|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je pomemben simbol slovenstva lipa oziroma lipov list? Mati vseh slovenskih lip pa je gotovo Najevska lipa, ki naj bi bila stara več kot 780 let, v prsni višini pa njen obseg znaša kar 12.5 m! Ob tej lipi se vse od osamosvojitve Slovenije leta 1991 vsako leto Velikega srpana na srečanju zberejo tudi vsi najpomembnejši slovenski državniki.
|
|
Danilo Zelen
Družina Zelenovih izhaja iz Senožeč na Primorskem. Med Primorci so
vedno veljali kot zavedna, odločno slovenska družina. Dedek Josip Zelen, je
bil v mandatu pred 1890 izvoljeni trški župan. Oče, Ivan Zelen pa je
upravljal trgovino in obdeloval manjšo posest s sadovnjakom. Po premoženju
so Zelenovi sodili med dokaj premožne družine. Danilo Zelen je bil šesti
izmed sedmih otrok. Rodil se je 9. Malega srpana 1907. Imel je štiri
starejše sestre, starejši brat je umrl star pet let, mlajšega, Milovana, pa
so leta 1944 v tržaški Rižarni ubili nacisti.
Danilo je že pri desetih letih zapustil svoj rodni kraj in se v
Ljubljani vpisal na realko. Maturiral je 25. Rožnika 1925. Vmes je leta
1920 uradno postal italijanski državljan in s tem v svoji matični, narodni
državi, tujec. S tem se ni nikoli sprijaznil. V vpisnih listih študentov, je
v rubriki narodnost vselej navedel »slovenska«. Po nastopu fašizma v
Italiji, ga je proces raznarodovanja Slovencev, vzpodbudil v brezkompromisni
boj proti šovinističnemu italijanskemu okupatorju. Leta 1925 se je Zelen
vpisal na ljubljansko univerzo, na elektrotehnični oddelek tehnične
fakultete. Opravil pa je le nekaj izpitov, saj se je nato v celoti posvetil
protifašističnemu boju. Po letu 1928 je v Senožeče in nasploh v okupirano
Primorsko, prihajal le še ilegalno. V teh letih sta se iz Senožeč v
Ljubljano priselila tudi njegova starša, čeprav ni znano točno kdaj. Leta
1933 sta kupila hišo na Tyrševi ulici in tedaj se je k njima priselil tudi
Danilo. Pred tem je v obdobju od 1917, do 1933 zamenjal najmanj 12
stanovanj, zanesljivo pa jih je bilo še več.
Zaradi protifašističnega delovanja, ga je začela že zelo zgodaj
zasledovati jugoslovanska policija. Pravilneje bi bilo zapisati velesrbska
policija in tudi vojska, ki sta hoteli na vsak način imeti kontrolo nad
primorskimi emigranti, še zlasti pa nad slovenskimi nacionalisti in
»iredentisti«. V organiziran protifašistični boj se je Danilo Zelen
vključil že pri 18. letih. Že leta 1925 je pričel ilegalno prestopati
krivično mejo ter s tem početjem nadaljeval vse do svoje smrti 1941.
Na obravnavi prvega tržaškega procesa 1930, so italijanski fašisti
Zelena uvrstili med člane ORJUNE in očitno še niso vedeli, da je že bil član
TIGRA. Prav organizacija ORJUNA je do leta 1927 vodila organiziran
protifašistični boj na Primorskem. Primorske »ORJUNAŠE« so podpirali
nekateri politični in vojaški jugoslovanski krogi. Toda vselej le toliko,
kolikor jim je samim odgovarjalo. Ob otoplitvah odnosov med Beligradom in
Rimom, so delo ORJUNE na Primorskem pogosto tudi blokirali. Beligradu in
Rimu je šlo le za to, da sta imela kontrolo nad slovenskimi nacionalisti.
Zato je bila ustanovitev TIGRA, leta 1927, kot samostojne ilegalne
organizacije slovenskih nacionalistov v ISTRI, na Goriškem, Beneškem,
Tolminskem in Bovškem, v Brkinih in delu Notranjske, edina pravilna
narodnoobrambna poteza Slovencev.
Danilo Zelen je že leta 1928 skupaj s Tonetom Černačem in Justom
Godničem sestavljal eno izmed najuspešnejših trojk TIGRA v vsem njegovem
obstoju. Leta 1929 se je moral Zelen pred aretacijo umakniti iz Gorice. V
»emigraciji«, je v Ljubljani ustanovil enotno vodstvo TIGR na Slovenskem. To
je delovalo v strogi ilegali dvanajst let, vse do leta 1941!
Osebnost Danila Zelena je vsekakor večplastna. Bil je sposoben
praktično v enem dnevu »igrati« popolnoma nasprotne vloge. Nekje preberemo,
da je cele dneve bral, kmalu nato je bil elegantno oblečen na plesu v
Kazini, naslednji dan pa že v povsem preprosti obleki, s pištolo v roki,
skrit v seniku in čakajoč svoje soborce na planini. Bil je izbranec med
izbranci, širokega svetovnega nazora in razgledanosti, hkrati pa bojevnik
zmožen dejanj velikega formata. Predvsem pa Zelena pooseblja ena sama povsem
jasna in svetla ideja – čimprejšnja osvoboditev Slovencev na Primorskem
izpod fašističnega tiranstva in njihova priključitev k matičnemu narodu, k
Sloveniji! Bil je energičen ter čuten, hkrati pa je deloval kakor natančen
in uglašen instrument. V vseh številnih kočljivih situacijah v njegovem
pestrem življenju ilegalca in gverilskega vodje, ni nikdar izgubil zdrave
razsodnosti. V svojem dolgoletnem protifašističnem boju in tveganih ter
drznih gverilskih akcijah, ga italijanski okupator nikdar ni ujel. Ko pa se
je 16. Velikega travna leta 1941 znašel obkoljen v obroču, je raje storil
samomor, kakor da bi se Italijanom živ predal! Nekaj takšnega zmorejo le
velike, odločne in trdne ter jasno izoblikovane osebnosti.
Med njegovimi ožjimi znanci in prijatelji, poleg znanih soborcev, kot
so vodja TIGR Albert Rejec, pa Ferdo Kravanja, Tone Černač, Just Godnič,
Anton Majnik, Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Jože Kukec, Dorče Sardoč in
številni drugi člani TIGR, pa političnih ter narodnobuditeljskih voditeljev,
kot so fizik in publicist dr. Lavo Čermelj, dr. Ivan Matija Čok ter dr. Rado
Bordon, so bili tudi pisatelj in zdravnik Bogomir Maganja, slikar Ljubo
Ravnikar, slovita slovenska filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina,
gledališki režiser Ferdo Delak, šahovski velemojster, prof. Milan Vidmar, pa
arhitektka Marija Milka Bahovec. Resnično torej dokaj pestra in široka
druščina.
Zelen je vsekakor z leti postal eden najpomembnejših osebnosti TIGR.
Bilj je dejansko gverilski ali drugače rečeno vojaški vodja TIGR.
Organizacija TIGR je bila sestavljena iz TROJK. Več trojk je sestavljalo
SRENJO, Danilo Zelen, pa je že leta 1929 načeloval skupini predstavnikov
najmanj 15. SRENJ, kot je razvidno iz preiskave v zvezi s prvim tržaškim
procesom. Navodila Zelena vodjem srenj ,so bila: »Treba je zbrati
informacije o lokaciji in učinkovitosti vojaških sil, o njihovi sestavi, o
objektih, mostovih, cestah, skladiščih orožja, municije in bencina ter
dobaviti ustrezne načrte.« Poleg tega je Zelen vodjem srenj dajal tudi
natančna navodila o posameznih akcijah ter jih poučeval o načinih
konspirativnega delovanja, organiziranju kurirskih zvez in podobnem.
Po letu 1932 je TIGR aktivno pričel z zbiranjem orožja za vstajo na
Primorskem. Vstajo so nameravali izvesti okrog leta 1940. Skupine tigrovcev
so nameravale, oborožene z lahkim orožjem, mitraljezi in eksplozivom,
najprej izvesti diverzantske napade na prometni infrastrukturi, nato napasti
vojaška skladišča in z gverilskim načinom boja delovati v italijanskem
zaledju ter tam dočakati prihod jugoslovanskih čet. V ta namen so se
nekateri člani TIGR tudi povezali z jugoslovansko obveščevalno službo. Toda
namesto do vstaje, je prišlo do izdaje in do aretacije številnih tigrovcev
ter do drugega tržaškega procesa leta 1941.
Zelen je sodil v najožje vodstvo TIGR. Izredno se je zavzemal za to,
da bi čim večje količine orožja pripeljali na Primorsko ter ga tam skrili,
za potrebe vstaje. V ta namen je izpeljal izredno pogumno in predrzno
akcijo. Fašistična Italija je podpirala hrvaško fašistično Stranko Prava in
njene ustaše. Blizu Nagy Kaniže (Janka Pusta) so ustaši imeli svoje
vadbišče. Italijanski fašisti so jim čez avstrijsko ozemlje poslali vagon
orožja. Zelen je za to zvedel od svojih obveščevalcev, ter v Gradcu
preusmeril vagon proti Ljubljani. Tako je orožje namenjeno ustašem, po
Zelenovi zaslugi prišlo v roke organizacije TIGR. Iz Ljubljane so ga člani
TIGR z Jesenic, Kranja, Celja, Maribora in Ljubljane, v številnih nočnih
pohodih prenesli na Primorsko in ga tam poskrili v kraških jamah.
Zelen je v svojem prvem obdobju pri TIGR, osebno sodeloval v številnih
gverilskih akcijah in likvidacijah fašistov širom zasedene Primorske. Leta
1934 je hotel osebno napraviti atentat na italijanskega »duceja«
Mussolinija. Hotel je oditi v Rim, kot Nemec in tam ob priložnosti ustreliti
Mussolinija. V načrt se je poglobil s vso svojo zavzetostjo. Šele vodja
TIGR, Albert Rejec, ga je moral z vso svojo avtoriteto, opozoriti, da kot
vojaški vodja tigrovskih skupin, nosi odgovornost do vseh članov TIGR in se
zato ne sme osebno izpostavljati v takšnem smislu. Zato je Zelen od takrat
naprej vso svojo energijo usmeril v utrjevanje Organizacije. Bil je aktiven
praktično povsod, od Ljubljane, preko Postojnskega, Pivškega, v Brkinih, na
Tržaškem in na Krasu, Na Goriškem, v Vipavski dolini, na Tolminskem in
Bovškem, na Gorenjskem in celo v tretjem Rajhu, na Koroškem!
Skupaj z Albertom Rejcem se je leta 1935 odpravil tudi v Pariz ter se
tam sestal z Antifašistično koncentracijo (zvezo v Italiji ukinjenih strank
– socialisti, socialdemokrati, republikanci). S KPI se je pogajal o
sodelovanju TIGR in slovenskih komunistov, članov KPI, v t.i. Julijski
krajini. Skupaj z Rejcem sta nato v imenu Organizacije TIGR podpisala
akcijski sporazum, ki je Slovencem v Italiji priznaval pravico do narodne
osamosvojitve. Pravzaprav ga je skupaj z njima podpisal tudi Just Godnič,
vendar sta v Pariz odšla sama, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Na
podlagi tega sporazuma, sta se 15. Velikega srpana, leta 1939, v Ljubljani
tudi sestala predstavnik slovenskih komunistov v KPI Pinko Tomažič in Zelen.
TIGR je takrat po njunem dogovoru predal del spravljenega orožja,
komunistom. Ta naloga je bila ob sodelovanju članov obeh organizacij
opravljena v mesecu Grudnu 1939.
Istega leta se je vodja TIGR Albert Rejec v Beligradu povezal z
britansko obveščevalno službo Intelligence Service. Zelen je nato na
podlagi tega sporazuma leta 1940 organiziral skupaj s Ferdom Kravanjo več
sabotažnih akcij na Koroškem v tretjem Rajhu in v Trbižu v Italiji.
Pravzaprav so bile vse akcije izvedene na Koroškem, ker je tudi Trbiž, v
bistvu koroško mesto, kakor tudi vsa Kanalska dolina, le da je ta del
Koroške leta 1918 okupirala Italija in ga ima še danes. Nacistično zunanje
ministrstvo je zato od jugoslovanske vlade v Beligradu zahtevalo njegovo
izročitev. Zelen se je zato zamaskiran z umetnimi brki in s črno pobarvanimi
lasmi iz Slovenije umaknil v Beligrad. Čez nekaj časa se je prav tako
maskiran spet vrnil v Ljubljano.
Od tam je skupaj z Justom Godničem odšel v
hribe nad Reko v Kvarnerju. Poleti je na otoku Rabu obiskal dr. Lava
Čermelja, ki je tam letoval. Meseca Grudna 1940 je znova odšel v Beligrad,
Svečana 1941, pa je bil na otoku Sušak. V Novi pri Crikvenici so se nato
sestali Zelen, Rejec in Godnič. Zelen in Godnič pa sta se v Ljubljano vrnila
25. Sušca 1941. Tam je Zelena že čakal mobilizacijski poziv. Njegova enota
je bila razporejena v Višnjo goro, dodeljen pa je bil obveščevalni službi.
Takrat so bili spet povsem dobri prav vsi, tudi tisti, ki jih je
jugoslovanska policija pred tem preganjala in iskala, tako kot Zelena. Po
razsulu jugoslovanske vojske se je tudi Zelenova enota razšla.
11. Malega travna 1941 se je Zelen javil v Ribnici, pri zvezi Antona
Majnika, Jožetu Zalarju. Izročil mu je dogovorjeno geslo – polovico
razglednice ljubljanskega tromostovja. Po Majnikovem predhodnem naročilu, je
Zalar nato Zelena skril v opuščeni ogljarski koči. Naslednji dan se je iz
razpadle jugo vojske vrnil Anton Majnik. Zelen, Majnik in Zalar so se zatem
skrili v Majnikovem bivaku. Po nekaj dneh so sklenili, da Zalar ostane doma
in ostala dva oskrbuje s hrano in informacijami. Sredi Malega travna se je
Zelenu in Majniku pridružil še Ferdo Kravanja. Vsa trojica je nato ves mesec
nabirala odvrženo orožje jugoslovanske vojske, ki je ležalo raztreseno po
poljih, travnikih in poteh. Zlagali so ga v zemljanke, cel voz pa so ga
odpeljali k sodelavcu Fajdigi v Sodražico. Del orožja sta Zalar in Šeško iz
Kočevja tudi vskladiščila v zaselku Boncarje, kakšnih 20 kilometrov
oddaljenem od Ribnice.
Po enem mesecu bivanja v Majnikovem bivaku, se je trojica odločila,
da se bodo premestili drugam. Majnik je v ponedeljek 12. Velikega travna
1941 naročil Zalarju, da jim priskrbi ključ Čeršakove lovske koče na Mali
gori nad Ribnico. Dobro založena z orožjem in strelivom je trojica 12.
Velikega travna z vetrihom odprla vrata koče in v njej prenočila. Kako to,
da je naslednjega dne okrog 9. ure zjutraj nanje naletela skupina
karabinjerjev in žandarjev, je vse do danes ostalo ne povsem pojasnjeno.
Govorilo se je, da je trojko izdal neki Trinkhaus, prav tako pa je bil za
izdajo osumljen tudi bivši jugoslovanski žandar Josip Pišorn.
Dejstvo je, da je že ob sedmi uri zjutraj 13. Velikega travna 1941,
sedem policistov zapustilo Ribnico in se povzpelo na Malo goro, 2 kilometra
od cerkve Svete Ane. Okrog 9. ure zjutraj so kočo na Mali gori obkolili
štirje italijanski karabinjerji in trije bivši jugoslovanski orožniki.
Pišorn je razporedil svoje ljudi okrog koče, sam pa se je previdno približal
vratom in dvakrat glasno zavpil: 'Odprite vrata!' Ko je poskusil vstopiti v
kočo, ga je zadel strel v trebuh. Streljal je Kravanja. Eden izmed
karabinjerjev je streljal nazaj in krogla se je od ključavnice vrat tako
nesrečno odbila, da je ranila Ferda Kravanjo v rebra in prsa. Takoj za tem
se je pričelo splošno obstreljevanje. Ker karabinjerji obkoljenim niso mogli
do živega, sta jim okrog 12.30 ure prišla na pomoč dva oddelka italijanskih
karabinjerjev in vojakov z minometi ter strojnicami. Prispelo je še šest
novih karabinjerjev in dvajset vojakov voda prvega bataljona drugega polka
divizije sardinskih grenadirjev. Vod je bil sestavljen iz dveh desetin,
desetine strelcev in desetine minometalcev, poveljeval pa mu je podporočnik
Taglienti.
Trojko je skupaj obkolilo 34 sovražnikov. Kočo so v času trajanja
boja zasuli s skupno 46 minami in ročnimi bombami. Obkoljena trojica se je
kljub sovražni premoči in brezizhodnem položaju, odločila da se Italijanom
ne bo predala in se bo raje borila do konca. V nadaljnjem obstreljevanju je
bil nato hudo ranjen Danilo Zelen. Strel iz puške, je poškodoval njegova
pljuča in jetra, a je vseeno ostal pri zavesti ter nadaljeval z bojem. V
skladu z medsebojnim dogovorom, si je hudo ranjeni Kravanja zatem pomeril v
glavo, ustrelil in se zgrudil. Vendar pa rana ni bila smrtna, saj mu je le
oprasnila čelo. Kljub temu je Kravanja padel v nezavest. Danilo Zelen se je
nato prav tako sam ustrelil v glavo, kot se je zaobljubil. Trojka se je
desetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku upirala kar štiri ure!
Ko so čez nekaj časa Italijani vdrli v kočo so našli mrtvega Zelena ter hudo
ranjenega nezavestnega Kravanjo. Anton Majnik je bil nepoškodovan in so ga
vklenili, vendar jim je kasneje pobegnil.
Spopad na Mali gori, 13. Velikega travna 1941 je bil prvi oboroženi
spopad na Slovenskem, po kapitulaciji Jugoslavije. Vse do osamosvojitve, je
bilo to dejanje članov oziroma celo vodij TIGR zamolčano slovenskim rodovom.
Dan vstaje slovenskega naroda smo praznovali na dan 22. Malega srpana, ko je
eden izmed članov Vos streljal na drugega Slovenca, orožnika v Ljubljani.
Čeprav to dejanje sploh ni bilo primerljivo z bojem na Mali gori in čeprav
se je to zgodilo 2 meseca in 9 dni kasneje! Vse to samo zato, da so imeli
komunisti vodilno vlogo v uporu proti okupatorju. Seveda pa tudi ni bilo
sprejemljivo, da bi Slovenci praznovali dan vstaje pred Srbi!
Kapetan Onis, italijanski vojaški obveščevalec, je ugotovil
istovetnost mrtvega Danila Zelena. Ko so fašisti ugotovili, za koga je šlo,
je to povzročilo strašansko veselje in odmev. Zelenovo truplo so
identificirali z več pričami. O spopadu na Mali gori in o smrti Danila
Zelena je v Rim poročal tudi visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio
Grazioli. Njegovo poročilo so pokazali celo osebno Mussoliniju in v njem
zapisali, da jim je uspelo ubiti »Italiji najbolj nevarnega terorista.« V
poročilu generala Robottija pa so celo ponaredili dejstva in zapisali, da je
»v junaškem boju karabinjer Leone v samoobrambi pokončal najbolj nevarnega
terorističnega vodjo«. Novico je med drugim tržaškim procesom v sodni
dvorani z vidnim veseljem in zadovoljstvom objavil tudi fašistični državni
tožilec Carlo Fallace, ki je med obravnavo zmagoslavno vzkliknil: »Sporočam
vam, da je bil v spopadu z našimi vojaki ubit Danilo Zelen, eden največjih
in zloglasnih sovražnikov fašistične Italije«.
Ne glede na kopico laži, ki so jih po Zelenovi smrti razširjali
Italijani, je bilo nesporno medicinsko ugotovljeno, da je velik Slovenec
umrl za posledicami dveh smrtnih ran. Prve, po strelu iz puške v predel
pljuč in jeter ter druge »v umirajočem stanju v samomorilnem namenu«.
Žal je smrt, edinega med vsemi tremi tigrovci, v spopadu na Mali
gori, doletela prav Zelena. S tem je organizacija TIGR že na začetku vojne
izgubila svojega vojaškega vodjo. Slovenci pa smo z njegovo smrtjo izgubili
velikega borca in neustrašnega vojaka, sposobnega organizatorja,
poveljnika, dolgoletnega bojevnika proti fašistični Italiji in sonarodnjaka,
ki je v svojem življenju storil in dal prav vse, da bi Slovenci lahko
zaživeli svobodno in združeni v Zedinjeni Sloveniji! Slava mu!
Danilu Zelenu
Če greš s srcem v boj,
v tebi je žar, v tebi je moč,
zato preziraš strah in smrtni znoj.
Če greš s srcem v boj in veš zakaj,
pred tabo je cilj,
zato ne izbiraš poti, ne v pekel in ne v raj.
Če greš s srcem v boj, prižigaš plamen
in se ga ne bojiš, lahko z njim vnameš druge
ali sam v njem zgoriš.
Če greš s srcem v boj, ne rabiš zastav,
tvoj bojni prapor je ljudstva trpljenje,
le njemu zastavljaš srce in življenje.
Če greš s srcem v boj in padeš neznan,
drugi pobirajo tvoje sadove,
a ko omahneš v smrt, je konec boja in sanj.
TI ŠEL SI MED PRVIMI V BOJ,
KO ČLOVEK NI VIDEL IZHODA
IN PADEL TAKRAT SI, KO MNOGIM BILA JE
ŠE TUJA BESEDA SVOBODA.
Andrej Jelačin, Senožeče, 2.6.1991
Danilu Zelenu ob 50-letnici njegove smrti.
|
|
|
|
|
|
