|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenija tudi dežela številnih jam? Največja jama v Sloveniji je z 20 km rovov Postojnska jama, ki je tudi po svoji lepoti gotovo ena najlepših jam na svetu. Najgloblja jama je jama Čehi 2, ki sega 1502 m globoko. Najbolj strma pa je gotovo jama Vrtiglavica, katere enotno brezno pada kar 643 m in je najbolj globoko enotno vhodno brezno na svetu! V Sloveniji najdemo tudi najstarejšo turistično jamo na svetu - jama Vilenica je vodene oglede nudila že v 17.stoletju. Škocjanske jame pa so se zaradi svoje naravne lepote uvrstile tudi na seznam naravne in kulturne dediščine UNESCA.
|
|
Dragan Šanda (1881 - 1963)
profesor doktor Dragan Šanda v Belgradu, nekaj let pred smrtjo
Kratek življenjepis
Dragan Šanda se je rodil 29. 10. 1881 v štajerskem Rogatcu posestnikoma Ivanu in Mariji rojeni Lendovšek. Osnovno šolo je obiskoval med leti 1889–1993 v Rogatcu, Makolah in koroškem Beljaku. Nato se je vpisal v gimnazijo v Mariboru in jo je obiskoval med leti 1893–1901. V svojih dijaških letih je za pesniško zbirko v Mariboru prejel Schillerjevo nagrado.
Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze na Dunaju, kjer je študiral jezikoslovje (francoščino, latinščino, slovenščino in nemščino) ter slovstveno zgodovino. V poletnem času se je izpopolnjeval v Parizu. Vmes je med letoma 1902 in 1903 opravil eno in pol letno vojaško službo v Trstu, Oseku in Fischamentu pri Dunaju. Leta 1907 je na Dunaju doktoriral iz slovstvene teorije, nato pa je bil do leta 1918 profesor na dunajski gimnaziji. Tam je v času svojega bivanja veliko prijateljeval z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem.
Po koncu prve svetovne vojne se je preselil v Ljubljano. Tam je od leta 1919 do 1923 predaval na državni realki, kjer je bil med leti 1920–1922 pokrovitelj in literarni mentor skrivnega krožka. Nato je bil profesor še na III. državni gimnaziji, vse do predčasne politične upokojitve leta 1932. (op. 1) Upokojili so ga zato, ker se ni hotel udeležiti nepoštenih volitev Petra Živkovića, srbskega generala, ki je z vojsko podpiral diktaturo srbskega kralja Aleksandra Karadjordjevića. Njegovo pokončno in načelno dejanje jasno kaže na dosledno spoštovanje zgodovinsko–političnega izročila Slovenske ljudovlade in na nasprotovanje velikosrbski (jugoslovanski) diktaturi.
Iz Ljubljane se je po upokojitvi preselil v Maribor. To pomembno slovensko in štajersko mesto, edinega izmed štirih branikov slovenstva, ki je po 1. svetovni vojni ostal v Sloveniji, je neizmerno vzljubil. Vsekakor se je globoko zavedal njegovega pomena za obstoj in razvoj slovenskega naroda, kar je nedvoumno potrdil njegov sin Borut z naslednjimi besedami: »Vendar pa bi bilo v duhu njegovih prizadevanj, potrebno poudariti njegovo vnemo za »kulturni dvig Maribora«, saj je s temi besedami tudi končal svojo književno oporoko, iz leta 1936, ki sem jo našel med njegovimi dokumenti.« (op. 2)
Nazadnje se je profesor Dragan Šanda leta 1939 preselil v Belgrad, čeprav ni povsem jasno zakaj. Morda je slutil, da zanj Maribor kmalu več ne bo varen, kajti nemškutarji so ga poznali kot izredno zavednega Slovenca. V Belgradu je živel kot upokojenec do 22. 10. 1963, ko je preminil po krajši bolezni, tik preden je dopolnil 82 let. Sin Borut je njegove zadnje dni opisal v pismu Vekoslavu Špindlerju: »Dne 20. 9. 1963 je odšel na kliniko, ker je tožil, da težko urinira. Kot dolgoletnemu bolniku za hernio, so nastopile motnje v sečnem kanalu, kar je terjalo neveliko operacijo, ki jo je oče krajem septembra uspešno prestal. Toda dolgo ležanje in splošna iznemoglost zaradi neredne hrane, kot jo je bil sicer navajen, sta vplivala na srce, ki je postopoma oslabelo; zadnje dni se je pridružila še pljučnica in potem ni bilo več pomoči. Umrl je zvečer ob 20.30, mirno, brez bolečin, skoro bi se reklo, zaspal – kot mi je povedal zdravnik dr. Putnik, ki ga je zdravil zadnje dni. Omenjenega črnega dne zjutraj sem bil še pri njem. Govoril je šepetaje in iz pogovora je bilo videti, da ne pričakuje smrti – vsaj pokazal tega ni. Toda zdravnik me je opozoril – jaz pa nisem mogel verjeti – do drugega dne zjutraj, ko je bila njegova postelja prazna.
Pokopan je bil v rojstnem Rogatcu 25. 10. 1963, kjer leži na trškem pokopališču poleg svoje ljubeče žene Lujize, ki je bila v marcu, tri mesece po smrti semkaj prepeljana na lastno željo. Počivata v okrilju tihe Donačke gore, obkrožena z zasanjanimi tihimi gaji v večnem miru – sicer daleč od mene, toda doma, na svoji zemlji.« (op. 3)
Njegovo delo in zapuščina
Ob profesuri je Dragan Šanda ogromno svojega časa posvečal leposlovnim delom, literarnozgodovinskim, rodoslovnim in jezikovno-zgodovinskim študijam, zato ga lahko upravičeno označimo kot plodovitega pesnika, dramatika, rodoslovca in literarnega zgodovinarja. Že leta 1902 je sprožil misel o Slovarju slovenskih krajevnih imen (DS 1902, 609–613). Leta 1905 je objavil primerjalno študijo Jurčič-Scott (ib. 1905, 76–83) in feljton v nemščini o Francetu Prešernu – Ein slovenische Dichter (Neue Freie Presse, 1905, 24. kimavec). Sledili sta še njegovi razpravi Moderna francoska lirika (ib., 558–561, 612–620) in Osnovne misli bodoče zgodovine slovenskega slovstva (LZ, 1908, 32–36, 99–102, 163–167). Leta 1907 je v samozaložbi v Ljubljani izdal svojo pesniško zbirko Poezije, leta 1915 pa v Karlovcu tragedijo Lepa Vida, ki jo je pozneje prevedel tudi v nemščino, vendar je ostala v rokopisu (čistopis in vezan izvod iz leta 1951 hrani UKM). Nekatere svoje spise je objavil tudi pod psevdonimom Kajetan Orlov. Napisal je tudi zbirko manjših pesnitev Akordi, mistično pesnitev Deseti brat ter Vrazovo antologijo v slovenskem jeziku.
Na njegovo delo in zlasti narodno zavednost je vsekakor precej vplival enajst let starejši brat Janko, ki je leta 1927 v samozaložbi v Celju izdal prvi snopič slovenske epske pesnitve Kralj Samo. Žal je istega leta umrl in tako je preostalih devet spevov ostalo v rokopisu. Dragan Šanda je po drugi svetovni vojni želel objaviti tudi celoten bratov rokopis Kralj Samo, vendar so ga v tedanjih socialističnih časih onemogočili enako, kot v obdobju kraljeve diktature. To dejstvo kaže kako globoko protislovensko sta bila naravnana oba režima v obeh Jugoslavijah. Jankova epska pesnitev Kralj Samo, narodna epopeja v 10. spevih, je naposled izšla šele leta 2011 pri Založbi Amalietti & Amalietti.
Na Draganovo narodno zavest jasno kažeta tudi dva spisa, ki ju je leta 1902 objavil v slovenskem literarnem mesečniku Dom in svet. Prvi spis nosi naslov Die Ortsnamen des oberen Pettauer Feldes (op. 4) (Krajevna imena zgornjega Ptujskega polja), nanaša pa se na knjigo Martina Davorina Žunkoviča z enakim naslovom, v kateri je avtor temeljito preiskal krajevna imena zgornjega Ptujskega polja. Šanda je pisanje Žunkoviča označil zelo pozitivno: »Izvrsten je splošni uvod, v katerem g. pisatelj uči, kako se mora postopati pri preiskovanju naših krajevnih imen. Nikari iskati v postanku imen finih učenih teorij, na kakršne prirodni ljudski um nikdar mislil ni, ko je dajal krajem imena! Najprej je treba natančno opazovati kraj, njega lego, lastnosti, rastlinstvo itd. Največ imen izhaja odtod; abstraktni pojmi so redkokdaj odločevali imena.« Ključna se mu je vsekakor zdela Žunkovičeva splošna zgodovinska teorija, pri čemer je moč izpostaviti zlasti 4. in 5. točko:
»4. Podmene, da so današnji Slovenci v svoja današnja bivališča prišli okoli 1. 570. po Kristusu, ni moči vzdržavati, ker so bile tu že v rimskih časih naselbine s slovanskimi imeni; cela ljudstva, zlasti poljedelska, ne menjujejo svojih bivališč tako, kakor n. pr. kaka večja vojaška posadka.
5. Zdi se, da občinskih trat niso uredili tako, kakor so razdeljene danes, v karolinškem času, ampak že v predrimski dobi. Rimska poštna cesta Polskava – Hajdina je nastala šele po ureditvi občinskih trat, ker ima zdaj marsikatera občina le po nekaj kvadratnih metrov trate onkraj ceste.
Iz tega sledi, da je isti narod neprenehoma tod prebival v neizpremenjenih razmerah; saj ko bi bil prišel drug narod, bi se bile pozabile prvotne meje, ali bi se bila posest omejila po cestah.«
Svoj pogled na zanimive Žunkovičeve raziskave je Šanda sklenil z naslednjimi besedami: »Gotovo bo vsak strokovnjak rad pritrdil jezikoslovnim razlagam g. pisatelja, četrta in peta točka njegovega sklepa pa bosta pač izzvali nasprotovanje onih zgodovinarjev, ki trdijo, da so Slovani prišli v te kraje šele po odhodu Langobardov. G. pisatelj ima zaslugo, da je v to vprašanje uvedel čisto nov moment, kateri bo morda privedel, če se vpošteva tudi drugod, do novih znanstvenih zaključkov. Knjiga je vredna velike pozornosti med jezikoslovci in zgodovinarji.«
Drugi Šandov spis z naslovom Slovar slovenskih krajevnih imen : Slovenskim domoljubom v premislek, je prav tako izšel leta 1902 v mesečniku Dom in svet (op. 5). V tem spisu je predlagal slovenskim domoljubnim učenjakom sestavo enciklopedičnega slovarja slovenskih krajevnih imen. »Glavna pridobitev bi bila značilnost različnega poznamenovanja in posredna določitev našega narodnega značaja s primerjanjem istih pojavov pri drugih narodih. Nekdo je bil prvi, ki je dal krajem imena, in ta se je pri tem naslanjal na določene vplive in na načela, ki so različna pri raznih ljudeh, še raznovrstnejša pri celih narodih. Na tega je vplivala kakovost površja, pri drugem so odločevale lastnosti zemlje, tretji je videl tam le rastline, oni le vpliv podnebja. Bilo bi največjega narodopisnega pomena, da bi dognali, kaj je vodilo Slovence, ko so dajali krajem imena. Tu bi mogli dognati slovensko zamišljanje, ali z modroslovnim izrazom: slovensko fundamentalno apercepcijo. S tem bi se pojasnil marsikateri temni pojav našega duševnega življenja, obenem bi bil pa to tudi pomenljiv in znaten donesek k najnovejši modroslovni vedi: k narodnostni psihologiji (Völkerpsychologie).«
Da profesor Šanda ni bil zgolj domoljub, temveč predvsem znanstvenik širokih pogledov in odprtega srca, dokazuje njegovo pisanje iz katerega je moč razbrati njegovo naklonjenost Slovenski staroselski teoriji, čeprav tudi v njegovi dobi, plačana znanost temu nikakor ni bila naklonjena. Vsekakor se lahko njegovi današnji nasledniki tudi v tem smislu zgledujejo po njem.
»Zbrana in urejena krajevna imena bi morda tudi posvetila v ono temno, nedognano uganko, katere narodnosti da so bili stari Panonci in Noričani, podjarmljeni po rimski oblasti. Razni zgodovinarji nam vsiljujejo in zatrjujejo mnenje, da je slovanstvo Panoncev nemogoča stvar. Sicer ne moremo naravnost dokazati nasprotne trditve, vendar pa so dejstva, ki se z omenjeno trditvijo nikakor ne dajo strniti. Kdo more zanikati, da ima ime Drave svoj izvor v slovenski koreniki derem, dreti? Nobeden učenjak ni našel enakega korena s takim pomenom v keltščini, kjer bi se k večjemu mogel nahajati. Pripomniti pa moramo seveda, da vse, kar se drugače ne da razvozlati, pride Keltom na rovaš, menda zato, ker je keltski izmed starih jezikov najmanj znan. Ako pa zgodovinar prizna, da Rimljani tujih krajevnih imen v podjarmljenih krajinah nikoli niso izpreminjali, nego si jih samo prilagajali – kako naj potem razloži ime Dravus fluvius, ako ne reče, da je bil premagani narod v naših krajih slovanski? Iz tega pa bi moral sklepati, da so bivali Slovani tu že v tretjem stoletju po Kristusu. Kako naj sicer razloži izraz strava pri Hunih, ki ga omenja Šafarik, ko govori o pojedini za mrličem? Trstenjak govori tudi o posebnem pogrebnem običaju.
Morda bi ravno preiskavanje krajevnih imen potrdilo nazor, ki so ga izrekli že razni pisatelji, da so Slovani že pred Kristusom tu prebivali, pa podjarmljeni pod navalom močnejših naseljencev (Keltov, Germanov ali Cimbrov?) izgubili svojo individualnost ali pa se izselili v severne kraje; za to bi govorila Trstenjakova trditev, da se ime ol za pivo nahaja samo v Korotanu in v severnih slovanskih jezikih. Prihod Slovencev v naše kraje koncem šestega stoletja po Kr., ki je zgodovinsko dokazan, bi bil potem samo nov naval s severa! Krajevna imena bi gotovo nekoliko pojasnila to neprodirno temo.«(op. 6)
Poleg izpričanega slovenskega domoljubja, je Šanda dobro razumel in se očitno tudi zavedal pomena slovenskega šolstva za ohranitev in zlasti za razvoj slovenskega naroda in kulture. Takšen pogled je lepo razviden iz njegovega pisanja Oris reforme slovenskih srednjih in meščanskih šol, ki ga je objavil Učiteljski tovariš (op. 7) leta 1919, ko smo Slovenci iz Avstro-ogrske prišli v Kraljevino SHS. Profesor Šanda je takrat v zvezi s tem zapisal skoraj preroške besede:
»Ni je Slovencem važnejše naloge nego čuvati svojo kulturo; zakaj bodočnost Slovencev je kulturna, ali je po človeškem preudarku sploh ni. Ta pa je pri danih nam predpogojih tako sijajna, da bo kakor meteor žarela vsemu jugoslovanskemu ozemlju in še daleč naokolo slovanskim bratom in sosedom. Stvarne fundamentalne predpogoje je priroda, drugim skopa, nam Slovencem vrgla v naročje: prirojene talente in domovino na križišču kultur, sredi toka življenja; druge pa, kulturno samoodločbo in zanjo potrebno politiško avtonominjo, ki še in vedno varuje temelje skupne jugoslovanske države, si moramo zagotoviti, sicer zamremo, bratom, namenu in sebi v nepovratno škodo; zakaj umrli kot narod nikoli ne bomo, tako uči zgodovina in psihologija. Pri dani kulturni samoodločbi pa je najsilnejši vir kulture za nas tem namenom primerno šolstvo; in rekel bi, da trenutno, razen politiških, vsa druga vprašanja stoje v ozadju, ker šolstvo je, ki napaja vse studence kulturnega življenja.
Ako hočemo z reformo šolstva doseči ta svoj narodni namen, se moramo pri preustroju nujno držati sledečih vodilnih načel:
1) Postaviti se nam je na absolutno izvennemško stališče, kakor da sploh nismo nikoli poznali nemških in avstrijskih šolskih tipov, ki so bili prikrojeni tujemu duhu in tujim kulturnim smotrom. – Tega ni mogoče dovolj naglasiti: avstrijski modeli vseh vrst morajo povsem izginiti iz naših prestav, ko snujemo lastno šolstvo, sicer nam ne vzraste iz slovenske narodne ideje, ampak bo podtaknjeno dete. – Šele ko so temelji zgradbe dani, ne bomo prezrli nemških izkušenj pri podrobnem dograjevanju, ako se nam baš zazdijo koristne. S tem v zvezi je
2) Drugo načelo: Naše šolstvo naj vzide iz specifično slovenske duševnosti, t. j. bodi primerno slovenskemu narodnemu značaju, slovenskim zmožnostim, slovenskim potrebam, tradicijam in narodnim idealom, ki pa se ne krijejo s hrvaškimi in srbskimi. Naše šolstvo mora zasledovati povsem druge smernice nego ono na bratskem srbskem in deloma hrvatskem ozemlju, ker je celotni značaj narodov različen.«
Na stanje takratne slovenske družbe, le nekaj mesecev po »ujedinjenju« Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS, kaže opomba uredništva Učiteljskega tovariša, ki se je glasila: »Priobčujemo razpravo g. Šanda, ne da bi se z njegovimi izvajanji popolnoma strinjali. Posebej opozarjamo na 2. vodilno načelo /…/.(op. 8)« Naše takratno in današnje šolstvo je očitno spregledalo pomembna in tehtna opozorila profesorja Šande. Zato imamo sedaj v šolstvu podtaknjeno nemško-avstrijsko dete, poleg tega pa še podtaknjeno srbsko-hrvaško dete. Sledove resnično našega, slovenskega deteta v našem šolskem sitemu, pa lahko iščemo žal le zaman.
Dragan Šanda je skrbno hranil neobjavljene bratove in svoje rokopise ter jih deponiral v Študijski knjižnici v Mariboru v letih 1950-1955. Po njegovi smrti jih je sin Borut 13. 10. 1972 podaril tedanji mariborski Študijski knjižnici, danes Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM), in tudi do danes še niso bili objavljeni.
V Rokopisni zbirki UKM se danes Šandova zapuščina nahaja v fondu Ms 391, ŠANDA Dragan in Borut, ter v fondu Ms 539, ŠANDA Dragan.
V fondu Ms 391, ŠANDA Dragan in Borut so shranjena naslednja pisma:
1. Pisma Dragana Šande Študijski knjižnici (Janku Glazerju) v Mariboru (8, 1949-1956), s prilogo k pismom št. 6-8: kopije odgovorov Študijske knjižnice (Janka Glazerja) v Mariboru Draganu Šandi (3, 1954-1956);
2. Pismo Boruta Šande Študijski knjižnici (Jaru Dolarju) v Mariboru (1, 1963), priloga k pismu: seznam knjig iz knjižnice pokojnega Dragana Šande, dar Študijski knjižnici v Mariboru (1 list), odgovor Študijske knjižnice v Mariboru (osnutek in kopija pisma Jara Dolarja) Borutu Šandi (1, 1963);
3. Pisma Boruta Šande Vekoslavu Špindlerju (3, 1963), priloga k pismu št. 2: podatki o življenju in delu Dragana Šande (1 list);
V tem fondu se nahaja tudi Priloga: Janko Glazer: Rokopisi Dragana Šande, ki jih hrani Študijska knjižnica v Mariboru (kot depozit), 4 listi (osnutek in povzetek v tipkopisu) (2);
Iz arhiva Študijske knjižnice v Mariboru uvrščeno med rokopise, št. 3 daroval Vekoslav Špindler, prilogo pa Janko Glazer, 23. 11. 1964.
V fondu Ms 539, ŠANDA Dragan se nahajajo naslednji spisi:
I. Literarni spisi: 1. Grofov Celjskih Pentalogija, Maribor 1934: Ema Krško-Pilštanjska, 153 listov (1); Elizabeta Frankopanka, 182 listov (1); Veronika Desiniška, 198 listov (1); Knez Ulrik Celjski, 213 listov (1), Osveta, 127 listov (1); 2. Deseti brat, Mististična pesnitev, 1951, 82 listov (1); 3. Ode, 1955, 119 listov (1); 4. Janko Šanda: Kralj Samo, Narodna epopeja v desetih spevih, s popravki in dodatki priredil Dragan Šanda, 1949, 195 listov (1);
II. Zgodovinski spisi: 1. Zgodovinski razvoj zemljepisne razsežnosti ozemlja Slovencev, Pro memoria za mirovno konferenco, Beligrad, 1945, 21 listov [tipkanih] (1); 2. O rodu grofa Višnjegorskega in Eme Krške, zgodovinski popravki, 1949, 47 listov (1); 3. Kajkavci in staroslovenščina od historične strani, zgodovinska razprava, 1. del, 1950, 121 listov (1); 4. Genealogija slovenskega srednjeveškega plemstva, del I. Pokolenje, rod in slovenstvo grofov Celjskih, 1951, 128 listov (1), del II. Slovenski plemiški rodovi izven grofov Celjskih, 5 knjig, 1953 – 1954, 1276 listov s tek. pag. (5)
V fondu Ms 540, ŠANDA Dragan se nahajajo naslednji spisi, gradivo in korespondenca:
I. Leposlovna, literarno zgodovinska in sorodna dela z gradivom:
A. Leposlovna dela;
B. Tuja leposlovna dela in antologije;
C. Literarnozgodovinski zapiski;
Č. Literarno estetska dela;
D. Jezikovnozgodovinska dela.
II. Zgodovinska dela:
A. Dela iz slovenske zgodovine;
B. Genealoške študije;
C. Gradivo h genealoškim raziskavam.
III. Pisma in korespondenca:
A. Pisma Dragana Šande (Izidorju Cankarju, Francu Dergancu, Janku Glazerju, Ivanu Grafenauerju, Matiji Murku, občinskemu odboru v Rogatcu, Vekoslavu Špindlerju, Davorinu Martinu Žunkoviču ter Zgodovinskemu društvu v Mariboru);
B. Korespondenca Draganu Šandi;
IV. Razno:
A. Literarni osnutki;
B. Zapiski, članki, Dijaški listi;
C. Drobni tiski;
Č. Časopisni izrezki;
D. Fotografije (album z devetimi slikami Dragana Šande).
V življenju Draganu Šandi pogosto ni bilo postlano z rožami. Nasprotno! Zaradi svoje javno izpričane slovenske narodne zavednosti in trdnega, neuklonljivega značaja, je bil v dobi diktature srbskega kralja Karadjordjevića kazensko upokojen, zatem pa pogosto bolj lačen kot sit, kar se morda zdi komu z današnjega gledišča precej čudno in neverjetno. A njegova profesorska pokojnina je bila tako uborna, da je v svojih pismih sam priznal, kako se je navadil na to, da živi res skromno in marsikdaj tudi brez da bi sploh kaj zaužil.
Kljub takšnim resnično neugodnim okoliščinam, je še kar naprej vztrajal pri svojih raziskavah in svojem delu, čeprav njegovih spisov, študij in celo dramskih del niso hoteli objaviti niti v kraljevini niti v socialistični Jugoslaviji. Kot kaže se je zavedal, da bo nekoč vendarle nastopilo drugačno obdobje, v katerem bo njegovo delo vendarle primerno obravnavano, zato ni obupal vse do svoje smrti.
Zgoraj navedeno gradivo predstavlja izjemen vir preučevanja za današnje zgodovinarje in jezikoslovce, ki bi ga mladi raziskovalci resnično morali izkoristiti, s tem pa končno tudi dati pravo priznanje, »… v spomin človeku, ki je živel za Slovence in slovensko ime v svetu.« (op. 9)
Andrej Šiško
Maribor, 30. 8. 2016
Zgornji prispevek je pod naslovom Kdo je Dragan Šanda?, objavljen v knjigi Dragana Šande, Slovencem, ki je izšla leta 2016 pri Zavodu za javno predstavljanje slovenske kulture Lipa Maribor, več o njej pa lahko preberete tukaj.
Opombe:
Op. 1: Življenjepis je napisan po prilogi sina Boruta Šande, z naslovom Podatki o življenju in delu dr. Dragana Šande, ki jo je poslal Vekoslavu Špindlerju v pismu napisanem 18. 11. 1963 (hrani UKM, fond MS 391, Šanda Dragan in Borut, ter po podatkih objavljenih v Slovenskem bibliografskem leksikonu, elektronski vir: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi638151/, geslo Šanda, Dragan, [dostop, 11. 6. 2015]
Op. 2: ŠANDA, B.: pismo Boruta Šande novinarju mariborskega Večera Vekoslavu Špindlerju, napisano v Belgradu, 6. 12. 1963, str. 1 (UKM, Ms 391, ŠANDA Dragan in Borut, 3. Pisma Boruta Šande Vekoslavu Špindlerju)
Op. 3: ŠANDA, B.: pismo Boruta Šande novinarju mariborskega Večera Vekoslavu Špindlerju, napisano v Beligradu, 18. 11. 1963, str. 1 (UKM, Ms 391, ŠANDA Dragan in Borut, 3. Pisma Boruta Šande Vekoslavu Špindlerju)
Op. 4: Dom in svet, letnik 15, številka 6, Ljubljana, 1902
Op. 5: Dom in svet, letnik 15, številka 10, Ljubljana, 1902
Op. 6: ibidem
Op. 7: ibidem
Op. 8: ibidem
Op. 9: ŠANDA, B.: iz pisma Boruta Šande novinarju mariborskega Večera Vekoslavu Špindlerju, napisano v Belgradu, 6. 12. 1963, str. 1 (UKM, Ms 391, ŠANDA Dragan in Borut, 3. Pisma Boruta Šande Vekoslavu Špindlerju)
|
|
|
|
|
|
