|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da čeprav površina Slovenije predstavlja manj kot 0.004% celotne Zemljine površine in Slovenci predstavljamo le 0.033% človeštva, v Sloveniji živi kar 1% vseh znanih živečih vrst živih bitij na Zemlji in več kot 2 % celinskih vrst ali, zapisano drugače, vsaj vsaka stota znana vrsta vseh današnjih živih bitij in vsaj vsaka petdeseta celinska vrsta. Tako veliko število vrst na tako majhnem prostoru uvršča to našo deželo med naravno najbogatejša območja Evrope in celo sveta.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Janko Šanda
KRALJ SAMO, epos v desetih spevih
Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011
Predgovor
Brata Janko in Dragan Šanda sodita med tiste velike in pomembne Slovence, katerih življenjsko delo do danes ni dobilo zaslužene pozornosti in priznanja. Rojena sta bila v drugi polovici 19. stoletja v štajerskem Rogatcu posestnikoma Ivanu in Mariji rojeni Lendovšek. Oba sta študirala v Mariboru in na Dunaju, Janko tudi v Gradcu, Dragan še v Parizu.
Starejši Janko je postal kaplan in služboval v Prihovi in Makolah. Ob bogoslovju je študiral tudi filozofijo in doktoriral leta 1906. Posebej so ga zanimala slovstvena vprašanja in pesništvo. Zložil je spevoigro v treh dejanjih z naslovom Rozamunda, njegova najpomembnejša pesnitev pa je zagotovo zgodovinski epos Kralj Samo v desetih spevih s kar 1.235. kiticami. Obseg epa je takšen, da mu je že zaradi tega potrebno dati posebno priznanje. Njegovo delo ima še večjo vrednost zato, ker je ob pesnenju podrobno preučil vse takrat dostopne zgodovinske vire. Tiste seveda, ki obravnavajo 7. stoletje oziroma leta med 623 in 658, ko je takratnemu Slovenskemu kraljestvu (regnum Sclavorum) vladal od ljudstva izvoljeni kralj Samo v skladu z izvirno slovensko politično idejo ljudovlade. Gre za zgodovinsko obdobje, ki ga nekateri zgodovinopisci imenujejo tudi slovenski zlati vek. Ko je leta 1927 objavil prvi spev od desetih so bili Janku dnevi žal že šteti. Njegov poziv naj mu rojaki, še zlasti domoljubno zavedni Štajerci finančno pomagajo do izdaje naslednjih spevov z nakupom prvega speva, je tako izzvenel v prazno. Preostalih devet spevov je žal ostalo zgolj v rokopisu.
Po njegovi smrti je zapuščino prevzel enajst let mlajši brat Dragan, ki je prav tako gojil izjemno močna domoljubna čustva in mu je slovenstvo predstavljalo najvišjo vrednoto. Sledil je bratovim stopinjam, študiral jezikoslovje in doktoriral iz slovstvene teorije. Med leti 1907 in 1918 je bil profesor na realki na Dunaju, zatem pa se je preselil v Ljubljano. Tam je predaval na realki in nato na III. državni gimnaziji do predčasne upokojitve leta 1932. Upokojili so ga zato, ker se ni hotel udeležiti volitev Petra Živkovića, srbskega generala, ki je z vojsko podpiral diktaturo srbskega kralja Aleksandra Karadžordževića. Njegovo pokončno in načelno dejanje jasno kaže na dosledno spoštovanje slovenskega zgodovinsko-političnega izročila ljudovlade in na nasprotovanje velikosrbski (jugoslovanski) diktaturi. Iz Ljubljane se je preselil v Maribor, nazadnje leta 1939 pa v Beligrad. Dragan je skrbno hranil neobjavljene bratove in svoje rokopise. Po njegovi smrti jih je sin Borut leta 1972 podaril Mariborski študijski knjižnici.
Dragan in Borut Šanda imata zato največje zasluge za to, da sva z Dimitrijem Kebetom Vinotoka 2010 v rokopisnem oddelku mariborske Univerzitetne knjižnice (Fond Dragan Šanda, MS 539 in Ms 540) našla Jankov rokopis Kralj Samo. Dragan Šanda ga je znova hotel objaviti po drugi svetovni vojni, vendar so ga v socialističnih časih onemogočili enako kot v obdobju kraljeve diktature. To dejstvo kaže kako globoko protislovensko sta bila naravnana oba režima v obeh Jugoslavijah. V rokopisu je ostalo še več njegovih spisov in izjemnih študij, med katerimi je v tej knjigi objavljen Pro memorio 1945. Potrebno je opozoriti vsaj še na tri njegove pomembne študije: Genealogija slovenskega plemstva, Slovenstvo grofov Celjskih ter Kajkavci in staroslovenščina.
V čem je veličina Jankovega zgodovinskega epa Kralj Samo? Ne gre zgolj za najdaljšo slovensko epsko pesnitev. Bolj kot to so pomembne zgodovinske okoliščine obdobja, ki ga ep opisuje in seveda njegov junak, legendarni slovenski Kralj Samo, ki ga ponazarja. To obdobje velja za zlato dobo slovenskega naroda. Kralju Samu je namreč uspela vnovična slovenska osamosvojitev izpod oblasti Obrov ali Abarov. S tem je osvobodil slovenska plemena v Panoniji in na Nitranskem, hkrati pa okrepil druga slovenska plemena, na severu in zahodu, ki so imela težave s Franki, Alemani in Langobardi. Slovenski kralj je podpiral slovenske šege, običaje in kulturo, kot poroča kronist Fredegar, in je torej očitno razvijal ter krepil slovensko pravo. Združeno Slovensko kraljestvo (regnum Sclavorum), kot ga imenujejo celo frankovski viri, je bilo sposobno vojaško premagati vse svoje napadalne sosede in je v svojem času bila najmočnejša politična tvorba ali država v srednji Evropi. V tem obdobju se je izvirna slovenska ljudovlada - vladavina ljudstva, izkazala za močnejšo od osvajalnih in agresivnih plemiško-vojaških diktatur.
V več kot tisočletnem obdobju po smrti Kralja Sama, so bili naši predniki vedno znova in znova soočeni s podobnimi grožnjami s strani agresivnih sosedov in ideologij. V 20. stoletju, ko sta živela in ustvarjala brata Šanda je bilo tudi tako in zato epska pesnitev Kralj Samo ni zagledala luči sveta vse do danes. Končno imamo možnost spoznati pesnitev, pravilno dojeti njen pomen in sporočilo življenjske zgodbe bratov Šanda, ter tvorno sooblikovati nov zlati vek…, kajti zgodovina se ponavlja in iz nje se je potrebno nekaj naučiti…
Andrej Šiško
Uvod
Nerazumljivo je, da je tako obsežno epsko delo zamolčano na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija. Obseg te pesnitve je za polovico krajši od Homerjeve Iliade. Ta naša največja pesnitev v Kraljevini Jugoslaviji verjetno ni bila zaželena zaradi velikosrbskega nacionalizma in zato je leta 1927 izšla v samozaložbi, samo en snopič od desetih. Tega leta je umrl tudi njen avtor J. Šanda. Enako je to delo ostalo prikrito tudi v Titovi Jugoslaviji, verjetno zaradi bratstva in edinstva. Zgodovinska dejstva o Kralju Samu je Šanda pridobil med študijem v Gradcu (Avstrija) pri znanem zgodovinarju dr. prof. Kronesu, ki ga je končal z odliko.
Leta 2009 je po srečnem naključju ta prvi snopič pesnitve prišel v prave
(moje) roke. Lotil sem se raziskave, da bi odkril izvirni rokopis celotnega
epa Kralj Samo.
Vesel sem, da je ta "mala Iliada" naposled zagledala luč sveta. Velika
zasluga pa gre tudi njenemu založniku Petru Amaliettiju, ki se mu zato
iskreno zahvaljujem. Čestitke tudi vodji raritetnega rokopisnega oddelka
v mariborskem NUK-u gospe Vlasti Stavbar. In še zahvala Andreju Šišku,
ki mi je pomagal pri odkritju rokopisa.
Upam, da bo dr. Janko Šanda po toliko letih, ko je njegovo delo samevalo
v pozabi, končno deležen časti, ki si jo glede na veličino zasluži.
Za boljše razumevanje njegove pesnitve prilagamo še dva dodatka:
avtorjev brat dr. Dragan Šanda je za mirovno konferenco (po drugi svetovni
vojni) pripravil Pro memorio z zelo zanimivim strnjenim prikazom
naše zgodovine (podrobneje piše tudi o Kralju Samu). V drugem dodatku
pa je Metod Dolenc, avtor edine Pravne zgodovine za slovensko ozemlje,*
Besedil nismo posodabljali niti spreminjali. Besede v pesnitvi, ki jih
Slovenci nimamo več, smo za lažje razumevanje prevedli v opombah na
straneh, kjer se pojavijo.
Dimitrij Kebe, urednik
Nekaj uvodnih zgodovinskih dejstev, povzetih iz Pro memoria za
lažje bralčevo razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile
razcvet Samovega kraljestva in po njegovi smrti zatona.
Okrog leta 625 sta v zgodovini Slovencev nastopila dva važna dogodka,
katerih eden je spremenil politično, drugi pa nekoliko tudi narodnostno lice tega ozemlja Slovencev. Leta 623 so združeni Sloveni pod vodstvom Sama napadli Avare, ki so iz zaveznikov postali njih izkoriščevalci, jih premagali ter ustanovili svojo neodvisno državo, ki so se ji pridružili Čehi. Tej veliki slovenski državi od Češke do
Jadrana je stopil na čelo Samo kot kralj in je srečno vladal 35 let, do leta
658. Zmagovito je odbil napad Frankov, ki so hoteli njegovo državo razrušiti.…Slovensko pokolenje tega velikega kralja Sama (=Samoslav), ki
bi ga nemški zgodovinarji iz nacionalističnih nagibov in na podlagi izkrivljenega
in napačno razumljenega teksta frankovskega zgodopisca Fredegarja
radi obeležili za Franka, je iz virov nedvomno razvidno in tudi po
bistvu stvari naravno. Kralj Samo je bil politični zaveznik Bizanta, ki se je
takrat na svojih vzhodnih mejah nahajal v težki obrambni borbi proti Peržanom
in na zapadu proti Avarom. To razlaga jaki položaj Samove zvezne
države, katere južno polovico so tvorili Slovenci.
A Hrvatje so torej od prvotno tu naseljenih Slovencev različno
pleme, različno po jeziku in značaju ter miselnosti, ki je opustilo s
časom svoj jezik in prevzelo slovenskega, - kakor tatarski Bolgari pri
črnomorskih Slovenih, - ni pa izgubilo svojega narodnega naziva, - enako
kakor ga tudi Bolgari niso - nego ga je vcepilo tudi Slovencem, ki so
se polagoma tudi začeli imenovati Hrvate, dokler ta naziv ni popolnoma
prodrl, da si se slovenski naziv poleg njega stalno vporablja do najnovejšega
časa.
Narodno jedro Hrvatov je torej slovensko. Pricepil se je pa maloštevilno
poljski rod na ogromno jedro prednikov današnjih Slovencev, ki
so se z jednim svojih glavnih narečij, nazivanih kajkavsko-čakavskim po
svojem vprašalnem zaimku "kaj? ča? = quid? (a oni sami zvani Kajkavci,
Čakavci) segali takrat, kakor dokazujejo krajevna imena in tamkajšnja
raba slovenskega narečja še v poznejšem času, od srede Blatnega jezera
do izliva Drave v Donavo, odtod pa do izliva reke Bosne v Savo in ob reki
Bosni na jug do Jadranskega morja v okolico Dubrovnika (Ragusa).
Za časa kralja Sama (623-658) se je od celotnega jezikovnega ozemlja
Slovencev začela odvajati Karantanija, sedanja Koroška, z nekaterimi obrobnimi
pokrajinami kot posebno ozemlje, ki so ga radi njegove osrednje
lege smatrale tudi druge slovenske pokrajine kot centralno-reprezentativno.
To ozemlje si je volilo svojega vojvoda in prvi izmed njih je
bil Samo, preden je postal kralj svoje zvezne slovanska države.
Da so se Hrvati čutili med obmorskimi Slovenci, med katere so se bili
pred 200 leti naselili, še vedno kot tuje, poljsko pleme, kajti njih vojvoda
Borna (Borina) ni pomagal upornikom ampak Frankom. (To je bilo v
času upora proti Frankom, ki ga je vodil slovenski vojskovodja Ljudevit
Posavski, o. ur.)
V znani spomenici "Conversio Baogariorum et carantanorum" iz leta
873 obširno popisuje in ponovno posebno zatrjuje. Karantanska Koroška
in Posavska pokrajina (Slavonija s posavskim Zagorjem), enako tudi
pokrajina posavsko-kajkavskih Slovencev od Drave do rabe s središčem
okrog Blatnega jezera, in glavnim sedežem pri Blatogradu ob jugozapadnem
koncu jezera, ki je živela še pod svojimi župani, a bila sedaj
istotako pod frankovsko nadoblastjo - vse te tri slovenske pokrajine se v
spomenici nazivajo s skupnim višjim nazivom "Sclavinia" t.j. Slovenija.
Toda za okolico Blatnega jezera imamo še leta 1399 torej ca
1400 zgodovinski dokaz, da je bila slovenska: V času sredi 9. stoletja
leta 863, tudi pri panonskih Slovencih nastopilo veliko historično
dejstvo, ki je bilo povod popolne kulturne preobrazbe ne le pri njih nego
tudi pri večini ostalih Slovanov, namreč pokristjanjenje po slovanskih
blagovestnikih Cirilu in Metodu, bratih grškega rodu iz Soluna, iznajdba
slovenskega pisma in ustanovitev panonsko-slovenskega dialekta kot
književnega jezika najprej za cerkvene potrebe, kar je pa postalo podlaga
posvetne književnosti. Ta je bila spočetka enotna za vse Jugoslovane in
Slovane v današnji Rusiji.
Enako ni v ostalih historičnih virih nobenega mesta, ki bi dalo kako
hrvatsko suvereniteto nad kajkavci upravičeno zaključevati. Kake suverenitete
samostalne hrvatske države nad kajkavskim ozemljem
med Dravo in Kapelo oziroma takozvane Panonske Hrvatske, torej
sploh nikoli ni bilo, obstajala je nad njim le od leta 1102 ozir. že od
leta 1094 dalje polagoma se učvrščujoča suvereniteta madžarskega kralja,
v okviru nagodbe, ki je trajala do konca prve svetovne vojne.
In tako so Slovenci ozir. njih obsežna zemlja Slovenija, ki je segala od
Moravske do Jadrana, od izliva Soča do Splita in Dubrovnika, ter od
izvira Drave preko Alp do Karpatov in Potisja, bila definitivno razkosana
na drobce pod nadvlado dveh vedno si nasprotujočih političnih svetov
nemško-habsburško in madžarske interesne sfere s svojo deljeno in zgodovinsko
znano politično usodo, dokler ni prva svetovna vojna za vedno
zrušila temelje te neprirodne delitve.
Dimitrij Kebe
|
|
|
|
|
|
