|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.
|
|
Ferdo Kravanja
Ferdo Kravanja se je rodil 10. Velikega srpana 1912 v Čezsoči. Njegovo
zgodnje otroštvo je zaznamovala prva svetovna vojna. Njegov oče je padel pri
Doberdobu, braneč slovensko domovino pred vsiljivimi Italijani. Mati, Ferdo
in njegove tri sestre ter trije bratje, pa so morali v pregnanstvo. Po
preboju soške fronte pri Kobaridu, je bila njegova rojstna vas Čezsoča
razrušena. Vanjo se je Ferdo s svojo družino ponovno vrnil kot šestleten
deček leta 1919. Že kot deček se je moral navaditi na nasilje Italijanov,
ki so hoteli tudi Posočje čimprej poitalijančiti. V bližnjem Bovcu so odprli
svoje županstvo, vrtec, šolo, karabinjersko postajo in vojašnico. V šoli so
italijanski učitelji klofutali in tepežkali otroke, ki so med seboj govorili
slovensko. Po vseh javnih lokalih so viseli napisi: »Govorimo samo
italijansko« (Qui si parla soltanto Italiano). Slovence so zmerjali s
»ščavi« Zato ni bilo prav nič čudno, če se je med domačini rodil spontani
upor.
Duhovni vodja narodnjaškega odpora proti poitalijančevanju je bil
učitelj Franc Sivec. Postal je tudi prvi vodja celice TIGR v Čezsoči. Okrog
sebe je zbral zavedne mladince Ferda Kravanja, Franca Kavsa, Ivana Ivančiča,
Janka Klavoro in Leopolda Čopija, ki so leta 1927 izdajali slovenski zabavni
list »Škandalist«. Vsi našteti so kasneje postali člani TIGR. Leta 1930,
na silvestrovo, 31. Grudna, je moral učitelj Franc Sivec pobegniti v
Kraljevino Jugoslavijo, drugače bi ga Italijani zaprli, podobno kot njegove
sodelavce, člane TIGR, Zorka Jelinčiča, Antona Rutarja, Andreja Manfredo in
številne druge. Nasilje Italijanov nad Slovenci in pobeg učitelja Sivca,
je Kravanjo močno razhudilo in spodbudilo k maščevanju. Tri mesece po
učiteljevem begu, je 31. Sušca 1931, požgal šolo v Čezsoči, ki je stala
sredi vasi. Dober mesec kasneje, 18. Malega travna 1931 je Kravanja skupaj z
Ivanom Ivančičem poskusil požgati tudi šolo v Bovcu. Tokrat so gasilci ogenj
še pravočasno pogasili. Kmalu za tem je požgal še tretjo šolo v vasi Plužna.
Prav tako spomladi istega leta, je tudi s puško streljal na italijanskega
poveljnika čete, vendar ga je zaradi slabe vidljivosti zgrešil. Zatem je
poizkusil požgati še četrto šolo v Logu pod Mangartom.
2. Prosinca 1932 je Ferdo skupaj s še tremi člani TIGR, bratom Cirilom,
Jankom Klavoro in Ivanom Ivančičem poskušal prebegniti v Kraljevino
Jugoslavijo. Toda visok sneg in zameti ter nevarnost plazov so jih
prisilile, da so se vrnili v vas Soča. Ponovno so poskušali prečkati mejo
pri Ratečah in so po štirih dneh gazenja končno prispeli v Kranjsko Goro.
Tam so se zglasili pri emigrantskem društvu »Soča«. Poizkusili so najti delo
in nekaj časa so bili zaposleni pri gradbenem podjetju na Bledu. Še istega
leta so se, najprej oba brata Kravanja, nato pa tudi ostala dva tigrovca
vrnili domov v Čezsočo. Ferdo je potem vzdrževal tigrovsko zvezo med
člani na bovškem in člani na Jesenicah. Iz slovenske strani so tigrovci v
»Italijo« vnašali predvsem protifašistični tisk in narodnobuditeljsko
propagando. Ob novem letu 1933 se je Ferdo Kravanja vračal iz ene takšnih
poti iz Rateč in padel v italijansko zasedo. Sprva mu je uspelo pobegniti iz
obroča, toda ujeli so ga kasneje pod nekim mostom. Zbili so ga na tla in ga
hudo pretepli ter obrcali. Imel je hude notranje krvavitve in nalomljena
rebra, zato so ga odpeljali v bolnišnico v Videm. Tam se je zdravil tri
mesece, nato pa so ga kar od tam poslali na služenje vojaškega roka, kjer je
ostal do 27. Velikega srpana 1934. Zatem se je vrnil v Čezsočo in spet
deloval v tamkajšnji celici TIGR.
Fantje iz Čezsoče na vrhu Grintovca. S puščico je označen Ferdo
Kravanja
Leta 1935 so po vsej Italiji razglasili mobilizacijo za vojno proti
Abesiniji. Poziv za vojno je prejel tudi Ferdo Kravanja. Zato se je v
Rožniku 1935. , ponovno odločil za beg v Slovenijo. Po prihodu na
Jesenice je sprva bival pri prijatelju Andreju Čopiju, potem pa se je
preselil k družini Tomanič v Podgozd. Z različnimi nalogami organizacije
TIGR, se je tudi večkrat mesečno vračal na Bovško. Tam je ostajal tudi po
nekaj dni. Leta 1936 je med prehodom meje spet padel v italijansko zasedo. V
obroč je med vojake vrgel ročno bombo, ki je težje ranila enega izmed njih,
nato pa po skalah Jalovca ušel preganjalcem.
Z neutrudnim, vestnim in požrtvovalnim delom, si je Kravanja izboril
mesto v vodstvu organizacije TIGR. Postal je tesen sodelavec vodje TIGR,
Alberta Rejca in član gverilske skupine z Danilom Zelenom, Justom Godničem
in Antonom Černačem. Njegova naloga je bila povezava celic po vsej
Primorski. Deloval je na vsem njenem ozemlju od Bovškega, Vipavske doline,
Goriškega, Krasa, Trsta, do Brkinov in Snežnika. Leta 1938 ga je v
snežniških gozdovih skupaj z Justom Godničem presenetila močna italijanska
patrulja. Po krajšem spopadu sta se umaknila, vendar si je Godnič pri tem
zvil nogo. Kravanja tovariša ni pustil v nesreči, temveč je pritekel nazaj,
ga zgrabil in zvlekel skozi goščo čez mejo. Istega leta je skupaj z Danilom
Zelenom, Antonom Černačem in Justom Godničem pripravljal atentat na
italijanskega dučeja Mussolinija. Najprej so hoteli nastaviti eksploziv na
njegovi poti v Kobarid, nato so ga hoteli ustreliti z ostrostrelskimi
puškami, nazadnje pa se je za nalogo javil Franc Kavs, ki je nameraval
izvesti samomorilsko akcijo kot človek – bomba. Do tega ni prišlo zaradi
različnih vzrokov. Po eni varianti naj bi atentat preprečila Kavsova mačeha,
po drugi, pa Kravanja napada ni izvedel, ker je bilo na trgu v Kobaridu
preveč slovenskih otrok, ki bi ob eksploziji tudi izgubili življenje.
Po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji, je Kravanja razširil mrežo
organizacije TIGR tudi na Koroško. Tam je organiziral posebno skupino pod
vodstvom koroškega Slovenca Alojza Kneza. V nekaterih akcijah je
sodeloval tudi Kravanja. Skupaj s Knezom sta v več bencinskih cistern vsula
večje količine sladkorja, kar je kasneje kvarilo pogonske motorje lokomotiv.
Knezova skupina je nato leta 1940 izvedla nekaj sabotažnih akcij na
železniških progah na Koroškem in v Italiji pri Trbižu. Nemški gestapo je
zato izvedel obsežno preiskavo in nekaj tigrovcev oz. njihovih sodelavcev
prijel. Od njih je zvedel tudi za Ferda Kravanjo in zato je od
jugoslovanskih oblasti Nemčija zahtevala izročitev Kravanje, Kneza in
Ivančiča. Jugoslovanske oblasti so za vsemi tremi razpisale tiralico in
nagrado v skupni višini 100.000 dinarjev. Ferdo se je zato skril v
Splošno bolnišnico v Ljubljani, od tam pa so ga pod izmišljenim imenom Jovo
Jovanovič premestili v sanatorij dr. Franca Derganca. Toda nekdo izmed
osebja ga je prepoznal po fotografiji in ga prijavil policiji. Načrtoval je
pobeg, vendar ga je policija prehitela in ga odpeljala v Beligrad. Tam ga je
sodišče obsodilo na pet let zapora, ki bi jih moral preživeti v Sremski
Mitrovici. Njegov prijatelj, Anton Batagelj, vodja urada protiobveščevalne
službe »Ujke«, je na srečo dosegel premestitev Kravanje v zapore v Nišu. To
je Kravanji kasneje rešilo življenje, saj bi se mu drugače godilo enako kot
Ivančiču, ki so ga ob začetku vojne ustaši predali nacistom, ti pa so ga v
Celovcu obesili.
Tiralica za Ferdom Kravanjo
Po napadu Nemčije na Jugoslavijo, je Kravanja izkoristil zmedo ob
okupaciji Niša. S pomočjo nekega Nemca, ki je bil zaprt skupaj z njim se je
pomešal med člane kulturbundovcev, ki so jih nacisti izpustili iz zapora.
Nato je iz Niša v dveh dneh pribežal do Zagreba. Hotel se je pridružiti
Soški legiji prostovoljcev, ki pa je tedaj zaradi hrvaškega izdajstva
razpadla. Nato se je Ferdo zatekel k svojemu prijatelju Antonu Majniku v
Ribnico. Tam je spet srečal tudi Danila Zelena. Bil je aktiven udeleženec
prvega oboroženega spopada s fašisti v Sloveniji na Mali gori, 13. Velikega
travna 1941. Spopad je podrobneje opisan v življenjepisu Danila Zelena. Po tem spopadu je Kravanja
obležal nezavesten s hudo rano na glavi in prsih. Italijani so ga ranjenega
prepeljali v poljsko vojaško bolnišnico v Kočevju. Policistom je pri
zasliševanju natvezil naslednjo zgodbo:« Sem Djuro Jovanovič, rojen 4.
Malega travna 1920 v Chicagu, ZDA, kjer sem obiskoval ljudsko šolo v
materinem jeziku. Pred poldrugim letom sem se vrnil v svoj rojstni kraj v
Srbijo. Tam nisem našel zaposlitve. Ostal sem brez denarja, zato sem odšel v
Slovenijo na kmete iskat delo. Na to kočo sem naletel slučajno. V njej sem
našel tista dva fanta in ju prosil da me vzameta pod streho. V spopadu sem
bil kmalu ranjen.« Njegova zgodba je zvenela tako prepričljivo, da so ga
Italijani res vpisali v bolniško kartoteko in v policijske zapisnike pod
imenom Djuro Jovanovič.
Njegovo življenje je viselo na nitki, a imel je srečo, da ga je negovala
redovnica Milena, sestra Danice Kiferle, ki je bila sodelavka Antona
Majnika. Ko so hoteli Kravanjo rešiti iz vojaške bolnišnice, so ga
Italijani premestili v Splošno bolnišnico v Ljubljani. Še vedno so mislili,
da gre dejansko za Djura Jovanoviča. Če bi vedeli, da so imeli v rokah
dejansko Ferda Kravanjo, bi ga zanesljivo odpeljali v Trst in ga obsodili na
smrt. Iskali so ga že več let in mu sodili v njegovi odsotnosti na drugem
tržaškem procesu. Med tem je OF organizirala njegov pobeg iz bolnišnice. Pri
tem je sodelovalo kar nekaj zdravnikov in bolniških sester, ki pa vedo o
Kravanjevem pobegu povedati praktično vsak svojo zgodbo. Najbolj znana
je zgodba organizatorke pobega Marije Majnik, sestre tigrovca Antona
Majnika. Marija Majnik in Danica Kiferle sta se dvakrat sestali s bolniško
sestro Jedrt Kršmanc, da je v bolnišnici z dr. Dergancem pripravila vse za
pobeg. Med strežbo obrokov je Jedrt Kravanji skrivoma predajala majhne
lističe z navodili, kako se naj razgibava in si nabira moči, pred zdravniki
pa naj hlini bolečine, nemoč in onemoglost. Kravanjevega stražarja je
večkrat namenoma povabila na kavo. 6. Vinotoka 1941, je sestra Jedrt vsipala
stražarju uspavalo v čaj, da je zaspal. Nato se je Kravanja preoblekel in v
spremstvu dr. Derganca zapustil bolnišnico. Z avtomobilom ga je od tam
odpeljal šofer Balant. Kot že rečeno, pa je zgodb o Kravanjevem pobegu več.
Dejstvo je, da je Ferdo 6. Vinotoka 1941 pobegnil iz bolnišnice in ostal
na Resljevi v stanovanju sestre dr. Francija Derganca, ki ga je ozdravil. Od
tam je bil najprej preseljen pod drugim imenom v sanatorij Emona, nato pa še
v zavetišče Svetega Jožefa.
Sprejeli so ga pod izmišljenim imenom Mirko Selan. Zavod je zapustil 24.
Prosinca 1942, ko se je preselil h krojaču Pipanu v Bolgarski ulici. Nato je
en teden stanoval v ulici Mala čolnarska v Trnovem, potem pa pri družini
Bulc na Celovški 12. Vse naštete družine so bile povezane z OF.
Spomladi, 26. Velikega travna 1942 je Kravanja odšel iz Ljubljane v
partizane. V Ambrusu je prejel naročilo dr. Aleša Beblerja, naj na območju
Mirne poišče in se pridruži Justu Godniču in Antonu Černaču. Obeh imenovanih
tigrovcev pa Kravanja ni našel, zato se je vrnil. To je bilo dovolj, da je
postal sumljiv in so ga tokrat zaslišali partizani. Moral je napisati svoj
življenjepis in sestavili so tudi zapisnik o zaslišanju. Po preverjanju
opravljenega zaslišanja si je le pridobil zaupanje partizanov. Seveda le
začasno, dokler jim je bil potreben. 17. Malega srpana 1942 je Glavno
poveljstvo slovenskih partizanskih čet poslalo Kravanjo skupaj Jožetom
Lemutom – Sašom in še štirimi borci v Vipavsko dolino, z nalogo, da tam
ustanovijo prvi primorski partizanski bataljon. Po opravljeni nalogi so
Kravanjo, Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, CK KPS in Plenum
OF, poslali na Tolminsko z nalogo da tam sodeluje pri organizacijskem in
političnem delu na terenu. Prevzel je ilegalno ime Peter Skalar in skupaj z
Francem Šavlijem – Medvedom sta bila vodilna propagandista, aktivista in
organizatorja OF na Tolminskem, Bovškem in Kobariškem. Kasneje je Kravanja
postal sekretar Okrožnega komiteja KP in tajnik Okrožnega odbora OF v
tolminskem okrožju.
Ferdo je še imel to srečo, da je dočakal kapitulacijo Italije, Kimavca
1943. Uresničila se mu je življenjska želja, da je moral italijanski škorenj
zapustiti slovensko zemljo. Aktivno je sodeloval v operacijah ob umiku
italijanske vojske s tolminskega. V vasi Dovje se je skupaj s Francem
Črnugljem – Zorkom, 9. Kimavca 1943 sestal s članom poveljstva italijanske
vojske v Tolminu, generalom Massinijem. Dosegel je sporazum o odložitvi
orožja in opreme Italijanov in o njihovem odhodu iz Slovenije. V skladu s
tem sporazumom, se je italijanska vojska umaknila skozi Kobarid in Breginj
ter predala orožje in opremo slovenskim partizanom. Ob nastanku
Kobariške republike je Kravanja ustanavljal organe ljudske oblasti. Nato je
odšel na trimesečni tečaj v Črnomelj.
Po vrnitvi je Malega srpana 1944
postal sekretar novoustanovljenega komiteja KPS Zahodnoprimorskega okrožja.
Aktivno je pričel tudi organizirati Slovence v Benečiji in Reziji. Med
prebivalstvom je užival izredno zaupanje in spoštovanje. Želel je dvigniti
vstajo tudi v najbolj zahodnih slovenskih pokrajinah. Kot pravi slovenski
nacionalist in borec za osvoboditev Slovencev izpod italijanske okupacije,
se ni oziral na interese partije in je prednost dajal slovenskim narodnim
interesom. To so mu partijci hudo zamerili. Proti koncu leta 1944, je
Kravanja padel pod natančnim strelom iz velike bližine. Njegova smrt sodi v
skupino sumljivih in nepojasnjenih smrti številnih slovenskih narodno
zavednih partizanskih komandantov, ki na prvo mesto niso postavljali
revolucije, temveč slovensko narodno osvoboditev, med katerimi so tudi
komandant Franc Rozman - Stane, komandant Jože Srebrnič, Maks Rejec, brat
vodje TIGR Alberta Rejca, še pred tem pa tudi komandanta Saša Lemut in Janko
Premrl – Vojko.
10. Vinotoka 1944 je Ferdo Kravanja padel v sumljivih okoliščinah, uradno
iz zasede na Banjiški planoti pri zaselku Paljevo. Uradna partizanska
verzija govori, da je skupaj s spremljevalcem (članom VOS) in kurirjem, 9.
Vinotoka prespal v zaselku Paljevo, pri Filipovih (Podbrščkovih). Od tam bi
naj naslednje jutro odšli skozi goščavo po grapi za vasjo, kjer naj bi v
skritem kraju prebili dan. Kravanja bi naj nekoliko nad hišami stopil iz
gošče na travnik, da bi si ogledal kje je. Iz oddaljenosti okrog 50 metrov
naj bi ga takrat zadel strel naravnost v srce. Nanj bi naj streljala nemška
zaseda. Počil je le en strel. Kravanjeva spremljevalca sta se pritajila in
se kasneje vrnila v vas.
Domačini še danes vedo povedati, da tistega dne v bližini nikjer ni bilo
Nemcev. Najverjetneje je veliki slovenski domoljub in nacionalist,
dolgoletni borec za svobodo in združitev vseh Slovencev, Ferdo Kravanja,
tistega dne padel pod streli Vosovcev, ker je bil s svojim delovanjem in
idejo o neodvisni slovenski državi, preveč nevaren tako slovenskemu, kot
tudi srbskemu internacionalistično-komunističnemu vodstvu. Med ljudmi je
prisotna trditev, da ga je zahrbtno ustrelil njegov novi spremljevalec,
Vosovec, ki mu ga je dodelila KPS.
Ferda Kravanjo so pokopali na pokopališču v Desklah. Po vojni so njegove
posmrtne ostanke prenesli na pokopališče rojstne vasi Čezsoča.
Kljub svojemu junaštvu in petnajstletnem neizprosnem boju proti
italijanskemu in nemškemu okupatorju, nikoli ni bil proglašen za narodnega
heroja. Pred začetkom 2. svetovne vojne je namreč sodeloval z angleškim
Intelligence Servisom, ki je organizaciji TIGR priskrbel večje količine
razstreliva za miniranje železniških prog v Avstriji in Italiji. To in pa
dejstvo da je bil med vodilnimi člani organizacije TIGR, ki je organizirala
protifašistični odpor že več kot 10 let pred komunistično partijo, je bilo
za komuniste preveč, da bi junaškemu borcu za svobodo Slovencev, podelili
status narodnega heroja. In tudi prav je, da mu ga niso! Kajti Kravanja si
ni zaslužil, da bi ga za heroja naredili prevaranti, ki so podelili ta
status mnogim, ki si ga niso zaslužili. Bil je pravi heroj že davno pred
njimi!
S svojim neustrašnim, dolgoletnim bojem za narodne pravice Slovencev, bo
Ferdo Kravanja za vedno ostal nesmrten, njegov svobodoljubni plamen pa bo
večno gorel v naših srcih in srcih naših potomcev! Slava mu!
|
|
|
|
|
|
