|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci kot 12. na svetu, prevedli Sveto pismo (Biblijo) v svoj materin jezik - slovenščino, leta 1584. Sveto pismo je v slovenščino prevedel Jurij Dalmatin.
|
|
Srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje. Bajka o podpolkovniku Švabiću
Srbski podpolkovnik Stevan Nikola Švabić sploh ni bil na Vrhniki in tam leta 1918 tudi ni zaustavil Italijanov. Zakaj morajo slovenski študenti uporabljati učbenik zgodovine, ki je izšel leta 2003 v Ljubljani, v katerem so navedene očitne laži?! Srbski politiki so v resnici najmanj dva krat sokrivi za to, da so Italijani leta 1918 dejansko zasedli zahodno Slovenijo.
Kdo je odgovoren za to, da ima v slovenskem zgodovinopisju še danes pomembno mesto velika laž, da so Srbi zaslužni, ker Italijani listopada 1918 niso zasedli še večjega dela zahodne Slovenije in Ljubljane?
Študenti 4. letnika zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri študiju uporabljajo učbenik dr. Dušana Nećaka in dr. Boža Repeta z naslovom Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. V njem je obravnavano tudi obdobje 1. svetovne vojne ter dogajanje po njej na Slovenskem. V poglavju Mejno vprašanje, nastanek manjšin je v podpoglavju z naslovom Zahodna meja, na strani 40 zapisano sledeče:
"Pri prizadevanjih in tudi vojaškem bojevanju za slovenske meje so bili Slovenci v odločilnih trenutkih prepuščeni sami sebi, predvsem pa odvisni od interesov in volje zmagovitih držav.
Po premirju med Avstroogrsko in Antantno so italijanske čete zasedle črto, določeno z londonskim sporazumom, toda v začetku novembra tudi Gorico in Trst, ki naj bi bil avtonomen. Italijanska vojska je začela prodirati tudi čez določeno črto. 7. novembra je bila v Logatcu, teden dni kasneje pa je z Vrhnike v Ljubljano že prišla njena izvidnica. Narodna vlada je na to odgovorila tako, da je proti italijanski vojski kot antantne vojake poslala nekaj sto srbskih vojakov, ki so se vračali iz ujetništva v Avstriji. Podpolkovnik Stevan Švabić je pri Vrhniki razporedil svoje vojake in Italijanom zagrozil, da bo uporabil orožje, če bodo prodirali prek dogovorjene črte. Ti so se nato res ustavili, Švabića pa so zaradi samoiniciativne akcije iz Beograda odpoklicali. Na Gorenjskem je italijanske poskuse, da bi zasedli zgornjesavsko dolino, uspešno preprečila jeseniška narodna straža."
Pričujoča študija je pričela nastajati meseca kimavca letos, ko so se znanci ob nabrežju Ljubljanice ob kavici pogovarjali, kaj vse so nam Srbi hudega storili. V pogovoru je eden izmed udeležencev, Dimitrij Kebe omenil, da je edina svetla točka to, kako je major Švabić preprečil Italijanom pri Vrhniki, po koncu 1. svetovne vojne, da prodrejo do Ljubljane.
Takrat se je oglasil eden izmed udeležencev in dejal, da je to velika laž. Povedal je, da podpolkovnik Švabić nikdar ni bil na Vrhniki. Na prošnjo g. Kebeta je naslednji dan prinesel odslike in poročilo, ki ga je bil napisal znani partizanski prvoborec, raziskovalec in jezikoslovec, prof. Leopold Vrbovšek, ki je letos, žal, preminul. Iz poročila je bilo razvidno, da je italijansko vojsko na Vrhniki leta 1918 zaustavil tamkajšnji srčni župan Franc Tršar.
Slika 1: poročilo Dimitrija Kebeta o raziskavi oz. "Kako so Italijani zasedli Vrhniko"
Dimitrij Kebe se je nato odpravil po sledi poročila, ki mu ga je prinesel omenjeni gospod. Ugotovil je, da na Vrhniki živi Pavlina Tršar, poročena Korošec, ki je vnukinja Franca Tršarja. Obiskal jo je in ga. Pavlina mu je izročila fotokopijo članka, ki ga je napisal njen dedek. Tršarjev članek je bil objavljen v časniku Slovenec leta 1935 na strani 3, kmalu po smrti takrat že polkovnika Stevana Švabića. Tri mesece pozneje je umrl tudi župan Franc Tršar, ki pa je na srečo vendarle še uspel napisati svoj "spomin iz prevratnih dni". Članek ima naslov Kako so Italijani zasedli Vrhniko.
Že v prvem odstavku nekdanji vrhniški župan Tršar pojasni kaj ga je dejansko spodbudilo, da je vendarle opisal "nekaj važnih doživljajev iz dni, ko so Italijani zasedli Vrhniko". K temu ga je napotilo pisanje časopisov, ki so ob smrti polkovnika Švabića poročali, "kako je zbiral vojaštvo proti zasedbi Ljubljane po Italijanih".
Poglejmo torej ključne dele spominov Franca Tršarja:
"Komaj se je razsuta avstrijska armada umaknila skozi Vrhniko, se že dne 14. novembra 1918, ko smo slučajno stali na križišču ceste, pripelje v avtomobilu iz Logatca italijanski kapetan z veliko italijansko zastavo. Ustavi se in vpraša po županu. Slučajno je stal poleg mene g. Jernej Špiler, sedaj trgovec v Tržiču, ki govori brezhibno italijanščino. Vprašal je namesto mene, ki ne znam italijanski, kapetana, kaj želi. Kapetan je odgovoril, da ima nalogo poizvedeti, če je pri nas red in mir. S tolmačenjem g. Špilerja sem mu odgovoril, da je pri nas vse v redu in mirno, ker smo že v svobodni državi. Dostavil sem, da to njega sploh nič ne briga in da Italijani najbrž nameravajo pod pretvezo, da bodo delali mir in red, zasesti Vrhniko, kakor so pred par dnevi zasedli Logatec. Italijanski kapetan je to odločno zanikal, obrnil avto in se odpeljal nazaj proti Logatcu.
Slika 2: članek vrhniškega župana Franca Tršarja iz leta 1935, objavljen v časniku Slovenec - 1. del članka
Dan prej in tisti dan so bili izpuščeni italijanski ujetniki, vojaških konj je pa kar mrgolelo po njivah in travnikih.
Kmalu nato pošljem kolesarja v Logatec poizvedovat. Ko se je vrnil, je povedal, da Italijani že korakajo proti Vrhniki. Naš sum se je torej uresničil; kaj storiti? Imeli smo že prej malo četo srbskih vojakov, za katere sem naprosil narodno vlado kot pomoč orožništvu. Po prelomu se je namreč tudi pri nas začel gibati zeleni kader in ogrožal javno varnost. Med temi kadrovci je bilo precej pravih vlomilcev in banditov, oboroženih do zob.
Slika 3: članek vrhniškega župana Franca Tršarja iz leta 1935, objavljen v časniku Slovenec - 2. del članka
Čez par ur zagledamo Italijane. Pred njimi sta vozila dva oklopna avtomobila, sledil je celoten pešpolk in slednjič šest topov. Avtomobila sta se ustavila na križišču, kjer sem stal z g. Špilerjem. Pristopilo je takoj pet častnikov, ki so vprašali po županu in izjavili, da bodo nastanili vojake. Odločno sem jih zavrnil, da jih mi ne potrebujemo. Če se pa udamo premoči, bom nastanil vojaštvo jaz, ki poznam razmere, tako, da vojaštvo ne bo na kupu ampak porazdeljeno, zlasti pa, da dobe častniki sobe po činu, da ne bo imel poročnik lepše sobe kakor major. /…/
Drugi dan 15. novembra, me je poveljnik obiskal v pisarni. Bil je že prileten mož, silno prijazen, z obraza pa se mu je bral strah. Razgovarjala sva se s pomočjo tolmača g. Špilerja. Začel je zopet trditi, da smo zavezniki, da so prišli delati red in mir in da ima ukaz od višjega poveljstva zasesti Nauportus. Odločno sem protestiral proti zasedbi, dejal, da Vrhnika ni Nauportus, da se je zmotil in šel 5 km predaleč, zakaj željo, do kam bi Italijani radi zasedli, poznam. Ves začuden je ostrmel in prosil, naj mu razložim to vojaško skrivnost. Povem mu, da sta bila pred vojno dva gospoda iz Trsta člana našega lovskega kluba. Ta dva sta povabila k nam na lov kakih osem lovcev iz Milana, ki so tukaj lovili osem dni, niso pa le lovili, marveč so pridno fotografirali in bili najrajše sami. Ti lovci so bili fini mladi gospodje in mi smo bili prepričani, da so v lovce preoblečeni častniki italijanskega generalnega štaba. Ko je že tudi oblast postala pozorna nanje, so se nenadoma odpeljali s svojimi avtomobili. Eden teh lovcev pa je na svojem stanovanju pozabil vojaški zemljevid, na katerem je imel narisano za italijansko mejo črto "ajdovski zid", ki je bil zgrajen p. K. med Logatcem in Vrhniko. Ves začuden nad tem pojasnilom pravi, da ima tudi on vrisano črto, v kateri je Nauportus. Razgrnil je zemljevid in glej, z višnjevim svinčnikom je imel vrisano tisto črto, o kateri sem mu prej pripovedoval t. j. ajdovski zid 5 km nazaj proti Logatcu. Poleg tega je imel na zemljevidu na tem mestu označeno hišico in tiskano "Nauportus". Ves razburjen, presenečen in žalosten je poveljnik izjavil, da se bo takoj obrnil na višje poveljstvo za pojasnilo, nakar se je poslovil.
Drugi dan, 16. novembra sem sklical občinsko sejo, v kateri smo sestavili odločen protest proti zasedbi s pripombo, da bomo poklicali podpolkovnika Švabića, da s svojo armado, ki jo ima v Ljubljani, prežene Italijane. Ta protest je g. Špiler takoj nesel italijanskemu poveljniku in mu ga raztolmačil. /…/
Tretji dan, 17. novembra, pa prinese isti častnik, ki ga je spremljala močna vojaška straža, že v mraku na moj dom sledeče pismo:
48. pešpolk 17. nov. 1918
Gospodu županu na Vrhniku (pisali so Oberlaibach)
Dovoljujem si vaše blagorodje obvestiti, da bodo meni podrejene čete vsled višjega povelja v teku jutrišnjega dneva zapustile ta kraj in se bodo umaknile za črto, ki je določena v pogojih za premirje. Pooblaščenec tega poveljstva bo preskrbel plačilo nastanitve in drugih event. Rekvizicij.
Casaretti, polkovnik, poveljnik polka
Naslednji dan, 18. novembra, so že v jutranjem mraku korakali nazaj in se res ustavili na črti "ajdovski zid", kjer so ostali nad dve leti."
Tedanji vrhniški župan Franc Tršar podpolkovnika Stevana Švabića na Vrhniki nikoli ni videl. Razumljivo, saj ga tam sploh ni bilo. Še manj drži navedba dr. Nećaka in dr. Repeta, da je podpolkovnik Švabić "pri Vrhniki razporedil svoje vojake in Italijanom zagrozil, da bo uporabil orožje, če bodo prodirali prek dogovorjene črte". Zakaj morajo torej slovenski študenti uporabljati učbenik zgodovine, ki je izšel leta 2003 v Ljubljani, v katerem so navedene očitne laži?! Očitno zgolj zato, ker srbski lobi še danes nadzira slovensko zgodovinopisje, tudi mit o podpolkovniku Švabiću.
Srbski politiki so v resnici najmanj dva krat sokrivi za to, da so Italijani dejansko zasedli zahodno Slovenijo. Prvič zato, ker meseca rožnika 1918 niso hoteli priznati jugoslovanskih prostovoljcev za zavezniško vojsko, Jugoslovanskega odbora pa za uradnega predstavnika avstro-ogrskih Jugoslovanov. To so namreč preprečili srbski prostozidarji, ko je Francija 29. rožnika preko francoskega zunanjega ministra Pichona obljubila Trumbiću, da bo priznala jugoslovanski narod iz Avstro-Ogrske za svojega zaveznika, jugoslovanske prostovoljce za zavezniško vojsko, Jugoslovanski odbor pa za uradnega predstavnika avstro-ogrskih Jugoslovanov. Srbski poslanik Vesnić je takšnemu francoskemu ravnanju odločno nasprotoval in se ni strinjal s tem, da bi imeli Slovenci in Hrvati enakopraven status s Srbi in bi jih že med vojno priznale antantne sile. V tem primeru namreč Srbija ne bi bila več "osvoboditelj" in ji v novi državi tudi ne bi pripadalo brezpogojno prvenstvo. O tem jasno piše Silvo Kranjec, v knjigi Kako smo se zedinili: "Če bi bili namreč avstro-ogrski Jugoslovani takrat dosegli mednarodno priznanje, bi bilo uresničenje laških zahtev zelo dvomljivo. Kajti Italija je imela po londonskem paktu pač pravico do ozemlja avstro-ogrske monarhije, od nove jugoslovanske države, priznane po zaveznikih, bi pa ne imela kaj terjati".
Slika 4: pisanje časnika Slovenec ob smrti polkovnika Švabića leta 1935 - 1. del; med tem ko Slovenec piše o kakšnih 350 srbskih ujetnikih, ki jim je leta 1918 v Ljubljani poveljeval podpolkovnik Švabić (drugih 350 je menda poslal v Zagreb), drugi časnik Slovenski narod navaja kar številko 2.000 srbskih vojakov. Laž ima kratke noge!
Drugič so Srbi za italijansko zasedbo zahodne Slovenije sokrivi zato, ker je na Versajskih mirovnih pogajanjih, kamor niso dovolili pooblaščenemu predstavniku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dr. Trumbiću, srbski predstavnik Vesnić brez ugovora pristal na sklepe versajske konference, ki so bili za Slovence usodni. Zavezniki so namreč kot prvi pogoj premirja postavili zahtevo, da avstro-ogrska vojska izprazni vse ozemlje do demarkacijske črte v skladu z londonskim paktom. Določili so, da smejo zasesti vse izpraznjeno ozemlje in vse strateške točke v Avstro-Ogrski Italijani, če in kolikor časa se jim bo zdelo potrebno za vzdrževanje reda. Srbi so se s tem strinjali brez najmanjšega pomisleka! Premirje je bilo sklenjeno 3. listopada 1918 in je stopilo v veljavo čez 24 ur. V prehodnem času so skušali Italijani zasesti čim več ozemlja in važnejših točk, da bi si pridobili v teh krajih vojno pravo, kakor, da so jih bili zasedli v redni vojni.
Slika 5: pisanje časnika Slovenec ob smrti polkovnika Švabića leta 1935 - 2. del
S premirjem na Versajski konferenci je Italija od zaveznikov dobila pooblastilo, da zasede v londonskem paktu ji obljubljeno ozemlje in ne samo to. Po svoji volji je lahko zasedla tudi vse strateške točke izven njega. Rezultat tega je bila zasedba slovenske zahodne Koroške - Kanalske doline. Srbska vlada v ničemer ni nasprotovala takšnemu pooblastilu Italijanom, kar kaže, na to, da so se zavezniki pred tem že tajno na nivoju prostozidarskih lož sporazumeli o delitvi slovenskega narodnega ozemlja. Zaradi tega se predsednik srbske vlade Nikola Pašić tudi ni hotel sestati z dr. Korošcem, dokler Italijani niso že vojaško zasedli zahodnega slovenskega ozemlja.
Italijani so v skladu s pooblastilom, ki jim ga je podelila Versajska konferenca prodirali naprej in so na več mestih celo prekoračili demarkacijsko črto po Londonskem sporazumu. Zasedli so Logatec in prišli do Vrhnike, kjer jih je kot smo lahko videli 14. listopada 1918 dejansko zaustavil tamkajšnji župan Franc Tršar.
Srbski lobi je načrtno vnesel v uradno jugoslovansko in slovensko zgodovinopisje laž, da naj bi Italijane pri Vrhniki ustavil srbski podpolkovnik Švabić s srbsko vojsko. Srbi so se namreč zelo dobro zavedali svoje podle in sramotne protislovenske igre v kateri so nedvomno sodelovali tako z Italijani, kakor tudi z Avstrijci. Zato so skupaj s slovenskimi časopisi, ki so bili kot kaže že leta 1918 prepredeni s srbskimi agenti in sodelavci, v javnost raztrosili novico, da je srbska kraljeva vojska zaslužna za to, da so se Italijani zaustavili na Vrhniki in se potem umaknili. Ta laž je potem prišla tudi v slovensko zgodovinopisje, saj je povsem ustrezala srbskim interesom. Srbi naj bi namreč bili tisti, ki so nas osvobodili, in domnevno Švabićevo postopanje naj bi to tudi jasno dokazovalo.
Slika 6: pisanje časnika Slovenski narod z dne 22. prosinca 1935; Švabić ima v časniku slavospev, podkrepljen z lažmi in očitnim pretiravanjem. Verjetno so članek sestavljali srbski agenti, v njem pa je najbolj zanimiv ta del: "Da ni bilo polkovnika Švabića bi bila Ljubljana ob prevratu zasedena in izropana. Z redko odločnostjo je zbral nekaj nad 2000 mož in s to peščico vojakov je poslal Italijanom ultimat, da bo preprečil vsak prihod Italijanov na ozemlja Ljubljane. /…/ Ta odločni nastop je pomagal, pokojni polkovnik Švabić je na lastno pest odrinil s svojimi četami proti Vrhniki in Italijani so ustavili svoje prodiranje".
Na ta način so Srbi skušali prikriti svojo izdajalsko in sramotno protislovensko vlogo, kajti dejansko so prav oni v Versaju s svojim soglasjem omogočili Italijanom, da so s strani antantnih zaveznikov dobili pooblastilo za zasedbo našega narodnega ozemlja.
O podpolkovniku Stevanu Nikoli Švabiću piše tudi Marijan F. Kranjc na svojem spletnem mestu http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html. Pri tem je seveda zanimivo zlasti to, da se sklicuje na podatke o Švabiću iz vojaškega arhiva srbske vojske v Beligradu. Tudi ti podatki so v popolnem nasprotju z navedbami dr. Nećaka in dr. Repeta in negirajo njuno trditev iz navedenega učbenika, da so Švabića "zaradi samoiniciativne akcije iz Beograda odpoklicali".
Slika 7: pisanje časnika Slovenski narod z dne 21. prosinca 1935; v prvi novici o smrti polkovnika Švabića je Slovenski narod celo zapisal, da je ustavil Italijane pri Idriji! Prav neverjetno, da jih ni zaustavil že pri Gorici!
Marijan F. Kranjc se pri svojem pisanju sklicuje na podatke iz kadrovskega kartona Stevana Nikole Švabića VKJ št. 4582, ki jih je dobil iz vojaškega arhiva Srbske vojske v Beligradu. Trdi, da iz podatkov nedvoumno izhaja, "da je podpolkovnik Švabić po opravljeni nalogi v Sloveniji dobil visoko vojaško odlikovanje - red belega orla 4. stopnje (1920), kasneje pa je bil tudi povišan v čin konjiškega polkovnika (1923)".
Marijan F. Kranjc tudi trdi, da "podpolkovnik Švabić novembra 1918 ni poveljeval nekakšnim srbskim vojnim ujetnikom, temveč srbskim dobrovoljcem, ki so na prošnjo Narodne vlade SHS v Ljubljani za nekaj časa postali pripadniki 26. pehotnega polka v Ljubljani in so nastopali kot antantna vojska. Samo tako so lahko zaustavili prodor italijanske vojske, ki se je tudi štela kot antantna vojska …".
Seveda je tudi pri pisanju Kranjca na prvi pogled očitno, da se nekateri podatki ne ujemajo. Kranjc namreč piše, da "podpolkovnik Švabić ni bil poveljnik nekakšne "Komande srbskih enot v Ljubljani", temveč 26. pehotnega polka vojske Države SHS". Najprej je seveda čudno že to, kaj je v Ljubljani počel 26. pehotni polk. 26. pehotni polk vojske Države SHS namreč ni bil nastanjen v Ljubljani, temveč v Mariboru in Celju. V Ljubljani je dejansko bil nastanjen 27. pehotni polk. Dejansko pa pripadniki 26. ali 27. pehotnega polka Države SHS nikakor niso mogli nastopati kot antantna vojska. Kot antantna vojska bi lahko nastopali samo pripadniki redne vojske Kraljevine Srbije in nihče drug. Za to so, kot smo lahko videli, poskrbeli prav srbski politiki na čelu z njihovim predstavnikom Vesnićem, ki najprej ni dovolil priznanja vojske Slovencev, Hrvatov in Srbov iz bivše A-O, potem priznanja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, naposled, pa je soglašal celo z italijansko zasedbo zahodne Slovenije.
Iz kartoteke tudi ni v ničemer razvidno, da Švabića zaradi samoiniciativne akcije v Ljubljani leta 1918 niso odpoklicali v Beligrad. Dejstvo, da so ga leta 1920 odlikovali, je seveda v popolnem sozvočju s srbsko teorijo o osvobajanju Slovencev. Toda leta 1918 redne srbske kraljeve čete niso storile prav ničesar za svobodo Slovencev in naše meje. Zato je prav mogoče, da so podpolkovnika Švabića leta 1918 zaradi tega, ker je ostal v Ljubljani in ravnal v nasprotju s takratnimi srbskimi interesi, dejansko odpoklicali v Beligrad. Toda pozneje so seveda spoznali, da lahko njegovo prisotnost v Sloveniji leta 1918 izkoristijo za svoje velikosrbske cilje. Zato se ne smemo čuditi, če so ga leta 1920 res odlikovali.
Slika 8: odlomek pozdravnega nagovora ljubljanskega metropolita Franca Rodeta ob obisku srbskega patriarha Pavla v Ljubljani leta 1999, objavljen v časopisu za kulturo, ki ga je izdalo Društvo srbska skupnost leta 2000
Laži o tem, da so Srbi zaslužni za to, da Italijani leta 1918 niso zasedli Ljubljane, žal širijo celo najvišji predstavniki katoliške cerkve. Tako je nekdanji ljubljanski metropolit Franc Rode ob obisku srbskega patriarha Pavla leta 1999 v svojem pozdravnem nagovoru Švabićev primer celo posebej izpostavil kot primer, "ki se ga Slovenci s hvaležnostjo spominjamo".
Namesto tega bi se Slovenci morali spominjati, kako so nas Srbi 1. grudna 1918, ko je nastala Kraljevina SHS, z "ujedinjenjem po srbsko" načrtno prevarali in kako smo kot narod postali žrtev širše mednarodne zarote, v kateri so glavno igro igrali prav Srbi in Italijani, sodelovali pa so tudi Francozi, Angleži in Rusi ter Američani. In tudi tega, da so takratnega voditelja Slovencev, dr. Antona Korošca več dni načrtno zadrževali v tujini, dokler niso predstavniki hrvaško-srbske koalicije v njegovi odsotnosti prevzeli Narodne Veče SHS in s predstavniki vlade Kraljevine Srbije podpisali združitvenega sporazuma v izrazito narodno škodo Slovencev. Slovenski narod pa so v skladu s predhodnim tajnim dogovorom razdelili med štiri države, v katerih smo bili zapisani načrtnemu raznarodovanju in končnemu uničenju ter izbrisu.
Po Švabiću je danes imenovana ulica v Ljubljani. To ogabno klečeplazenje je treba čim prej odpraviti, plačane lažnivce in uničevalce slovenske mladine pa po kratkem postopku odsloviti. Slovenci imamo tega res že dovolj!
V Mariboru in Ljubljani, ob 93. obletnici Cankarjeve smrti, ki je bila posledica političnega atentata
Dimitrij Kebe in Andrej Šiško
Literatura in viri:
dr. Dušan Nećak in dr. Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, učbenik za študente 4. letnika, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2003;
Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili, Založila Družba svetega Mohorja v Celju, Celje 1928;
Slovenec, Franc Tršar, Kako so Italijani zasedli Vrhniko, Spomini iz prevratnih dni, Ljubljana, petek 1. marca 1935, Št. 50a, str. 3;
Slovenec, Ljubljana, 22. januarja 1935, št. 18a, str. 3;
Slovenski narod, Ljubljana, ponedeljek 21. januarja 1935, št. 17, naslovnica;
Slovenski narod, Ljubljana, torek 22. januarja 1935, št. 18, str. 2;
Elektronski vir: http://www.hervardi.com/kraljevina_shs_je_nastala_s_prevaro.php [dostop 11. 12. 2011];
Elektronski vir: http://users.volja.net/marijankr/Z46-Svabic.html [dostop 11. 12. 2011];
|
|
|
|
|
|
