto. S stališča splošnega slovanstva je to ena izmed etap na poti k slovanski koncentraciji za velesrbske in velehrvaške ozemeljske, jezikovne, politične, gospodarske in kulturne interese. Avtor teh idej naj bi bil Jovan Tomić, ki jih je objavil tudi v delu z naslovom Trinajst točk jugoslovanske masonerije.
Srbi so že leta 1909 ustanovili tajno organizacijo "Ujedninjenje ili smrt", ki si je za cilj zadala nalogo, da "Srbija ponovno in v polni meri prevzame svojo vlogo Piemonta in to ne samo Srbstva, temveč tudi vsega Jugoslovanstva". Za uresničitev svojih ciljev je organizacija vplivala na vse pomembne uradne faktorje, družbene sloje in celotno družbo v Srbiji. Izven srbskih meja pa se je z vsemi sredstvi bojevala proti vsem sovražnikom njene ideje. (Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji, Beligrad 1987, str. 304-305)
Slika 3: Pečat tajne srbske organizacije "Ujedinjenje ili smrt"
Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, je že meseca vinotoka leta 1914 dal navodila za ustanovitev Jugoslovanskega odbora v Londonu. Ta je bil ustanovljen 30. malega travna 1915 in so ga sestavljali v glavnem srbohrvaški prostozidarji. Njihov poglavitni namen je bil preprečitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod Habsburške monarhije, ter priključitev zmanjšanega dela slovenskega ozemlja (Krajnske) k srbohrvaškemu ozemlju v skladu z velesrbskimi in velehrvaškimi interesi. Prostozidarji v tem odboru so bili : Hrvati - Ante Trumbić, Hinko Hinković, Ljubo Leontić, Franjo Potočnjak, Dinko Trinajstić, Ante Mandić, Milan Marjanović in Ivan Meštrović, Srbi - Nikola Stojanović, Milan Srškić, Boža Marković, Pavle Popović, Mihajlo Pupin, Jovo Banjanin in Veljko Petrović. V tem odboru so bili simbolično tudi slovenski predstavniki, ki pa so seveda "za Slovenijo" delovali pod okriljem in v okviru srbske masonerije: Bogomil Vošnjak, Drago Marušič in Niko Zupanič (t.i. Slovenac). (Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji, Beligrad 1987, str. 340-341)
Prav tako je Nikola Pašić s pomočjo Georga Weiferta, velikega mojstra Vrhovnega Sveta Srbije in drugih srbskih prostozidarjev v francoske lože včlanil večje število vladnih uslužbencev, javnih delavcev, diplomatov in članov srbske vlade, med njimi M. Spalajkovića, B. Čolak-Antića, M. Trifkovića, V. Marinkovića, Ž. Balugdžića, M. Boškovića idr.
Veliki Orient Francije je določil ložo "Fraternite des Peuples" kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi državi Srbov in Hrvatov. Slovenci pri tem nismo bili niti omenjeni. Hinko Hinković je 2. velikega travna 1916 v tej loži predstavil nove ideje, na podlagi katerih je Veliki orient Francije sprejel resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program in ki so jo prebrali v vseh francoskih ložah. Italijanska masonerija, ki je bila srbska zaveznica, je negodovala nad hrvaškim programom, ki je Dalmacijo priključil k hrvaškem ozemlju. Vendar so Srbski masoni kasneje ta problem rešili na račun slovenskega ozemlja, ki so ga leta 1920 brez prisotnosti slovenskih predstavnikov v Rapallu prodali Italiji ter italijansko mejo potegnili daleč na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Reko s kvarnerskimi otoki, Trst in Gorico, ki bi jih z Wilsonovim sporazumom lahko obdržali.
Slika 4: Pečat lože Veliki Orient Francije
Nikola Pašić niti vedeti ni hotel za tretjega člana t.i. troedinega naroda - Slovence. Ko se je velikega travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajšnjimi časnikarji, jim je pojasnil srbsko stališče glede londonskega sporazuma sledeče: "Ni mogoče, da mi Srbi, Italiji ne priznamo nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi težimo k morju, toda na noben način ne zahtevamo vojaških pristanišč in pravice, da imamo v njih zasidrano vojno mornarico. Hočemo le izhod na morje. Italija nima proti temu čisto nič; torej če lahko sploh govorimo o sporih ali o različnih pogledih, so lahko ti le glede števila morskih oporišč, ki so Italiji nujna za obrambo svoje vojaške moči na Jadranu. (dr. Hinko Hinković, Jugoslavija u Americi, Zagreb 1922, str. 41)
Pašić v tej svoji izjavi dobesedno priznava, da je bil tudi med Srbi in Italijani sklenjen tajni pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim interesom. Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakršnih težav, saj so se oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Dalmacije, Istre, Goriško- Gradiščanske in dela Notranjske. Oboji so računali, da bodo z vojno pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglašali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, "troedini narod", pa je bilo kaj malo mar za interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav nič ustrezal. Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na štiri dežele, v katerih bi Slovenci kot narod bili ogroženi. Tako bi lažje "posrbili" tisti del Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji.
Slika 5: Nikola Pašić, predsednik srbske vlade, ki je pri "ujedinjenju po srbsko" igral dvojno igro in je načrtno prevaral predsednika Narodne Veče SHS dr. Antona Korošca
Vedno bi lahko Slovencem "prodali" to, kar so nam dejansko, vsa leta takšne in drugačne Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih krožnikih. Da so oni (Srbi) in nihče drug, naši osvoboditelji in odrešitelji ter da se lahko samo njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in madžarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec), Graz (Gradec) in Villach (Beljak). To, da so vsa ta leta tudi oni nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle "troedini narod"!
V tajnem poročilu regentu Aleksandru Karadžordževiću in srbski vladi iz leta 1917, Pašić pravi: "Naprosil sem Georga Weiferta, naj delo po prostozidarskih ložah, v korist osvoboditve in združitve srbskega naroda, nadaljuje čim bolj intenzivno….Za uresničitev tega cilja sem mu dal na razpolago tudi določeno vsoto denarja za pokritje stroškov pri izdajanju knjig, potovanjih in predavanjih po državi. Ta navedba o prostozidarjih mora ostati popolnoma tajna za vse izven ministrstva." (Dragoslav Janković, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1917. Godine, Savremena administracija, Beligrad 1967)
Slika 6: znak Regularne Velike lože Srbije
Med 28. in 30. rožnikom 1917 je v Parizu potekal kongres prostozidarjev zavezniških držav Francije, Italije, ZDA, Portugalske, Srbije, Brazilije, Kostarike in Argentine. Prisostvovali so mu trije srbski prostozidarji, vsi nosilci 33. stopnje, Dušan Miličević, Vasa U. Jovanović in Ilijić. Na kongresu so obravnavali tudi domnevni spor med srbskimi in italijanskimi prostozidarji glede pripadnosti Dalmacije po vojni. Kongres ni hotel sprejeti nobene odločitve, preden se nista domnevno sprti strani sami sporazumeli glede spornega vprašanja. V ta namen so dodelili francoska arbitra generala Penjo, Velikega mojstra Velike Francoske lože in Andreja Lebeja, člana Vrhovne Veče lože Velikega Orienta. Jasno je torej, da so se Srbi in Italijani najkasneje leta 1917 dokončno sporazumeli o delitvi "vojnega plena", vsa ostala navidezna srbska prizadevanja v domnevno dobrobit Slovencev pa so bila zgolj načrtna zavajanja.
Krfska konferenca se je pričela na otoku Krfu 15. rožnika 1917. Jugoslovanski odbor so zastopali Ante Trumbić, Hinko Hinković, Dušan Vasiljević, Bogumil Vošnjak, Franko Potočnjak in Dinko Trinajstić (vsi prostozidarji), srbsko vlado pa Nikola Pašić in vsi ministri razen obrambnega. Pogajanja in diskusije o Pašićevem predlogu so potekala vse do 20. malega srpana 1917, ko je bila naposled sprejeta Krfska deklaracija. Ta je bila prvi javni in formalni izraz, izvajanja srbske ideje osvobajanja "bratov po krvi". V Deklaraciji je navedeno: " Predvsem, predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev, ponovno in najodločneje poudarjamo, da je ta naš narod s tremi imeni (troimeni narod), eden in isti, po krvi, po jeziku, govorjenem in pisanem, po občutkih svoje edinosti, po kontinuiteti in celovitosti ozemlja, na katerem nedvomno živi in po skupnem življenjskem interesu svojega nacionalnega obstoja in vsestranskem razvoju svojega moralnega in materialnega življenja. Ideja o njegovi nacionalni edinosti nikdar ni ugasnila…Občutek njegove nacionalne edinosti in volja po svobodi, sta ga obdržala v neprekinjenih stoletnih borbah, na vzhodu s Turki, na zahodu pa z Nemci in Madžari." Italijani v deklaraciji seveda namerno niso omenjeni.
Slika 7: Prva stran Krfske deklaracije
Krfska deklaracija naj bi predstavljala kompromis, a kakšen kompromis je to, da bi Slovenci po njem ostali brez svojega jezika, ki nas jasno opredeljuje in predstavlja temelj naše narodne individualnosti. V deklaraciji je bilo tudi zapisano, da bo država Srbov, Hrvatov in Slovencev kraljevina pod vladavino družine Karadjordjević, kar je bil zagotovo pomemben korak nazaj za tiste Slovence in Hrvate, ki so želeli, da bi nova skupna država temeljila na enakopravnosti in da bi seveda bila republika. "Z medsebojnimi pogajanji je manj izgubila srbska vlada, ki tudi po podpisu deklaracije Jugoslovanskega odbora ni priznavala kot enakopravnega partnerja v aktivnostih pri "ujedinjenju". (Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji, Beligrad 1988, str. 351)
Slika 8: Druga stran Krfske deklaracije s podpisi
Najlepši odgovor na sramotno Krfsko deklaracijo o "troimenem narodu", je podal slovenski narodni genij Ivan Cankar v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani, ko je jasno in glasno povedal, da ni mogoče govoriti o enem narodu ali jeziku in da smo Slovenci samostojen narod z lastno kulturo. Za te svoje besede in odkrito nasprotovanje "ujedinjenju po srbsko" je Cankar kmalu plačal z življenjem. Proti koncu leta 1918 so ga brutalno pretepli trije srbsko govoreči neznanci. Dva sta ga držala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi. Cankar je dejansko imel na glavi pet razčepljenih ran, razbito arkado in zlomljeno ličnico.
Več o njegovi smrti lahko preberete v članku z naslovom Cankarjeva smrt je bila politični umor.
Slovenska politika pred 1. svetovno vojno
Pred 1. svetovno vojno so na Slovenskem večino volivcev združevale Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socialdemokratska stranka. Vse tri so imele povsem zgrešene pojme o zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov. SLS (VLS) se je povezala s Hrvaško stranko prava in sprejela velehrvaški pravaški nacionalni program po katerem se slovenske dežele štejejo za sestavni del dežel hrvaškega državnega prava. Prvaki SLS se niso v ničemer pozanimali o dejstvu, da hrvaško državno pravo v resnici temelji na državnem pravu panonskih Slovencev in njihovega srednjeveškega Slovenskega kraljestva - regnum Sclavoniae, ki so ga Hrvati postopno okupirali in pohrvatili šele med 16. in 18. stoletjem, nato pa na njegovih temeljih zgradili t.i. hrvaško državno pravo.
"Pozdravljajoč zastopnike hrvatskih pravašev v Ljubljani je pisal 19. novembra 1912 "Slovenec": "Različni modrijani naj se le pričkajo med seboj, ali se bo Slovenec pohrvatil, ali bo obdržal svojo individualnost, ali si je želeti prvega ali drugega itd. naše ljudstvo, politično izšolano v SLS, si nobenih takih skrbi ne dela. Bistvene razlike med nami ni nobene, ali postanemo Slovenci Hrvati ali narobe ali pa se vsi skupaj drugo ime nadenemo, to je čisto vseeno. /…/ Politična združitev Slovencev in Hrvatov je tako nujna, da jo moramo doseči, naj velja kar hoče, in mora prav tako in v isti meri naš cilj biti kakor kulturna." (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 42)
O Jugoslovanski demokratski stranki (liberalcih), po moči drugi med slovenskimi političnimi organizacijami, je odveč zgubljati besede. Bila je najbolj radikalna med vsemi strankami v smislu ustvarjanja enotnega naroda, ukinitve kakršnekoli narodne avtonomije ter izrazito za centralistično in unitarno ureditev nove države.
Socialni demokrati pa so pokazali svoje stališče, ko so sklicali I. jugoslovansko socialnodemokratsko konferenco, ki je potekala 21. in 22. listopada 1909 v Ljubljani v hotelu Tivoli. Takrat so sprejeli tudi Tivolsko resolucijo, s katero je bila zahtevana popolna narodna združitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost jezikov, vere ali pisave. Takratni vidni socialdemokrat Ivan Cankar se konference ni hotel udeležiti, ker se preprosto ni strinjal z idejami o ustvarjanju enotnega jugoslovanskega naroda in jezika. Takrat so se skrhali tudi njegovi stiki z glavnim zagovornikom takih stališč slovenske socialne demokracije Etbinom Kristanom.
Dejanja vodilnih slovenskih politikov vseh ključnih političnih strank, so značilna za takratno obdobje in so naposled pripeljala do povsem zgrešenih aktivnosti pri ustanavljanju nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter poznejšem zedinjenju te države s Kraljevino Srbijo v novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vse to je potem vplivalo na poznejše dogodke, ko smo bili Slovenci razdeljeni na štiri države, kakor tudi na dogodke med 2. svetovno vojno, posledice vsega tega pa več kot očitno čutimo še danes. In tudi danes obstajajo na političnem prizorišču precejšnje vzporednice s takratnim stanjem.
Slika 9: Dr. Anton Korošec, predsednik Narodne Veče Države SHS
Ključne slovenske politične stranke so neposredno pred razpadom A-O vendarle pričele razmišljati o tem kakšna naj bo bodoča država in njena ustavna ureditev. "Na sestanku predstavnikov slovenskih političnih strank (SLS, JDS in JSDS), ki je bil 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani, so ustanovili Narodni svet in začeli v njegovem ustavnopravnem odseku razpravljati o bodoči notranji ureditvi jugoslovanske države. Pod vodstvom dr. Antona Korošca je ta odsek že 17. septembra na svoji prvi seji razpravljal o bodočem ustavnem vprašanju in mu posvetil veliko pozornost in pomen. A. Korošec je poudaril, da se mora Narodni svet poleg reševanja številnih težav, ki jih bo prineslo obdobje neposredno po koncu vojne, takoj lotiti priprav za izdelavo ustave nove države in da bi morali zaradi tega preučiti ustave Švice, Italije, Francije, Anglije in Rusije." (Momčilo Zečević, Na zgodovinski prelomnici, Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929, Maribor 1986, str. 175) A vso to ustavnopravno razpravljanje je bilo povsem brez smisla, saj so Srbi takrat že dolgo vedeli kakšna bo nova država. Namreč takšna, ki bo ustvarjena izključno po njihovi meri!
Mednarodna politika in razpad Avstro-ogrske države leta 1918
Francozi in Angleži so na vsak način hoteli na svojo stran pridobiti Italijane, ki so sicer imeli sporazum z Nemci, a po začetku 1. svetovne vojne Nemčije in A-O niso vojaško podprli. Rezultat dolgotrajnih tajnih pogajanj je bil Londonski spórazum ali pakt (italijansko Patto di Londra). Tajni sporazum med Italijo na eni strani in silami antante na drugi strani so 26. malega travna/aprila 1915 v Londonu podpisali predstavniki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije.
Italija se je zavezala napovedati vojno centralnim silam, kar je storila 23. velikega travna 1915, za uslugo pa bi v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja: dolino reke Soče, Trst, Gorico, Istro, Zadar in dele Dalmacije, Trento, protektorat nad Albanijo, pristanišče Vlorë v Albaniji in Dodekaneške otoke ter del nemškega azijskega in afriškega kolonialnega imperija.
Pakt je bil sicer razveljavljen z Versajskim sporazumom, ker je predsednik ZDA Woodrow Wilson podprl južnoslovanske interese in zavrnil italijanske ozemeljske zahteve po ozemlju Dalmacije. S tem so bili dejansko zavarovani zgolj hrvaški nacionalni interesi, med tem ko slovenski nikakor ne. Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je namreč ostala izven meja matične države več kot tretjina slovenskega etničnega ozemlja, saj bi morali upoštevati tudi celotno Istro in Reko, ki nikdar nista bili Hrvaški.
Takratne velesile Francija, Anglija (Združeno kraljestvo), Rusija in Italija so brez sramu trgovale z ozemljem, ki nikdar ni bilo njihovo. Največja žrtev tega podlega trgovanja pa je bil prav naš slovenski narod, ki so mu zaradi interesov velikih nasilno odtrgali več kot tretjino narodnega ozemlja na zahodu. Londonski pakt je imel posledice tudi v zvezi z določitvijo slovenske severne meje, saj so Italijani leta 1918 zasedli še zahodni del Koroške (Kanalsko dolino), precej pa so pripomogli tudi k ponarejenemu Koroškemu plebiscitu leta 1920, ko smo Slovenci s prevaro izgubili svojo narodno zibelko z Gosposvetskim poljem vred. Zasluge za to gredo v veliki meri britanskemu polkovniku Pecku, ki je nadzoroval potek plebiscita.
Slovenci bi si morali še posebej dobro zapomniti ravnanje ruske diplomacije, ki je med 1. svetovno vojno znala ščititi svoje pravoslavne brate Srbe, med tem, ko do Slovencev ni kazala prav nikakršnih simpatij. Kot kaže je uradno rusko "slavjanstvo" Slovence takrat kar izločilo iz panslovanskega gibanja in nas nameravalo prepustiti Nemcem in Italijanom. Značilna je namreč izjava ruskega zunanjega ministra Sazonova, ki jo je v svoji knjigi navedel Silvo Kranjec: "Tudi Sazonov je obljubljal pri neki priliki Srbom zedinjenje s Črno goro, Bosno in izhod na morje, toda: "o Hrvatih in Slovencih," je pristavil, "vam ne morem ničesar reči. Oni se bojujejo zoper nas in jaz vam izjavljam: Če bi bilo treba, da se ruski narod bori z orožjem samo pol dneva za osvobojenje Slovencev, bi jaz ne pristal na to." (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 76)
Na medzavezniški konferenci meseca rožnika 1918 v Versaillesu so predstavniki antante priznali samostojno državo le Poljakom. Čehoslovakom in Jugoslovanom pa so izrekli samo "simpatije" v njihovem prizadevanju za svobodo. Razlog za takšno postopanje se skriva v Italijanih. Italijanski zunanji minister Sonnino namreč ni pristal na priznanje Češkoslovaške, ker bi to imelo za posledico tudi priznanje Jugoslavije. "Jugoslavije pa ni hotel priznati, češ, da so Slovenci in Hrvatje še vedno zvesti Avstriji ter se bore zoper Italijo in pa, ker so Jugoslovani z Italijo v sporu zaradi ozemlja, ki ji je obljubljeno v londonskem paktu". (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 114)
Zavezniki so si glede priznanja Jugoslavije in Češkoslovaške izgovorili v bodoče proste roke, kar so znali Čehi spretno izrabiti. Beneš je dosegel, da je Francija že 29. rožnika priznala Češkoslovaško državo. Takrat je francoski zunanji minister Pichon obljubil Trumbiću, da bo Francija priznala jugoslovanski narod iz Avstro-Ogrske za svojega zaveznika, jugoslovanske prostovoljce za zavezniško vojsko, Jugoslovanski Odbor pa za uradnega predstavnika avstro-ogrskih Jugoslovanov.
Slika 9: Predsednik Jugoslovanskega Odbora, prostozidar dr. Ante Trumbić
Toda tokrat so na sceno znova stopili srbski prostozidarji, ki se nikakor niso hoteli sprijazniti s tem, da bi imeli Slovenci in Hrvati enakopraven status s Srbi in bi jih že med vojno priznale antantne sile. V tem primeru namreč Srbija ne bi bila več "osvoboditelj" in ji v novi državi tudi ne bi pripadalo brezpogojno prvenstvo. "Srbski poslanik v Parizu, Vesnić, je odločno ugovarjal takemu priznanju in Protić, ki je na Krfu zastopal odsotnega Pašića, je odklonil o tem vsak razgovor. Srbska vlada je trdila, da je jugoslovansko vprašanje bistveno drugačno od češkoslovaškega ali poljskega. Ta dva naroda nimata svojih držav, a Jugoslovani že imajo Srbijo, ki jih bo osvobodila, kot bo Italija osvobodila avstrijske Italijane. Stara razlika v nazorih med Jugoslovanskim Odborom in srbsko vlado je dovedla sedaj do najtežjega, a tudi najusodnejšega spora. Če bi bili namreč avstro-ogrski Jugoslovani takrat dosegli mednarodno priznanje, bi bilo uresničenje laških zahtev zelo dvomljivo. Kajti Italija je imela po londonskem paktu pač pravico do ozemlja avstro-ogrske monarhije, od nove jugoslovanske države, priznane po zaveznikih, bi pa ne imela kaj terjati. Napetost med srbsko vlado in Jugoslovanskim Odborom se je še poostrila, ko je bil v avgustu upokojen zaslužni poslanik Mihajlović. Ogorčeni so bili zlasti Angleži in Seton-Watson je v svojem časopisu razkril ves spor pred začudeno evropsko javnostjo. Vprašanje priznanja je postalo sedaj odvisno od sporazuma med vlado in Odborom, tem bolj ker se je celo Italija sprijaznila z mislijo na jugoslovansko državo. Na pritisk socialističnega ministra Bosolatija je namreč priznala italijanska vlada 8. septembra zaveznikom, da "pokret jugoslovanskih narodov za neodvisnost in ustanovitev samostojne države odgovarja načelom, za katere se bori antanta, ter ciljem pravičnega in trajnega miru". Zavezniki so se torej sporazumeli, Jugoslovanski Odbor in srbska vlada se žal nista mogla." (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 115)
Slika 10: Dvorana prostozidarske lože, kjer se je shajal Vrhovni Svet Srbije
Od tod naprej lahko tudi z dokumenti in pričevanji sledimo očitnemu srbskemu protislovenskemu ravnanju, ki je v končni posledici pomenilo razkosanje našega naroda med štiri države z načrtom dokončnega izbrisa Slovencev.
Predsednik srbske vlade Nikola Pašić se je zbal, da bi mu Jugoslovanski Odbor zrasel čez glavo, zato se je nemudoma podal v Pariz, kjer se je srečal z Antejem Trumbićem. "Izročila sta torej francoski vladi vsak svoj predlog za priznanje Jugoslovanov, ki je bilo zaradi teh nasprotujočih si predlogov onemogočeno. Francoski minister Pichon se je sicer strinjal s Trumbićem, toda - "Srbija noče in zoper zaveznika ne moremo nič ukreniti," je pristavil. Oba politika, Trumbić in Pašić, sta odšla nato v London, kjer so Angleži Pašiću jasno pokazali, da se z njegovim stališčem ne strinjajo. Zunanji minister Balfour je namreč sprejel Trumbića pred Pašićem in mu izjavil, da sicer sprejema predlog Jugoslovanskega Odbora, a priznanja ne more izreči, dokler se Odbor in srbska vlada ne sporazumeta. Isto je menda kesneje povedal tudi Pašiću. Kot posredovalec v tem sporu je sedaj nastopil očividno z vendostjo Pašićevo grški ministrski predsednik Venizelos, ki se je nahajal tudi v Londonu. Venizelos je predlagal, naj zavezniki priznajo Jugoslovanski Odbor za predstavnika avstro-ogrskih Jugoslovanov, a v Srbiji naj se osnuje koalicijska vlada. Iz odposlancev obeh naj se potem stvori nova organizacija, ki bo uredila vsa vprašanja, tičoča se zedinjenja. Jugoslovanski Odbor se je v načelu strinjal s predlogom, ki so ga pa že prehiteli dogodki doma in na bojišču." (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 116)
Prav v tem času so se na bojiščih zgodili pomembni dogodki, pa tudi v političnem smislu je nastopilo izjemno burno dogajanje. 5. in 6. vinotoka 1918, so v Zagrebu ustanovili Narodno Večo Slovencev, Hrvatov in Srbov, kot vrhovno politično predstavništvo teh treh v avstro-ogrski živečih narodov. Njihov temeljni program je bil: "Zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v narodno, svobodno in neodvisno državo". Na sestanku so izvolili tudi zastopnike za pogajanja s Hrvaško-srbsko koalicijo, ki se je odločila za odkrit nastop in sklenila, da pristopi v Narodno Večo. Narodna Veča je med narodnimi predstavniki izbrala svoje predsedstvo, pri čemer je bil za predsednika izvoljen dr. Anton Korošec, za podpredsednika pa dr. Ante Pavelić (zobar, ki ga ne smemo zamenjevati s kasnejšim poglavnikom NDH) in Svetozar Pribičević. Tako Pavelić, kot Pribičević sta bila prostozidarja.
Narodna Veča je 29. vinotoka 1918 slovesno razglasila Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. "V Ljubljani se je proslavil ta dan svobode z veličastno manifestacijo, ki se je je udeležilo do 60.000 ljudi. Narodni svet za Slovenijo in Istro je bil že 26. oktobra odstavil deželnega glavarja in organiziral z oborožitvijo Orlov in Sokolov narodno obrambo. Nemški uradniki na vodilnih mestih so bili odstavljeni in internirani, važnejša javna poslopja zastražena, predvsem so pa morale narodne straže razoroževati vračajoče se oddelke soške armade. Predsedstvo Narodnega sveta je v sporazumu s političnimi strankami 31. Oktobra imenovalo Narodno vlado s predsednikom in 12 poverjeniki, ki jo je potrdilo Narodno Vijeće v Zagrebu. Predsednik Narodne vlade Josip Pogačnik je naznanil še isti dan avstrijskemu predsedniku Lammaschu, da prevzema vse vladne posle na slovenskem ozemlju. Narodno Vijeće je 31. oktobra obvestilo tudi zavezniške vlade, da se je ustanovila država SHS, ki hoče stopiti v skupno državo s Srbijo in Črno goro in ki se ne nahaja v vojnem stanju z zavezniki. (Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928, str. 127-128)
V času ko so se vrstili ti dogodki, pa predsednik Narodne Veče dr. Korošec ni bil v domovini. Po posvetovanju s Čehi na Dunaju je 25. vinotoka odpotoval s poslancem dr. M. Čingrijo in tajnikom Jugoslovanskega kluba dr. Žerjavom v Švico. Tja so odpotovali, da bi se poučili o resničnem položaju in stopili v stik s tujimi politiki, še zlasti pa z Jugoslovanskim Odborom in srbsko vlado. Nihče izmed njih takrat ni niti slutil, da je razpad monarhije že tako blizu. Nasprotno, vsi so bili prepričani, da bo vojne konec šele spomladi 1919, ko bo začelo primanjkovati živeža.
Korošec in njegovi tovariši niso bili seznanjeni o razmerju med srbsko vlado in Jugoslovanskim Odborom. Ko so prispeli v Ženevo so se naenkrat znašli sredi največjih zmešnjav. Pašić in Trumbić se pred tem v Londonu nista mogla sporazumeti in zatem je Pašić odšel nazaj v Pariz. Trumbić mu je znova pisal 27. vinotoka in ga rotil, naj pristane na priznanje avstro-ogrskih Jugoslovanov kot vojskujoče se države, sicer bodo Italijani zasedli njihovo ozemlje in zaplenili vso vojno in trgovsko mornarico. A Pašić na Trumbićeveo pisanje sploh ni odgovoril. V razgovoru s Steedom je trdil, da je sam ustanovil Jugoslovanski Odbor in ga zato ne more imeti za pooblaščenega zastopnika avstro-ogrskih Jugoslovanov. Krfsko deklaracijo pa je podpisal samo zato, da bi napravili vtis na evropsko javno mnenje. Še naprej je zahteval, da priznajo zavezniki izključno Srbiji pravico, da "osvobodi" avstro-ogrske Jugoslovane.
Slika 11: Prostozidarski obred
V Parizu se je Pašića s srbsko opozicijo dogovoril za zavlačevanje in naposled dosegel navidezno soglasje za sporazum z Jugoslovanskim Odborom. Srbi so predlagali vlado "narodne koncentracije", ki bi jo poleg Srbijancev sestavljali tudi člani Jugoslovanskega Odbora. Domnevno pod vtisom prevrata v Zagrebu in v Ljubljani, kjer je bila med tem razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se je Pašić vdal zahtevam srbske opozicije in je sestavil koalicijsko vlado. Ključno odločitev glede priznanja avstro-ogrskih Jugoslovanov pa je odložil do sestanka z dr. Korošcem, ki je med tem prispel v Ženevo.
Dr. Korošec in njegova tovariša so se med tem pogovarjali predvsem z dr. Lazo Markovićem. Na pogovor so takoj povabili tudi Pašića in Trumbića. Pašić se najprej ni odzval, Trumbić pa je v obširnem pismu razložil Korošcu političen položaj. Opisal je zlasti svoj spor s Pašićem, in prosil, da bi njega v imenu Narodne Veče Države SHS priznali za predstavnika avstro-ogrskih Jugoslovanov pri zaveznikih. Dr. Korošec je upal, da mu bo uspelo z osebnim posredovanjem spor poravnati. Zato tudi ni hotel pri zavezniških vladah ničesar ukreniti, preden bi ne govoril s Pašićem.
Čas pa je neusmiljeno tekel in ključni dogodki so se med tem naglo odvijali v izrazito slovensko škodo. Nemudoma je bilo treba nekaj storiti glede premirja, zato je Korošec naposled pooblastil Trumbića, da zastopa Narodno Večo pri posvetovanjih o premirju. Obenem mu je tudi poslal načrt pogojev v zvezi s tem. Zahteval je, da se prizna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, katere vlada se je osnovala v Zagrebu. Njej naj se prepusti vse ozemlje bivše monarhije, na katerem živijo ti trije narodi. Italijani naj bi zasedli samo Avsto-ogrsko ozemlje do črte Tržič (Monfalcone) - Gradišče (Gradisca) - Krmin (Cormons), narodno mešano ozemlje zahodne Istre in Trsta pa ameriške ali angleške čete. Pooblastilo in pogoje je Korošec poslal Trumbiću preko srbskega poslaništva v Bernu. Obenem je pogoje izročil tudi francoskemu in angleškemu poslaništvu. Vsa tri navedena poslaništva so očitno odigrala dvojno igro, saj je Trumbić pooblastilo prejel prepozno, pogoji za premirje so pa neznano kam izginili.
Ko je naposled na podlagi pooblastila Trumbić zahteval, da ga pripuste k Versajskim mirovnim pogajanjem, je bilo že prepozno. Koroščevih predlogov niso upoštevali niti francoski in angleški zavezniki, srbski predstavnik Vesnić pa je seveda brez ugovora pristal na sklepe versajske konference, ki so bili za Slovence usodni. Zavezniki so namreč kot prvi pogoj premirja postavili zahtevo, da avstro-ogrska vojska izprazni vse ozemlje do demarkacijske črte v skladu z londonskim paktom. Prav tako so določili, da smejo zasesti vse izpraznjeno ozemlje in vse strateške točke v Avstro-Ogrski, če in kolikor časa se jim bo zdelo potrebno za vzdrževanje reda. V ta namen so pooblastili Italijo, ki je na podlagi teh pogojev sklenila premirje z Avstro-Ogrsko. Premirje je bilo sklenjeno 3. listopada in je stopilo v veljavo čez 24 ur. V prehodnem času so skušali Italijani zasesti čim več ozemlja in važnejših točk, da bi si pridobili v teh krajih vojno pravo, kakor, da so jih bili osvobodili v redni vojni. Še pred uradno veljavnostjo premirja so dospeli v Trst, kamor so jih poklicali odposlanci tamkajšnjega italijanskega in jugoslovanskega Narodnega sveta."
S premirjem na Versajski konferenci je Italija od zaveznikov dobila pooblastilo, da zasede v londonskem paktu ji obljubljeno ozemlje in ne samo to. Po svoji volji je lahko zasedla tudi vse strateške točke izven njega. Rezultat tega je bila zasedba slovenske zahodne Koroške - Kanalske doline. Srbska vlada v ničemer ni nasprotovala takšnemu pooblastilu Italijanom, kar kaže, na to, da so se zavezniki pred tem že tajno na nivoju prostozidarskih lož sporazumeli o delitvi slovenskega narodnega ozemlja. Zaradi tega se predsednik srbske vlade Nikola Pašić tudi ni hotel sestati z dr. Korošcem, dokler Italijani niso že vojaško zasedli zahodnega slovenskega ozemlja.
Ker od Pašića kar sedem dni ni bilo nobenega glasu, je Korošec 4. listopada 1918 izročil zavezniškim vladam noto, v kateri je zahteval, da priznajo Narodno Večo v Zagrebu kot vlado Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, naštete tri narode v bivši monarhiji kot zaveznike, jugoslovanske prostovoljce pa za vojskujočo se stranko. Šele 5. listopada, ko so bili na Versajski konferenci pogoji premirja že sklenjeni, Italija pa je že zasedala slovensko ozemlje, je nepričakovano prišel Pašić in z njim srbski opozicijski poslanci Drašković, Trifković in Marinković. Prav tako je tedaj prispel tudi Trumbić z nekaterimi člani Jugoslovanskega Odbora. Korošec se je najprej sestal s Trumbićem, nato pa je obiskal še Pašića, ki mu je povedal svoje mnenje, da mora Srbija na zunaj zastopati vse Jugoslovane. Izrazil je tudi pripravljenost, da bi nekaj zastopnikov Narodne Veče Države SHS vključili v neko komisijo za zunanje zadeve pri srbski vladi.
Prvi pogovori so se pričeli v Ženevi 6. listopada 1918 v hotelu "National". Pašić je predlagal komisijo za zunanje zadeve, Korošec in Trumbić pa sta zahtevala predvsem mednarodno priznanje Narodne Veče Države SHS, med tem ko bi se za skupne zadeve ustanovila skupna ministrstva. Na to Pašić najprej ni hotel pristati. Zato je uporabil srbsko opozicijo, ki je pripravila še bolj centralističen načrt, ki je Korošcu in Trumbiću še manj odgovarjal. Tako je dosegel, da so se navidezno zbližali Pašić, Trumbič in Korošec, ki nikakor ni mogel slediti zahrbtnim potezam srbskih pogajalcev.
Slika 12: Izvirnik zapisnika konference v Ženevi s pečatom poslaništva Kraljevine Srbije v Švici. Dokument je shranjen v Ljubljani
Ker naj bi tudi Francozi silili k čim prejšnji odločitvi, je Pašić 7. listopada pristal na priznanje Narodne Veče in na skupno vlado. 8. listopada je v imenu srbske vlade z uradno noto priznal Narodno Večo, kot zakonito vlado Države SHS, ter dr. Ante Trumbića za njenega zastopnika pri zaveznikih, dokler se ne ustanovi skupno diplomatsko zastopstvo Narodne Veče in Kraljevine Srbije. Srbski poslaniki naj bi o tem obvestili zavezniške vlade in izposlovali priznanje Narodne Veče tudi pri njih. Zatem so sklenili osnovati skupno vlado za zunanje zadeve, vojsko in mornarico, pripravljanje konstituante, prehrano in promet, finance idr. Ta vlada naj bi štela 12 ministrov, od katerih bi jih polovico imenovala srbska vlada, drugo polovico pa bi imenovalo Narodna Veča. Polovico ministrov bi priseglo po srbski ustavi kralju Petru, druga polovica pa bi prisegla predsedniku Narodne Veče Države SHS. Vlada bi se samostojno konstituirala in si razdelila posle, vladala pa bi vse dotlej, dokler ne bi konstituanta sklenila končno veljavne ustave nove države. Poleg skupne vlade bi ostali za vse druge zadeve še naprej vlada Narodne Veče SHS in vlada kraljevine Srbije. Šest ministrov so imenovali takoj, od tega tri v imenu srbske vlade (Davidović, Gavrilović in Pavlović), tri pa v imenu Narodne Veče (Brejc, Čingrija in Vasiljević). Sklenili so tudi poslati zavezniškim vladam protest zoper italijansko okupacijo slovenskega ozemlja, in izrazili željo po razgovorih s predstavniki črnogorskega naroda zaradi pristopa Črne gore v skupno državo. Sklepi so bili podpisani od vseh udeležencev Ženevske konference in objavljeni v tako imenovani "Ženevski deklaraciji".
Dejansko pa so vsi sklepi Ženevske deklaracije ostali zgolj na papirju in t.i. "hotelsko ministrstvo" ni nikoli prevzelo vlade. Pašić je prišel 11. listopada v Pariz, od tam pa je obvestil ostale člane srbske vlade na Krfu o dogodkih v Ženevi. Dr. Korošec in njegovi tovariši pa so 13. listopada prispeli v Pariz, tam pa so na svoje začudenje zvedeli od francoskega zunanjega ministra Pichona, da ženevski pakt ne drži več.
Člani srbske vlade na Krfu so namreč ženevski sporazum odklonili (ministri Protić, Gjuričić in Trifunović), saj naj bi pomenil nezaupnico kraljevini Srbiji, žalitev njenih zaslug za osvoboditev, obenem pa tudi žalitev Pašića, ki je bil v Ženevi izločen od vlade. Najprej so navedeni trije mistri srbske vlade podali svojo ostavko, zatem pa je odstopil še Pašić s celim svojim kabinetom. Nekaj dni pozneje, 16. listopada je Pašić v Parizu sestavil novo srbsko koalicijsko vlado, ki podpisane Ženevske deklaracije ni priznavala.
Slika 13: podpisan zapisnik konference v Ženevi v imenu Narodne Veče SHS, vlade Kraljevine Srbije, Jugoslovanskega odbora in srbskih strankarskih skupščinskih skupin.
O srbskem odzivu na Ženevsko deklaracijo je pisal Momčilo Zečević v svoji knjigi Na zgodovinski prelomnici, Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929: "Znano je, da dogovor v Ženevi med N. Pašićem, A. Trumbićem in A. Korošcem ni bil všeč regentu Aleksandru, srbskim vojaškim krogom in vladni opoziciji in je zaradi tega kmalu propadel. Razlog takšnega zavračanja je bila upostavitev stikov med regentom Aleksandrom in podpredsednikom Narodnega vijeća SHS Svetozarjem Pribičevićem, kajti po tej poti so določili način zedinjenja, ki je bil ugodnejši za velikosrbske interese. Podpisnikom Ženevske deklaracije so takšno zavrnitev sporazuma pojasnili z odločnim stališčem, da o dveh vprašanjih - monarhiji in dinastiji Karadjordjevićev - ne more biti nobenih razgovorov in negotovosti." (Momčilo Zečević, Na zgodovinski prelomnici, Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929, Maribor 1986, str. 164)
Srbi so se Ženevskemu paktu odpovedali predvsem zaradi tega, ker so tedaj že vedeli, da se bo dalo neposredno od Narodne Veče v Zagrebu, mimo dr. Korošca doseči za Srbijo mnogo ugodnejši način zedinjenja. Med tem je bil namreč na Krfu pri srbskih predstavnikih zaradi pogajanj o izročitvi bivše avstro-ogrske mornarice dr. Tresić-Pavičić. Ta je Protića poučil o pomembni spremembi, ki se je zgodila v Zagrebu brez Koroščeve vednosti. S pristopom Hrvaško-srbske koalicije je namreč prešlo vodstvo Narodne Veče v njene roke, Svetozar Pribičević pa je nadomeščal odsotnega predsednika dr. Korošca. Tresić-Pavičić se je na Krfu izjavil za monarhijo in proti novi zvezni državi. Srbi so tudi od svojega vojnega odposlanca v Zagrebu dobili jasna poročila, da je sedaj večina Narodne Veče Države SHS za edinstveno državo in da dr. Korošec ni več pooblaščen za razgovore o sestavi vlade.
Iz Pariza je zato Pašić odšel naravnost v London, s Korošcem pa se ni več sestal. "Po razveljavljenju ženevskega sporazuma sta Korošec in Čingrija poslala prestolonasledniku brzojavko, v kateri sta ostro protestirala zaradi opustitve sporazuma in poudarila, da bi to v Zagrebu lahko smatrali "za kršitev jugoslovanske ideje". (Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921, Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977, str. 158) Toda Srbi so med tem že finiširali k svojemu "ujedinjenju", Korošca in njegovo delegacijo pa so postavili povsem na stranski tir.
Dr. Korošec s tovariši vse do podpisa "ujedinjenja po srbsko" 1. grudna 1918 ni mogel priti do potnih listov in je bil prisiljen ostati v Švici. Ves čas je skušal dobiti stik z Narodno Večo v Zagrebu in z Narodno vlado v Ljubljani, a so ga pri tem vseskozi načrtno onemogočali. Zvezo je poskušal dobiti z domovino preko srbskega in preko francoskega poslaništva, a vse je bilo zastonj. Doma so se tačas zgodile najvažnejše odločitve brez njegove vednosti, in z gotovostjo lahko zapišemo, da je hrvaško-srbska koalicija povsem izigrala Korošca, z njim pa tudi Slovence v celoti. Povsem nesprejemljivo je, da so dr. Korošca najprej v imenu Narodne Veče Države SHS poslali na mednarodna pogajanja, v njegovi odsotnosti pa so mu dobesedno odvzeli mandat in za pogajanja s Srbi pooblastili srbskega prostozidarja Svetozarja Pribičevića ter hrvaškega prostozidarja dr. Ante Pavelića!
Slika 14: Svetozar Pribičević, prečanski Srb in obenem prostozidar, ki je brez vednosti Korošca skupaj s Hrvatom dr. Antejem Pavelićem - zobarjem, podpisal "ujedinjenje" Države SHS s Kraljevino Srbijo in priznal monarhijo ter dinastijo Karadjordjevićev
"Dvojna politična igra odločujočih dejavnikov jugoslovanskega zedinjenja je potekala brez vednosti in soglasja voditeljev najvplivnejše stranke v Sloveniji - Slovenske ljudske stranke, ki so že slutili, "da se dela tajna politika" in da jo izvajajo mimo Narodnega Veča SHS in volje večine predstavnikov političnih strank, ki so v njem zastopane." (Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921, Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977, str. 169-170) V zvezi s tem je dr. Korošec dejal: "V Ženevi, kakor v Parizu so se vršile za nas Jugoslovane zelo važne konference. O poteku teh pogajanj sem pošiljal redno brzojavke, od katerih pa niti ena ni dospela na kraj kamor je bila namenjena. S tem se je zelo otežkočalo delo in položaj je postal neznosen." (Slovenski narod, Izjave dr. Korošca v Zagrebu, 5. 12. 1918, str. 1)
Položaj novoustanovljene Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je niso priznali ne Srbi, ne ostali zavezniki, je postajal vedno težji. Italijani so namreč v skladu s pooblastilom, ki jim ga je podelila Versajska konferenca prodirali naprej in so na več mestih celo prekoračili demarkacijsko črto po Londonskem sporazumu. Zasedli so že Logatec in prišli do Vrhnike, kjer jih je 14. listopada 1918 dejansko zaustavil tamkajšnji župan Franc Tršar. A tudi o tej zadevi je srbski lobi vnesel v uradno jugoslovansko zgodovinopisje laž, da naj bi Italijane pri Vrhniki ustavil srbski major ali podpolkovnik Švabić s srbsko vojsko. Resnica pa je drugačna. Srbski major ali podpolkovnik Švabić nikdar ni videl Vrhnike, še manj pa je tam v resnici zaustavil Italijansko prodiranje. Vrhniški župan Tršar je namreč Italijanom 16. listopada 1918 v svojem protestu proti italijanski zasedbi zgolj zagrozil, da bodo na Vrhniko poklicali podpolkovnika Švabića s svojo armado, naslednji dan pa so se Italijani umaknili z izgovorom, da so prekoračili demarkacijsko črto le zaradi "netočnosti zemljevida". (Slovenec, Ljubljana 1. 3. 1935, Franc Tršar, Kako so Italijani zasedli Vrhniko, Spomini iz prevratnih dni, str. 2)
Srbi, ki so se dobro zavedali svoje podle in sramotne protislovenske igre v kateri so nedvomno sodelovali tako z Italijani, kakor tudi z Avstrijci, so skupaj s slovenskimi časopisi, ki so bili kot kaže že leta 1918 prepredeni s srbskimi agenti in sodelavci, v javnosti raztrosili novico, da je srbska kraljeva vojska zaslužna za to, da so se Italijani zaustavili na Vrhniki in se potem umaknili. Ta laž je potem prišla tudi v slovensko zgodovinopisje, saj je povsem ustrezala srbskim interesom. Srbi naj bi namreč bili tisti, ki so nas osvobodili, in domnevno Švabićevo postopanje naj bi to tudi jasno dokazovalo. Prav tako sta oba slovenska dnevnika (Slovenec in Slovenski narod) 23. listopada, ko so slovenski prostovoljci generala Maistra osvobodili Maribor, objavila še eno očitno laž v članku z naslovomKako je Maribor prišel v slovenske roke (Slovenec, Političen list za slovenski narod, Ljubljana, v ponedeljek, 25. novembra 1918, posebna izdaja ob 7. uri zjutraj, enaka novica je bila objavljena tudi v časniku Slovenski narod): "Po nalogu narodne vlade je bila danes mariborska obrambna straža po poveljniku jugoslovanskih čet razpuščena in odpuščena. Vse važne točke v mestu so zasedle srbske čete s strojnicami". Seveda vemo, da Maribora niso osvobodile nikakršne srbske čete s strojnicami temveč odločna in učinkovita akcija slovenske vojske pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra, ki je v samo 47. minutah razorožila avstrijsko Zeleno gardo oz. Schutzwehr.
Po drugi strani so prav Srbi sokrivi, za zasedbo zahodnega slovenskega ozemlja, saj so dejansko oni v Versaju omogočili Italijanom, da so s strani antantnih zaveznikov dobili pooblastilo za zasedbo našega narodnega ozemlja. Izdajstvo brez primere in srbska sramota za vse večne čase!
Med tem, ko je dr. Korošec v Švici sestankoval s predstavniki Jugoslovanskega Odbora in srbske vlade, je njegovo Narodno Veče, ki ga je na pogajanja poslalo kot predsednika, brez njegove vednosti zahrbtno speljalo "ujedinjenje po srbsko". V Slovencu, Političnem listu za slovenski narod, je bil v Ljubljani, v ponedeljek, 25. listopada 1918, v posebni izdaji ob 7. uri zjutraj na naslovni strani objavljen članek z naslovom:
Slika 15: Naslovna stran časnika Slovenec, z dne 25. 11. 1918
Ujedinjenje vseh Jugoslovanov proglašeno! Narodno Veče proglasilo ujedinjenje s Srbijo in Črnogoro
"Včeraj se je v Zagrebu izvršilo zgodovinsko dejanje. Narodno veče kot zastopstvo Slovencev, Hrvatov in Srbov bivše avstrijske monarhije je proklamiralo popolno ujedinjenje jugoslovanskega naroda s Srbijo in Črnogoro. Narodno veče je bistveno izpremenilo prvotni načrt dalmatinske zemaljske vlade in obveljal je kompromisni predlog. Ko bo srbska vlada, s katero se bo Narodno veče po svojih odposlancih dogovarjalo, sprejela ta načrt, bo ujedinjenje bivših avstrijsko-ogrskih Jugoslovanov s Srbijo dokončano. Na čelu te nove države bo začasno do konstituante stal regent, končno veljavno obliko vladavine, njeno ustavo in ves drugi ustroj bo določila konstituanta, izvoljena po proporčnem sistemu na podlagi splošne, enake, direktne in tajne volivne pravice. V podrobnosti sprejetega načrta se nam danes še ni mogoče spuščati, izjavljamo le, da smatramo prejkoslej vse sklepe in ukrepe v tem oziru le za provizorične. Pozdravljamo ta provizorij, ker je s tem olajšana težka mora skrbi nad zamotanim položajem, ki ga povzroča italijanski imperializem v zasedenih zemljah Jugoslavije, še vedno obstoječa in nevarna prepotenca štajerskega in koroškega nemštva ter oholost in nasilje Madžarov na eni strani ter grozeče notranje zmede na drugi strani. S tem provizorijem je položaj na mah razjasnjen in v interesu komaj zadobljene, mlade jugoslovanske svobode to začasno odločitev pozdravljamo. Sedaj bo lahko naša država nastopila s pogajanji pri ententi ter tako omejila poseganje Italijanov v našo last.
Zastopniki V. L. S,, ki temelji na najširšem demokratičnem ter republikanskem načelu, so prvotni predlog dalmatinske zemaljske vlade kot nedemokratičen morali odklanjati. Dosegli so pa, da je sedaj saj deloma zadoščeno najnujnejšim zahtevam demokracije, čeprav ni moglo tudi obveljati naše in socialistično republikansko načelo. Da so naši zastopniki v Narodnem veču glasovali za ta kompromisni načrt z regentom na čelu, je vzrok ta, da so hoteli manifestirati - ne za monarhijo - marveč za takojšnje popolno ujedinjenje vseh Jugoslovanov. Storili so to tudi zato, da olajšajo težko stanje, v katerem se nahaja danes naša domovina. Njihov nastop za demokratično načelo v Narodnem veču je bil odločen in zato tudi uspešen.
Pogajanja s srbsko vlado se ne bodo vršila brez vednosti Jugoslovanskega kluba na Dunaju in Jugoslovanskega odbora v Londonu, ter sta dr. Korošec in dr. Trumbič izvoljena v ta 28. članski odbor, ki se bo pogajal s srbsko vlado. Izključena je možnost, da bi v tako važni zadevi, kakršna je ta, mogel kdo sklepati in se dogovarjati brez vednosti Jugoslovanskega kluba na Dunaju in jugoslovanskega odbora v Londonu, ki sta v najtežjih časih nosila težo odgovornosti na svojih ramah ter vodila boj za naše osvobojenje in ujedinjenje."
V Slovencu je nato v četrtek, 28. listopada 1918 izšel povsem zavajajoč članek z naslovom
Dr. Korošec se vrača
"Včeraj je došlo sporočilo, da je v Maribor prispel kurir od Korošca, dalmatinski Hrvat Rudolf Giunio, ki je sporočil, da se dr. Korošec in dr. Trumbić vračata preko Marzilja po morju v domovino. Italijani ju niso pustili potovati preko Italije po suhem. Kurir je povedal, da se z dr. Korošcem vozi najbrže tudi Pašić. Potujejo v Dubrovnik. Kakor je poročal kurir, stoje naše stvari izborno.
Tako se bodo dr. Korošec in dr. Trumbić-Pašić osebno udeležili razgovorov v Belgradu. Položaj bo s tem zelo olajšan, posebno, ker dospo dr. Korošec, dr. Trubić …"
Seveda nič od tega, kar je sporočil domnevni Koroščev kurir ni ustrezalo resnici, zato najbrž kurir sploh ni bil Korošcev, ali pa je bil celo izmišljen ves članek. Za Slovence takrat prav nič ni stalo izborno. Zasedena je bila več kot tretjina našega narodnega ozemlja na zahodu, ogrožene so bile naše narodne meje na severu, z mejami na vzhodu se takrat razen prezasedenega generala Maistra ni ukvarjal nihče, "ujedinjenje po srbsko" pa je bilo tik pred sklenitvijo in to brez Koroščeve vednosti.
Ko je dr. Korošec končno dobil potni list in se je v resnici šele vračal iz Švice v Slovenijo preko Avstrije, sta predstavnika Narodne Veče dr. Ante Pavelić in Svetozar Pribičević v Beligradu brez njegove vednosti že podpisala sporazum o "ujedinjenju" s Kraljevino Srbijo (1. grudna 1918). Seveda se postavlja upravičeno vprašanje, ali je bil takratni sporazum brez navzočnosti najvišjega slovenskega predstavnika in obenem predsednika Narodne Veče Države Slovencev, Hrvatov in Srbov sploh veljaven? V vsakem primeru pa je takšno ravnanje nedemokratično in nesprejemljivo ter povsem v nasprotju s temeljnimi pravili mednarodne diplomacije.
Tako so bile v isti številki časnika Slovenec objavljene novice o "ujedinjenju" in o vračanju dr. Korošca v domovino (Slovenec, Političen list za slovenski narod, Ljubljana, v torek, 3. decembra 1918 - Dr. Korošec v domovini - V Belgradu proglašena zedinjena Jugoslavija). Poglejmo torej odlomke štirih člankov, ki so izšli istega dne, 3. grudna 1918 v Slovencu.
Slika 16: Naslovna stran časnika Slovenec z dne 3. grudna 1918
Prihod dr. Korošca
"Včeraj popoldne je telefoniral dr. Korošec iz Podrožice, da se vrača. Vlak je odšel iz Jesenic ob 3. uri in 50 min. popoldne. Na vseh postajah je ljudstvo najiskrenejše pozdravljalo dr. Korošca. /…/ Ob 5. uri 40 min. je posebni vlak pripeljal na južni kolodvor v Ljubljano. Vkljub temu, da ni bilo mogoče več obvestiti širšega občinstva o prihodu dr. Korošca v Ljubljano, se je vest o povratku dr. Korošca raznesla kakor blisk po Ljubljani. Na kolodvoru se je zbrala tisočglava množica, ki je vkljub pozni večerni uri čakala na prihod ljubljenca naroda."
Sprejem dr. Korošca po slovenskem ozemlju
"Ko se je včeraj popoldne vozil dr. Korošec po slovenski zemlji proti Ljubljani, je bil skoroda na vseh postajah najslovesneje sprejet. Na pozdrave je povdarjal v govorih, da bodi naše čustvo veselo! Edino žalost nam povzroča, da je del naše zemlje okupiran po Italijanih. Toda povem Vam: Povsod na Francoskem in v Švici smo v prvi vrsti zagovarjali naše slovenske zahteve glede Trsta, Goriške, Istre in Dalmacije. Te naše zahteve poznajo povsod. Stvar našega celokupnega naroda bodi, da te zahteve podkrepi s svojimi izjavami v dosego enotne in neokrnjene domovine!"
Narodno Veče princu Aleksandru. Adresa Narodnega Veča.
"Zagreb, 2. dec. (Lj. K. u.) Sinoči ob 8. zvečer je bila sprejeta delegacija Narodnega Veča SHS, ki se je mudila v Belgradu, da provede ujedinjenje s kraljevino Srbijo in Črnogoro, od prestolonaslednika in regenta Aleksandra v posebni slavnostni avdijenci, kateri so prisostvovali tudi srbski ministri Stojan Protić, Ljuba Jovanović ter vojvoda Mišić. V imenu delegacije je pozdravil prestolonaslednika podpredsednik Narodnega Veča dr. Pavelić in prebral adreso, ki jo je sestavilo Narodno Veče, s katero se definitivno in za vedno proglaša popolno državno ujedinjenje s kraljevinama Srbijo in Črnogoro v provizorično državo Slovencev, Hrvatov in Srbov v edinsteno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vlado dinastije Karagjorgjević.
Slika 17: prostozidar dr. Ante Pavelić (zobar) prebira adreso odposlanstva Narodne Veče SHS srbskemu regentu Aleksandru Karadjordjeviću, brez vednosti predsednika Narodne Veče SHS dr. Antona Korošca
Dr. Korošec o političnem položaju
"Dr. Korošec in dr. Žerjav sta dospela včeraj proti šesti uri popoldne v Ljubljano in sta poročala osebno v seji Narodne vlade o posvetovanjih z zastopniki Jugoslovanskega odbora, s srbskim ministrskim predsednikom Pašićem in srbsko opozicijo v Ženevi in zastopniki entente v Parizu. Glede ustanovitve enotne države SHS, se je ugotovilo soglasno naziranje vseh činiteljev, da je treba čimpreje organizirati enotno državo celokupnega naroda SHS, zato da nastopamo proti inozemstvu popolnoma edini. Dr. Korošec je poročal obširno o korakih, ki so se storili glede preganjanja naših rojakov v zasedenem ozemlju. Podal je splošno sliko o mišljenju, ki vlada med ententnimi državniki o problemu naše severne in zapadne meje. Naš položaj glede severne meje je kar najugodnejši in je popolna izpolnitev naših narodnih zahtev zagotovljena. Glede zapadne meje stvar še ni rešena in je potrebno, da nastopi cel naš narod z vsem primernim poudarkom in z vsemi sredstvi za rešitev tega vprašanja v smislu visokih idej Wilsonovih. Če bo naš narod trdno vzdržal in če bo vsakdo pripravljen na vse žrtve, mora uspeti naše pravično stališče, da se nam reši celo naše narodno ozemlje."
Nadaljnji dogodki so pokazali kako zmotno je bilo prepričanje dr. Korošca, da je slovenski položaj glede "severne meje kar najugodnejši in je popolna izpolnitev naših narodnih zahtev zagotovljena". Slovenci smo zaradi tega povsem napačnega in zavajajočega mnenja zamudili izjemno priložnost, da bi pravočasno osvobodili vsaj slovensko severno mejo na Koroškem. Ko se je naša politika dejstva, da nam severne meje ne bodo pripadle kar same po sebi končno zavedla, pa je bilo že prepozno in so najboljši slovenski fantje, prostovoljci krvaveli zastonj.
Slika 18: Okrožnica Velike lože Srbov, Hrvatov in Slovencev Jugoslavija v Beligradu iz leta 1920
Meseca listopada/novembra 1918 bi slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar kljub prošnjam Narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela poslati na pomoč. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, da se združi s Kraljevino Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Toda srbske pomoči na Koroško ni bilo niti po 1. grudnu/decembru 1918, ko je bil podpisan prevarantski sporazum glede združitve. Edini vojaški oddelek sestavljen iz Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. grudna/decembra 1918, je namreč povzročil mnogo več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega samega izstreljenega naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim brambovcem povedali, da je srbski kraljevi vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli, da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske.
Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. grudna/decembra 1918 raje ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Ukinitev sicer ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih Slovencev, najboljših bojevnikov prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška naposled le v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik.
Dunaj se je z Beligradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. malega travna 1919 "v nepojasnjenih okoliščinah" izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v načrtno smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo.
V naslednji slovenski ofenzivi konec velikega travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino, Beljak ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja je Beligrad poslal svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem, Italijanom in Srbom v korist. Pri tem so Srbi tajno in javno sodelovali tako z Avstrijci, kot z Italijani. Slovenci pa smo po njihovi zaslugi izgubili svojo narodno zibelko Koroško.
Srbom pa kot kaže še ni bilo dovolj, da so izdatno pripomogli k temu, da so zahodno Slovenijo zasedli Italijani, severno Avstrijci, in da so osrednjo Slovenijo s prevaro priključili k svojemu srbskemu kraljestvu ter pozneje leta 1929 z vojsko in kraljevo diktaturo prepovedali celo ime Slovenija, temveč so skoraj poskrbeli tudi za to, da bi Prekmurje pripadlo Madžarski. Ob predaji zahtev Kraljevine SHS na mirovni konferenci leta 1919 bi se namreč skoraj zgodilo, da Prekmurja sploh ne bi zahtevali! Napaka je bila popravljena šele tik pred oddajo predloga Kraljevine SHS predstavnikom mirovne konference. Tako je 9. malega srpana 1919 vrhovni svet mirovne konference, sestavljen iz predstavnikov ZDA, Velike Britanije, Francije, Italije in Japonske, Prekmurje vendarle prisodil Kraljevini SHS.
Ukinitev slovenske vojske je hudo prizadela slovenske vojake. Srbska kraljeva vojska je najprej namesto pomoči, ki bi jo potrebovali na Koroškem, na silo začela odvažati slovenske topove v Zagreb in od tam v Beligrad. Za topovi pa je prišlo na vrsto še ostalo orožje. Vsled tega je prišlo v Ljubljani, že meseca prosinca/januarja 1919 do krvavega upora. Uprlo se je 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti katerim so nastopili srbski vojaki, ki so bili tu nameščeni za odvažanje slovenskega orožja v Srbijo. Po uporu so Srbi zaprli 50 slovenskih vojakov, katerim je sodilo naglo vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, in o njem je znanega zelo malo.
Svečana/februarja 1919 je srbski regent Karađorđević dodelil celotno oblast nad dotedanjo slovensko vojsko srbskemu kraljevemu generalu Krsti Smiljaniću. Slovensko ozemlje je s tem postalo srbska dravska divizijska oblast. Krsta Smiljanić je ukinil generalštab slovenske vojske ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala. Slovenskega generala Maistra so Srbi osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na slovenskem ozemlju so kot obvezen uvedli srbski poveljevalni jezik. Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje srbščine ter svoje znanje srbskega jezika prenašati na slovenske vojake.
Do 30. rožnika/junija 1919 so se morale vse slovenske enote na Koroškem, po srbskem ukazu, umakniti iz t.i. cone B. Zapustiti so morale tako Gosposvetsko polje, kot tudi Celovec, vso slovensko - karantansko sveto zemljo. Za katero so se pred tem, mesece krvavo bojevali in zmrzovali v strelskih jarkih. In pri osvobajanju katere je marsikateri prostovoljec daroval svoje življenje.
Tako je prišlo v Mariboru in na Koroškem 22. malega srpana/julija 1919, do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. To je torej pomenilo, da so slovenski vojaki hoteli izstop Slovenije iz lažnive in zahrbtne Kraljevine SHS. Upor je, najverjetneje zaradi izdaje, z orožjem krvavo zatrl hrvaški Karlovški pešpolk, ki pred tem v bitki za Radgono (4. 2. 1919) ni hotel slovenskim vojakom na pomoč in je zavrnil dobljeno povelje. Krvi slovenskih vojakov jim očitno ni bilo žal niti, ko je naših 220 vojakov branilo mesto Radgono pred napadom več kot 2.000 Avstrijcev in Madžarov, enako pa tudi ne, ko so se naši prostovoljci uprli zaradi protislovenskega delovanja srbskega vojaškega poveljstva.
Slika 19: Diploma Velike Lože Jugoslavija o ustanovitvi Lože Valentina Vodnika v Ljubljani na dan 21. velikega travna 1940
Srbom in Hrvatom pa vse našteto protislovensko delovanje očitno ni zadoščalo. Isti prostozidar, dr. Trumbić, ki je skupaj s Pašićem v imenu Jugoslovanskega Odbora že mešetaril s slovenskim ozemljem leta 1918, je svoje početje obnovil tudi dve leti pozneje. On je bil tisti, ki je z Italijani podpisal Rapalski sporazum, ki je pomenil odstop pomembnega dela popolnoma slovenskega ozemlja Italiji. To novo izdajstvo je bilo podpisano sredi noči in v najstrožji tajnosti, 12. 11. 1920! Hrvati so dobili vso Dalmacijo, razen Zadra in nekaterih otokov, vse to na račun celotnega zahodnega slovenskega ozemlja. Furlanska krajina, Beneška Slovenija ter t.i. Julijska krajina z Istro in Reko ter del Kranjske in Kanalska dolina, pa so bile na silo odrezane slovenski matici ter postale del italijanske države, kar nikoli niso bile. Reka je postala italijanska 27. 1. 1924 s prav tako tajnim Rimskim sporazumom! Beligrad je tako Slovencem načrtno odrezal sleherni dostop do morja. Prav tako v najstrožji tajnosti in sredi noči, pa so potekala tudi pogajanja za sklenitev Osimskega sporazuma po drugi svetovni vojni!
Še posebej se je kazal srbski interes v novi državi v nenormalno visoki obdavčitvi Slovenije. Tako je naša domovina v obdobju med 1. prosincem 1919 in 10. vinotokom 1921 v Beligrad uradno plačala skoraj toliko davkov, kot Srbija in Črna Gora skupaj! Slovenija 145 milijonov dinarjev, Srbija in Črna gora pa 149 milijonov dinarjev. Ob tem je treba upoštevati še dejstvo, da je bila Slovenija hudo oškodovana že pri zamenjavi kron v dinarje prav v tem obdobju in dejstvo, da gre v primeru Srbije in Črne Gore za več kot štiri krat večji deželi od Slovenije. (Dr. Josip Hohnjec, Za svobodo in pravo, Iz govorov narodnega poslanca dr. Jos. Hohnjeca, Maribor 1923, str. 86-87)
Slika 20: Srbska loža v kateri še danes odločajo o tem kako bomo živeli v Republiki Sloveniji
Izrazita protislovenska dejavnost s strani srbskih in hrvaških prostozidarjev se je nadaljevala tudi pozneje, med drugo vojno, v SFRJ in kot kaže celo po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Srbi so po začasnem porazu, že takoj po slovenski "osamosvojitvi" strnili svoje vrste in pričeli znova podtalno rovariti proti slovenskemu narodu. Tako so dvajset let po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije Srbi na številnih ključnih položajih v državni upravi in v občinskih upravah v slovenski državi, kar zagotovo ni le naključje. Še vedno imajo tudi pomembno kontrolo nad slovenskimi mediji ter nadzor in vpliv nad Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU). Že dve desetletji propadajo uspešna slovenska podjetja, nekoč ponos cele slovenske nacije, denar pa se odliva v tuje banke in v roke srbskega lobističnega podzemlja. Nenazadnje ima celo slovenska prestolnica Ljubljana župana, ki se javno postavlja kot Srb, sedaj pa namerava celo prevzeti mandatarstvo slovenske vlade. Le želeti si je treba, da ne bomo znova prepozno spoznali, da je tudi on bil član prostozidarske lože "Jugoslavija" ali "Velika Srbija"… in, da prepoznega spoznanja ne bomo znova plačali s krvjo svojih najboljših sinov.
Epul Ljudevit Kobe in Vard Lipovšek - Samo, v Velenju 1. 12. 2011
Literatura in viri:
Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928;
Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764-1980) , Tretja dopolnjena izdaja, Avtorsko-izdajateljska skupina Zodne, Beligrad 1988;
Dragoslav Janković, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1917. godine, Savremena administracija, Beligrad 1967;
dr. Hinko Hinković, Jugoslavija u Americi, Komisijonalna naklada Ćirilo-metodijske nakladne knjižare d.d., Zagreb 1922;
Momčilo Zečević, Na zgodovinski prelomnici, Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1986;
Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921, Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1977;
Dr. Josip Hohnjec, Za svobodo in pravo, Iz govorov narodnega poslanca dr. Jos. Hohnjeca, Samozaložba, Maribor 1923;
Slovenec, Političen list za slovenski narod, Ljubljana, v ponedeljek, 25. novembra 1918, posebna izdaja ob 7. uri zjutraj;
Slovenec, Političen list za slovenski narod, Ljubljana, v četrtek, 28. novembra 1918;
Slovenec, Političen list za slovenski narod, Ljubljana, v torek, 3. decembra 1918;
Slovenski narod, Izjave dr. Korošca v Zagrebu, v Ljubljani v četrtek 5. decembra 1918;
Slovenec, Političen list za slovenski narod, Franc Tršar, Kako so Italijani zasedli Vrhniko, Spomini iz prevratnih dni, Ljubljana 1. marca 1935;
Elektronski vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Kraljevina_Srbov,_Hrvatov_in_Slovencev [dostop 20. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.hervardi.com/jugoslovanski_prostozidarji.php [dostop 20. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.hervardi.com/smrt_ivana_cankarja.php [dostop 28. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.hervardi.com/vojaski_upori_1919.php [dostop 28. 11. 2011];
|
|
|
|
|
|
