na hervardi.com na SLO spletu O društvih Kdo smo Dejavnost in stiki Himna in prapor Kaj je domoljubje Športne aktivnosti Prodaja izdelkov V žarišču Novice Referendum 2008 Kolumne Nedopustno v Sloveniji Meja s Hrvaško Vaši odzivi V medijih Prenesi si Glasbene lestvice O Slovencih Zgodovina Simboli Zdravica ali Zdravljica? Pesmi Slovenski jezik Osebna imena Slovenski pregovori Slovenski meseci Narodne noše Plesno izročilo na Slovenskem Slovenski prazniki Samostani na Slovenskem Mitologija Heroji in bitke Znamenite osebnosti Avtohtone vrste Zemljevidi Slovenci v zamejstvu in po svetu O Republiki Sloveniji Zgodovinsko ime Slovenija Ustava RS Statistični podatki Uradni simboli Slovenski tolar/evro Regije v Republiki Sloveniji GEOSS Zemljevidi Slovenije Ali ste vedeli? Razno Leksikon Literatura Povezave

Literatura Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! Ali ste vedeli...? da drži Guinnessov rekord v najdaljši samostojni ženski vožnji z motorjem Slovenka Benka Pulko, popotnica, ki je z motorjem v 2000 dneh prepotovala 7 celin in prevozila več kot 180.000 kilometrov? PREDSTAVITEV KNJIGE Dragan Šanda SLOVENCEM Zavod za javno predstavljanje slovenske kulture Lipa Maribor, Maribor 2016 Knjigo lahko naročite tukaj Kazalo Predgovor 7 Kdo je Dragan Šanda? 11 Komentar urednika k izbranim spisom Dragana Šande 19 Izbrani spisi Dragana Šande 83 Slovenstvo grofov Celjskih 85 Zgodovinski razvoj zemljepisne razsežnosti ozemlja Slovencev 94 Kajkavci in staroslovenščina od historične strani 110 Rod slovenskih vojvod 8./9. stoletja 237 Dva objavljena spisa Dragana Šande 259 Fotografija Dragana Šande 271 Seznam skrbnikov Slovenske slave 272 V tokratni predstavitvi knjige Slovencem, objavljamo komentar urednika k najdaljši študiji Dragana Šande v tej knjigi. Kajkavci in staroslovenščina od historične strani Zgodovinska razprava V tej svoji zgodovinsko-jezikovni razpravi je profesor Šanda na začetku navedel stališča treh slovitih in priznanih jezikoslovcev: Franca Miklošiča, Vatroslava Jagića in Frana Ramovša, ki so vsi v svojih delih prisodili t. i. kajkavsko narečje Slovencem in slovenščini. Šanda je, tako kot tudi oni uporabljal napačno ime Kajkavci in kajkavščina, saj sta bili ti dve imeni v drugi polovici 19. in v 20. stoletju edini v uporabi. Toda pred tem temu ni bilo tako, zato gre v tem primeru za nesprejemljivi anahronizem, saj so se avtorji slovenskih bezjaških knjig v 16. in 17. stoletju imeli za Slovence, svoje knjige pa so pisali v slovenskem jeziku. Termine kajkavščina in kajkavski ter posledično ime prebivalstva Kajkavci, so uvedli Hrvati šele v 19. stoletju, nasproti novo sprejeti štokavski normi, ki so jo tedaj uvedli v hrvaščino. Novo sprejeta štokavska norma je obenem pomenila tudi zaton nekdanjega slovenskega jezika na Bezjaškem, (op. 1) preimenovanega v hrvaški jezik, saj v tem jeziku po uvedbi štokavščine več kot stoletje ni izšla nobena knjiga. Za nas Slovence je izjemno pomembno, da se seznanimo s tistimi dejstvi, ki so naposled privedla do tega, da je bila t. i. kajkavščina, dejansko slovenski jezik bezjaških Slovencev, zavržena in ukinjena, namesto nje pa je bila sprejeta štokavska knjižna norma oz. t.i. hrvaški, nekaj časa pa tudi t.i. srbo-hrvaški jezik. O tem profesor Šanda ni veliko pisal v svoji razpravi, zato bomo predstavitev omenjene problematike v tej knjigi dodali mi, saj bo s pomočjo tega uvodnega pojasnila mnogo razumljivejši tudi pomen Šandovega dela. Prvi, ki je pisal o združitvi dveh slovenskih knjižnih jezikov – osrednjeslovenskega, ki ga imamo Slovenci vse od časa Primoža Trubarja in ostalih reformatorjev, ter bezjaškega slovenskega jezika, je bil Jernej Kopitar. Na pojav in pojem Hrvaške je gledal izključno skozi jezikovni in zgodovinski kriterij. Upravnopolitična dejstva ga niso zanimala, zato je za tiste Slovence, ki so se v bezjaškem prostoru opredeljevali kot »Hrvati«, uporabljal izraz Lažihrvati in jih je ločil od pravih Hrvatov južno od rek Save in Kolpe. V svoji knjigi Glagolita Clozianus, je v zvezi s tem zapisal: »Mislimo, da bo vredno truda, če bomo iz krajnske Biblije Jurija Dalmatina, izdane leta 1584 in naslovljene v Wittenbergu, bralcem priklicali v spomin glas ?, značilen za Braslavove Slovence, ki se sedaj od časov Ferdinanda I. (1550) geografsko imenujejo samo Hrvati, dejansko pa so zadnji izmed karantanskih Slovencev (Vindov); to primerno potrjuje ne le zgodovina, temveč tudi jezik, kar je še pomembnejše. Te so za časa Jurija Dalmatina (1550) Krajnci imenovali Bezjake, in on ima na koncu Biblije nekak slovar, v katerem sosednjim Slovenom Koroške, Lažihrvaške in prave Hrvaške razlaga svoje karniolizme (krajnske izraze).« (op. 2) V sestavku Slavische Sprachkunde pa je o teh Bezjakih pisal: »/.../ provincialnih Hrvatov ne smemo pustiti, da postanejo Hrvati. Oni so Slovenci v ožjem pomenu besede ... Samo jezik odloča; jezika in zgodovine se je držal poročevalec.« (op. 3) V zvezi s svojim pojmovanjem in Karantansko-panonsko teorijo, je skušal doseči poenotenje slovenskega pravopisa z Bezjaki, to je s slovenskimi prebivalci treh županij nekdanjega Kraljestva Slovenijeh: zagrebške, varaždinske in križevske županije. Zaradi tega je vzpostavil stik z zagrebškim škofom Maksimiljanom Vrhovcem. Dne 26. 9. 1812 je škof Vrhovec zapisal, da mu je Kopitar poslal relacijo o napredovanju slovenskega jezika – »Kopitar de Slavicae linguae incrementis relationem praestat«. Nato je zadolžil dva svoja kanonika, da sta pripravila strokovno jezikoslovno in pravopisno problematiko. To sta bila prevajalec Nove zaveze Stjepan Korolja (1760-1825), ki je napisal osnovo in Marko Mahanović (1773-1824), ki je osnovo razdelal v obširno študijo v latinščini, z naslovom Pripombe o hrvaškem pravopisu (Primjedbe o hrvatskom pravopisu, 1814). Latinski naslov te študije je Observationes circa croaticam orthographiam amatorum idiomatis croatici gnarorum discussioni, Zagrabiae, Anno 1814, propositae. Hranijo jo v NSB Zagreb v miscellanea Metropolitanske knjižnice, pod sign. MP 87. Dne 24. 6. 1814 je Kopitar obvestil Čeha Dobrovskega, o prihodu zagrebškega škofa Vrhovca na Dunaj, kjer bosta razpravljala o »die Idee eines gleichformigen einfachen alphabets« (o ideji enostavne abecede v enaki obliki). Dejansko je do sestanka in razprave prišlo na temelju materijala, ki sta ga pripravila kanonika Korolja in Mahanović, vendar škof Vrhovec in njegovo spremstvo niso sprejeli Kopitarjevega predloga o skupnem pravopisu zaradi naslednjih razlogov: 1. ker bi po njihovem bilo potrebno t.i. kajkavski govor priključiti štokavskemu (srbskemu, op. ur.) in ne slovenskemu govoru; 2. ker je potrebno za vse Hrvate iz ožje Hrvaške, Slavonije in Dalmacije združiti narečja (»unio dialectorum«) in narediti ter uvesti enoten jezik in pravopis po fonološkem načelu »piši kao što govoriš«; za vse je potrebno uvesti pravila slavonsko-štokavskega pravopisa, kar pravzaprav dejansko pomeni srbskega pravopisa in jezika. (op. 4) Kljub temu tedaj do tega še ni prišlo, se je pa to zgodilo po Kopitarjevi smrti, ko je 28. sušca/marca 1850 prišlo do podpisa Dunajskega književnega dogovora. Ta je nastal na pobudo Avstrije, ki je želela izdelati uradno politično in pravno terminologijo za slovenske narode Avstrijskega cesarstva. Na Dunaju so se tedaj sestali Hrvati Ivan Kukuljević Sakcinski, Dimitrije Demeter, Ivan Mažuranić, Vinko Pacel in Stjepan Pejaković, Srba Vuk Karadžić in Đuro Daničić ter Slovenec Franc Miklošič. Glavni podpisnik dogovora na srbski strani je bil Vuk Stefanović Karadžić, na hrvaški strani pa Ivan Mažuranić. V Dunajskem književnem dogovoru so podpisniki zapisali tudi: »Zato prosimo vse književnike, ki zares želijo srečo in napredek svojemu narodu, da pristanejo na te naše misli in v skladu z njimi pišejo svoja dela.« (op. 5) Dve leti po podpisu Dunajskega književnega dogovora je Hrvat Dimitrije Demeter, ki je bil tehnični urednik Gajevih Narodnih novina, med drugim dejal: »Bodimo zadovoljni s tem, da nam je v novejšem času šlo na roko, da smo tako izenačili knjižni jezik teh, ki se imajo danes za Srbe, z jezikom teh, ki se nazivajo Hrvati, da med enimi in drugimi, razen pisave, v bistvu ni nikakršne razlike, tako da lahko tisti, ki zna brati obe pisavi, ima za svoje tako hrvaške kot srbske knjige; s tem bodimo zadovoljni, pravim, za ostalo pa nas naj ne boli glava.« Slavni hrvaški filolog Vatroslav Jagić je leta 1864, ko je pisal o pravopisu, dejal, da so Dunajski književni dogovor naredili »najizvrstnejši sinovi našega naroda, na katere je domovina tudi danes ponosna«. (op. 6) Eden izmed sopodpisnikov Dunajskega književnega sporazuma, Hrvat Ivan Kukuljević Sakcinski, pa je leta 1884, 34 let po podpisu dogovora v zvezi s tem imel sledeči govor v hrvaškem saboru: »Moram iskreno povedati, da se z nekakšnim zanosom spominjam dni svoje mladosti. V tisti dobi, ko je Hrvaška spala v globokem snu, ko je vsa inteligenca govorila samo latinsko, ko je bil v ženski družbi edino nemški jezik, ko je aristokracija – predvsem plemstvo – svoje sinove pošiljala, kot v Meko in Medino, na Madžarsko, da se naučijo madžarščine, vse to je bilo nasprotno hrvaški in slovanski prihodnosti nasploh.«(op. 7) Zgoraj navedena dejstva dokazujejo, kako so Hrvati najprej zavrnili pobudo o povezovanju knjižnega jezika bezjaških Slovencev, ki so jih v 19. stoletju preimenovali v Kajkavce, z že obstoječim slovenskim knjižnim jezikom, z velikim navdušenjem pa so pozneje sprejeli dogovor o skupnem knjižnem jeziku s Srbi. Zaradi Dunajskega književnega dogovora, so se odrekli svoji domači t.i. kajkavščini – dejansko slovenskemu bezjaškemu knjižnemu jeziku – in sprejeli kot knjižno normo njim tuje štokavsko narečje, medtem ko sta se srbska predstavnika odrekla sloveno-srbskemu knjižnemu jeziku. (op. 8) Zatem je bila po fonetičnem principu izvedena tudi reforma obeh pisav – latinice in cirilice. Izmed dotedanjih knjižnih jezikov v Kraljestvu Slovenijeh, Hrvaške in Dalmacije, sta bili bezjaška slovenščina ter čakavščina degradirani na drugorazreden nivo narečja, medtem ko je štokavščina postala skupni knjižni jezik Hrvatov in Srbov. (op. 9) Dragan Šanda je doktoriral sedeminpetdeset let po zgoraj opisanih dogodkih, svojo zgodovinsko razpravo Kajkavci in staroslovenščina od historične strani, pa je za objavo pripravil leta 1950 (1. del), torej natančno sto let po Dunajskem književnem dogovoru. Najpomembnejše vprašanje v njegovi razpravi se nanaša na t.i. staroslovensko vprašanje. Okrog tega vprašanja so se zlasti v drugi polovici 19. stoletja kresala mnenja številnih vidnih jezikoslovcev: Miklošiča, Šafarika, Vostokova, Schleicherja, Jagića in drugih. V zvezi s tem je bilo najprej potrebno določiti, katero narečje ali pa morda kar jezik, je bil podlaga staroslovenskemu cerkvenemu jeziku in književnosti. Posledično sta se izoblikovali dve hipotezi: Miklošičeva panonska in Jagićeva makedonska (bolgarska). Pri tem je potrebno opozoriti na pomembno dejstvo, da je Jagićeva hipoteza nastala šele po smrti Miklošiča, Šafarika, Schleicherja in Vostokova ter posledično sploh ni imela nasprotnikov, oziroma se nihče z Jagićevimi tezami niti ni kritično ukvarjal – Čeh Vaclav Vondrák in še nekateri so bili zgolj sledniki makedonsko-bolgarske teze. Šanda je na začetku svoje razprave zapisal: »Neizbežno je, da tudi za naš namen znanstveno-objektivno postavimo na kratko glavne argumente staroslovenskega vprašanja v luč historične osvetljave, dodamo, kaj nanje odgovarjajo nekatera izvenfilološka občehistorična dejstva s svojo logiko in psihološkimi nujnostmi, ki zdi se, niso bila dovolj upoštevana in tako skušamo globlje prodreti do historične resnice tega vprašanja.« Tako je v svoji razpravi najprej orisal njemu znana zgodovinska dejstva, šele nato pa se je lotil jezikoslovne tematike v zvezi s tem vprašanjem. V 9. stoletju, ko sta delovala tudi slovenska blagovestnika sveti Ciril in Metod, je poznal Šanda, glede na njemu znane zgodovinske vire, več narodov (natio), ki so prebivali med Grčijo in Panonijo, Karantanijo ter Moravsko. Poleg Slovenov so bili to še Bolgari, Srbi in Hrvati. Za Bolgare je zapisal, da so »bili navzlic 200 letnem sožitju s Sloveni tedaj v veliki večini še neposlovenjen turanski azijski rod«. Pri Srbih se je Šanda skliceval na Konstantina Porfirogeneta, ki je narodno ime in individualnost Srbov navajal že za dobo cesarja Heraklija (610-641). Srbi po Šandi »predstavljajo v času blagovestnikov izgrajeno narodno enoto, se oslanjajo na Bizanc proti Bolgarom in se s temi zmagovito borijo ca. 840/842 za svojo neodvisnost. Njihovo narečje štokavščina je v tem času nedvomno že določno opredeljena, kakor pravi Miklošič (Formenlehre, 1874, uvod, VII-X: »slovanski jeziki so bili že v starih časih, zagotovo že pred 9. stoletjem različni, tako kot danes.«). Za Srbe to potrjuje listinsko mesto Ann. Einh., Kos, II., n. 71, za leto 822, kjer se izrecno imenujejo »natio« (»… Sorabos quae natio magnam Dalmatiae partem obtinere dicitur«).« Za Hrvate je Šanda menil, da se je njihovo narodno ime v isti dobi l. 852 tudi že listinsko navajalo (»regnum Chroaturum«, RD., 4). Hrvati naj bi bili po Šandovem mnenju torej takrat »enako kakor Srbi narodnostno posebej izoblikovani s političnim, a ne etničnim ozemljem, od vzhodno-istrske reke Raše, do Cetine nižje Splita in od morja na sever, do razvodja med njim in Savo, z nedoločno mejo proti Bosni. Političnega stika s panonskimi Kajkavci takrat ne le da niso imeli, marveč so bili proti njim in njih knezu Ljudevitu Posavskemu po svojem vojvodu Borni v nasprotju in vojnem stanju in kake »Panonske Hrvatske« na kajkavskem ozemlju torej takrat ni bilo (tudi pozneje ne, kakor bomo videli spodaj pri raziskavi o tem pogrešnem historičnem razvidu).« Pri tem Šandi očitno ni bilo znano dejstvo, da je Trpimirjeva darovnica (852), vir na katerega se sklicuje, dejansko nepristna in ponarejena. Zelo verjetno je morebiten starejši vir prenarejen tako, da je bilo vanj pozneje, v 16. ali pa celo v 18. stoletju vstavljeno hrvaško ime – regnum Chroatorum, saj ga ne pozna nobeden sodoben vir tistega časa. Hrvatov v 9. stoletju ne poznajo niti frankovski, bizantinski, rimski, beneški, niti bavarski viri. Trpimir pa je v vseh tedanjih virih označen kot kralj Sloven(c)ov oziroma v latinščini Tripemirus rex Sclavorum. (op. 10) Enako velja tudi za njegove naslednike, ki so v tedanjih virih prav tako imenovani dux Sclavorum, (op. 11) comiti Sclavorum,(op. 12) Sclavorum principem (op. 13) in ducis Slavonia (op. 14), tako pa jih naslavljajo tudi rimski papeži. (op. 15) Nikjer torej ni najti niti sledu o kakršnihkoli dux, comiti ali principem Croatorum. V Hrvate so jih prekrstili šele mnogo pozneje, brez kakršnihkoli argumentov. Večina zgodovinskih listin Hrvatov je bila načrtno ponarejena med 16. in 18. stoletjem, ko so prepisovali stare vire in v njih načrtno vstavljali ime Croati ali Chroatorum. Hrvaška zgodovinarka Nada Klaić je žal ena izmed redkih, ki jasno ugotavlja, da je Trpimirova darovnica verjetno cerkveno delo, (op. 16) o listinah »hrvaških narodnih vladarjev« iz 9. do 11. stoletja pa je zapisala: »Sklep, ki se po teh analizah nujno vsiljuje in je preveč neugoden: niti en vladarski dokument iz dobe narodne dinastije nima kolaboracije, ki bi ustrezala tedanjim splošno osvojenim vladarskim formulam kolaboracije na Zahodu.« (op. 17) To preprosto pomeni, da gre za »diplomatične ponaredke«, obenem pa tudi to, da so trditve o hrvaških narodnih vladarjih neresnične! Zgodovinski primarni viri v 9. stoletju Hrvatov sploh ne poznajo. Dandanes se tega dejstva nekateri hrvaški zgodovinarji, ki obravnavajo srednji vek, še kako dobro zavedajo. Je pa seveda malo takšnih, ki so to – za Hrvate zelo neugodno dejstvo – tudi pripravljeni priznati. Tako je na primer Ivo Goldstein povsem jasno zapisal: »Še več, frankovski viri sploh ne omenjajo Hrvatov, niti ne govorijo o 'Hrvaški'. Sicer pa je podobno tudi z drugimi viri (papeškimi in drugimi italijanskimi) praktično v obdobju celotnega 9. stoletja.« (op. 18) Šanda, ki je živel in delal v drugem obdobju, kot je današnje, ni imel na razpolago tako velikega števila zgodovinskih virov in obenem tudi njihovih interpretacij, zato seveda ni in ne more biti kriv, da je o Hrvatih zmotno mislil, kako so bili v 9. stoletju že izoblikovani kot poseben narod. Hrvati so zelo verjetno v 9. stoletju bili zgolj slovenski vojaki, Hervardi, Hervarti, (še v 19. stoletju je bilo običajno ime za Hrvate Hervati, »e« iz tedanjega imena, pa je postopoma zginil šele proti koncu 19. stoletja) narod ali etnična skupina pa so postali šele pozneje, potem, ko so se pomešali s Srbi in Vlahi. Je pa Šanda kljub vsemu povsem pravilno sklepal o vseh odnosih med tedanjimi narodi in ljudstvi, o katerih piše. V zgoraj opisan zgodovinski okvir je treba »postaviti sliko začetkov staroslovenske cerkvene književnosti«. Zatem je nadaljeval: »Poleg zgodovinskih dejstev je za razrešitev staroslovenskega vprašanja predvsem važno, da poskušamo določiti obseg in razporedbo jugoslovenskih dialektov srednjega Podonavja v Ciril-Metodovi dobi.« Šanda se je – kar zadeva jezikoslovje – v precejšnji meri naslonil na Franca Miklošiča, ki ga je sam imenoval za največjega filologa 19. stoletja, (pri tem se je skliceval na pisanje Belića v Narodni enciklopediji). Miklošič je bil – na podlagi primerjalnega preučevanja jezikov in njemu znanih zgodovinskih virov – mnenja, da so stari Sloveni ali Slovenci – v nemščini je uporabljal ime die Slovenen (op. 19) – naseljevali obsežno ozemlje od Črnega do Jadranskega morja, Alpe in celotno Panonsko kotlino, prav tako pa tudi ozemlje na drugi strani reke Donave. Narečja ali dialekte starih Slovencev je v grobem razdelil na poseben dakoslovenski dialekt (v stari Daciji severno spodnje Donave in v Potisju), na bolgarsko slovensko narečje (glede na ostala imena, ki jih uporablja Miklošič, bi bilo ustreznejše ime mezijski slovenski dialekt, saj Bolgari po svojem izvoru niso bili slovensko ljudstvo, poleg tega so se med mezijske Slovence naselili šele v 7. stoletju), na panonsko slovensko narečje, ki je podlaga staroslovenskemu cerkvenemu jeziku, in na karantansko ali noriško slovensko narečje, ki je postalo osnova našemu novoslovenskemu knjižnemu jeziku. (op. 20) Za Šando je bila zelo pomembna tudi Miklošičeva trditev »da slovensko ljudstvo ni prebivalo samo na desnem, temveč tudi na levem bregu reke Donave« (op. 21), kar je posledično pomenilo, da so »panonski Sloveni-Slovenci in Moravani-Slovaki istega rodu in da so govorili isti glavni dialekt«. To je Šanda argumentiral na njemu lasten, vsekakor pa tudi izjemno zanimiv način, ki si zato zasluži, da ga povzamemo v celoti: »Običajno je, smatrati Moravane zaradi njih sedanjega s Čehi skupnega jezika, v govoru književnosti kot rod, ki je z njimi istega zahodno-slovenskega porekla. Toda historična dejstva predpostavljajo drug način historičnega razvoja, po katerem so bili pod nujnostjo političnih sil tekom časa Moravani s Slovaki čehizirani iz prvotno drugega, Čehom tujega plemena, ker so zato dani, kakor bo razvidno historični razlogi. Iz historičnih dejstev početkom 9. stoletja je očividno, da je spadal k Moravski, kakor to formulira Jagić, JKS I., 14, »ein Teil Niederösterreichs (bis zur Donau) und das westliche Gebiet Nordungarns zwischen Donau und Gran«. Znano je, kakor se vedno o tej priliki navaja, da Slovaki svoj rod še zdaj imenujejo slovenski, »slovenský jazyk«, kar je, če se globlje razmisli zopet, fundamentalno dejstvo, ki mora temeljiti le na pradavnem sporočilu narodne enote s Slovenci-Sloveni, bivajočimi nekoč v sedanji Slovaški, saj so Sloveni prišli v Podonavje tudi od zahodne Visle preko Moravske (cf. Pirchegger, Gesch. Steierm., 67). Ker je Slovaška, kakor vemo iz zgodovine, tvorila politično zgolj del Moravske, so isti Sloveni pač bivali tudi na Moravskem. Resda je naziv Sloven bil uporabljen tudi drugod v slovanskem svetu in npr. tudi v severni Rusiji, a je tam vendarle sporadičen, v našem primeru pa v direktnem kontaktu s panonskimi Sloveni in mu je zaradi tega panonski izvor določno obeležen in nedvomno dokazan. Nadalje so se Moravani v zgodovini stalno smatrali kot od Čehov različna politična, torej tudi etnična enota zase in kot take jih predstavljajo zgodovinski viri v raznih ozirih, cf. npr. J., III., 15, 40: »Carlomannus sortitus est (l. 876) regna Sclavorum, Behemensium et. Marahensium«. Že Dümmler (+1902) je naglašal, da so bili državni instituti na Moravskem v 9. stoletju različni od onih na Češkem in iz te neenakosti je sklepati tudi na različnost češke in moravske etnične individualnosti (Archiv f. Kunde d. oest. Gesch. qu. XIII., 169, ss; die pann. Legende v hl. Methodius, cf. Kos, Spomenica, 65). Enako navaja Wattenbach, »das die alten Mährer zu der Familie der Südslaven gehören« (cf. JKS I., 58); enako Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands II., 1917, 716-26, tudi v zadnji dobi leta 1912 po Jagićevem antipanonskem nastopu v 1. izdaji njegove Entstehungsgeschichte etc. iz l. 1901/1902. O tem, da so Slovaki etnično Sloveni, ne pa Čehi, imamo tudi izjavo samega Miklošiča (»Slavische Elemente im Magyarischen, Dunaj/Wien, 1871, pg. 5 ss.). Tudi poleg tega Čehi in Moravani v politični zgodovini 9. stoletja hodijo različna pota, zavzemajo različna politična stališča (že l. 845 npr. sprejme 14 čeških knezov krščanstvo v Reznu/Regensburgu po MGSS I., 364, Moravani splošno šele od 863 po blagovestnikih) in lastna tvorba Svetopolkove velikomoravske države je evidenten dokaz za to, enako Rastislavova samostojna politika napram Bizancu in proti Nemcem v nasprotju s Čehi, isto tako njegova samozavestna odločno slovenska smer s pozivom blagovestnikov. Pri naštevanju Slovenov se Moravani navajajo ločeno od Čehov že l. 822, torej že na začetku njih vidne zgodovine o priliki prve vesti o njih: Ann. Reg. Franc. ad. 822, »omnium orientalium Sclavorum, id est Abodritorum, Soraborum, Wiltzorum, Beheimorum, Moravanorum, Praedenecentorum«, Kos, II. pg. 44, op. 4. Direktno narodno različnost evidentno dokazuje sledeče listinsko mesto za leto 897: »Duces gentis Behemitarum ad imperatorem Arnulfum qui tunc Radisbona moratus est devenerunt offerentes suffragia contra eorum inimicos Marahabitas postulantes a quibous tum saepe, ut ipsi testificati sunt, durisime comprimebantur.«, MGSS I, 4/3, ad a. 897. Tudi je splošno znana različnost narodnega značaja Moravanov in Čehov, ki kaže, da oni pripadajo drugemu plemenu nego ti in da so Moravani od drugod prišli v svoja bivališča nego Čehi. Direkten dokaz narodne enotnosti Moravanov s panonsko-karantanskimi Sloveni-Slovenci je tudi delovanje blagovestnikov ter politično sodelovanje Karantancev in Moranov v 9. stoletju. Metod nadaljuje svoje apostolsko delo po začetkih pri Moravanih pozneje pri panonskih Slovenih kot panonski nadškof, kar predpostavlja bistveno enakost dialekta. Pribina moravsko-nitranski knez, se naseli med panonskimi Slovenci in deluje posvetno zanje. Ko Karlmanu v njegovem uporu 861/864 pomagajo karantanski Slovenci, se tudi moravski knez Rastislav veže z njimi. Svetopolk Moravski je zaradi istega imena pri Vitogojevcih verjetno v svaštvu ali sorodstvu z rodbino omenjenega slovenskega grofa Vitogoja iz 859 in kot verjetni potomec te Vitogojevske rodbine mejni grof Aribo leta 882 išče pomoči pri Svetopolku Moravskem (»Arbo…amicitam iniit cum Zuentibaldo… firmaque inter illos foedera filium suum obsidem tieri non tardavit«, Kos, II, 201, iz Ann. Fuld.) Ako po vsem tem še v jezikovnem oziru staroslovenski Kijevski fragmenti kažejo samo leksikalne moravizme (pravzaprav čehizme) v sicer staroslovenski jezikovni strukturi, je tudi to moment, ki kaže ne na jezikovno različnost nego na razumljivost staroslovenščine tudi na Moravskem, prav kjer je učil in pisal staroslovenske knjige Metod oziroma njegovi učenci. Tudi Maretić trdi, da so Moravani različno pleme od Čehov in da je Moravska šele pozneje čehizirana (Maretić, Slaveni u davnini, Zagreb, 1889, 103.) Če Jagić smatra Moravane sedaj za Čehe, to ni protidokaz, dokazati bi bil marveč moral, da so Moravani tudi v Ciril-Metodovi bili Čehi oziroma da niso bili čehizirani, – tega dokaza pa sploh poskusil ni. Znani filološki dokaz istega jezika panonskih Slovencev in Moravanov je pisava imena moravskega kneza Svetopolka v listinah kot »Sventepulcus, Sventopolko, Sfentopulchus« v papeža Ivana VII. pismih (Kos, Spomenica, 65), ????????????? (Vita Clem., c. 5) in slično s panonsko-slovenskim nazalizmom za adjektiv »sveti«, dočim je češka oblika tega adjektiva svatý. Nadalje papež Hadrijan v svojem pismu, naslovljenem knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju (Vita Meth., c. 8) imenuje jezik Moranov in panonskih Slovencev pod temi knezi z enotnim nazivom »jazyk? vaš?«, v ednini, ne pa v množini, kar znači, da sta bila panonska slovenščina in moravski dialekt smatrana za eden jezik. To je, zdi se tudi jezikovno potrjeno s tem, da imamo tudi na Moravskem skupek št (-žd) v krajevnih imenih (Konopišt, Njemešt). Nazalizem in verjetno isti skupek št-žd govorita za bistveno enakost moravskega in panonsko-slovenskega dialekta. Leta 1848 na 1. vseslovanskem kongresu v Pragi predlaga in zahteva predstavnik Moravanov, da Moravska poleg enakih prav s Čehi ostane, vendarle od njih samostalna, da češki in moravski narod zajamčita sebi državljansko svobodo in enakost narodnosti (Prelog, Slavenska renesansa, Zagreb, 1924, 382 in 375). Druge dokaze gl. sestavljene Maretić, Davni Slaveni, Zagreb, 1898, 143/4. Ni dvomiti, da je po gornjih navedbah tudi od historične strani dovoljno zagotovljena Miklošičeva teza etnične enotnosti Moravanov in panonsko-karantanskih Slovenov-Slovencev.« Miklošič je bil dolgo časa osamljen v svojih stališčih, oziroma s svojo panonsko hipotezo, vendar je pri njej neomajno vztrajal in počasi je postalo jasno, da ima prav, čeprav dandanes takšno stališče še zmeraj nima prave veljave. Najprej se je iz ostrega nasprotnika Miklošičeve hipoteze, pod težo novonajdenih dokazov ob koncu življenja spreobrnil sam Šafarik! Dejstvo, da je postal zagovornik panonizma, je po Šandovem pisanju »že samo po sebi izredno tehten argument za panonsko tezo«. Svoje sklepno panonistično stališče je Šafarik izrazil na sledeči način: »Mislim, da sem dovolj obširno predočil, da je večina najbolj vpadljivih in najbolj udarnih besed ter izrazov, po katerih presojamo razlikovanje glagolice od cirilice, zares dokazljiva pri onih Slovencih, ki so neposredni in najbližji sorodniki nekdanjih panonskih Slovenov, ki so deloma kar njihovi neposredni potomci«. (op. 22) (Šafarik, Glagolitismus etc., pg. 45). Po njegovi smrti je leta 1863 tudi ruski slavist Vostokov v svoji slovnici priznal, da je jezik cerkvenoslovenskih knjig lahko pripadal tudi panonskim Slovencem. Šele po smrti Miklošića se je Jagić, v novejši dobi od 1900/1902, v svojem spisu Zur Entstehungsgeschichte d. Kirch. Slav. Sprache, Denkschriften d. Wien. Ak., Bd 47 (1900/2), I. in II. del, z očitnim hrvaškim domoljubnim, in ne z znanstvenim pristopom, pričel zavzemati za bolgarski oziroma makedonski izvor jezika starocerkvenih spomenikov iz 9. stoletja. Njegovo novo stališče je Šanda strnil tako: »/…/ da se je nek dialekt med Solunom in Carigradom »importiral« v Panonijo in na Moravsko, uvedel s seboj glasovni značaj in gramatične oblike ter svoj določni leksikon, a novemu okolju dovolil marsikake koncesije.« Kljub temu, pa je celo sam Jagić zapisal: »Tako si predstavljam nastanek Cerkvenoslovenskega jezika. Ta je bil in je vse do današnjih dni rezultat kompromisov.« (op. 23) Na drugem mestu iste razprave, pa je Jagić sam in to več let po Oblakovi smrti, direktno in izrecno zapisal, da je njegova makedonska teorija le hipoteza. (op. 24) Šanda ni podrobno navajal odločujočih argumentov Miklošičeve panonske teze z vso dokumentacijo, saj je zapisal, da »so pregledno povzeti v Franc Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, Ljubljana, 1885, str. 62-66«, in se je raje osredotočil na lastno argumentacijo. Jagićevo polemiko proti Milošičevi tezi je zavrgel z naslednjimi besedami: »/…/ da je Jagić res osvetlil nedovoljno prepričevalnost nekaterih neodločilnih panonističnih trditev postranskega značaja, da pa izven filološki splošnohistorični momenti in glavni ligvistični argumenti, gledani iz historičnega in tudi psihološkega vidika objektivne prepričevalnosti odločujejo za Miklošičev panonizem in da ni nobenega niti jezikovnega niti historičnega odločilnega momenta, ki bi že sam zase dokazoval zgolj bolgarsko odnosno makedonsko glavno strukturo jezika starocerkveno slovenskega pismenstva in, ki bi obenem v jezikovnem oziru ne bil izkazan tudi v Panoniji.« Po Šandovem mnenju sta bili vsaj dve tretjini Ciril-Metodovih prevodov, prav mogoče pa celo vsi, izvršeni izven makedonskega jezikovnega ozemlja, za to je bil možni vpliv makedonskega okolja na staroslovenski književni jezik in prevode zgolj začeten in minimalen. Nato je nadaljeval: »Ta tendenca prilagojevanja novemu okolju in dialektu moravsko-panonskemu, ki je odločilna za panonsko-staroslovensko jezikovno strukturo z nekaj eventualnimi makedonizmi v Ciril-Metodovih liturgičnih knjigah, je tako evidentna psihološka nujnost, da o njej sploh ne bi bilo treba govoriti in samo, ker si proti vsaki logiki Jagić zamišlja možnost kake »importacije« daljnega, tujega makedonskega dialekta v moravsko-panonsko okolje, moramo o tem izgubiti nekaj besed. Vsak tujec, ki pride v kraje tujega dialekta, se mora po sili prirode stvari za uspeh svojega dela posluževati dialekta rodu, pri katerem vrši posel, tem bolj pri verski propagandi, ki predpostavlja višjo stopnjo vneme in predanosti. Po domače povedano, če pride dandanes npr. slovenski duhovnik v hrvatsko okolje, kjer so dialekti gotovo zelo sorodni, mora vendarle v govoru in knjigah uporabljati samo hrvaščino in ne svoje slovenščine, pa najsi bi jo Hrvati v celoti še tako dobro razumeli. Vsak rod ljubi najbolj in pred vsemi drugimi le svoj domači rodni govor; tuj dialekt se prostemu narodu, kakšen je bil v Cirilovem času panonsko-moravski, dozdeva čuden, tuj, neumljiv, morda do neke meje tudi spotakljiv oziroma smešen, kar uničuje uspeh propagande. Propagandist mora biti narodu povsem umljiv in domač, tuji izrazi, tuja frazeologija bi bili rodili neumevanje in s tem mlačnost ter nebrižnost za Cirilovo spreobrnitveno delo. Sledi: samo domači, moravsko-panonski dialekt, ne pa daljni, tuji makedonski je mogel biti jezik Cirilovih liturgičnih knjig, ker so bile pisane za Moravane in panonske Staroslovence, ne pa za Makedonce, še manj za Bolgare. Ako se tu izloči vsak partikularistični in nacionalistični predsodek, ki vedno zatemnjuje to prirodno istino, – že Šišić zelo upravičeno toži (Pregled etc., str. 93, opomba) kako v Ciril-Metodovski literaturi »dolazi često na veoma neugodan način do izražaja slovensko-germanski antagonizam«, dostavimo še mi: enostranski narodni partikularizem – potem je že po prostem razumu poleg vseh drugih dokazov iz virov mogoče zastopati samo panonsko staroslovenščino kot bistveno jezikovno strukturo cerkvenih spisov Ciril-Metodove dobe. Ciril gotovo ni imel izrecnega namena postati utemeljitelj vseslovenskega književnega jezika nego le spreobrniti h krščanstvu Moravane in panonske Slovence (kajti s tem svojim narodnim nazivom se že l. 860 listinski imenujejo, kakor kaže izraz Slougenzin marcha po Kos, II., n. 169) s pomočjo knjig v njihovem dialektu. Ako so drugi slovanski narodi uporabljali njegove cerkvene knjige, mogli so jim dodavati svoje bolgarizme, makedonizme, rusizme, a jedro njih jezika je moral vendarle ostati njih panonsko-slovenski dialekt, ker je bil centralen in za jug in za sever in, ker je s fikcijo v književni jezik in z versko-etičnim namenom pokristjanjenja bil dvignjen na višjo stopnjo ter dobil posebno, drugim dialektom nedostajajočo posvečenost, sijaj in avtoriteto. Zato je še zdaj panonska slovenščina v svoji bitnosti ostala cerkveni jezik kot usedlina Cirilovega truda. Vse to je psihološko evidentno in tega nikakršni nasprotni; historično neosnovani Jagićevi sofizmi in enostranske, zgolj filološke hipoteze odnosno fikcije kakega V. Oblaka (s katerimi se nam bo še baviti) ne morejo izpodbiti ali spremeniti.« Po Šandovih raziskavah sta si Ciril in Metod zamislila knjižni jezik v prvi vrsti za Slovene na Moravskem in v Panoniji, kjer sta delovala, prav tako pa sta mislila tudi na to, da bi bil ta izbrani jezik čim bolj razumljiv tudi za druge sosednje Slovene Podonavja in Alp. Po grškem vzoru sta si ga zamislila »kot naddialektičen, literaren jezik na podlagi izčiščenega narodnega govora, kajti preprosti narod ne govori v participijalnih konstrukcijah«. Ciril je bil velik lingvistični talent z veliko jezikovno izobraženostjo in s finim jezikovnim čutom, zato mu je bilo povsem jasno, da je treba za osnovo knjižnega jezika izbrati eno narečje, in seveda je imel prednost osrednji dialekt. Šanda je zato sklepal: »Položaj oziroma razmestitev dialektov pa, ki jo je našel, je bila kakor bo pozneje razvidno, verjetno približno ona, ki jo je z ozirom na celo skupnost jezikovno-književnih pojavov orisal že Miklošič: podonavsko kotlino (Panonijo, Podkarpatje, Potisje, Erdelj) so bili od 5. stoletja dalje s Huni in pozneje z Avari zasedli v več poddialektov razčlenjeni Sloveni s tem, da so prepustili ravnico Potisja svojim manj številnim konjiškim zaveznikom kot glavni rezervat, dasi so bili med njimi naseljeni deloma tudi Sloveni. Med temi je bila skupina rodov, ko so govorili št-ždejevski dialekt in od teh se je oddvojila na jugovzod skupina poznejših bolgarskih Slovenov, na zahod v Panonijo okrog Blatnega jezera pa med Donavo in Dravo skupina, ki je tudi še govorila št-žd, a se že leta 860 listinsko imenovala Slovence, torej dejansko že mnogo prej; na jug pa se je od tistih Slovencev odselila skupina v Makedonijo, kjer tvori še sedaj današnje Makedonce. Tak razvoj je v glavnem potrjen s tradicijo po Nestorjevi kroniki, cap. 3. Severno Donave in na Moravskem je bil razrod Moravanov – Slovakov poddialekta ozko sorodnega ždejevskim Slovencem, a na jug preko Drave do morja in na zahod v Alpe se je izdvojil od njih pred 300 leti drug razrod kajkavsko-čakavskega poddialekta, ki je pod drugimi klimatskimi pogoji govoril č-j namesto št-žd ter uporabljal vprašalni zaimek kaj? (morda nastal iz pron. interr. koje?) in ča? namesto čto-što? Ker je ves ta jugozahodni razrod imel isti naziv Slovenci – slovenski kakor prvotni panonski, je z njimi istega rodu in samo njih odcepek.« Tudi če pustimo vnemar Šandovo mnenje o selitvah Slovenov/Slovencev, ki so dejansko predstavljene v ravno obratni smeri, kot nas prepričujejo danes, in so že samo zaradi tega dejstva same po sebi zanimive, so njegovi sklepi vsekakor pravilni. Dejstvo je, da so bili prebivalci Alp in podonavske kotline vse do Črnega, Egejskega in Jadranskega morja istega rodu, da so imeli isto narodno ime Slovenci ali Sloveni (ženske so bile v obeh primerih nedvomno Slovenke) in so govorili isti slovenski jezik, ki se je, tako kakor tudi danes, že takrat delil v več narečnih skupin in seveda tudi narečij. Skupno poreklo panonske staroslovenščine, kakor tudi moravskega in noriškega (karantanskega) narečja dokazuje tudi vsem skupen nazalizem. Izbor knjižnega dialekta je pri celotni narodnostni skupini takratnih Slovenov ob srednji Donavi lahko temeljil le na osrednjem dialektu, to pa je bilo edino narečje staroslovenščine v Panoniji. »Na sličnih centralnih podlagah so se ustvarjali in mogli ustvarjati vsi književni jeziki: nemški v središču ob meji južno- in srednjenemških dialektov, italijanski od osrednjega florentinskega, francoski iz središčne pariške Ile de France, španski iz osrednjega kastilskega in tako tudi staroslovenski iz centralne panonske staroslovenščine. Poleg tega tehtno opozarja Milklošič, da je sedanja bolgarščina od staroslovenščine med vsemi slovanskimi jeziki v celoti najbolj oddaljen (Altslov. Formenlehre, 1874, Uvod, 6) in da sta bila to že v 9. stoletju različna jezika (»verschiende Sprachen«, ib. Uvod, 7), nadalje, da se staroslovenščina nikoli ni imenovala »bolgarski« jezik (ib., Uvod, 10).« Po Šandovem mnenju je Ciril, duševni vodja celotnega početja, spoznal, »da je tudi moravski dialekt le periferičen in kot tak neprimeren in nepraktičen za cerkvene knjige, ki jih je nedvomno namenil ne le Moravanom nego čim širšemu mnoštvu sosednjih Slovenov«, ko je bival pri knezu Koclu. Predpostavljal je, da je v času več kot enoletnega bivanja pri knezu Koclu v slovenski knjižni jezik, ki je temeljil na panonski narečni skupini, prevedel vse ali pa vsaj večino cerkvenih besedil, ker so le v njej ohranjeni, ne pa v moravskem narečju. Celo Šafarik (Glagolitismus etc., 46-47) je ugotavljal, da prvi staroslovenski teksti »nimajo, ali pa imajo zelo malo« specifičnih moravizmov. (op. 25) Panonska staroslovenščina je bila zanj važna tudi zaradi jezikovnega dostopa k Dalmatincem, kjer so istotako bili Slovenci glavno jedro naroda nasproti maloštevilnemu, vladajočemu sloju, t.i. Croatov. Prav tako je Šanda menil, da se iz Jagićevega pisanja zaznava nekakšna čudna, vseprisotna averzija proti Slovencem, v svoji antipanonistični polemiki pa se celo »bori« na nekak sofističen način: »imputira in pobija trditve, ki niso postavljene ali pobija dele trditev z videzom, kakor da je ovrgel njih celoto«. Tako je Jagić iz globoke nenaklonjenosti Slovencem, celo Nemcem na ljubo, koroške Slovence, obsodil na skorajšnjo narodno smrt. Po drugi strani pa se je trudil ovreči avtoriteto že pokojnega Miklošiča, katerega učenec in neposredni naslednik je dejansko bil. »Vse to ga je v njegovem sofističnem slogu zavedlo s pota hladnega, objektivnega, breztendenčnega iskanja znanstvene resnice, uslužnega obenem političnim imperialističnim koncepcijam nemških vlad in znanstvenikov, ki jim je bolgarsko-makedonska teorija bolje sodila v politični koncept. Tako je staroslovensko vprašanje zagazilo v nelogično in neprirodno zagato, iz katere se zdaj s težavo rešuje.« Kljub temu sta v času, ko je Jagić še živel, ruski profesor Ljapunov iz Harkova, ter nizozemski slavist Wijk (ta je svojo Gramatiko objavil po Jagićevi smrti, leta 1931), že zmanjšala polni obseg makedonsko-bolgarske teorije o izvoru staroslovenskega knjižnega jezika in sta ponovno na več mestih vrnila koncesije panonizmu. Ti pisci, kakor tudi Vondrak in drugi, niso hoteli uporabljati naziva »starobolgarski« niti »staromakedonski«, temveč so se raje držali označbe »starocerkvenoslovanski« jezik. Seveda je tudi takšno poimenovanje povsem neupravičeno in obenem tudi napačno, kajti gre za tipični anahronizem. Šanda je v zvezi s tem zapisal: »Po vseh gornjih dokazih je pač očividno in bi moral vsak slavist, ki hoče biti objektiven, priznati, da je svojemu izvoru primeren za staro glagolsko književnost samo Miklošičev naziv staroslovenski, a za Brižinske spomenike, karantansko-staroslovenski odnosno staroslovenski karantanske redakcije ali razrečja brez pridržka, kajti niti se št-ždejevske oblike v njej dajo vzdrževati kot bolgarski ali makedonski import niti da so Cirilovi carigrajski poskusi nedvomno omembe vrednega vpliva. Drugih veljavnih argumentov za makedonizem pa ni (zavrnitev Oblakovih gl. spodaj).« Šanda je svojo argumentacijo za panonizem razdelil na direktne in indirektne dokaze. Direktne ali neposredne dokaze za panonizem je nadalje razvrstil v pet sklopov, indirektne ali posredne dokaze pa v štiri sklope. Neposredni dokazi za panonizem oziroma za panonski staroslovenski jezik, ki je postal temelj staroslovenskemu knjižnemu jeziku 9. stoletja, so po profesorju Šandi naslednji: 1. neposredni dokaz: je t.i. ontološki, kar pomeni, da gre za načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti nečesa, v tem primeru slovenskega knjižnega jezika 9. stoletja; gre za notranjo nujnost prilagoditve in naslonitve na jezik domače osrednje panonsko–slovenske dežele, o katerem je podrobno pisano zgoraj; 2. neposredni dokaz: v Panoniji se je govoril skupek št-žd, ki je neizpodbitno ugotovljen in utrjen, s tem pa tudi, da je jezik cerkvenih knjig Ciril-Metodovske dobe panonska staroslovenščina. Madžari so prevzeli slovenske izposojenke kot so npr. moštoha, pešt, palašt, rožda, itd. Prav tako predstavlja direktni dokaz tudi ime Pešta kot krajevni naziv, ki so ga ustvarili panonski Slovenci; 3. neposredni dokaz za panonizem predstavljajo slovenske izposojenke z nazalnimi vokali v madžarščini, kar je druga veleznačilna posebnost jezika Ciril-Metodovskih knjig (korong:krog, munka:moka, pentek:petek, rend:red, itd.). To je spet dokaz, da je v starocerkvenem slovenskem jeziku izkazana značilnost – nazalna izgovorjava – bila lastna tudi panonsko-slovenskemu, s čimer je ta od nove, druge strani dokazan kot podlaga staroslovenskih knjig. V podkrepitev temu je dodal pregled slovenskih krajevnih imen z nosnikom v srednjem veku; 4. direktni dokaz je uporno-trdovratni 350 letni boj dalmatinsko-slovenskih glagoljašev za službo božjo v narodnem slovenskem jeziku po Metodovi smrti in izgonu narodnih duhovnikov iz Svetopolkovega Slovenskega kraljestva tudi v Dalmacijo, vse dokler papež Inocenc IV. leta 1248 ni dovolil enakopravnosti slovenske liturgije z latinsko. Taka nepopustljiva in vztrajna borba je mogoča samo za nekaj, kar predstavlja narodno svetinjo, narodno pridobitev prvega reda, v tem primeru lastni narodni knjižni jezik, kot osnovo narodne kulture in narodne časti; 5. direktni dokaz so naši Brižinski spomeniki zaradi svoje jezikovno najbližje sorodnosti s staroslovenskimi besedili, kar je ugotovil najpristojnejši slavist v staroslovenski problematiki Miklošič. Za dokaz panonizma moramo iz dejstva te najožje jezikovne sorodnosti samo izvesti pravilni zaključek: ker so torej, obratno, Ciril-Metodovski teksti jezikovno najbližje sorodni našemu karantansko-slovenskemu jeziku Cirilove dobe, sledi nujno, da jezik Ciril-Metodovskih knjig ni in ne more biti makedonsko-slovenski niti bolgarski, temveč le karantansko-slovenskemu najbližje narečje istega ozemlja, to pa je prav panonska staroslovenščina in njeno moravsko-slovaško sonarečje iste št-ždejevske in nazalne skupine. Indirektni ali posredni dokazi ne dokazujejo direktno panonstva jezika besedil iz 9. stoletja, temveč le njih nujno lokalizacijo v Panonijo, oziroma na Moravsko. Tudi ti dokazujejo, da so lahko bila besedila spisana samo v Panoniji in na Moravskem, ne pa v Bolgariji, ali kje drugje. Vrednost teh posrednih dokazov za panonizem je prav tako pomembna, kot neposrednih, le da je pot do njih drugačna. Posredni dokazi po profesorju Šandi so sledeči: 1. Indirektni dokazi iz latinizmov, germanizmov, jezikovnih panonizmov in slovenizmov v staroslovenskih besedilih, pri čemer so mišljene tujke v njih, ki so bile privzete za prvi dve skupini iz latinščine in nemščine v takratni obliki. Označb jezikovni panonizem in slovenizem pa se tudi ne sme preozko pojmovati, kajti jezik se razvija po dobah in zato bi bilo nesmiselno izločiti iz tega okvira besede, ki so obenem praslovenske ali pa v drugi obliki skupne tudi drugim. Latinizmi naj bi bili npr. križ? (crux), m?ša (missa), ol?tar? (altare), pogan? (paganus), kalež? (calix), k?motr? (compater), germanizmi pa npr. buk? (buoch), pop? (phaph), sreda (Mittwoch), cr?ky (chiricha) itd. Te posamične tujke v staroslovenščini, so mogle biti sprejete v jezik zgolj v stiku z nemško državo in posledično torej le v Panoniji-Moravski, ne pa npr. v Makedoniji ali Bolgariji. S tem dokazujejo, da so mogle biti staroslovenske knjige spisane samo v širšem panonskem območju, iz česar po ontološkem direktnem dokazu nadalje nujno sledi, da je mogel biti jezik panonskih glagolskih besedil v osnovi samo panonska staroslovenščina, ne pa takratna makedonščina. Enako velja tudi za posredne dokaze iz jezikovnih panonizmov in slovenizmov v najstarejšem glagolskem slovstvu. Gre za besede, ki so znane in domače, oziroma značilne samo za panonsko oziroma slovensko ozemlje, deloma tudi še dandanes. Okrog 80 takih panonizmov je zbral in ocenil Šafarik v svoji apologiji panonizma z naslovom: Über den Ursprung und Heimat des Glagolitismus, (Praga, 1858). Tem posrednim dokazom se pridružujejo slovenizmi in sicer besedna skupina debla res- (resnoba=resnica, resnotiv?n, sk?rb?n, glagolske sestavljanke s predlogom vy-, s pomenom slovenskega predloga iz-, ki se nahajajo v Brižinskih spomenikih (vygnan=izgnan) ter še danes v slovenskem koroškem in v benečanskem narečju. So pa že med Šafarikovimi panonizmi za Slovence značilne besede kot lokva, otok, tepsti in druge. Jezikovni panonizmi so dokaz v dvojnem oziru: prvič dokazujejo umestitev glagolskega slovstva samo v Panonijo, drugič pa tudi le njeno staroslovensko in ne makedonsko jezikovno obeležje. 2. Miklošičev indirektni dokaz panonstva najstarejših glagolskih spomenikov Miklošič je dokazal, da so najstarejši glagolski spomeniki morali nastati v Panoniji-Moravski, ker imajo le oni starinske jezikovne oblike, in v njih ni vplivov takratnega bolgarskega, srbskega, ali ruskega narodnega jezika. Ker velja zanje panonska krajevnost, je s tem po ontološkem dokazu izpričan kot njih jezik panonska staroslovenščina, kot prvinski temelj glagolskega cerkvenega slovstva. 3. Tretji indirektni dokaz iz panonske lokalizacije Sinajskega euhologija Vondrák je dokazal besedilno odvisnost Sinajskega euhologija, glagolskega molitvenika – od regensburške emeramske spovedne molitve, kar je očiten dokaz za panonsko umestitev tega spomenika. Spovedna molitev predstavlja starocerkveno slovensko predelavo moravsko-panonskega prevoda emeramske spovedne molitve in je v tesni povezavi zlasti s tretjim Brižinskim spomenikom. Ko pa je dokazana besedilna odvisnost delov tega euhologija od emeranske molitve, katere starejši in edino v poštev prihajajoči rokopis je nastal v letih 828-876, je tudi dokazano naslednje: - prvič, da segajo molitve euhologija v najstarejšo dobo glagolskega slovstva in - drugič, da besedilo ni moglo nastati na makedonsko-bolgarskih, temveč samo na panonskih tleh, ker so bila zgolj le-ta v dotiku z nemškim kulturnim središčem v Reznu/Regensburgu. Profesor Šanda je besedilo ene molitve tega euhologija preučil v jezikovnem oziru, in ugotovil, »da najdemo skoro popolnoma ustroj in slog ter besede novoslovenskega jezika, z le majhnimi posebnostmi stare dobe, tako da se zdi, kakor da bi poslušali molitev v kaki cerkvi sedanje Slovenije brez kakega tujega neslovenskega značaja. Jezik enega najstarejših glagolskih tekstov je torej domala enak novoslovenščini!« V podkrepitev temu dokazu je objavil molitev, ki je bila sicer natisnjena v Sketovi Staroslovenski čitanki za 8. razred gimnazije, (1894, str. 116-120, št. 11) s pojasnilom tedanjih starejših izrazov v oklepaju. 4. Četrti indirektni dokaz – nemakedonska, moravska lokalizacija Kijevskih fragmentov Ta spomenik iz najstarejše dobe glagolskega slovstva ima panonski nazalizem, toda nima skupka št-žd, namesto njega pa ima sistematično češki skupek c-z (noc-rozen, namesto nošt-rožden). Izkazuje tudi tendenco rabe sestavljenih perfektov (»iže jesm? v?zeli«) ter tipične slovenizme resnotiv?n? in skr?b?n, zato je nenavadno blizu karantanski staroslovenščini. Celo Jagić je ta spomenik imenoval »staroslovenski jezik v njegovi najstarejši in najčistejši obliki, le malo spremenjen z nekaterimi moravizmi«. (op. 26) Ta spomenik je posledično moral nastati ob češko-moravsko-karantanski meji, kamor je še segal vpliv takratnih salzburško-karantanskih nadškofov. Prav zanje pa je po podrobnih rodoslovnih preiskavah profesor Šanda, zaradi njih skupnega praočeta grofa Vitogoja Admontskega iz leta 859, predpostavil očitno slovensko pokolenje. Prav zato bi lahko posledično dopuščali v mogočih mejah izven latinske liturgije tudi staroslovenske cerkvene tradicije in knjige. Po Šandovem mnenju bi zato Slovenska akademija morala na novo izdati vsaj Zografski in Marijin četveroevangelij, Euhologij in Kijevske fragmente v transkripciji z latinico. Nemakedonska umestitev nastanka Kijevskih fragmentov je po ontološkem dokazu z gotovostjo dokazala panonsko staroslovenščino kot jezik tega slovstvenega spomenika. Šandova zavrnitev Oblakove makedonske hipoteze o izvoru staroslovenskega jezika Profesor Šanda se je v svoji študiji korenito lotil zavračanja trditev slovenskega jezikoslovca Vatroslava Oblaka (1864-1896), učeneca Vatroslava Jagića, ki je po učitečljevem naročilu napisal t.i. makedonsko hipotezo o izvoru staroslovenskega jezika (Zur Würddigung d. altslovenischen, Arch. f. slav. Philologie XV., 364). O tem je Šanda zapisal: »V. Oblak igra v filološki antipanonistični Jagićevi zaroti (Miklošič je umrl 7. marca 1891, že jeseni istega leta potuje Oblak, ki mu je Jagić priskrbel štipendijo, v Makedonijo!) vlogo njegovega, v prvi boj poslanega izvidnika. Imel je kot prvi napadalec na Miklošiča, ki je izšel iz slovenskega naroda in za njegovo slavo delal celo življenje, poseben, v nekem oziru herostratičen položaj: Murko v svojem spisu o njem poroča, ib. 60, da se je slovenščine dobro naučil, šele kot dijak celjske gimnazije (videz je torej, da po prepričanju staršev ali prednikov tudi sam ni bil vsaj v šolski dobi v srcu slovenskega narodnega prepričanja) in, ib. 58, da je slovenskim srednješolskim profesorjem dal za slavista monstruozni nasvet, da »naj opustijo pouk staroslovenščine« (kar je za slovensko čast in vzgojo temeljni predpogoj!!) in da se jih stara cerkvena slovanščina v pouku slovenščine »nič ne tiče«.« Oblak se je pri obravnavanju razvoja staroslovenskega vprašanja postavil na dotlej neznano stališče. Tako stališče je profesor Šanda označil sledeče: »– takrat najnovejše čudo v razvoju staroslovenskega vprašanja: – rešiti ga hoče izven in brez ozira na občo zgodovino, češ, etična pripadnost staroslovenskega liturgičnega jezika naj bi se določevala samo in zgolj iz lingvističnih in ne tudi iz občehistoričnih vidikov (»daß es da auf sprachliche und nur auf sprachliche Gründe ankommt«)«, kar pomeni vdor nesmislov, antirazuma in zanikovanje znanstvenosti v reševanju staroslovenskega vprašanja. Staroslovenskega vprašanja nikakor ni mogoče rešiti izolirano, samo z vidika jezikoslovja, temveč le v prepleteni povezanosti z zgodovino in z drugimi znanstvenimi disciplinami – torej večpanožno ali multidisciplinarno. Še celo lingvistika sama temelji na splošnih zgodovinskih dejstvih, zato je nemogoče reševanje staroslovenskega vprašanja brez upoštevanja le-teh. Pravzaprav celo »levji delež njega reševanja pripada obči zgodovini Podonavja in balkanskega polotoka in končna rešitev je le v skladnem proučevanju obeh«. Vidimo torej, da je profesor Šanda k opisani problematiki pristopal trezno, dobro premišljeno, široko odprto in nedvomno pravilno, ob tem pa tudi s strogega znanstvenega stališča precej bolj funkcionalno in primerno, kakor to še dandanes počne velika večina znanstvenikov v Sloveniji. Enako velja za Oblakova dokazovanja iz vokalizma. Nemogoče je da se vokalizem »uporablja kot stringenten za dokazovanje makedonizma, ker so zaradi tisočletne razdalje v času in prostoru nepreračunljive možnosti tujih vplivov in jezikovno neopredeljivih slučajnosti ter klimatičnih delovanj na artikulacijo. Iz takega gradiva se ne da kovati neomejeno nujnega dokaza proti panonizmu, ki bi v tem kaj dokončno odločil, ko je vprašanje panonizma bolj sestavljeno in odvisno od tolikih drugih činiteljev.« Oblakovo prizadevanje, da podere Miklošičev povsem drugače utemeljeni panonizem, je po mnenju Šande tudi dalo vtis pristranske subjektivnosti in osebnega interesa, usmerjenih proti takrat umrlemu velikanu slavistike. Kar se tiče skupkov št-žd, je potrebno predhodno ugotoviti temeljno dejstvo, da makedonsko-solunski dialekt, v katerem bi naj bila Ciril in Metod kot Solunčana po Oblakovi makedonski teoriji pisala svoje liturgične knjige, danes nima skupkov št-žd, razen redkih izjem, ki pa lahko prestavljajo tudi vpliv nekdanje bolgarske dominacije in posledično ničesar ne dokazujejo v prid makedonski teoriji. Poleg tega po Šandovih raziskavah Makedonci, kljub nekaterim bolgarskim jezikovnim vplivom, ki so posledica nekdanje bolgarske zasedbe, in novejših srbskih jezikovnih vplivov, »niso niti po jeziku niti po svojem narodnem značaju, … niti Srbi niti Bolgari«, temveč so »po svojem zgodovinskem izvoru in po nekaterih jezikovnih kriterijih današnjim Slovencem najbližje soroden lasten narod, ki ga že Miklošič ne šteje k Bolgarom«. Na drugem mestu je zapisal, da so »današnji Makedonci isti narod s Slovenci in so govorili prvotno isti jezik z njimi, ker so potekli iz iste osrednje skupine Slovenov ob izlivu Drave in Save«. Nadaljevanje Šandovih ugovorov zoper Oblakovo hipotezo navajamo v celoti: »Kot nadaljnji argument za makedonsko hipotezo navaja V. Oblak, da je št-žd madžarskih izposojenk bil privzet verjetno v pokrajini proti Tisi in stari Daciji, ne pa v Panoniji, kjer da imamo krajevna imena, ki ne kažejo na št. Rečeno je zgoraj, da je št-ždejevski dialekt bil uničen po Madžarih in da so sedanji stanovalci tamkaj poznejši naseljenci. Vpliv iz bolgarskega Potisja je bil že zgoraj zavržen kot zgodovinsko nemogoč o priliki Jagićeve argumentacije. Toda prav značilno je, da Oblak o tej priliki povsem zamolči važni propanonistični dokaz krajevnega naziva Pešt!! Prav tu je točka, kjer se vidi Oblakova pristranskost in nedovoljna zgodovinska poglobitev v tem vprašanju, ker predpostavlja, da so Bolgari takrat imeli svoje državne meje že ob Donavi pri Pešti. Videti je, da je Oblak pod vplivom one dobe, ko je po Miklošičevi smrti leta 1891, iz njegove globoko premišljene in podkrepljene zgolj znanstvene panonistične teze nastalo politično vprašanje, kakor je izrekel že Šišić (Pregled etc., str. 93, op.) in je tudi v slavistiki zavladala hipnoza politično barvane makedonske teorije: kakšno novo slovensko historično kulturno središče sredi države in celo na Madžarskem v bivši Panoniji je bilo dunajski nemško-madžarski politiki napoti, treba ga je bilo odstraniti v daljno Makedonijo izven avstrijskih meja! In tako je zlasti Oblak pod Jagićevo inicijativo in zaradi nedovoljnega poglabljanja v historična dejstva zavedel staroslovensko vprašanje s pomankljivo analiziranimi, a na videz frapantno verjetnimi zaključki na stranpoti, ki se upirajo zdravemu razumu in imajo stalni pečat prisiljene umetničenosti.« Nazadnje je profesor Šanda v strnjeni obliki o Oblakovih makedonskih raziskavah, z ozirom na Miklošičevo panonsko tezo, sklenil: 1. »Oblakovi rezultati niso in po bistvu stvari ne morejo biti nikakšen dokaz proti panonski tezi in nje pravilnosti v ničemer ne menjajo. Kajti tudi če bi vsa sedanja Makedonija ne le eno edino selo Suho, solunske okolice, imela vse karakteristične jezikovne znake najstarejšega glagolskega knjištva, bi iz tega logično mogla izhajati le opravičena predpostavka (ne še dokaz, ker je po času in prostoru razdalja prevelika in historično nedokumentirana), da je v Makedoniji in Panoniji živel isti narod in govoril približno isti jezik, – ne pa, da je Ciril importiral in narinil solunsko-makedonski dialekt panonskim Slovencem za svoje glagolsko knjištvo, kajti precejšnje dialektične razlike bi se zaradi velike razdalje in časovne odmaknjenosti za ca. 300 let vendarle morale nujno predpostavljati. Dejansko pa so sedaj po priznanju samega Oblaka št-ždejevske oblike samo redke izjeme, ker cela Makedonija razen teh izjem ne govori št-ždejevskega dialekta v teh skupkih. 2. Jezikovne sličnosti sela Suho, kolikor jih je, s št-ždejevskim dialektom, so z ozirom na celo Makedonijo samo sporadične in poleg tega še v bližini bolgarske meje iz česar sledi kot naravno, da so te jezikovne sličnosti vse ali po večini samo bolgarska svojskost odnosno bolgarski vpliv. Jezikovno vplivanje takrašnjega bolgarsko-slovenskega dialekta na panonsko staroslovensko knjištvo so pa iz historičnih razlogov razen sporadičnih bolgarizmov v celoti nemogoča. 3. Sporadične jezikovne sličnosti sploh nikjer in nikdar ne predstavljajo kakega dokaza v pravem znanstvenem smislu tega pojma. 4. Vsa Oblakova dokazovanja v stsl. vprašanju kažejo subjektivno enostranski predsodek proti panonski tezi in morajo biti šele ponovno overjena, tako da tudi kot take sporadične poedinosti morda izpadejo iz argumentacije. Kažejo tudi nezadostno vsestransko poglobljenost in v nekih ozirih mladostno nezrelost. In slednjič, ker Oblak v svoji mladostni prvotno ni obvladoval slovenskega jezika in se je mu šele pozneje priučil in ker se je uprl proučevanju staroslovenščine na srednji šoli (gl. zgoraj Murkove podatke), tudi v narodnostnem oziru njegovi podatki niso zanesljivi oziroma so kakor Jagićevi pod vplivom nemško-avstrijske politike. 5. Oblakova makedonska preiskovanja sploh niso vseobsežna in vsestranska, ker mu je takrašnja turška oblast v Makedoniji, ki ga je smatrala avstrijskim ogleduhom, preiskave ovirala in prepečevala. Vse to izključuje, da bi Oblakovi makedonski rezultati predstavljali kak resen protipanonistični argument, še manj kak realen dokaz proti panonsko-staroslovenski tezi. Oni so samo doneski za razčistitev položaja v stsl. vprašanju.« Glede na vse navedene Šandove ugovore zoper makedonsko (bolgarsko) hipotezo o izvoru staroslovenskega jezika, bi torej moralo sodobno slovensko jezikoslovje na novo in predvsem celovito prevrednotiti vsa danes znana dejstva in znova dodobra preučiti Miklošičevo hipotezo, ki je bila očitno zavržena po krivici in zaradi političnih vzrokov, ne pa zaradi kakšnih tehtnih znanstvenih argumentov. Razsežnost kajkavskega ozemlja po jezikovnih in historičnih virih V drugem delu svoje študije je profesor Šanda pisal o nekdanjih razsežnostih slovenskega ozemlja glede na zgodovinske in jezikovne vire. V Ciril-Metodovi dobi (9. stoletje) so po njegovih raziskavah Slovenci tvorili izoblikovano narodnostno enoto širše vrste, ločeno v tri narečne skupine: moravsko-slovensko (na drugi strani reke Donave), karantansko-slovensko in št-žd-jevsko panonsko-slovensko, od katerih naj bi moravska in karantanska verjetno tvorili še tesnejšo podenoto. »To enoto so jezikovno tvorili približno tako, kakor sedaj pri Slovencih koroški, štajerski in krajnski poddialekti tvorijo višjo enoto novoslovenskega knjižnega jezika.« Iz nadaljevanja pisanja v njegovi študiji pa je razvidno, da bi lahko govorili tudi še o četrti narečni skupini, imenovani dalmatinsko-slovenska. Zahodni in južni sosedje št-žd-jevskega dialekta so bili t.i. Kajkavci, pravilneje Bezjaki ali bezjaški Slovenci, ki so dejansko sodili v panonsko-slovensko narečno skupino. Z govorci slovenskega panonskega št-žd-jevskega narečja so se stikali »nekje blizu pri Blatogradu, ki je bil še središče št-žd-jevske panonske slovenske književnosti; na jugu Blatnega jezera je razmejitev hipotetična, morda sredi med njim in Dravo. To zavisi v glavnem od zgodovinskih poročil kompaktne naselbe Kajkavcev v srednjem veku.« Poglavje govori prav o njihovi etnični pripadnosti. V obdobju od 9. do 13. stoletja, pred vpadi Turkov v slovenske dežele, so se bezjaški Slovenci razprostirali južno od reke Drave vse do reke Donave. Današnji Vukovar, se je npr. v zgodovinskih virih imenoval Volkovo, kar kaže na povsem slovenski izvor imena, ki so mu ga lahko dali le slovenski prebivalci. Tako je npr. v darovnici ogrskega kralja Andreja II. napisani v latinskem jeziku, iz leta 1220, navedeno »comitatu de Wolkou« (op. 27), Volkovski knez Tomaž pa je v listini istega kralja iz leta 1221 imenovan »Thoma de Wolkou«. (op. 28) V listini slovenskega vojvoda Kolomana iz leta 1234, v kateri daje pravice in svoboščine Virovitici, je naveden Jurij, knez Volkova (»Georgii comitis de Wolko«). (op. 29) V nadaljevanju svojega pisanja profesor Šanda navaja celo vrsto zgodovinskih virov, oziroma listin, na podlagi katerih dokazuje obširnost naselitve Slovencev. Zlasti zanimiv je njegov opis Slovenije na podlagi enega ključnih zgodovinskih virov o Slovencih iz 9. stoletja, t.j. Conversio de Bagoaorum et Carantanorum. V tem viru se Karantanija in inferior Pannonia, pod čemer moramo razumeti poznejšo Koclevo vojvodstvo, uvrščata pod višjo enoto Sclavinio – Slovenijo in sta torej jezikovno dela ene skupine. Kocleva država torej jezikovno sodi h Karantanski Sloveniji, ali še pravilneje: karantansko vojvodstvo in Koclevo panonsko vojvodstvo skupaj tvorita višjo enoto (kraljestvo?) z imenom Slovenija/Sclavinia. Že v viru iz konca 8. stoletja (l. 799) se Karantanija in njene krajine ob Dravi, vse do Donave, združujejo pod enim pokrajinskim škofom Teodorikom, saj njihovi prebivalci govorijo isti jezik. Karantanija je tudi listinsko imela sinonimni naziv Slovenija/Sclavinia (Kos II., n. 248 za l. 878: »Carantaniae Sclaviniaeque regionis«, kjer – que pomenja »ali«). Iz besed regesta: »sicut pridem Virgilius fecit«, se da po Šandovem prepričanju sklepati, da se je Panonska Slovenija že pred zmago Karla Velikega nad Obri (791 in zatem še 795/796), torej tudi za časa Virgilija (ta je postal solnograški škof leta 749 ali 755, umrl pa je 27. 11. 784) štela kot jezikovna enota s Karantanijo in torej to ni bila le posledica Karlove osvojitve. Da je ta Panonija vsekakor bila povezana s Karantanijo sta menila tudi Dümmler in Pirchegger, ki sta panonske kneze imenovala slovenski knezi (»slovenische Fürsten«). Enako je tudi Huber imenoval Sisek »nekdanje glavno mesto panonskih Slovencev« (»die ehemalige Hauptstadt der panonischen Slovenen«), Braslava »knez Slovencev med Dravo in Savo« (»Fürst der Slovenen zwischen Drau und Sau«), Mühlbacher pa je Pribino imenoval »slovenski knez Pribina« (»den Slovenenfürsten Pribina«). »Pa tudi še iz sledečega razloga se mora predpostavljati, da so Slovenci zahodne Panonije (Kajkavci in oni okoli Blatnega jezera) nedvomno oni, ki so predniki današnjih Slovencev: kajti naravno je, da so Avari kot konjeniški narod prebivali na ravnicah okoli Donave in Tise, a Slovenci, ki so po odhodu Langobardov naseljevali današnjo Slovenijo, da so izhajali iz zahodnih plemen, ki so bili alpskim krajem najbližji. Kajkavci in Kocljevi Slovenci so torej nedvomno direktni predniki današnjih Slovencev. Spomin na narodnostno enoto karantanskih in panonskih Slovencev ima tudi madžarski vir 13. stoletja Anonymus Belae, ki pravi, da so si Madžari v prvem naletu podvrgli »Carontani«, pod čemer se more misliti samo na panonsko Slovenijo kot del Karantanije (cf. Krones, Grundriss d. oest. Gesch., 1882, pg. 186).« Prav tako na podlagi listinskih dokazov je profesor Šanda dokazoval, da se je Pribinovo in Koclevo kneževstvo ali vojvodstvo razprostiralo vse do rečice Volke (Valchau). Pri tem se je skliceval na hrvaškega zgodovinarja Šišića, ki je dokazal (Šišić, SNV, 343), da je rečica »Volko alio nomine Lysniche«, sedaj imenovana Sloboština, ki teče med Jasenovcem (nekdaj Jesenovec) in Slavonsko Požego (nekdaj Slovenska Požega) iz okolice Lipika in Pakraca proti jugu v pritok Save, kar v temeljih daje Pribinovi in Koclevi državi povsem drugačen, mnogo večji obseg, to dejstvo pa je vsekakor potrebno upoštevati tudi pri raziskovanju poznejše zgodovine tega področja. Na podlagi zgodovinskih in jezikovnih virov oziroma listinskih dokazov je profesor Šanda prišel do naslednjih izjemno zanimivih, ter za zgodovino Slovencev zelo pomembnih ugotovitev in dejstev glede pripadnosti stare ali izvirne čakavščine, oziroma čakavskega dialekta k slovenščini: »Tu pa je očividno, da se v vseh točkah kaže le pripadnost čakavščine h kajkavščini kot njenega poddialekta. Večina kajkavsko značilnih slovničnih oblik daje čakavskim tekstom sploh kajkavski značaj, ki jih povsem ločuje od štokavščine, kar bo pritegnil vsakdo, komur je za resnico. Kajkavski značaj imajo v čakavskih tekstih: slovenska dvojina v deklinaciji (dva siromaha), pri pronom. (naju, vaju), pri glagolu (dva sta drugovala); gen. pl. m. infem. (vetrov, rožic); dat. sing. fem. na –i (veliki ženi, namesto velikoj); dat. pl. m. in f. na –om in – am (brodarom, suzam); lok. sg. na –i (veliki ženi, na sviti); lok. pl. na –ih –ah (u vrućih željah); instr. sg. f. na –u m. slov. –o (stu zemlju); instr. pl. na –mi –ami –i (s vrućim uzdasi; gen. sg. in dat. sg. –ega –emu (m. –oga –omu); komparativ na –ši (vekši); num. multipl. na –krat (trikrat); pron. indef. ves, vsa, vsi, vsaki; p. rel.: ki; part. prs na –e (stojé); part. perf. na izgovorjeni – l na koncu (vidil), kar daje takrašnji Dalmaciji in Dubrovniku izgled zagorsko-kajkavskega narečja iz okolice Zagreba; imperat. 3. sg. (budi: neka bude); supin (je prišlo spat).« V nadaljevanju svojega pisanja je to še nadalje pojasnil in utemeljil na podlagi ohranjenih besedil na obširnem področju od Dubrovnika do Senja: »V ostalih točkah se sličnost sedanjih kajkavskih in čakavskih značilnosti nadaljuje: dovršnik v prs. s futurnim pomenom, imperativ v odvisnih stavkih, značilne fonetične enakosti (dj >j: meja, šč m. štoka. št: dopuščeno, značilno kajkavsko mehčanje: v oblaceh, druzim in ohranjevanje krajnega –l pri part. perf., iz vsega tega izhaja, da dobivajo čakavski teksti skoro povsem kajkavsko lice; slovenske so zlasti posebnosti besednega zaklada, predvsem take, ki jih v Dubrovniku ne pričakujemo (glej seznam spodaj, najznačilnejše so: grem, vem, dem, ter, truden, več, spiš, zaman, človek, moreš, čigav, pridem, najdem, pojdem, iskati, vrag, obljubiti, spominati se, osel, premagati, dni, pojem, vprašati, itd., itd.). Vsakdo more videti, da ta uporaba sedaj slovenskih besed v Dubrovniku ne more biti le slučajna, nego mora imeti mnogo globlje vzroke, kakor jih ima enako tudi slovenski duh izražanja v deminutivih: u travici, u zeleni, drobna ruža, diklica, pridrage moje sestrice, vjetric, vince zagrije, itd.). Vse to je seveda povsem razloženo po kompaktnem sosedstvu oziroma direktni zvezi ozemlja čakavščine s kajkavskim dialektom, – a še mnogo več: z istimi oblikami se spet dokazujejo iste oblike, isti duh pa sega mnogo dlje in globlje, on predstavlja isto poreklo, isto miselnost, torej prvotno isti rod. Iz te teritorialne povezanosti sedanjega kompaktno čakavskega ozemlja severno in vzhodno Senja (Čakavci v južni Istri tu ne štejejo, ker so poznejši naseljenci od ca. 15. stoletja dalje, cf. Rešetar, IA XIII., 170, 172, 173) z ozemljem Kajkavcev izhaja tudi še poseben dokaz, da so Čakavci izšli iz Kajkavcev kot njih razrod s poddialektom iz kajkavščine. Ker so se na kopni zemlji Čakavci kot kompaktna skupina ohranili do danes le okrog Senja in le v dotiku s Kajkavci, je to znak, da je prav tu bilo njih jedro in da so tu avtohtoni, dočim so Štokavci tu le doseljenci. Poreklo Čakavcev pa moramo izvajati iz le tipične avtohtone okolice, a to so samo Kajkavci, samo pri teh so se mogli tudi Čakavci obdržati zaradi tega, ker so iz njih kot glavnega jedra izšli. Njih, Čakavcev, asimilacija od vzhodne strani na zahod, se je morala tu nehati, ker je zadela ob stržen njihove bitnosti. To pa znači, da so Čakavci prvotno Kajkavci.« Trditev, da je čakavščina res le dialekt kajkavščine, je moč najenostavneje preveriti s preučitvijo ustreznih besedil, npr. Lucidarja iz Poljančeve antologije, glagolske čakavske pridige proti Judežu Iškarjotu iz Jagićevega Arhiva XIII, ali Daničićeve Istorije oblika. Na prvi pogled je očitno, da ne gre za štokavščino, temveč za narečje, ki je očitno sorodno s kajkavščino oz. pravilneje z bezjaško slovenščino. Celotni vtis teh čakavskih besedil je zmerom tak, kakor da gre za kakšno starejše narečje bezjaške slovenščine, nikoli pa za štokavščino. To potrjujejo slovnične strukture kajkavskih padežev, glagolskih oblik in kajkavskega besednega zaklada. Skupne čakavsko-bezjaške oblike jasno kažejo, da čakavščina posledično ne more izhajati iz štokavščine, temveč le iz bezjaške »kajkavščine«. Zaradi te ozke sorodnosti z bezjaščino, prvotna čakavščina sploh ni lasten dialekt, pač pa le »kajkavski« odcepek, oziroma eno izmed slovenskih podnarečij. Z bezjaščino ima iz prvotne dobe ohranjene skupne oblike, kar dokazuje isto temeljno strukturno usmerjenost, oziroma obsežnejšo enotnost podlage. Kar je dandanes skupnega pri čakavščini in štokavščini, so predvsem poznejši sosedstveni vplivi, ki so v glavnem posledica priseljevanja štokavsko govorečega prebivalstva ob koncu srednjega in v začetku novega veka. Ker pa so v čakavščini bezjaški jezikovni pojavi, ki jih v štokavščini ni, je že samo to dokaz prvotne jezikovne edinosti čakavščine in bezjaščine. K temu je treba dodati, da je že Fran Ramovž iz jezikoslovnega stališča opredelil enoto čakavščine s »kajkavščino« oziroma bezjaščino, rekoč: »Na splošno se more reči, da je tvorilo severo-zapadno obrobje, to je, da govorimo s kasnejšimi termini, slovensko-kajkavsko in čakavsko področje enoto zase, do neke meje različno od štokavske skupine na jugovzhodu«. (cf. Melik, Slovenija I/1, 360, Narodna Enciklopedija na zad. m. Lj. Zvon, 1930, 126-8) Od Ciril-Metodove dobe dalje, sta bila na področju, od današnje Srbije do Slovenije, pravzaprav prisotna le dva glavna dialekta, bezjaška/kajkavska slovenščina in srbska štokavščina. Glavne jezikovno-zgodovinske dokaze za to trditev najdemo v narodnem jeziku najstarejših ohranjenih listin izpred leta 1350, oziroma iz obdobja med leti 1305-1499. Ta besedila so bila ohranjena na čakavsko-bezjaško/kajkavskem ozemlju in so zbrana ter izdana v Šurminovi knjigi z zavajajočim naslovom, Hrvatski spomenici, zvezek I od leta 1100-1499, ki jo je izdala Jugoslovanska akademija v Zagrebu 1898, v zbirki Monumenta historico-juridica Slavorum meridionalium, volumen VI: Acta croatica. Knjiga ima napačen naslov seveda zato, ker v njej najdemo tudi slovenske spomenike. Narodni jezik v teh listinah je dokaz, da vse jezikovne posebnosti, ves slog in besedni zaklad v starejši preddubrovniški dobi, od Istre, prek otoka Krka do Krbave nad Splitom, predstavlja slovenski bezjaški dialekt, poseben čakavski dialekt pa sploh ni obstajal. Jezik teh listin, slog in besedni zaklad so tipično bezjaško/kajkavsko-slovenski, z dvema glavnima jezikovnima posebnostima tega področja, ki so ju šele pozneje začeli imenovati »čakavski«. Gre za izgovor glasu ě kot i (ikanje: vreme – vrime) in za rabo vprašalnice »ča« namesto »kaj«. Pri ikanju gre za nadaljevanje novoslovenskega narodnega izgovora ě-ja z doglasnim ali predglasnim i : mlejko ali mlieko, kakor ga navajajo slovenske slovnice (Šuman, Šket, Breznik) in je prisoten tudi v rezijanskem podnarečju slovenščine, ki se nikdar ni nahajalo v sosedstvu čakavščine. Druga posebnost, vprašalnica »ča«, je lokalni, naknadno razširjeni singularizem, kateri osamljen zase nikakor ne more predstavljati kriterija za obstoj posebnega od slovenščine ločenega narečja ali celo jezika. Tudi »čakavski aoristi« so bili nekoč skupna last slovenščine, in so bili prisotni že v Brižinskih spomenikih, pozneje tudi v Vramčevi Kroniki iz 16. stoletja, vendar jih je slovenščina kasneje izgubila. Vse preostalo iz jezika Šurminovih listin je slovensko-bezjaško/kajkavsko. V teh listinah najdemo še en posebno tehten dokaz slovenskega značaja čakavščine. Gre za krajevna imena povsem slovenskega značaja na celotnem čakavskem področju, od Istre, prek otoka Krka, vse do Krbave nad Splitom. Tipična slovenska krajevna imena, ki so nastala v davnini in se ohranila do danes, predstavljajo neizpodbiten dokaz, da je slovenščina na čakavskem področju prisotna že iz davnine, oziroma je avtohtona. Krajevna imena se namreč navkljub vsem etničnim spremembam ne menjajo, oziroma se spreminjajo najtežje in podajajo natančno sliko stanja v preteklosti. Profesor Šanda je še podal seznam teh tipičnih slovenskih krajevnih imen, ki so prisotna v Šurminovih listinah, iz obdobja med leti 1200-1500, dejansko pa bi jih v imenih s specialnih zemljevidov lahko našteli še veliko več: Ograda (Krk); Hotila vas pri Zadru; Vrbnik na Krku; Vrh na otoku Bagu; Vrhi, okolica Senja; Cesti (Ceste), Kraj na Krku; Vojsko, okolica Zadra – Nov. grada, Gl(o)boko pri Zadru; Globoko pri Senju (257), Rženi dolac, Brezova luka (=loka), Bukov dol, Grabrov kal, vsi pri Zadru, Griže, okolica Biograda pri Zadru; Široka Gorica na Krku; Draga na Krku pri Baški; Strmožla na Krku; Kuzmin Vrh na Krku; Zagorje, okolica Crikvenice; Prečnica, s Trmine, Na Postrveh, Mali Ptič, Jesenov potok, Semena luka, vsi v okolici Biograda pri Zadru; Kali pri Zadru; Kozel rog v Liki; Mokro pri Brinju, vzhodno Senja; Na Ukinah pri Brinju; Podhom, okolica Bihača; Radina vas, Lika; Na Selcih pri Birbiru jugovzhodno Zadra; Selca, okolica Brinja; Črna vas, Lika; Jesen, okolica Brinja; Sv. Marija v Jezerah, okolica Brinja; Homčani, okolica Tržiča jugovzhodno Ogulina; Črna gora pri Bakru; Otres pri Ogulinu. Najstarejše listine Šurminove zbirke imajo naslednje slovensko-kajkavske izraze in rekla: 1) Listina z otoka Brača, iz l. 1180: budte prošeni; nače govoriti; zapustil zemlje; vi veste; slišal, slišav; dedič vladanju; dolec; gumno; do vrha; za Naklom (krajevno ime), u Rosohah, do Rosoh, nad Rosohu; vinogradi; lokvicu, za lokvami, u lokvah, u lokve, od vsega svojega; pod Zagon (kraj); do vrha i poleg nje, za Lokvicu (kraj); do gornjega studenca, vsa z vsimi njivami; prisežen pisec. 2) Dve listini iz Zadra – Nov. grada, iz l. 1309 (izvirnika): meja; Ledinice (kraj v obliki Lediničani, ledinički); draga; lokva Trnova (kraj); dolac; satnik, ki je bil v to vrime; prisegu; ni prišal; ta rota je imala biti; prišli, let gospodnjih; na tu pravdu zgora rečenu; tih istih muži zgora pisanih; razviditi meje; počanši (= slov. počenši) od Gl(o)bokega v sridni (srednji) Hlmac (kraj. ime); v Rženi dolac skozi Bukov dol, meju Grabrova kala v senokošu; ki put gre … čez Brezovu luku; ki strana bi zdvigla pravdu, ta plača knezu, itd. 3) Listina z otoka Krka, iz l. 1323: jest učinil uzidat rečenu crkvu; pasišča; Ograda (krajevno ime); zemlja ponikvarska; Cesti (kraj); da ima se opraviti crikvi počtenje; po moji s(e)mrti da gre crikva vsim mojim; va viki (na veke); ako bi prešal se moj rod. 4) Listina iz Biograda pri Zadru, iz leta 1323, glagolski izvirnik: od rojstva; počenši od meje, v Strminah (kraj); poli (= slov. poleg) Tina; poli Madruže luke; zemlja na Postrveh (kraj); Hlmac (kraj); zemlja u bresta mej putma (dvojina!); zemlje z dola pisane; jesu razgledali zemlje vse; ni jedan čovik ne smi težati tih rečenih zemal pres (brez) podžupa; ako bi se našal, izgubla vse žito, se je oblubila vsa opčina. Tipično slovenski so tudi primeri dvojine na čakavskem ozemlju, brez pristavka dva ali oba, kot so npr.: ta sudca jesta dala … pred tema sudcema; dokle sta živa; njiju; jima; bista dana pristava; da ja i ma žena imava dajati; se moreta obrnuti; dasta i povidasta; ka sta na nas pristojala i na nas spadala; njima; prodasva, naju zemlju; bisva kuntenta; ka sta mejaša te zemlje; bihsta izgubila; naju; njima; prizoveta, itd. Profesor Šanda je slovenski izvor jezika in narečja dokazal tudi s prikazom tipičnega novoslovenskega besednega zaklada, ki ga je moč najti v starih čakavskih listinah na otokih Krk in Bag (hrvaško Pag), obalnih mestih Senj, Zader in Klis pri Splitu ter v dalmatinskem zaledju v Liki in Krbavi npr.: - otok Krk: prisežnik, vinograda, ki gre, hiža, travnik, spelal, ovadi, jezerca, se ne more v(a)rnuti, pohištvo, trsje, prisegli, mernim sežnjem, prišal, nima, napravljam, odpelali, put opči ki gre k zgornim hižam, vrtec, pošljite, itd.; - otok Bag (hrvaško Pag): takoj, proseči, pokojnoga, trsje, mejah; - Zader: dokle ne prnese, pošlje, ki grede, pojti, govedo, pojemali, pasišče, bratje, moju pratež, nasajeno, puščam, blazina, vol(j)an uživati tu zemlju, mejaši, nasadili, hiše, pomagali, gre, moreš, prositi, polovica, senokoš, itd.; - Senj: živina, poiti tja, sliši, potli, mi smo zvidili (zvedeli), dali v najem, priprošnja, od česa, obljubil, rabiti, križ, zopet, da se nima nigdar, kratiti, pokojni, priseči, vražanje, bajanje, kdo, hudoba, sažgati, sanje, dati na znanje, obljubljen, potrjujemo, siliti, prosimo, je vol(j)an to držati, nič(e), slap, navaden, nikakor(e), hišica, škoda, ne more, od besede do besede, je imel pravdu, dosojujemo, navkup, slišite vi, prebiva, pride, prihajali, pripelati, pošljete, mnogokrat, stvar, vrh, grede, poboljšanje i popravljenje, vpelali, dogovor, na lice te zemlje, vlagati, česa bog ne daj, zaprte, železom, ali, prebivanje, trud, prijeli, naredil, gre, naprava, da on spravi (398); po te dobe (398); kratko življenje, na(v)zoči, rosa jutrna, dohaja, itd.; - Klis: pomagati, nigdar, rojstva, navadnih, zapovi mu se, ubog ter nima, ni, ne more; - Lika: hasen vzeti, od zla obarovati, v gajih, navaden, ubožtvo, požgali, nigdar nikakor, hodil več(e)krat, hiža, senokoše, pasišča, gore i gorice i dolci i drage, gaji, meje, doli k jami, nudil, bližnji njegovi, ne moremo, drv, kratiti, tretina, prosimo, obi strani, dobra volja, škoda, na(v)zoči, slišite me, dogovor, selišča i podkošne zemlje, pojdi, moreš, treti del, ako bi kdo prisegal, križ, mejašev, pokošeno, (s)kupno, gre, itd.; - Krbava: brez volje, na prošnju, vzeti, polovica, ki slišaše pod Ključ, senokoš, zgora, vkupno, s pašom, gajem, itd. Do skoraj enakih sklepov je, povsem neodvisno od raziskav profesorja Šande izpred 60-tih let, prišel tudi Viljem Kralj v svojem članku z naslovom Ali so staroselci na otoku Braču govorili slovensko?, objavljenem leta 2015 v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, Koper, na straneh 54-63. Njegova raziskava se nanaša na dva najpomembnejša in najstarejša pisna spomenika na otoku Braču: Povaljski prag (1184) in Povaljska listina (1184-1250). Kraljevo delo je zato še toliko pomembnejše, saj se povsem ujema s Šandovimi raziskavami, čeprav o njih ni imel niti najmanjšega vedenja. Je potrebno ob vsem tem še karkoli dodati glede škodljivih posledic dosedanjega načrtnega zamolčevanja in ignoriranja številnih slovenskih in celo tujih avtorjev ter njihovih znanstvenih raziskav s strani »uradne« ali plačane stroke? Usoda profesorja Šande in njegovega dela namreč nikakor ni osamljen primer, kar smo v preteklih letih dokazali tudi mi s knjigami Starodavni in današnji Slovenci (Jurij Venelin), Slovenci (Die Slovenen, Josip Šuman) ter Anton Vramec in Slovenci (Andrej Šiško). Povaljski prag je najstarejši ohranjeni pisni spomenik in obenem ritmizirano besedilo, zapisano v jeziku prebivalcev otoka Brača leta 1184, ko je bilo vklesano v nadvratnik samostanske cerkve v naselju Povlja na Braču, vklesal pa ga je mojster Radon. V tem kratkem napisu takoj padejo v oči slovenske besede: »Jaz mojstr imenom Radon … častnik en i da zemle … po koncu«. (op. 30) Drugo besedilo – Povaljska listina – je nastalo »na Bolu v poslopju škofije, kjer so se bili zbirali plemiči, gospoda in duhovniki, da bi ugotovili, katera ozemlja so bila pripadala benediktinski opatiji v Povlji, ki so jo obnavljali po gusarskih pustošenjih …« (op. 31), leta 1184 in bilo prepisano leta 1250. Žal je izvirnik izgubljen, ohranil pa se je zgolj prepis listine. Seveda tudi v Povaljski listini najdemo celo kopico tipičnih novoslovenskih besed, kot so: ti vsi dediči, Vel'ak, velik bil, kako vi veste, slišal, slišav, kto, po Koncu, od Meje, poleg, Smokovje, pride, s svojim sinom, do vrha, vse, prisežen pisec hvarski, itd. Prav tako je v listini prisotna tudi tipična slovenska dvojina: pridosta dva človeka, smrt na naju, jiju, dasta, itd. (op. 32) Zanimivo je, kako Hrvati danes obrazložijo jezik Povaljske listine: »Povaljska listina je najstarejši spomenik napisan v hrvaški cirilici. To je lastniška listina benediktinskega samostana Sv. Ivana Krstitelja v Povljih na otoku Braču, ki jo je napisal kanonik splitske prvostolnice in hvarski pisar Ivan 1. grudna/decembra 1250, kot je razvidno iz same listine. Napisana je v mešanici narodnega in staroslovanskega jezika in kaže na politične, družbene, gospodarske, pravne in kulturne razmere prostora in obdobja v katerem je nastala.« (op. 33) Nič pa o tem seveda, kaj v sami listini je narodni jezik in kaj »staroslovanski«, pravilneje staroslovenski jezik. Da bi naj šlo za hrvaški jezik in za pisavo hrvaško cirilico, so določili šele hrvaški jezikoslovci v 20. stoletju. Tipično slovenski so tudi številni toponimi na otoku Braču: Bobovišče, Stražišče, Ložišče, Planica, Planik, Nakal, Borje, Smokovje, Brusje, Mirje, Obršje, Krušev dol, Grižev rot, Grški rot (sic!), Podborje, Podobličje, itd. (op. 34) Profesor Šanda je številne slovenske besede, slovensko leksiko in druge značilnosti slovenskega jezika našel tudi v liriki, zapisani v Dubrovniku in sicer je preučil antologijo dubrovniške književnosti iz Rešetarjeve Antologije dubrovniške lirike. Izpostavil je tipične slovenske značilnosti, ki se stalno ponavljajo v glasoslovnem oziru, v padežih deklinacije in oblikah konjugacije, tukaj pa bomo našteli zgolj nekaj tipičnih novoslovenskih besed: brodarom, prijateljem, ljudem, utrjujemo, v mejah, zdravjem, rožic, veliki ženi, tega, onega, temu, stoje, vidil, bil, ter (zapisano okrog 50-krat), moremo, ki, spiš, trud, drobna, pridrage moje sestrice, za mal čas, hud, trikrat, gremo, gre, ognja ugasit, od bojazni, verigami, prosiš, čujte slepca, človik, mi smo prišli, daleč, naju, vaju (dvojina), prične, meč, kliče, bridka smrt, hip in čas, živinice, najti, itd. Podobne besede je moč najti tudi v Poljančevi antologiji Historija stare i srednje jugoslovenske književnosti za više razrede srednjih škola, 2. izdaja, Zagreb, 1937, iz katere izpostavljamo naslednje slovenske besede: tja, nikdar, vrh njega, človek ne ve, družba, metala, pisan, na glavi mu svilan klobuk, dva sta siromaha, slište, čemerno, se spominat s česa mi srce cvili, zgoditi, ljubezni, bolezni, bi užgal, je prišlo spat, te ljubim, mir iskal, pri vodi, povej, pride, da bi se pohabil, človek ne ve razven sam Bog, itd. Glede na tolikšno število prepoznavno slovenskih besed in značilnih slovenskih oblik v padežih in spregi, ki sta jih povsem neodvisno eden od drugega našla Šanda in Kralj v zgodnjih čakavskih listinah, je povsem jasno, da imajo le-te v vsem v glavnem slovenski značaj in ne hrvaškega, oziroma srbskega, posledično pa je na mestu povsem logičen sklep: tak jezik je lahko le slovenskega izvora, pozneje pa je njegovo bit ob množičnih priselitvah z juga prekvasil srbski jezik. Na koncu svoje obširne razprave se je profesor Šanda dotaknil še zgodovinskih virov, ki nam govore o političnih razmerjih med t.i. Kajkavci (dejansko bezjaškimi Slovenci ali Bezjaki) in Hrvati. »Hrvatski zgodovinarji predstavljajo politično razmerje med Kajkavci in Hrvati tako, kakor da so Kajkavci s Hrvati vedno bili in tvorili jedno homogeno narodnostno in politično enoto, jeden narod istega porekla, istega narodnega čustvovanja, istega političnega postopanja in istih političnih ciljev, – skratka, kakor da so Kajkavci enostavno integralno Hrvati. Zgodovinski viri in listine pa govorijo drugačen jezik, ki ga vse nasilne kombinacije in interpretacije ne morejo spremeniti.« Opozarjal je že na najstarejšo dobo, na začetek 9. stoletja, (819), ki dokazuje prav nasprotno. Tedaj je hrvaški vojvod Borna (tehtno vprašanje je, ali je vojvoda Borno sploh moč imenovati Hrvat v današnjem pomenu oziroma v etničnem smislu) sodeloval v boju proti slovenskemu vojvodu Ljudevitu ter njegovim zaveznikom slovenskim Krajncem ter delu slovenskih Gorotancev/Karantancev, na strani Frankov, Bavarcev in Langobardov in z vojsko napadel Ljudevita izza hrbta. Istočasno so se vojvodu Borni uprli podjarmljeni slovenski Gadčani – Čakavci, ki so odkrito prestopili na Ljudevitovo stran ter Borno napadli. Šanda je na podlagi tega sklepal, »da so bili – kakor omenjeno – posebno, od Hrvatov različno pleme in tvorili posebno oblast, kakor je trdil že bolgarski historik Drinov, l. 1876 (cf. Šišić, SNV, 310, op. 25). Ta Bornov nastop proti Ljudevitu dokazuje jasno tako globok prepad med Hrvati in Kajkavci, kakršen je v takem zgodovinskem trenutku mogoč le med bitno različnimi plemeni in da je zgodovinska neresnica in nasilna papirnata fikcija brez podlage, ako Šišić in drugi hrvatski zgodovinarji nazivajo Ljudevita hrvatskim knezom, ko se je boril proti Hrvatom in so mu vsa sosednja slovenska plemena pomagala v boju proti Nemcem. To dejstvo je merodajno za oceno narodnostne individualnosti Kajkavcev skozi naslednja tri stoletja, do nagodbe z Madžari, kajti videli bomo, da so Kajkavci tudi pozneje v političnem oziru nastopali ločeno od Hrvatov ter hodili svoja politična pota in da je vse poznejše politične dogodke teh treh stoletij treba razumeti iz stališča prav te plemenske različnosti od Hrvatov in v fundamentalni razliki miselnosti obeh.« Glede vprašanja domnevne hrvaške suverenosti in političnega razmerja Slovencev/Kajkavcev do domnevne hrvaške države med letoma 928 in 1102, je za celotno to dobo najznačilnejše dejstvo, da v vsem tem obdobju ni najti niti ene vladarske, niti zasebne »hrvaške listine«, ki bi bila izdana na slovenskem/bezjaškem/kajkavskem ozemlju, niti take, ki bi bila napisana zanj. Posledično o kakršnikoli hrvaški suverenosti nad Bezjaško Slovenijo sploh ni mogoče govoriti, saj vsa doslej poznana zgodovinska dejstva in viri o tem ne vedo prav ničesar. Zvonimir ni bil nikakršen »hrvaški narodni kralj«, marveč zgolj slovensko-hrvaški, še pravilneje slovenski vojvod in kralj, ki je sam vladal nad kajkavsko/bezjaško Slovenijo, skupaj z njej pridruženo Dalmacijo, pogojno in zgodovinsko nepreverjeno pa recimo tudi še dalmatinsko Hrvaško. Bani »Slovenijeh, Požege in Srema« niso bili nikakršni bani hrvaško-dalmatinskega kraljestva, temveč le upravniki Zvonimira kot kneza kajkavske/bezjaške Slovenije med Dravo in Kapelo. Za časa slovenskega kralja/kneza Zvonimira je treba pred njegovo izvolitvijo tudi hrvaški kraljevski rod (v kolikor je res obstajal in v kolikor ne gre za ponaredbe) nedvomno šteti kot izumrlega. Zgodovinska dejstva torej govorijo prav zrcalno nasprotno zgodovino od trditev hrvaških zgodovinarjev. Če in ko je obstajalo razmerje med domnevno hrvaško državo in Bezjaško Slovenijo, je bila hrvaško-dalmatinska dežela zgolj pridružena Bezjaški Sloveniji in nikakor ni moglo biti obratno. Natančno to sem v svoji študiji z naslovom Anton Vramec in Slovenci, že sam na široko opisal, torej še preden sem se podrobneje seznanil z očitno podobnim pisanjem, oziroma sklepanjem profesorja Šande. V tretjem delu navedene knjige, z naslovom O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku, sem skušal podrobno opisati Slovencem povsem zamolčano Slovensko kraljestvo oziroma Kraljestvo Slovenijeh, ki se je razprostiralo med rekami Drava, Donava, Sava, Kolpa, pa vse do Jadrana. Na Hrvaško pokrajino je mejilo pri Gozdu/Gvozdu, dejansko pa južno od Velebita. V četrtem delu iste knjige, z naslovom Hrvaška ponarejanja in prilaščanje slovenske zgodovine, sem popisal nekaj značilnih hrvaških ponarejanj, sprenevedanj in prilaščanj več kot očitno slovenske zgodovine. Moja spoznanja so dejansko zelo podobna nekaterim ugotovitvam profesorja Šande in tudi v tem primeru je pomembno to, da sva oba prišla do tega povsem neodvisno, ne da bi vedela za raziskave drugega. Profesor Šanda je npr. analiziral zelo pomembno besedilo, oziroma zgodovinski vir iz leta 1091. Gre za pismo ogrskega kralja Ladislava montekazinskemu opatu Oderiziju, na podlagi katerega Šanda očita Hrvatom ponarejanje in prilaščanje slovenske zgodovine, podobno, kot to tudi sam počnem v knjigi Anton Vramec in Slovenci. Tako je Šanda v zvezi z listino ogrskega kralja Ladislava zapisal: »Z ozirom na to jasno besedilo je čisto neumljivo in ena samovoljnosti Šišićevih (cf. SP. 133) njegova trditev, da Sclavonia v predvidenem regestu št. 34 pomeni Hrvatsko, ko se izraz »fere totam Sclavoniam« jasno krije s tukajšnjim opisom, po katerem se je moral Ladislav vrniti iz okolice Kapele, ne da bi dospel do morja južno nje in o hrvatski Dalmaciji sploh še ni govora in se Croatia izrecno citira kot dežela izza Kapele.« Šišić je hotel po Šandovem mnenju iz tega mesta nasilno skonstruirati, »da kajkavsko ozemlje ni imelo svojega posebnega imena »Sclavonia«, da se je tako nazivala cela Hrvatska država in da je kajkavsko ozemlje samo nje del brez imena. »Croatia« je bil takrat čisto določno opredeljen, znan izraz za Dalmatinsko Hrvatsko, a ker se tu ni uporabil, dokazuje prav nasprotno, da se ni mogel uporabiti zaradi razlike nazivov.« Šanda je svoje pisanje torej nesporno zaključil s tezo, da sta Bezjaška Slovenija in v njej prebivajoči Slovenci, v obdobju od ca. 900 do 1030 »živeli ves ta čas več ali manj avtonomno življenje pod svojimi župani in po svojih običajih, kakor ga je označil že zgoraj omenjeni madžarski historik Thalloczy; nedvomno pa je tudi, da so ob zunanje-političnih nevarnostih stopili od časa do časa v svobodno pogodbeno zvezo s Hrvati in se z njimi branili oziroma jim pomagali proti sovražnikom v skladu z danim političnim položajem.« Andrej Šiško Opombe: Op. 1: Tisti bralci, ki sta jim neznana zgodovinska pojma Bezjaki in bezjaška slovenščina, naj preberejo knjigo ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Založba Lipa Maribor, 2014 Op. 2: KOPITAR, J. (B.): Glagolita Clozianus, Dunaj/Wien, 1836, str. LXX, poglavje XXXV. Tretji dodatek: Glas ? medrečnih Lažihrvatov; v latinščini se izvirno Kopitarjevo besedilo glasi: »Operae nos pretium facturos arbitramur, si lectoribus in memoriam revocaverimus e Carniolanis Georgii Dalmatini Bibliis editis Witebergae 1584 f., sonum ? apud Vratislai Slovenos, qui nunc e Ferdinandi I. tempore (1550) ??????????? tantum Croatae dicuntur, sed proprie sunt ultimi Vinidorum carentanorum, sat idoneo non historiae solum, sed quod plus est, etiam linguae testimonio. Hos Georgii Dalmatini tempore (1550) Carnioli Besjacos vocabant, habetque ille in fine Bibliorum quoddam quasi glossarium, quo vicinis Slavis Carinthiae, Pseudocroatiae et verae Croatiae carniolismos suos explicat.« Op. 3: POGAČNIK, J.: Jernej Kopitar, Ljubljana : Partizanska knjiga, 1977, str. 181 Op. 4: HORVAT, V.: Jernej Kopitar i zagrebački biskup Maksimiljan Vrhovac, v Kopitarjev zbornik : mednarodni simpozij v Ljubljani, 29. junij do 1. julij 1994, Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 1996, str. 513-521 Op. 5: Wikiizvor, Bečki književni dogovor, elektronski vir: https://hr.wikisource.org/wiki/Be%C4%8Dki_knji%C5%BEevni_dogovor [dostop, 5. 10. 2015] Op. 6: Sinan Gudžević, Bečka kuća srpskohrvatska, elektronski vir: http://www.aimpress.ch/dyn/pubs/archive/data/200012/01229-006-pubs-zag.htm [dostop 5.10. 2015] Op. 7: Biblioteka Dani, Bečka osmorka, elektronski vir: https://www.bhdani.ba/portal/arhiva-67-281/183/t18303.shtml [dostop 3. 10. 2015] Op. 8: POPOVIĆ, M.: Vuk Stefanović Karadžić, Beligrad/Beograd : Nolit, 1987, str. 318 Op. 9: Wikipedija, Bečki književni dogovor, elektronski vir: https://sh.wikipedia.org/wiki/Be%C4%8Dki_knji%C5%BEevni_dogovor#cite_note-6 [dostop, 3. 10. 2015] Op. 10: KLAIĆ, N.: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine, Zagreb: Školska knjiga, 1972, str. 22, op. 1 in 2 Op. 11: »pessimus Sclavorum dux« (Domagoj) v beneških virih; glej GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 256 in KLAIĆ, N.: Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine, Zagreb: Školska knjiga, 1972, str. 25. Op. 12: Zdeslav: »Sedescaluo… comiti Sclavorum«; glej RAČKI, F.: Documenta historiae chroaticae periodum antiquam illustrantia / collegit, digessit, explicuit, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, knjiga 7, Zagreb: Sumptibus Academiae scientiarum et artium, 1877, Acta, 4, str. 7. Op. 13: Domagoj: »Dommagoum, Sclavorum principem«; glej Iohannis Diaconi, Chronicon Venetum MGH SS VII, str. 18, za leto 864. Op. 14: Branimir: »Branimiri ducis Slavonia«; glej ARHIĐAKON, T.: Historia Salonitana, Povijest salonitanskih i splitskih prvosvećenika, Predgovor, latinski tekst, kritički aparat i prijevod na hrvatski jezik Olga Perić, Split: Književni krug, 2003. Op. 15: ŠIŠKO, A.: Anton Vramec in Slovenci, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2014, str. 363–365. Op. 16: KLAIĆ, N.: Diplomatička analiza izvora iz doba hrvatskih vladara, II. del, v Historijski zbornik, letnik 19–20, Zagreb: Povijesno društvo Hrvatske, 1966–1967, str. 241. Op. 17: Ibidem, str. 250. Op. 18: GOLDSTEIN, I: Hrvatski rani srednji vijek, Zagreb: Novi Liber: Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 1995, str. 170: »Štoviše, franački izvori uopće ne spominju Hrvate, niti ne govore o 'Hrvatskoj'. Uostalom, slično je i s drugim izvorima (papinski i drugi talijanski) praktički tijekom cijelog 9. stoljeća.« Op. 19: Miklošič je v svojih v nemščini pisanih besedilih uporabljal zapis Slovenen in ne Slowenen, npr. v Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen, Altslovenischen Formenlehre und Paradigmen, Formenlehre der Altslovenischen Sprache in v Lautlehre der Altslovenischen Sprache. Op. 20: MIKLOŠIČ, F.: Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen, 2. izdaja, Dunaj/Wien, 1879, str. 33-34 Op. 21: MIKLOŠIČ, F.: Altslovenischen Formenlehre und Paradigmen, Dunaj/Wien, 1874, Uvod, III: »/…/ das der slovenische Volksstamm nicht nur auf dem rechten, sondern auch auf dem linken Ufer der Donau wohnte« Op. 22: »Ich glaube zur genüge dargetan zu haben, daß die Mehrheit gerade der auffallendsten und schlagendsten Wörter und Ausdrücke, durch welche sich die glagolitische Rezension von der cyrillischen unterscheidet, bei denjenigen Slovenen wirklich nachzuweisen ist, welche die unmittelbaren Nachbarn und nächsten Verwandten der ehemaligen pannonischen Slaven, ja zum Teil ihre direkten Deszendenten sind.« Op. 23: JAGIČ, V.: Zur Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache, II. del, Dunaj /Wien : Denkschriften der Wiener Akademie, 1902, str. 81: »So stelle ich mir die Entstehung der Kirchenslavischen Sprache vor. Sie war und sie ist bis auf den heutigen Tag das Resultat der Kompromisse«. Op. 24: Ibidem, str. 49: »Die Annahme, daß die beiden Brüder Konstantin und Metod die Altkirchenslavische Sprache mit der glagolitischen Schrift nach Mähren aus dem Süden der Balkanhalbinsel mitgebraht, gilt bis auf Weiteres als eine Hypothese.« Op. 25: ŠAFARIK, P., J.: Über Ursprung und Heimat des Glagolitismus, Praga, 1858, str. 46-47 Op. 26: JAGIČ, V.: Glagolitica, 38. Bd., Dunaj /Wien : Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Classe, 1890, str. 2 Op. 27: SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen III., 1201-1235, Zagreb 1905, str. 183-184, št. 157, leto 1220 Op. 28: SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen III., 1201-1235, Zagreb 1905, str. 203-204, št. 177, leto 1221 Op. 29: SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen III., 1201-1235, Zagreb 1905, str. 422-423, št. 367, leto 1234; glej tudi SMIČIKLAS, T.: Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slauonie, Volumen V., 1256-1272, Zagreb 1907, str. 283-284, št. 779, leto 1263; str. 448-450, št. 914, leto 1267; str. 537-538, št. 998, leto 1270; itd. Op. 30: KRALJ, V.: Ali so staroselci na otoku Braču govorili slovensko?, v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, str. 56 Op. 31: Ibidem, str. 56 Op. 32: Ibidem, str. 56-57 Op. 33: Hrvatski jezični portal, Povaljska listina 1250, elektronski vir: http://hjp.znanje.hr/?show=povijest&chapter=03-povljanska_listina [dostop, 14. 4. 2016]: »Povaljska je listina najstariji spomenik pisan hrvatskom ćirilicom. To je posjedovna isprava benediktinskoga samostana Sv. Ivana Krstitelja u Povljima na otoku Braču koju je napisao kanonik splitske prvostolnice i hvarski pisar Ivan 1. prosinca 1250, kako se doznaje iz same listine. Pisana je mješavinom narodnoga i staroslavenskoga jezika i ukazuje na političke, društvene, gospodarske, pravne i kulturne prilike prostora i vremena u kojem je nastala.« Op. 34: KRALJ, V.: Ali so staroselci na otoku Braču govorili slovensko?, v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, Koper : Vita, zavod za kulturo in izobraževanje, 2015, str. 58 Pregovor dneva Težko svojemu brez svojega. več pregovorov Dogodki: 1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR Smrti: 1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809) 1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547) Poslušaj pesmi na Myspace www.myspace.com/hervardi YouTube:Zvezna YouTube:Domu več posnetkov na Youtube Spremljaj novice s pomočjo RSS www.hervardi.com/vote/rss.xml Prijavi se na e-mail novice Preglej zadnje novice Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza Odpri stran s kvizom