|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je najstarejši slovenski grb Črni panter, ki je kot simbol Karantanije obstajal že pred pojavom grboslovja ali heraldike. Uvršča se med najstarejše evropske grbe. Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje črni panter na srebrnem (belem) ščitu.
|
|
Zdravica ali Zdravljica?
Ta spis je bil objavljen leta 2005
Slovenci smo zagotovo narod, ki ima najbolj »sporne« državne simbole. Komu je to v interesu, je seveda povsem drugo vprašanje. Zastava je rusko – panslovanska, kar nam poskušajo tolmačiti, kakor da bi naj šlo za kranjske deželne barve, ki bi naj dale barve tudi današnji slovenski zastavi. Toda kranjske deželne barve so bile sprva belo modre, nato rumeno modre, nikoli pa belo modro rdeče.
Znak, ki ga imamo v Ustavi zapisanega kot grb Republike Slovenije, dejansko ni grb, saj ni oblikovan v skladu z grbovnimi pravili (heraldiko). Zato je zanj upravičeno ime znak, ki je lahko prav tako državni simbol zraven grba. Čeprav smo Slovenci, Karantanci imeli enega prvih grbov v Evropi, Črnega panterja, imamo za državni grb raje oblikovno sestavljenko, ki z grbom nima nič skupnega.
Tretji državni simbol je himna. In seveda ne bi šlo za simbol Republike Slovenije, če ne bi tudi pri himni bilo nekaj narobe. Državni zbor je za himno Republike Slovenije sprejel Zdravljico, Franceta Prešerna v uglasbitvi Stanka Premrla. Pri tem poslanci niso upoštevali dejstva, da smo Slovenci že leta 1860 dobili svojo himno. Himno Naprej!, ali Naprej zastava slave. Napisala sta nam jo Simon Jenko – besedilo in Davorin Jenko – glasbo. Pesem je bila uglasbena 16.05.1860 in je bila v Kraljevini SHS del državne himne (skupaj s srbsko Bože pravde, ki jo je Srbom prav tako uglasbil Davorin Jenko in hrvaško Lijepo našo). Tako Srbi, kot Hrvati so po razpadu SFRJ ponovno prevzeli svoji stari himni. Pri tem Srbov niti to ni motilo, da jim je himno napisal Slovenec! Le mi Slovenci smo morali »dobiti« novo himno, da bo laže šla v »komplet naše nezgodovinskosti«. Za nas isti Slovenec, ki je dal himno, tako nam kot Srbom, ni bil »primeren«. In tako smo za himno dobili Zdravljico, pesem, ki nikdar ni bila napisana zato, da bi postala himna, temveč je z njo Prešeren ustvaril klasično napitnico, pesem, ki bi jo peli v gostilniškem vzdušju in okolju.
Zdravica je hkrati ena tistih Prešernovih pesmi, ki ji ni bilo dano ugledati luč sveta takrat, ko jo je pesnik napisal – »ob novini leta 1844«. Takratna cenzura je pesem oziroma njen izzid prepovedala, zato jo je Prešeren za nekaj časa odložil.
Ob »novini leta 1844«, je Prešeren napisal Zdravico, ki ima devet kitic! Napisana je v stari slovenski pisavi bohoričici, ki je dobila ime po Adamu Bohoriču, znamenitemu Slovencu iz 16. stoletja.
Poglejmo torej prvo Prešernovo Zdravico, tisto, ki bi leta 1844 izšla, če je ne bi cenzura prepovedala. Najprej kitico, ki nam ni preveč poznana:
Ljubezni sladke spone
Naj vežejo vas na naš rod,
V njim sklepajte zakone
De nikdar več naprej od tod
Hčer, sinov
Zarod nov
Ne bo pajdaš sovražnikov!
Prešeren je to kitico uvrstil za kitico, ki jo je posvetil Slovenkam – »Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice…« in tudi njo namenja Slovenkam. Sporoča jim, naj iščejo svojo ljubezen v lastnem narodu, med Slovenci in naj z njimi sklepajo zakone, da otroci ne bodo nikdar več pajdaši sovražnikov. Kaj je privedlo Prešerna do tega, da je napisal te verze? Očitno je bilo v 19. stoletju precej pogosto, da so se Slovenke poročale z neslovenci (večinoma Nemci), nato pa so potomci iz takšnih zakonov v glavnem prevzeli nemško identiteto (postali so »pajdaši sovražnikov«). To je Prešeren povsem jasno zaznal in zato je to kitico naslovil na Slovenke, da bi jih ozavestil, kaj pomeni takšno njihovo ravnanje. Zanimivo je, da tudi danes, po več kot 150. letih velja podobno. Veliko več Slovenk je poročenih ali živi z neslovenci, kot pa Slovencev z neslovenkami. Prešeren je že vedel o čem piše! Danes bi to kitico in predvsem avtorja, ki bi kaj takšnega napisal, označili za nacionalista, morda celo za rasista, vsekakor pa sovražnika tujcev, ksenofoba, kajne. Prešerna pa seveda ne morejo kar tako, zato so nam to kitico raje skrili in nam poudarjajo drugo kitico »Žive naj vsi narodi«! A tudi pri tej kitici poudarek ni na tem, da naj živijo vsi narodi, temveč tisti, »ki hrepene dočakat dan…da prepir iz sveta bo pregnan. In če se ozremo naokrog, bomo videli, da še zmeraj, »rojak, prost ni vsak« in da večkrat »vrag, ne sosed je mejak«.
Celoten Prešernov rokopis prve njegove Zdravice, napisane ob nastopu leta 1844, v pisavi bohoričici, nepopravljen, zgleda takole:
Zdravica
ob novini leta 1844.
Spet terte so rodile,
Prijatli vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile,
Serce razjasni in oko.
Ki vtopi
Vse skerbi,
Veselo upanje budi.
Komu pervo zdravico
Napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
Deželo našo živi Bog.
Brate vse,
Kar nas je
Sinov slovenske matere!
Original Prešernove Zdravice v bohoričici iz leta 1844
V sovražnike z oblakov
Rodu naj na'šga treši grom!
Prost, ko je bil očakov
Naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobe
Njih roke
Verige vse, ki jim teže!
Edinost, sreča, sprava,
K njim naj nazaj se vernejo!
Otrok kar ima Slava
Vsi naj si v roke sežejo,
De oblast
Spet in čast,
Ko ble ste, boste naša last!
Drugi list originala Prešernove Zdravice v bohoričici iz leta 1844
Bog živi vas Slovenke,
Prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
Ko naše je kervi dekle;
Ko do zdej,
Za naprej
Slovite drage vekomej!
Ljubezni sladke spone
Naj vežejo vas na naš rod,
V njim sklepajte zakone
De nikdar več naprej od tod
Hčer sinov
Zarod nov
Ne bo pajdaš sovražnikov!
Tretji list originala Prešernove Zdravice v bohoričici iz leta 1844
Mladenči! Zdaj se pije
Zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
Noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
Bode vas
Jo serčno varvat' klical čas.
Žive naj vsi narodi,
Ki dan dočakat hrepene,
De koder sonce hodi,
Ne bo pod njim sužne glave!
Kupca ta
Njim velja
Naj Bog jim dobre sreče da!
Visoko zdaj prijatli,
Kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
Saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
Naj nas živi tovar'še vse!
Amen.
Četrti list originala Prešernove Zdravice v bohoričici iz leta 1844
Zraven predstavljene nepopravljene Zdravice v bohoričici, se nam je ohranil še en Prešernov rokopis Zdravice v bohoričici, kjer pa je pesnik besedilo veliko popravljal in spreminjal.
Drugi popravljani Prešernov rokopis Zdravice v bohoričici:
Zdravica
ob novini leta 1844.
Spet terte so rodile,
Prijatli vince nam sladko,
Ki nam oživlja žile,
Serce razjasni in oko.
Ki vtopi
Vse skerbi,
V potertih persih up budi.
Komu narpred veselo
Zdravico bratje čmo zapet
Bog našo nam deželo
Bog živi ves slovenski svet
Brate vse,
Kar nas je
Sinov sloveče matere!
V sovražnike z oblakov
Rodu naj na'šga treši grom!
Prost, ko je bil očakov
Naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobe
Njih roke
Si spone kjer jim še teže!
Edinost, sreča, sprava,
K nam naj nazaj se vernejo!
Otrok kar ima Slava
Vsi naj si v roke sežejo,
De oblast
In z njo čast,
Ko ble ste, boste naša last!
Naj sinov
Zarod nov
Iz vas bo strah sovražnikov
Bog živi vas Slovenke,
Prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
Ko naše je kervi dekle;
Ko do zdej,
Za naprej
Slovite drage vekomej!
Mladenči! Zdaj se pije
Zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
Noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
Bode vas
Jo serčno varvat' branit klical čas.
Žive naj vsi narodi,
Ki hrepene dočakat dan,
De koder sonce hodi,
Prepir iz sveta bo pregnan!
De rojak
Prost bo vsak
Ne vrag le sosed bo mejak!
Nazadnje še prijatli,
Kozarce zase vzdignimo!
Ki smo zato se zbratli,
Ker dobro v srcu mislimo;
Dokaj dni,
Naj živi,
Bog kar nas dobrih je ljudi!
Ljubezni sladke spone
Naj vežejo vas na naš rod,
V njim sklepajte zakone
De nikdar več naprej od tod
Hčer sinov
Zarod nov
Ne bo pajdaš sovražnikov!
Bog nas vse
Kar nas je
Živi tovar'še združene!
Takšna sta torej oba ohranjena Prešernova rokopisa v bohoričici. Hrani ju rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani in sta shranjena pod signaturo MS 471.
Prav v letih med 1840 in 1850, se je v Sloveniji bila prava mala bitka med privrženci tristo let stare bohoričice in nove, panslovanske (češke), oziroma pravilneje ilirske pisave gajice. Gajico so postopoma pričeli uvajati zlasti v Bleiweisovih Novicah, ki so takrat predstavljale osrednji slovenski medij. Naposled je zmagala nova pisava gajica, ki je sovpadala z ilirskim gibanjem, katerega cilj je bil poenotenje Hrvatov in Slovencev in nastanek enega enotnega naroda. Hrvati so svoj »ilirizem« gradili na izkušnjah iz 17. in 18. stoletja, ko so z enakim trikom najprej »ilirizirali«, nato pa dejansko pohrvatili večji del panonskih (ogrskih) Slovencev v Slovenijeh/Sclavoniae. Njihovo narodno individualnost so uspeli zminimalizirati na raven narečnih »kajkavcev«. Enako so načrtovali tudi med karantanskimi (avstrijskimi) Slovenci, to pa je bilo najlažje storiti s pomočjo enotnega jezika in pisave.
Pojav gajice je nam Slovencem zato prinesel precej čudnih, lahko bi rekli tudi neslovenskih jezikovnih elementov. Med njimi sta zanesljivo najbolj vidna vsiljena lj in nj, ki jih Slovenci večinoma nismo in jih pogosto še danes ne uporabljamo v svojem jeziku kot nekaj naravnega. V to kategorijo, poleg njiju sodi tudi pritrdilnica da, namesto ja. Lublana je postala Ljubljana, Cele, Celje, Lotmerk, Ljutomer itd. Podoben proces, kot pri imenih mest in krajev, se je kasneje zgodil tudi pri slovenskih priimkih. Toda proces »ilirizma« in pojav gajice je tako kompleksen pojav, da je za njegovo obravnavo potreben poseben članek. Nas pa tokrat zanima Prešernova Zdravica, ki je v naslednjih letih prav tako izšla v gajici in ne v bohoričici.
Prva stvar, ki nam takoj pade v oči, ob spremembi besedila pesmi iz bohoričice v gajico, je naslov pesmi. Zdravica je nenadoma postala Zdravljica! Danes nam beseda zdravljica zveni tako domače, da se večina niti ne zavzame, da beseda ni slovenska! Ne verjamete? Ste se kdaj vprašali, zakaj je naslov Prešernove napitnice Zdravljica in ne Zdravica? Najbrž ne! Vpišite besedo zdravljica v slovensko izdajo programa word, pa boste videli, da vas bo program popravil. Seveda, saj zdravljica sploh ni slovenski izraz! Ne boste ga našli v slovarjih slovenskega knjižnega jezika. Slovenski pravopis iz leta 1962, npr. besede zdravljica ne pozna, kljub temu, da ga je izdala SAZU. Šele v najnovejši elektronski izdaji SSKJ, najdemo izraz »pozdravljica«, ki je najverjetneje nekakšen nov umotvor, predstavljen kot »staroslovenska« beseda, ki se več ne uporablja. Posebej zanimiva je pri tem podobnost besede »pozdravljica« in zdravljica, kar očitno kaže na to, da je beseda »pozdravljica« nastala prav zaradi zdravljice. Nekomu je le kanilo v glavo, da imamo Slovenci celo naslov državne himne v tujem jeziku, zato je bilo potrebno hitro najti nekakšno podobno »staro besedo«. Toda tudi takšen obupan poskus ne more izničiti dejstva, da je Prešernova pesem v bistvu napitnica, torej zdravica, kar je leta 1844 pesnik tudi sam zapisal, tako v naslovu, kot v besedilu pesmi. Pesem je torej povezana z zdravjem in s splošno uveljavljeno slovensko frazo »na zdravje«, nikakor pa z neslovenskim »zdravljem« oziroma frazo »na zdravlje« ali celo »u zdravlje«. Tudi razlaga, da gre v primeru besede »zdravljica« za pozdravljanje, ne vzdrži kritične presoje, saj Prešeren s pesmijo ni nikogar pozdravljal, temveč je nazdravljal Slovencem in Slovenkam.
Primer računalniško obdelanega Prešernovega rokopisa, kjer so zadnjima kiticama »prilepili« naslov Zdravljica.
Največji slovenski pesnik, je leta 1846, pripravil celoten material za svojo pesniško zbirko Poezije. Vanjo je uvrstil tudi Zdravico, toda tudi tokrat vse ni šlo gladko.
Prešeren je 14. Velikega travna 1846 v skladu s takratnimi obstoječimi predpisi zaprosil za cenzurni imprimatur za celotne svoje Poezije. Razmnoževanje besedil in podob z uporabo tiska je bilo v takratni Avstro-ogrski, vse od časov Marije Terezije strogo vezano na posebne cenzurne predpise. Cenzurni postopek je bil do nadrobnosti izdelana birokratska procedura, katere cilj je bil popolno zatiranje svobodomiselnosti in protifevdalne ali protidinastične misli.
Naslovna stran cenzurnega rokopisa Poezij iz leta 1846
Avtor je moral poslati pisno prošnjo in po natančnih predpisih opremljen rokopis v dveh izvodih v cenzuro. Leta 1846 sta o tem ali bo šla katerakoli slovenska knjiga nespremenjena v tisk, ali pa bodo iz nje kaj črtali oziroma jo celo prepovedali, odločala najvišji policijski in cenzurni urad. V Prešernovem primeru so o ustreznosti Poezij odločali grof Jožef Sedlnitzki in Fran Miklošič na Dunaju. V Ljubljani so o tem odločali, gubernij pod predsedstvom baronom Jožefom Weingartnom in kolegijem gubernijskih svetnikov, v katerem je bil cenzurni referent duhovnik dr. Simon Ladinig ter vodja knjižno revizijskega urada v Ljubljani, kanonik Jurij Paušek.
22. Velikega travna 1846, je gubernijski svet v Ljubljani sklenil, da se na Ladinigov predlog oba rokopisa pošljeta najvišjemu policijskemu in cenzurnemu uradu na Dunaj. 28. Velikega travna sta bila rokopisa dejansko poslana na Dunaj.
10. Rožnika je dvorni tajnik dunajskega urada, baron Anton Pauman odposlal rokopisa cenzorju. Cenzor za slovenska besedila na Dunaju je bil takrat Fran Miklošič, ki je bil na to mesto imenovan 27. Velikega srpana 1844. Kakšna dva tedna pozneje, je Miklošič oddal cenzurni listek s svojim mnenjem vrhovnemu cenzurnemu uradu. Listek danes velja za izgubljenega, Miklošič pa naj bi v njem napisal odklonilno mnenje o 3. kitici Zdravice, ker bi jo bilo mogoče napačno razumeti kot panslavistično. Prešeren je že pred tem sam izločil kitico »V sovražnike z oblakov, rodu naj našga treši grom…«, saj je računal, da jo bo cenzura zaradi bojevitosti prepovedala. Ker bi bila z izločitvijo še ene kitice tudi porušena sama zgradba pesmi, se je Prešeren odločil, da bo iz zbirke Poezije črtal celotno Zdravico. Tako Zdravica ni izšla niti leta 1846.
Na bankovcu za 1.000,00 SIT je upodobljena prva Prešernova Zdravica iz leta 1844, v bohoričici. Žal bo bankovec v obtoku le še letos, z njim pa tudi originalna Zdravica.
Fotokopija faksimila Zdravljice iz leta 1846, ki ni izšla v Poezijah
Zanimivo je, da nam navadno predstavljajo prav faksimile Zdravljice iz leta 1846, ki takrat ni bila objavljena, kakor tudi ne Zdravica leta 1844. Čemu torej takšno ravnanje? Čemu nam raje ne predstavijo prvega Prešernovega rokopisa Zdravice iz leta 1844, ki bi bil takrat objavljen takšen, kot smo ga prej predstavili, če ne bi tega preprečila cenzura? Saj tudi drug pesnikov poskus objave pesmi ni uspel. Zdravica je tako izšla šele v »tretjem« poskusu, po padcu Metternichovega absolutizma, 26. Malega travna 1848, tokrat napisana v gajici in z naslovom Zdravljica. Izšla je v Bleiweisovih Novicah, kjer so takrat že popolnoma prevladovali zagovorniki gajice in panslovanskega gibanja. Najbrž je prav zato naslov pesmi Zdravljica in ne Zdravica.
Kljub temu je tudi v kasnejših pesmaricah, marsikje v naslovu pesmi zapisano Zdravica in ne Zdravljica. Toda naši vrli poslanci, so ob sprejemu Ustave RS, v njena določila zapisali kot himno Zdravljico in tako smo Slovenci najbrž edini narod v Evropi, ki ima v naslovu svoje himne tujo in ne domačo besedo!
Tudi v 20. stoletju, je bila v marsikateri pesmarici objavljena Zdravica in ne Zdravljica.
Zdravica - primerjava besedila
ZDRAVICA (original)
Spet terte so rodile,
prijatl'i vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
serce razjásni in oko.
Ki vtopi
vse skerbi,
veselo upanje budi.
Komú pervo zdravico
napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
deželo našo živi Bog.
Brate vse,
kar nas je
sinov slovenske matere!
V sovražnike 'z oblakov
rodu naj na'šga treši gróm!
Prost, ko je bil očakov
naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobé
njih roké
verige vse, ki jim težé!
Edinost, sreča, sprava,
k njim naj nazaj se vernejo!
Otrók kar ima slava
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
spet in čast,
ko ble ste, boste naša last!
Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je kervi dekle;
ko do zdej,
za naprej
slovite drage vekomej!
Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklepajte zakone
de nikdar več naprej od tod.
Hčer, sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!
Mladen'či! Zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
bode vas
jo serčno varvat' klical čas.
Živé naj vsi naródi,
ki dan dočakat hrepené,
da koder sonce hodi
ne bo pod njim sužne glave!
Kup'ca ta
njim velja
naj Bog jim dobre sreče da!
Visoko zdaj prijatl'i,
kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
naj nas živi tovar'še vse!
Amen.
|
ZDRAVLJICA (ponaredek)
Prijatl'i! Obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki vtopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komú najprej veselo
zdravico, bratje č'mo zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov
rodú naj naš'ga trešči gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima slava,
si naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast
ko préd, spet naša bosta last!
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
...
To
kitico
so
nam
izbrisali!
...
Mladen'či, zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
da, koder solnce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatl'i,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
|
|
|
|
|
|
|
