| |
| | | | | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bržkone najbolj znana slovenska maska Kurent ali Korant kot ga imenujejo na Dravskem polju? Danes je dom Korantov mesto Ptuj, včasih pa so bili doma po celi Štajerski! Korant je tudi ena najbolj tradicionalnih slovenskih pustnih mask, s svojo navzočnostjo pa preganja zimo in prinaša srečo. Koranti naj bi nekdaj v davnini ugrabili celo samo smrt, tako da v tistem obdobju v tej deželi ni umrl nihče. Drugače pa Korantija ali Kurentovanje izhaja iz prastarega ljudskega izročila slavljenja prihoda pomladi in konca zime.
|
|
Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska in Kraljestvo Slovenijeh
Zagrebška škofija ali Zagrebečka Cirkva, kot se je imenovala v najstarejših v slovenščini ohranjenih zapisih, je bila vse od svoje ustanovitve konec 11. stoletja tista cerkvena ustanova, ki je obvladovala večji del ostanka slovenske Panonije, potem ko so jo v 10. stoletju zasedli Madžari. Zato so pod njeno okrilje sodili tudi slovenski Prekmurci in ne zgolj Bezjaki. Vzhodna Slovenijeh z Volkovim/Vukovarom in Osekom/Osijekom je sodila pod madžarsko Pečujsko škofijo.
Listine o ustanovitvi Zagrebečke škofije danes nimamo ohranjene, na podlagi Felicijanove listine (l. 1134) pa vemo, da je bila ustanovljena za časa ogrskega kralja Ladislava (med leti 1090 in 1094) in je bila sprva podrejena ostrogonski nadškofiji. Pred letom 1185 je bila vključena v Kaločko nadškofijo.(op. 1) Njenemu prvemu škofu je bilo ime Duh, in bi naj bil po rodu Čeh, kot je razvidno iz Felicijanove listine. Je pa mogoče zaslediti tudi navedbe, da bi naj škof Duh dejansko bil Slovak, ki bi naj v Zagreb prispel iz nekega benediktinskega samostana v bližini Blatnega jezera.(op. 2) S seboj naj bi pripeljal več benediktinskih redovnikov, ti pa bi naj tudi organizirali liturgijski koledar.(op. 3) Kmalu po ustanovitvi škofije je bil ustanovljen tudi zagrebečki stolni kapitelj. Škof Štefan II. je leta 1232 ustanovil še en kapitelj v Čazmi pri cerkvi sv. Duha. Tudi ta je imel enaka pooblastila kot zagrebečki, ko pa so leta 1522 Čazmo zasedli Turki, so ga premestili v Varaždin.(op 4)
Zanimivo je, da je bil v Sveti Cirkvi Zagrebečki Slovenski pri Sveti maši dolga stoletja v uporabi poseben Zagrebečki obred, ki se je razlikoval od običajnega rimskega obreda. Ta poseben obred je ukinil šele škof Maksimilijan Vrhovec konec 18. stoletja. Zagrebečki obred naj bi nastal s prepisom iz predložkov, ki bi jih naj s seboj z ogrskega prinesel škof Duh konec 11. stoletja, misal in brevijar tega obreda pa sta še zmeraj shranjena v Metropolitanski biblioteki v Zagrebu.(op. 5)
Zagrebečka škofija ima izjemen pomen za panonske Slovence tako v verskem, kot tudi v političnem in kulturnem smislu. Meje škofije so na severu segale čez reki Dravo in Muro, tako da sta dolgo pod njeno upravo sodili tako Medmurje kot tudi Prekmurje. Nadalje je meja potekala ob štajerski deželni meji do Kranjske. Današnja južna Kranjska (Bela krajina) z Metliko, Črnomljem in Žumberkom je tudi sodila pod Zagrebečko škofijo.(op. 6) Na jugu je meja škofije potekala od Budačkega blizu Korane, mimo Slunja, Cetina in Bužima do Novega na Uni, od tam se je spustila na jug in obsegala dubiško, sansko in vrbsko srednjeveško županijo v današnji severozahodni Bosni, in se nadaljevala do reke Save pri Stari Gradiški, kjer je pri Strugi in Rasaskem mejila s Pečujsko škofijo vse do reke Drave pri Valjevu.(op. 7) Po popisu iz leta 1334 je ta slovenska škofija imela 412 žup, po turških vpadih, pa se je njihovo število kar prepolovilo.(op. 8)
Meje Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske so se torej v precej veliki meri ujemale z mejami srednjeveškega Slovenskega kraljestva oziroma Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae. V tej škofiji je v 16. stoletju dolga leta služboval Anton Vramec, škof Peter Petretič pa je bil na njenem čelu sredi 17. stoletja. Oba sta nam zapustila pisna dela v katerih je jasno navedeno, da gre za slovensko škofijo in da so njeni farani dejansko Slovenci. Oba svoj jezik izrecno imenujeta slovenski, škof Petretič pa zanj uporablja tudi ime slovenščina, kot je razvidno iz knjige Sveti evangeliomi.
Prva izdaja Svetih evangeliomov, Krajačeviča in škofa Petretiča, v kateri je na naslovnici navedena Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska, je bila natisnjena leta 1651 v Nemškem Gradcu. Glede na prispevek tedanjega škofa te cerkve Petra Petretiča v navedeni knjigi, je nesporno, da se je zagrebška cerkev imenovala Slovenska (?zveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzka). Pomembno je predvsem to, da so bili Sveti evangeliomi edini službeni lekcionar (op. 9) v Zagrebečki škofiji,(op. 10) in seveda to, da so izšli v obdobju, ko je hrvaško ime postopoma zamenjalo staro in izvirno slovensko ime tako na upravno-političnem področju, kot tudi na cerkvenem področju. Prav na primeru tiskanih izdaj lekcionarja Sveti evangeliomi lahko lepo spoznamo, kako in kdaj je Zagrebečka Slovenska Cerkev postala hrvaška.
»Sveti evangeliomi«, delo Nikolaja Krajačeviča s posvetilom zagrebškega škofa Petra Petretiča, iz leta 1651, »koteremi Sveta Cirkva
Zagrebečka Slovenska… oblastjum i stroškom i slovenskem slovom na svetlo vun dani i štampani…
Druga izdaja Svetih evangeliomov je namreč izšla leta 1694 v Češki Trnavi (Vu C?eske Ternave, jezero ?seztzto devet de?zet i c?etertom letu), cerkev pa se na naslovnici že imenuje Sveta Cirkva Zagrebečka Slovensko Horvacka (Szveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzko Horvaczka). Obstaja še ena naslovnica Svetih evangeliomov iz leta 1694, kjer je namesto Sveta Cirkva Zagrebečka Slovensko Horvacka, navedeno »sveta cirkva katolička slovensko horvacka«, kot ugotavljata Schlag (op. 11) in Jembrih (op. 12). Tudi tretja izdaja Svetih evangeliomov, ki je izšla v Zagrebu leta 1730 ima na naslovnici navedeno ime sveta stolna cirkva zagrebečka slovensko-horvacka, kot navaja slovenski prekmurski duhovnik Ivan Škafar leta 1972.(op. 13) Dejansko je na naslovnici naslednji zapis: »Szveti Evangeliumi, z kotermi szveta sztolna czirkva zagrebechka szlovenszko-horvaczka chez leto, po nedelyah i szvetkeh sive …, Zagreb 1730«. V predgovoru k tej izdaji Svetih evangeliomov je črkopis oziroma grafija pri nekaterih črkah drugačna od tiste iz leta 1651. Pazljivejši pregled zazna tudi to, da je naslov spremenjen iz Svetih evangeliomov v Svete evangeliume.
Obstajata še dve izdaji Svetih Evangeliomov, ki so bili izdani v Budimu leta 1740 (četrta izdaja) in v Trnavi leta 1759 (peta izdaja). Žal nam ni uspelo najti kaj več o teh dveh izdajah, zato ne vemo, ali sta enaki predhodnim, ali pa sta morda že spremenjeni.
Vsekakor je za nas pomembna šesta izdaja, ki ima naslov: »Szveti Evangeliumi : na vsze nedelye y szvetke czeloga leta : Za potrebnozt szlavne horvatzke Biskupie zagrebechke : Z-dvemi pridavkemi na konczu poztavlyenemi. Vu Zagrebu, 1778«. Ta šesta izdaja iz leta 1778 ima spremenjeno vsebino, izpuščen je katekizem, dodane pa so nekatere molitve in ilustracije evangelijev. Za objavo jo je priredil duhovnik Ivan Deverić.
Ta kratek pregled izdaj Svetih evangeliomov nam jasno pokaže, da se je zagrebška cerkev najprej imenovala Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska (1651). Leta 1694 je bilo njeno ime že spremenjeno v Sveta Cirkva Zagrebečka Slovensko Horvacka. Morda leta 1740, morda leta 1759, zagotovo pa najkasneje leta 1778, se je cerkev oziroma škofija imenovala samo še »slavna horvacka Biskupia zagrebečka«, o njenem slovenstvu pa ni bilo več sledov.
Zelo podobno lahko opazimo tudi v primeru Kraljestva Slovenijeh/Regnum Sclavoniae, ki se je v dokumentih pričelo imenovati Kraljestva Hrvaške, Dalmacije in Slovenijeh/Regnorum Dalmatiae, Croatiae et Sclauoniae v 17. stoletju.
Prvi štirje dokumenti Veče ali zbora Kraljestva leta 1631 (op. 14) imajo pod sklepi vsi podpisanega protonatarja Kraljestva Slovenijeh (Lecta per me Magr. Petrum Znika, Prothonotarium Regni Sclauoniae, Idem manu propria).
Zaključki (sklepi) prve Veče kraljestva leta 1631 imajo v naslovu »Acta Dominorum Statuum et Ordinum Regni Sclauoniae, in Generali ipsorum Diaeta, …«, kar pomeni, da Kraljestvo Hrvaška ni navedeno zraven Kraljestva Slovenijeh, pri Sklepih druge Veče istega leta pa je že napisano »Articuli in generali Dominorum Statuum & Ordinum Regnorum Croatiae & Sclauoniae Congregatione, …«, kar pomeni, da sta navedeni obe kraljestvi, hrvaško in slovensko; enako je tudi v sklepih tretje in četrte Veče.
Sklepi pete Veče z dne 12. 7. 1632 v Zagrebu imajo v naslovu »Articuli Dominorum Statuum & Ordinum Croatiae & Sclauoniae Regnorum, in Generali eorum Congregatione, …«. Prvič pod sklepi ni podpisan nihče!
Sklepi šeste Veče z dne 31. 8. 1632 v Zagrebu imajo v naslovu »Articuli Dominorum Statuum & Ordinum Croatiae & Sclauoniae Regnorum, in Speciali eorum Conuentu, …«. Tokrat je podpisan samo še »Lecta per me Magistrum Petrum Znika, Prothonotarium Regni. Idem m. p.«, da gre za protonotarja Kraljestva Slovenijeh pa ni več izrecno imenovano.
Od te Veče dalje, v dokumentih ni več Protonotarja Kraljestva Slovenijeh, samo kraljestvo pa ima v 17. stoletju različna imena: Regni Sclauoniae, Regnorum Croatiae et Sclauoniae, Regnorum Sclauoniae et Croatiae, Regni (brez imena kraljestva) in Regnorum Dalmatiae, Croatiae, et Sclauoniae. Vsekakor je zanimivo, da pri poimenovanju kraljestva oziroma kraljestev v dokumentih ni nikakršnega reda. Zgolj Kraljestvo Slovenijeh/regni Sclauoniae je med leti 1631 in 1693 navedeno 10 krat, zgolj Kraljestvo Hrvaška/regni Croatiae pa nikoli! Ime Hrvaška se pojavi zgolj in edino skupaj z imenom Kraljestvo Slovenijeh ali pa skupaj z imenoma Kraljestvo Dalmacija in Slovenijeh. To predstavlja še en dokaz, da je Hrvaška le pridružena Slovenskemu kraljestvu, kot samostojno kraljestvo pa dejansko ne obstaja, medtem ko lahko za Slovensko kraljestvo še zmeraj zapišemo, da obstaja tudi kot samostojno kraljestvo (10 krat je tako imenovano), oziroma gre za kraljestvo, ki sta mu pridruženi Hrvaška in Dalmacija. Dokaz temu so tudi pečati kraljestva, s katerimi so potrjeni vsi sklepi ali zaključki Več kraljestva, ki so pečateni vselej in izključno samo s pečatom in grbom Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae ,(op. 15) nikoli z grbom Kraljestva Hrvaške (šahovnico).
srebrni pečat Kraljestva Slovenijeh/regnum Sclavoniae
Poglavje Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska in Kraljestvo Slovenijeh je v celoti objavljeno v knjigi Anton Vramec in Slovenci, o kateri lahko več preberete tukaj.
Opombe:
(op. 1) ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I. čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1914, str. 324
(op. 2) DAMJANOVIĆ, D.: Povijest Crkve u Hrvata; stari i srednji vijek, 2011, str. 46
(op. 3) Ibidem, str. 55
(op. 4) Ibidem, str. 56
(op. 5) Ibidem, str. 56; v navedeni knjižnici naj bi bili shranjeni Sakramentar sv. Margarete, Misale antiquissimum in Benedictional
(op. 6) ŠIŠIĆ, F.: Priručnik izvora hrvatske historije, dio I. čest 1 (do god. 1107), Zagreb : Naklada Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1914, str. 366
(op. 7) Ibidem, str. 366-367; Šišić se pri teh mejah sklicuje na Račkega in njegove Starine IV, str. 201-229 ter prvi popis žup zagrebečke cirkve iz leta 1334.
(op. 8) DAMJANOVIĆ, D.: Povijest Crkve u Hrvata; stari i srednji vijek, 2011, str. 55-56
(op. 9) lekcionar je v katoliški cerkvi liturgična knjiga s svetopisemskimi branji za mašo.
(op. 10) Katalog Knjižnic mesta Zagreb, elektronski vir: http://www.katalog.kgz.hr/pagesResults/bibliografskiZapis.aspx?sustavId=1&tvrtkaId=2&selectedId=282000195 [dostop 15. 1. 2013]
(op. 11) SCHLAG, G.: Ein frühes Gebet- und Andachtsbuch für die Kroaten des Burgenlandes v Buregländische Heimatblätter, Jhrg. 42, Heft 4, Eisenstadt, 1980
(op. 12) JEMBRIH, A.: Horvatczko evangyelye (1732.) uzor književnojezične norme, 2012, elektronski vir: http://www.zigh.at/index.php?id=22&L=1&tx_ttnews%5Btt_news%5D=203&cHash=a5192c04c8359894a274f26bef05aea4 [dostop 15. 1. 2013]
(op. 13) »Še tretji natis teh evangeliomov, ki je izšel leta 1730 v Zagrebu, ima v naslovu: » . . . sveta stolna cirkva zagrebečka slovensko-hrvatska«. Glej Ivan Škafar, Jožef Bagäry, Anton Trstenjak in Martjanska pogodba iz leta 1643, Kronika (Ljubljana), letnik 20, številka 1, Ljubljana 1972, strani 39-49, navedek je na strani 47; Opomba urednika: Enako piše tudi Alojz Jembrih v svojem članku: »Sveti Evangeliumi, s koteremi sveta stolna cirkva zagrebečka i slovensko-horvacka čez leto, po nedeljah i svetkeh žive. Z jednem kratkem Katekizmušem za nevmetelne ljudi hasnovite. Z dopuščenjem glavarov. Štampani vu Zagrebu, Leto 1730.«; Alojz Jembrih, Horvatczko evangyelye (1732.) uzor književnojezične norme, 2012, elektronski vir: http://www.zigh.at/index.php?id=22&L=1&tx_ttnews%5Btt_news%5D=203&cHash=a5192c04c8359894a274f26bef05aea4 [dostop 15. 1. 2013]
(op. 14) Veče Kraljestva Slovenijeh so bile 8. 4. 1631, Zagreb; 27. 5. 1631, Varaždin; 19. 8. 1631, Zagreb; 13. 10.1631 , Zagreb; glej BUTURAC, J.: Zaključci hrvatskog sabora I, 1631-1693, Zagreb : Državni arhiv NR Hrvatske u Zagrebu, 1958
(op. 15) Pečatnik ima napis SIGILLVM NOBIL(I)VM REGNI SCLAVONIE 149V in se še zmeraj nahaja v Škrinji privilegijev Kraljestva Slovenijeh.
|
|
|
|
|
|