|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da smo Slovenci narod smučarjev? Prebivalci Blok so že pred davnimi časi izumili svoj model smuči, Bloški smučarji pa so še danes ena večjih slovenskih zanimivosti! Svoj smučarski karakter pa smo Slovenci izkazovali tudi v sodobnih smučarskih disciplinah, ki so v svet ponesle imena številnih smučarskih asov od Bojana Križaja, Borisa Strela, Jureta Franka, Jureta Koširja ter Mateje Svet, Katje Koren, Urške Hrovat in številnih drugih. Piko na i je leta 2007 postavil Andrej Jerman s prvo slovensko zmago na smukaški preizkušnji. Slovenci premoremo tudi dva svetovna prvaka v smučarskih skokih, Francija Petka ter Roka Benkoviča ter dvakratnega skupnega zmagovalca skakalne sezone in zmagovalca novoletne turneje, Primoža Peterko, vsako leto pa so v Sloveniji tudi znamenite tekme svetovnega pokala: ženski slalom za Zlato lisico, moški slalom v Kranjski gori in tekma v smučarskih skokih ali poletih v Planici.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Andrej Šiško
Anton Vramec in Slovenci
Zavod za javno predstavljanje slovenske kulture Lipa Maribor, Maribor 2014
Kazalo
Uvod 7
Prvi del - O Kroniki
O jeziku Kronike 15
Slovenijeh, Slovenci, Sloveni in slovenski v Kroniki 31
Viri, struktura in vsebina Kronike 39
Predgovor h Kroniki 53
Kdo je Anton Vramec – kratek življenjepis 59
Drugi del - Slovensko panonsko slovstvo
Poizkus pregleda slovenskega panonskega slovstva 69
Pogledi slovenskih jezikoslovcev na slovensko panonsko (bezjaško) slovstvo 115
Pogledi hrvaških jezikoslovcev na slovensko panonsko slovstvo oziroma tako imenovano kajkavsko slovstvo 165
Tretji del - O zgodovini panonskih Slovencev v srednjem in zgodnjem novem veku
Pojmi Slovenci, Sloveni, slovenski, slovenščina in Slovenija v delih od 16. do 18. stoletja 211
Zgodovinsko stanje v slovenskih deželah na začetku novega veka 243
Slovensko kraljestvo ali Kraljestvo Slovenijeh (regnum Sclavoniae) 255
Poraz Hrvatov v Krbavski bitki 1493 in postopno razpadanje Hrvaške 297
Migracije v 16. in 17. stoletju ter spremembe etnične sestave prebivalstva v Slovenijeh in v Istri 305
Slovenska krajina (Windische Mark, Totsag, Windische Grenze) 321
Škrinja pravic, privilegijev in svoboščin Kraljestva Slovenijeh 331
Najpomembnejši dokumenti iz Škrinje privilegijev 341
Četrti del - Hrvaška ponarejanja in prilaščanje slovenske zgodovine
Ponarejanja in prilaščanje slovenske zgodovine 363
Ilirik, Ilirci, ilirski 383
Sveta Cirkva Zagrebečka Slovenska in Kraljestvo Slovenijeh 391
Oživljena Hrvaška 1700 397
Zmeda pojmov usode polna za Slovence 403
Slovinci in slovinski jezik 405
Slovani in Slaveni 411
Kajkavci, kajkavski jezik 441
Slavonija, Slavonci, slavonski jezik 445
Tipični primeri anahronizmov in ponaredb Hrvatov 459
Vpliv manipulacij in ponaredb hrvaških znanstvenikov na hrvaške politike in politiko hrvaške države 485
Sklep 501
Literatura in viri 515
Recenziji Dr. Duša Krnel Umek in Dr. Francka Premk 533
Priloge 547
Zemljevidi 549
V tokratni predstavitvi knjige si oglejmo Sklep, ki ga je na koncu zapisal avtor.
Sklep
Kronika Vezda znovič spravljena slovenskim jezikom Antona (Antola) Vramca, ki je izšla leta 1578 v Lublani, je prva slovenska zgodovinska knjiga sploh. Avtor jo je napisal na temelju panonske narečne skupine slovenskega jezika. Da je jezik Vramčeve Kronike več kot očitno slovenski, kaže poleg imena slovenski jezik navedenega na naslovnici knjige, tudi poreklo avtorja, ki je bil doma iz Ormoža ali njegove okolice. Vramčev slovenski knjižni jezik iz 16. stoletja je za Slovence posebej zanimiv in pomemben, saj izpričuje, da je bil med vsaj delom tedanjih Slovencev še v rabi aorist, ki nedvomno predstavlja pravi zaklad in bogastvo slovenskega jezika. Tudi zato, bi morali njegovo Kroniko postaviti na častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva. A razlogov za to je še več; izjemnega pomena je tudi dejstvo, da je Vramec v svoji knjigi uporabil zapise pojmov Slovenci, Sloveni, Slovenijeh in slovenski, obenem pa sodi med zagovornike Slovenske staroselske teorije, saj naše prednike postavlja v srednjo Evropo že najmanj v obdobju Aleksandra Makedonskega. Njegovo pisanje obenem dokazuje, da je bilo to stališče v 16. stoletju splošno uveljavljeno, povsem pa se tudi ujema s podobnim pisanjem Adama Bohoriča v latinskem uvodu prve slovenske slovnice leta 1584. Slovenijo in Slovence/Slovene strogo razlikuje od Vogrov/Ogrov (Madžarov) in od Hrvatov. Enako tudi razlikuje njihovo deželo (orsag ali zemlo), kar pomeni, da gre za tri različne narode ali »nacije« v skladu s takratnim razumevanjem tega pojma. Vramec v svoji različici knjižne slovenščine uporablja tako besedi ljudstvo kot tudi narod, s tem pa pobija trditve sodobnih znanstvenikov, češ da smo bili Slovenci v zgodovini vselej zgolj ljudstvo, narod pa da smo postali šele leta 1848. Latinsko posvetilo v Kroniki je naslovljeno na stanove in redove Kraljestva Slovenijeh, s čemer je avtor jasno opredelil, da je knjiga namenjena, prebivalcem Slovenijeh, obenem pa je tudi poudaril svojo deželno zavest.
Anton Vramec si nedvomno zasluži primerno mesto v slovenski zgodovini, saj predstavlja začetnika slovenskega slovstva, temelječega na panonski narečni skupini, bil pa je tudi prvi Slovenec, ki je izdal tiskano slovensko zgodovinsko knjigo. V svoji dobi je veljal za visoko izobraženega duhovnika, teologa, filozofa, pravnika in zgodovinarja, predvsem pa humanista, ki je pustil močan pečat v družbenem in kulturnem življenju tedanjega Kraljestva Slovenijeh in Vojvodine Štajerske. Bil je izrazit domoljub z več kot očitno izpričano slovensko narodno zavestjo.
Slovenska slovstvena zgodovina pozna dva slovenska knjižna jezika: osrednjeslovenskega in vzhodnoslovenskega, slednji pa ima dve podzvrsti: vzhodnoštajerski in prekmurski knjižni jezik. Oba sta nastala na podlagi narečij, ki pripadajo slovenski panonski narečni skupini. Tej je po mnenju slovenskih jezikoslovcev iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja pripadalo tudi slovensko bezjaško slovstvo v Kraljestvu Slovenijeh, ki je v 16. stoletju prav tako izoblikovalo poseben knjižni jezik. Vzhodnoslovenski knjižni jezik ima potemtakem tri podzvrsti: vzhodnoštajerski, prekmurski in bezjaški knjižni jezik.
Pregled bezjaškega tiskanega slovstva se začenja z zgubljenimi deli Mihaela Bučiča in letom 1564, sledijo pa dela Ivanuša Pergošiča, Antona Vramca, Miklovuša Krajačeviča, Petra Petretiča, Boltežarja Milovca, Jurja Habdeliča, Gabriela Jurjeviča, Pavla Ritterja Vitezoviča, Magdalene Nadaždi Draškovič, Janeza Belostenca, Ferenca Sušnika in Hilariona Gašparottija.
Vramec, Petretič, Krajačevič, Habdelič, Belostenec in Sušnik so za Slovence posebej pomembni zato, ker je iz njihovega pisanja jasno razvidno, da je v njihovem času Slovenija (Slovenijeh), Slovenski orsag, v latinščini Slauonia ali Sclavonia eno in isto, nedvomno pa to ni Slavonija. Vsi zgoraj našteti slovenski pisci, so svoja dela napisali v slovenščini oziroma v slovenskem jeziku, kakor so ga sami imenovali. Nekateri med njimi že govorijo o »našem« in o »Slovenskem narodu« (Vramec, Petretič, Habdelič, Milovec).
Prekmursko tiskano slovstvo se začenja z izgubljeno Agenda Vandalica iz leta 1587, neznanega avtorja, sledijo pa dela Franca Temlina, Anonima, Mihaela Severa, Štefana Küzmiča, Mikloša Küzmiča, Mihaela Bakoša in Števana Sijarta. Knjige v prekmurski slovenščini pa so izhajale še vse 19. stoletje, celo vse do leta 1920, kar pomeni, da je bila ves ta čas panonska slovenščina v smislu knjižnega jezika živa. Tudi vsi zgoraj našteti prekmurski pisci, so svoja dela napisali v jeziku, ki so ga sami imenovali slovenski jezik, številni med njimi pa so svoje knjige izrecno posvetili Slovenskemu narodu.
Vzhodnoštajerski knjižni jezik se začenja z letom 1758. V začetku 19. stoletja predstavljajo delni odmik od osrednjeslovenskega jezika v smeri vzhodnoštajerskega knjižnega jezika dela Abeceda za Şlovénce : katéri se hóčejo Şlovénsko brati naučiti, 1812 in Nemško-slovenske branja, 1813, Janeza Nepomuka Primica ter Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre, 1812, Janeza Leopolda Šmigoca.
Vrhunec vzhodnoštajerskega knjižnega jezika predstavlja slovnica Petra Dajnka z naslovom Lehrbuch der Windischen Sprache, 1824, s posebnim pravopisom – dajnčico. Po tej knjigi je Peter Dajnko v dajnčici izdal še nad dvajset svojih knjig (sic!), pridružili pa so se mu še drugi avtorji: Anton Šerf, Anton Lah, Martin Veršič in Vid Rižner, Koloman Kvas pa je vzhodnoštajerski knjižni jezik po letu 1826 celo predaval na slovenski katedri v Gradcu. Konec tiskanja knjig v vzhodnoštajerskem jeziku je povzročil odlok o prepovedi novega črkopisa leta 1838. Tudi avtorji del v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku, imenujejo svoj jezik slovenski in se imajo za Slovence.
Ob že navedenih tiskanih knjigah napisanih v slovenskem jeziku, se je na področju zgodovinske slovenske Panonije ohranilo še precej slovenskih rokopisov, ki prav tako prepričljivo dokazujejo obstoj Slovencev v Prekmurju, na Bezjaškem in Štajerskem.
Slovenski protestantski pisci s Trubarjem na čelu so Slovence iz tedanje Ogrske (v ožjem smislu Slovenijeh) običajno nazivali Bezjaki. Kadar so o njih pisali v nemškem jeziku, so zanje uporabljali naziv die Windische, pa tudi die Sclauen, enako kot so to počeli za Slovence na Krajnskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem in v Istri. Posebej pomembno je, da Bezjakov nihče izmed njih ni prišteval med Hrvate, temveč izrecno med Slovence. Velja tudi obratno – Hrvatov nikoli niso nazivali z imeni Sclaui ali Windische. Kar zadeva Bezjake, je bilo to ime za Slovence onkraj Sotle v uporabi med Štajerskimi Slovenci še proti koncu 19. stoletja.
Trubar, Dalmatin in Tulščak so v svojih delih za slovenski jezik uporabljali naziv slovenščina, ki je lasten zgolj tistim, ki govorijo slovensko, torej Slovencem, nikakor pa tudi Čehom, Poljakom, Hrvatom ali Srbom. Slovenščina v smislu poimenovanja jezika je bila v 16. stoletju živ pojem, ki se je nedvomno uporabljal tudi v ljudski govorici, izpeljana pa je iz imena Slovenec/Sloven oziroma slovenski kot species. Prav tako so bila identična poimenovanja Slovenec, slovenski, slovenščina in Slovenija (Slovenijeh), v enakem pomenu v uporabi tudi pri slovenskih panonskih piscih (Bezjakih) v 16. in 17. stoletju, ter Prekmurcih in Štajercih v 18. in 19. stoletju.
Tako slovenski karantanski pisci, kakor tudi slovenski panonski pisci se zavedajo razlike njihovega »pravega slovenskega jezika«, in tudi državne ločenosti. Kljub temu, pa se prav na podlagi istega narodnega imena (Slovenci, Sloveni) in imena jezika (slovenščina, slovenski jezik) zavedajo tudi svoje najožje sorodnosti, kar bi moralo biti in tudi je ključnega pomena za pravo in resnično slovensko zgodovino.
S slovenskim panonskim (bezjaškim) slovstvom in tamkajšnjimi prebivalci so se ukvarjali naši jezikoslovci že od samih začetkov te znanosti. Začetnika sta Jernej Kopitar in Franc Miklošiča. Oba sta preučevala najzgodnejše pisane spomenike na območju zgodovinske Panonije in tudi širše, na podlagi česar je Kopitar oblikoval svojo Karantansko-panonsko teorijo, Miklošič pa jo je nadgradil in pravzaprav postavil »Slovensko teorijo«. Obe teoriji sta dandanes med Slovenci mnogo premalo poznani, temeljita pa na obravnavi obdobja med 6. stoletjem, ko so se v pisanih virih množično pojavile omembe Slovenov, in 9. stoletjem, ko so bile, kot poročajo viri, napisane prve slovenske rokopisne knjige. Takrat je bila slovenščina eden izmed štirih jezikov (slovenski, starogrški, latinski in hebrejski), priznanih v katoliški cerkvi v Rimu, kjer se je v slovenskem jeziku celo pela sveta maša. Oba sta zagovarjala mnenje, da smo bili Slovenci že v prvi polovici 1. tisočletja izoblikovani kot poseben narod, ki so ga s svojim prihodom v naše kraje, na več delov razdelili Hrvati, Srbi in Bolgari.
V 19. stoletju so po Kopitarju in Miklošiču vsi slovenski jezikoslovci jasno zagovarjali stališče, da so t.i. Kajkavci oziroma pravilneje Bezjaki Slovenci: Josip Marn, Josip Šuman, Anton Raič, Karol Glaser, Vatroslav Oblak, Franc Simonič, Matija Murko, Andrej Fekonja, Karel Štrekelj, Matija Valjavec, in Jakob Sket.
Slovenski dijaki so se v učbenikih slovenskega jezika seznanjali z besedili slovenskih panonskih (bezjaških) piscev iz 16. in 17. stoletja, vse do razpada Avstro-ogrske, po koncu 1. svetovne vojne. Tedanje učbenike so napisali profesorji in doktorji jezikoslovja in zgodovine, ki so imeli pri marsikaterem vprašanju širša obzorja od naslednikov v Kraljevini SHS in poznejši prvi in drugi Jugoslaviji. V 20. stoletju je bilo takšno stališče predvsem zaradi političnih dekretov zatrto.
V Kraljevini SHS ter poznejši, po kraljevem diktatu nastali »stari«, zatem pa še povojni »novi« Jugoslaviji, so slovenski jezikoslovci morali slediti uradni doktrini, po kateri so t.i. Kajkavci »od davnine« pripadali Hrvatom. Med slovenskimi jezikoslovci sta po drugi svetovni vojni pravilno in za tedanje čase nekoliko ostrejše stališče javno zagovarjala le Rudolf Kolarič in Janez Rotar, malce blažje, a vendarle odločno pa Jakob Rigler, ki je znanstveno zavrnil »hrvaško kajkavsko teorijo« Zvonimira Junkovića kot tendenciozno. Pravilne trditve in spoznanja profesorja Dragana Šande so bile v tem obdobju cenzurirane in so ostale v rokopisu vse do danes.
Žal je večina slovenskih jezikoslovcev pri svojem pisanju nekritično uporabljala novonastalo hrvaško izrazoslovje in je to slovstvo imenovala s hrvaškim izrazom: kajkavsko slovstvo. S tem so slovenski jezikoslovci naredili veliko napako, ki je Hrvatom neizmerno koristila. Morali bi uporabljati domač slovenski, zgodovinsko izpričan izraz Bezjaki in bezjaško slovstvo, ne pa novo ustvarjenega hrvaškega – Kajkavci, ki je nastalo šele sredi 19. stoletja in ga pisci iz 16. in 17. stoletja sploh niso poznali. Slovenskim jezikoslovcem žal tudi niso pomagali slovenski zgodovinarji, ki so zgodovino južno od rek Sotle in Kolpe dobesedno prepustili Hrvatom, čeprav tem do konca 17. stoletja sploh ni pripadala. Posledično so tudi slovenski jezikoslovci pri svojih pisanjih upoštevali predvsem izjemno pristranske ter celo ponarejene in prirejene navedbe hrvaških zgodovinarjev.
Pri hrvaških jezikoslovcih je slika v primerjavi s slovenskimi jezikoslovci zrcalna. Prvi hrvaški jezikoslovci uvrščajo panonsko slovensko slovstvo, ki ga sami sicer imenujejo kajkavsko k slovenskemu. Mednje sodijo Ivan Derkos, Vekoslav Babukić, Fran Kurelac, in celo največji hrvaški jezikoslovec Vatroslav Jagić, vendar le do smrti Franca Miklošiča.
V drugo skupino hrvaških jezikoslovcev, ki t.i. Kajkavce uvrščajo med Hrvate in slovensko bezjaško slovstvo predstavljajo kot hrvaško slovstvo, sodijo Ljudevit Gaj, že omenjeni Vatroslav Jagić (po Miklošičevi smrti), in za njima vsi hrvaški jezikoslovci ter zgodovinarji.
Slovenski jezik se je s tem imenom pojavljal v zgodovinskih virih na področju zgodovinske Panonije že od 9. stoletja, pa vse do 18. stoletja. Šele velehrvaški ideologi so predvsem v 19. in 20. stoletju, izpričani slovenski jezik neutemeljeno in ekspanzionistično preimenovali v hrvaški jezik, pri čemer so številni zanikali tudi sam obstoj Slovencev. Celo največji hrvaški jezikoslovec Vatroslav Jagić, kljub svojim obupanim poskusom, v nobenem starejših zgodovinskih virih ni mogel najti imena »hrvatski jezik«, ker ga preprosto ni bilo. Hrvaško ime se je pojavilo šele, ko so vatikanski strategi z njim načrtno zamenjali staro, v zgodovinskih virih izpričano, a zanje hudo moteče ime – slovenski jezik.
Pisni viri v 16. in 17. stoletju v različnih jezikih poročajo o pojmih Slovenci, Sloveni, slovenski, slovenščina in Slovenija. Pojmi z istimi imeni, kot jih Slovenci uporabljamo še danes, se v takratnem obdobju nekoliko razlikujejo od današnjih. Najbolj vidno je to pri obsegu ozemlja, na katerem se ti pojmi uporabljajo v domači govorici prebivalstva. To ozemlje je razširjeno oziroma občutno večje od današnjega na vseh zemljepisnih straneh neba, še zlasti pa je opazna razlika na jugu in jugovzhodu. V 16. stoletju uporabljajo enake pojme kot slovenski protestantski pisci tudi pisci, katerih narečje pripada slovenski panonski narečni skupini.
Pojmi Slovenci, Slovenski orsag in slovenski jezik so v 16. stoletju zapisani tudi v različnih drugih pisanih virih v latinskem, nemškem, italijanskem in madžarskem jeziku. V 16. in 17. stoletju je ime dežele, v kateri so živeli Slovenci ali Sloveni, največkrat zapisano v tujih jezikih. Nemci so Slovenijo imenovali Windischland, Italijani Schiavonia, Madžari Tothorsag, v latinskem jeziku pa se je slovenska dežela imenovala Sclavonia ali Slavonia. V slovenščini so razni avtorji svojo deželo najpogosteje imenovali Slovenska dežela, Slovenske dežele, Slovenska zemla, Slovenski orsag in Slovensko kraljestvo. V Vramčevi Kroniki (1578) je 8-krat zapisano ime Slovenijeh, leta 1643 pa je Janez Zakmardi pod pesmijo Jaz Slovenija (Jlla Ego Sclauonia), ki se nahaja pod pokrovom Škrinje privilegijev ali svoboščin zapisal tudi Sloueniae – Slovenija. V 17. stoletju sta obstajali zagotovo vsaj dve deželi, ki sta imeli enako ime – Slovenija, dežela ogrskih Slovencev ali Bezjakov in dežela venetskih ali beneških Slovencev oziroma Beneška Slovenija. Sredi med dvema deželama, ki nosita jasno ime Slovenija, med Beneško Slovenijo na zahodu in Ogrsko Slovenijo na vzhodu, so se nahajale preostale slovenske dežele, ki so imele lastno deželno pravo: Koroška, Štajerska, Krajnska ter Istra in Goriško-Gradiščanska.
Slovence, ki so živeli v Slovenijeh, Slovenskem kraljestvu, Slovenskem orsagu ali Slovenski zemlji sta Trubar ter Bohorič imenovala Bezjaki. Avtorji knjig, ki so izšle med temi Slovenci v 16. in 17. stoletju, so večkrat jasno zapisali ime svojega naroda – Slovenci, bili pa so tudi prvi, ki so izrecno govorili o Slovenskem narodu. Ohranjeni so številni pisni viri, v katerih so napisani pojmi Slovenci, slovenski jezik in slovenska dežela, kot so npr. urbarji, pisma in rokopisi. Zapisani so v slovenščini, latinščini, nemščini in italijanščini: Slovenci, slovenskeh sinov, Slovenske krajine, Windische, Sclavos, die Sclaven, Windische nation, das Windische volkh, Windische miliz, schiavi, ipd. Gre za etnično identifikacijo dela prebivalstva in sicer staroselskega prebivalstva Slovenskoga orsaga ali Kraljestva Slovenijeh/Regnum Sclavoniae. V Slovenskem kraljestvu so živele v tistem obdobju tudi druge skupine priseljenega prebivalstva – Hrvati, Vlahi, Srbi, Predavci, ki jih zgodovinski viri razlikujejo od Slovencev, Sclavov ali Windische. Pojmov ali imen Slavonci, slavonski ali Slavonija v zgodovinskih virih napisanih v domačem jeziku tamkajšnjega prebivalstva, v 15., 16. in 17. stoletju ni.
Izpostavljamo v nemščini zapisana pojma Windische nation (1578 in 1679) ter zapis das Windische volkh (1679), ki jasno, izrecno in v razlikovalnem smislu do Hrvatov ter Madžarov govorijo o Slovenskemu narodu. Pisanje v nemščini se ujema s pisanjem v slovenščini pri Milovcu (1657), Habdeliču (1660 in 1672) in Sušniku (1742), ki v slovenščini tudi omenjajo Slovenski narod. Enako velja za latinske zapise. Primerjava zapisa »Sclavoniae aut Croaticae nationis«, ki se nanaša na panonske Slovence ter dveh zapisov »nationis Slavonicae et provinciae Carniolae« in »in audienda confessione nationis Slavonicae«, ki se nanašata na krajnske Slovence, pokaže, da gre v vseh primerih za isti narod, ki je nedvomno slovenski. Škof svete Cirkve Zagrebečke Slovenske Peter Petretič, je bil prepričan, da so bili Slovenci staroselski prebivalci Srednje Evrope že od antike.
V začetku 16. stoletja so Slovenci prebivali v dvema večnarodnima državnima skupnostma: v nadvojvodstvu Avstriji, kot delu Svetega rimskega cesarstva, s katero so bile povezane notranjeavstrijske dežele Koroška, Štajerska, Krajnska, Goriško-Gradiščanska in Istra, ter v Ogrskem kraljestvu (kroni svetega Štefana), kjer je velika večina živela v njegovem sestavnem delu z imenom Kraljestvo Slovenijeh (Regnum Sclavoniae/Slovenski orsag/Slovensko kraljestvo) med rekami Drava, Donava, Sava, Una in Kolpa. Za ta del panonskih Slovencev v zgodovinskih virih najdemo tudi soime Bezjaki.
V 11. in 12. stoletju se je dežela med reko Dravo na vzhodu in Jadranskim morjem na zahodu, v zgodovinskih virih v latinščini imenovala Sclavonia – Slovenija. Ime Sclavonia najdemo za to območje prvič zapisano v tej obliki v pismu ogrskega kralja Ladislava opatu Oderiziju iz Montecassina leta 1091. V 13. stoletju se je za deželo že pojavil naziv Regnum Sclavoniae oziroma Kraljestvo Slovenijeh. Slovensko kraljestvo je imelo svoj zbor, svojo »ustavo« in svoje pravo, v latinskih virih imenovano »Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis« (Veča celotnega Kraljestva Slovenijeh) ter »statuta et constitutiones«, (statuti in uredbe). Znotraj Svetoštefanske krone je imela Slovenijeh poseben status in pravico pošiljati svoje predstavnike na ogrske državne zbore. Najpogosteje je slovenskim panonskim Večam predsedoval Slovenski ban. Kraljestvo Slovenijeh je bilo v 14. in 15. stoletju zelo tesno povezano z nekdanjima Savinjsko in Slovensko krajino (Windische Mark), katerima so vladali Celski grofje in kasnejši državni Knezi Celski. Ti so sodili med najmočnejše in najvplivnejše plemiške družine tako v okviru Svetoštefanske krone (ogrske), kot tudi notranjeavstrijskih dežel ter celotnega Svetega rimskega cesarstva.
Ozemlje Slovenskega orsaga ali Kraljestva Slovenijeh se je v zgodovini spreminjalo, vendar je skoraj nenehno obsegalo področje med rekami Dravo, Donavo in Savo ter porečje reke Kolpe, južno od nje pa je meja s pravo Hrvaško potekala po Gozdu. Pojem Gozd zaobjema obsežnejše gozdnato ozemlje od Velike in Male Kapele, pa vse do Petrove in Zrinske gore. Južno in jugozahodno od tega z bujnimi gozdovi poraslega področja se je nahajala prava Hrvaška.
Ogrski kralj Andrej II. je 24. 4. 1222 izdal svojo Zlato bulo, ki je bila sprva privilegij, kasneje pa je postala najpomembnejši državni zakon in temelj ustave, zato je nanjo ob svojem kronanju vselej prisegal ogrski kralj. Veljala je samo na ozemlju Ogrske in Slovenijeh/Sclavoniae, ne pa tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji, kar je z vidika državnega prava izjemnega pomena. To dejstvo pomeni, da je t. i. hrvaško državno pravo v resnici utemeljeno na slovenskem panonskem državnem pravu, saj je bila Slovenijeh/Sclavoniae do konca 17. stoletja slovenska in ne hrvaška dežela, kajti v njej so prebivali panonski Slovenci in ne Hrvati.
Po hrvaškem porazu v bitki s Turki na Krbavskem polju leta 1493, so se pričele množične selitve hrvaškega plemstva in kmečkega prebivalstva v Slovensko kraljestvo in v Istro. V 16. in 17. stoletju so te selitve bistveno spremenile narodnostno sestavo tamkajšnjega prebivalstva. Od leta 1558 sta skupaj zasedali Veča Kraljestva Slovenijeh in sabor neobstoječega Kraljestva Hrvaške, ki so ga zasedli Turki. Hrvati so bili v Kraljestvu Slovenijeh zgolj begunci, ki pa so do 19. stoletja prevzeli nadzor nad deželo in jo tudi preimenovali v Hrvaško.
Grb Hrvaške – šahovnica, se je prvič pojavila na uradnem dokumentu šele leta 1527, v zvezi s sklepi hrvaškega Sabora v Cetinu, ko so Hrvati svojo deželo izročili Habsburžanu Ferdinandu I. V rabi je bil samo do leta 1558, ko se je zadnjič sestal samostojni hrvaški sabor v Steničnjaku. Zatem grba Hrvaške več ne najdemo v uradnih dokumentih, saj je Veča Kraljestva Slovenijeh vse svoje dokumente do leta 1848 pečatila s slovenskim grbom (kuna v teku med rekama Dravo in Savo). Hrvaški grb – šahovnica ima pred pomladjo narodov zgolj skromno, 31 letno zgodovino, do izraza pa je prišel znova šele sredi 19. stoletja, po ilirskem gibanju in pojavu hrvaških pravašev.
Slovenski orsag oziroma Kraljestvo Slovenijeh je bila edina izmed dežel tako imenovane Troedine kraljevine (Hrvaška, Dalmacija, Slovenijeh), ki je 8. 12. 1496 dobila in do današnjih dni ohranila kraljevo potrdilo svojega grba, v katerem piše, da ima dežela že od antike grb s podobo kune med dvema rekama (Dravo in Savo). Državnost te dežele se je nadaljevala vse do leta 1848 in še naprej. Današnja Republika Hrvaška zato temelji na slovenskem zgodovinskem pravu Kraljestva Slovenijeh/Regnum Sclavoniae, čeprav so bili staroselski Slovenci do danes v tej deželi povsem izbrisani, kar predstavlja enega največjih genocidov v Evropi.
Dne 23. grudna 1643 je Janez Zakmardi, blagajnik kraljestva, svečano odprl novo Škrinjo privilegijev ali svoboščin Kraljestva Slovenije, ki se je v latinščini uradno imenovala cista privilegiorum regni Sclavonia/škrinja privilegijev kraljestva Slovenije. Na pokrovu Škrinje je velik latinski napis v modri barvi Regni Sclavoniae 1643, na notranji strani pokrova pa se nahaja pesem »Sloveniji«, prav tako v latinščini. Posebno zanimivost za nas predstavlja napis na koncu pesmi – Charisimae Patriae suae Sloueniae - Svoji preljubi domovini Sloveniji, ki predstavlja najstarejši znani ohranjeni zapis imena naše dežele v slovenski fonetični izgovorjavi.
Najstarejši dokument v Škrinji privilegijev je overjen prepis Zlate bule kralja Andreja II. iz leta 1222, ki je bila podeljena ogrskemu in slovenskemu plemstvu. Drugi najstarejši dokument predstavljajo sklepi Slovenske Veče pod banom Matejem Čako iz leta 1273. Pod številko 70 je tudi diploma kralja Vladislava, ki je Kraljestvu Sloveniji leta 1496 potrdil njegov stari grb. Zraven spisov je shranjen srebrni pečat stanov in redov Slovenskega kraljestva iz leta 1497 - »SIGILLVM NOBILIVM REGNI SCLAVONIE 149V«. Vsi dokumenti v Škrinji se nanašajo izključno na Kraljestvo Slovenijo (Regni Sclavoniae) in nikakor ne na Hrvaško. Glede na vsa ta dejstva in ob upoštevanju besedila pesmi Slovenija, je bila hrvaška dežela zgolj in samo pridružena Kraljestvu Sloveniji.
Hrvaški zgodovinarji so povsem ponaredili in prilagodili zgodovino svojega naroda, pri čemer so si neutemeljeno prilastili celotno zgodovino panonskih Slovencev, ki so jih razglasili za Hrvate. Eno izmed najpomembnejših hrvaških ponarejanj predstavlja listina imenovana Trpimirova darovnica. Ta naj bi nastala 4. sušca/marca leta 852, v njej pa naj bi se Trpimir imenoval »dux Chroatorum« ali »vojvod hrvaški«, kar naj bi predstavljalo prvo zgodovinsko omembo imena Hrvatov. Noben primarni vir iz obdobja Trpimirovega vladanja ne potrjuje tega, kar naj bi bilo napisano v Trpimirovi darovnici. V nobenem viru tistega časa: niti v bizantinskih, niti v beneških, niti v frankovskih, niti v domačih virih ni omembe imena Hrvat, še manj pa nekakšne države imenovane »kraljestvo Hrvaško«. V ohranjenih zgodovinskih virih je Trpimir imenovan kralj Sloven(c)ov oziroma v latinščini Tripemirus rex Sclavorum. Tudi njegovi nasledniki so v tedanjih virih imenovani dux Sclavorum, comiti Sclavorum, Sclavorum principem in ducis Slavonia. Ime Trpimirus dux Chroatorum je bilo v Trpimirovo darovnico vstavljeno ali v 16. ali pa v 18. stoletju, v korist Hrvatov in škodo Slovencev.
Različni popotniki in kronisti, ki so potovali po Balkanu in ob obali Jadrana v 11., 12. in 13. stoletju, niso pisali o Hrvaški, temveč o Sloveniji/Sclavoniae/Sclavinia. Tako poročajo: Raimond d'Aguilers, Vilijem iz Tira in Geoffroy de Villehardouin. Enako pozna Slovenijo/Sclavoniae španski frančiškan iz Sevilje. Našteti avtorji uvrščajo mesti Zadar in Senj v Slovenijo, o Hrvaški pa ne vedo ničesar. Hrvaški zgodovinarji ob prevodu navedenih tujih besedil Slovenijo/Sclavoniae/Esclavonia, enostavno prevedejo v Hrvaška, čeprav takšno početje ni v skladu z resnico in znanostjo. Gre za tipično hrvaško tehniko ustvarjanja zmede z imeni/pojmi, ki jo zato imenujemo consuetudinem Chroatorum ali hrvaška navada.
Hrvati so si dobesedno izmislili deželo z imenom Posavska Hrvaška ali Panonska Hrvaška, tudi severna Hrvaška in kajkavska Hrvaška. Dežela ali kraljestvo v latinskih virih imenovano Sclavonia ali Slavonia se nikoli ni imenovala tako, kot navajajo gornje hrvaške različice, temveč vselej le Slovenska dežela/orsag ali Slovensko kraljestvo oziroma Slovenijeh.
Hrvati so ponaredili tudi vse priimke slovenskih piscev doma v Slovenskem orsagu oziroma Slovenijeh iz 16. in 17. stoletja tako, da so jim trdi č na koncu priimka zmehčali v ć, njihova dela napisana v slovenskem jeziku pa so preprosto razglasili za hrvaška.
Rdečo nit hrvaškega ponarejanja predstavljajo manipulacije z imeni in njihovo neprestano spreminjanje v slovensko škodo. Pri tem so Hrvati sodelovali z Italijani, oziroma predvsem z vatikansko cerkveno politiko, od katere so se – kot kaže dobro – naučili, kako si lahko pridobijo nove koristi. Prvi tipični primer spreminjanja imen predstavlja ravnanje papeške kurije glede cerkvenih provinc, ki je konec 14. stoletja cerkveno Deželo Slovenijo preimenovala v Deželo Dalmacijo. Nova Dežela ali Provinca Dalmacija se je raztezala od Trsta do Drača, nanjo pa so na političnem, kulturnem, družbenem in gospodarskem področju pomembno vplivali Benečani. Spremembe v imenu dežele ter katoliška propaganda so imele ob istočasnih močnih migracijah ter političnih interesih treh sosedov Italijanov, Srbov in Hrvatov dolgoročne negativne učinke na staroselske Slovence (Slovince) v Dalmaciji.
Hrvaško ime se je ob institucionalni podpori Vatikana začelo širiti tudi na sever v panonsko Slovenijo oziroma na severozahod v Kvarner in proti Istri. Tipičen primer izrazito sovražnega protislovenskega ravnanja Hrvatov predstavlja dogajanje v zvezi z Zavodom svetega Hieronima v Rimu sredi 17. stoletja, ko so ponaredili številne dokumente, da bi ločili Slovence iz Ogrske in Slovence iz Notranje Avstrije in na ta način dobili prevlado tudi v panonski Sloveniji, kamor se jih je na desettisoče, celo stotisoče zateklo v begu pred Turki.
Razsodba vatikanske Rote dne 24. 4. 1656 je imela strahovite in dolgoročne posledice za nadaljnji razvoj slovenskega naroda in za njegovo ozemlje. Po drugi strani je Hrvatom omogočila narodni vzpon in ekspanzijo. V Zavodu sv. Hieronima se je namreč po tej, za Hrvate izjemno koristni razsodbi, izoblikoval krog »znanstvenikov«, ki je imel izjemen vpliv na tedanje sodobnike, njegova programska misija pa je bila oblikovanje hrvaške narodne zavesti, oživitev ilirskega imena kot sopomenke za hrvaško ime in posledično, integracija prebivalstva, jezika in dežel, v katerih so bili Hrvati begunci, v novo hrvaško katoliško deželo. Vse našteto ob očitni materialni, politični, propagandni in duhovni podpori Vatikana.
Ilirsko ime so Hrvati uporabili kot krinko s pomočjo katere so najprej ustvarili zmedo pojmov, nato pa so pod tem pojmom združili dalmatinske in panonske Slovence. Oboji so potem iz Ilircev postali Hrvati. Močan in sistematičen procesa hrvatiziranja, prikrit pod pojmoma ilirizem in ilirstvo, je v vsej svoji skoraj štiristo let dolgi zgodovini pomembno prispeval k »zmedi pojmov, ki je postala usode polna za Slovence«.
Leta 1700 je izšla Croatia Rediviva (Oživljena Hrvaška), Pavla Ritterja Vitezovića, ki pomeni zasuk v ekstremno velehrvaško ideologijo ali tako imenovani pankroatizem. Iz pisanja številnih hrvaških avtorjev je več kot razvidno, da temelji sodobne hrvaške zgodovine in tudi politične ideje izvirajo iz tega dela Pavla Ritterja Vitezovića. Današnji preprosti Hrvati se niti ne zavedajo, da so njihova uradna zgodovina, tisočletna državnost in izročilo izmišljeni in ponarejeni.
Pregled posledic Ritterjevega ponarejanja in izkrivljanja zgodovine pokaže, da smo dolgoročno največ izgub zaradi njegovega dela utrpeli prav Slovenci. Ritter je bil prvi, ki nas je dobesedno poimenoval planinski Hrvati, kar so pozneje sprejeli ideologi hrvaškega pravaštva, bil pa je tudi prvi, ki je nekdanjo Slovenijeh poimenoval Savska ali medrečna Hrvaška. Poznejši hrvaški zgodovinarji so zgolj nekoliko modificirali njegovo poimenovanje v Posavska Hrvaška, ki je zgodovinski viri ne poznajo. Od Pavla Ritterja so tudi prevzeli skrajno poenostavljeno, pravzaprav pa povsem neresnično razlago, da pojem Slovenci v 15., 16. in 17. stoletju pomeni zgolj Hrvate, ki so prebivali severno od Gozda/Gvozda, nikakor pa Slovencev, kajti zanje bi se naj takrat uporabljal izraz Krajnci.
Hrvaški zgodovinarji, jezikoslovci, geografi in pravniki so si ob pojmih Ilirci in ilirski, v obdobju od 17. do 20. stoletja, izmislili ter v literaturo vpeljali še pojme Slovinci, Slavonci, Slaveni in Kajkavci. Vsi ti pojmi dejansko nadomeščajo starejši pojem Slovenci, ta pa je v zgodovinskih virih 16. in 17. stoletja več kot odlično dokumentiran. Hrvaški pisci v svojih delih, napisanih v 19., 20. in 21. stoletju, uporabljajo vse mogoče oblike ali različice imen npr. slovjenski, slavjanski, slavenski, slavonski, slovinski, slavinski. Vsa ta imena so v latinščini enaka – Slavi, Sclavorum, v nemščini Windisch, windische, v madžarščini Toth, tóth njelv, Hrvati pa jih prevajajo poljubno, arbitrarno, vselej pač tako, kot jim najbolj ustreza pri njihovih razlagah. Razvidno je, da se prav trudijo najti obliko imena, ki se razlikuje od dejanskega imena v virih, to pa je slovenski, Slovenci ali Sloveni.
Tudi namen takšnega njihovega pisanja je očiten. Ime se mora ločiti oziroma razlikovati od imena slovenski, sicer bi lahko prišlo do »pomote«, da viri govorijo o Slovencih in ne o Hrvatih, kot sami neupravičeno trdijo. V nadaljevanju svojega pisanja hrvaški avtorji običajno uporabijo naslednjo metodo: vsa navedena imena (Slovjeni, Slavjani, Slaveni, Slavonci, Slovinci, Slavinci, Ilirci) zanje dejansko pomenijo Hrvate oziroma hrvaški jezik, deželo in narod, v nobenem primeru pa nimajo nikakršne zveze z današnjim pojmom Slovenci (slovenski), ki bi naj bil nov pojem, nastal šele okrog leta 1848. Zanimivo pri tem je, da je za vse te znanstvenike povsem sprejemljiv sklep: »slovenski« nekdaj, pomeni enako kot »hrvaški« sedaj, medtem ko »slovenski« sedaj nima čisto nič skupnega s »slovenskim« nekdaj.
Dejstva so seveda povsem nasprotna od takšnih poenostavljenih, celo načrtno zavajajočih sklepov. Kontinuiteto slovenskega nekdaj in danes, se da z vso gotovostjo dokazati na zgodovinskem, jezikovnem in narodopisnem področju, med tem ko je uvedbo novejšega pojma »hrvatski« oziroma zamenjavo starejšega pojma »slovenski« z novejšim pojmom »hrvaški«, kakor tudi proces te zamenjave, možno časovno natančno določiti, prav tako pa tudi pojasniti z družbeno-političnimi okoliščinami in dejavniki.
Imena Slaveni (Slovani), Kajkavci in Slavonci ter posledično pridevniki slavenski (slovanski), kajakavski in slavonski niso bila znana niti v uporabi v nobenem izmed zapisanih narodnih jezikov 16. stoletja, zato je povsem neprimerno in nesprejemljivo, celo neznanstveno uporabljati te oblike imena ter z njimi nadomeščati – v virih iz 16. stoletja izpričano – ime Slovenci ter pridevnik slovenski. Takšno početje je navaden anahronizem, pojav torej, ki ni v skladu z razmerami in s časom, kateremu se pripisuje. Hrvati tega anahronizma ne uporabljajo naključno ali pomotoma, temveč načrtno in namensko, da bi s tem zabrisali zgodovinske sledove Slovencev na današnjem hrvaškem ozemlju.
Posledično zgodovinarji Slovence predstavljajo kot nezgodovinski narod, vsi ostali »Slovani«, vključno s Srbi in Hrvati pa bi naj imeli bleščečo in starodavno zgodovino. Pojem Slovani kot ga razumemo dandanes, je torej za zgodovino Slovencev izrazito škodljiv in nevaren, saj naše prednike postavlja v izrazito neenakopraven oziroma v naravnost podrejen položaj nasproti vsem našim sosedom. V razmerju do Nemcev (Avstrijcev) in Italijanov naj bi bili pritepenci iz Pripjatskih močvirij izza Karpatov, ki bi jim naj ukradli njihovo ozemlje, v razmerju do južnih sosedov, pa bi naj bili nezgodovinski narod, brez lastne državnosti in zgodovine, zgolj del brezoblične slovanske mase, ki bi se naj najpozneje oblikoval v narod. Hrvati in Srbi naj bi po tem napačnem razumevanju zgodovinskih dejstev bili narod že davno pred Slovenci in naj bi obenem imeli tudi več svojih jeder etnogeneze in državnosti.
Resnica je obratna! Slovanov v zgodovini nikoli ni bilo, bili pa so Sloveni (Sclavi, Sclaveni, Slavi). Njihovi neposredni še živeči potomci smo zgolj in samo Slovenci ter Slovaki, Slovinci ob Baltiku pa so žal izumrli v prejšnjem stoletju. Sloveni so živeli na obeh straneh reke Donave od Črnega morja, Jadranskega morja, pa vse do Baltiškega morja. Podvrgli so si jih Rimljani, Grki, Nemci, in ob koncu 1. tisočletja še Madžari. Prav tako pa so si njihova obsežna ozemlja podvrgli tudi Čehi in Poljaki, Rusi, Bolgari, Srbi ter Hrvati.
Sloveni in Slovani (rusko Slavjani, hrvaško Slaveni) nista enak pojem. Sloveni ali Slovenci pa. Smo povsem samostojen rod in narod izpričan že v davni zgodovini. Zgodovinski viri, ki v prvem tisočletju in do 16. stoletja omenjajo Slovene, govorijo o nas (o Slovencih in o Slovakih) oziroma o naših prednikih, ne pa o izmišljenih in neobstoječih Slovanih. Jasno pa je tudi naslednje: ker Slovanov pred 19. stoletjem ni bilo, tudi nikakor ni moglo biti nobene selitve Slovanov v 6. in 7. stoletju. Tisti, ki ni obstajal, se tudi seliti ni mogel, s tem pa avtomatično odpade uradno vsiljena Zakarpatska priselitvena teorija.
Ponarejanja hrvaških zgodovinarjev so imela velik vpliv na hrvaške politike od 19. do 21. stoletja. Hrvaška politična strategija je pravzaprav vseskozi enaka, usmerjena pa je v popolno zanikanje obstoja Slovencev, ki bi naj bili le del Hrvatov oziroma zgolj planinski Hrvati. Hrvaška geopolitične strategija se postopoma uresničuje že skoraj dve stoletji. Ko je Kvaternik v 19. stoletju pisal o tem, da je celotna vzhodna obala Jadrana hrvaška, Hrvati niso nadzirali niti celotne Dalmacije, niti Reke, sploh pa niti delčka Istre. Danes nadzirajo celotno Dalmacijo, Reko in skoraj vso Istro. Zadovoljili pa se niso niti s tem, temveč še naprej uresničujejo idejo, da »ne obstaja nikakršna slovenska obala« – zato so po letu 1991 fizično zasedli še slovenske vasi ob reki Dragonji in zahtevajo zase vsaj polovico Piranskega zaliva. Seveda nosi odgovornost za njihov uspeh predvsem »slovenska« politika, ali vsaj tisti njen del, ki sam pri sebi še niti danes ni povsem razčistil, ali Slovenci sploh smo narod.
Za Slovence in Slovenijo bi moralo biti zaskrbljujoče, da tisti Hrvati, ki imajo politično moč dejansko sledijo napotkom kako ustvariti Veliko Hrvaško. To namreč pomeni odkrito sovražnost do Slovenije, v skladu z načrtovano hrvaško politiko uporabe »načela moči in sile«. Ta nesprejemljiva ideja zanika obstoj slovenskega naroda, prizadeva pa si tudi za uničenje slovenske države in njeno priključitev Veliki Hrvaški.
Razlika med Hrvati in Slovenci je očitna. Medtem ko smo slednji ostali zvesti svoji zgodovini, izročilu, jeziku in prednikom, za veliko večino današnjih Hrvatov to ne velja. Na podlagi teh neizpodbitnih dejstev bi torej Slovenci lahko trdili ravno obratno od tega kar trdijo Hrvati: Slovenci Hrvatov nismo razlikovali od sebe in smo jih vselej imeli za Slovence. Bili so Hervardi (Hervarti – Hervati – Hrvati) – slovenski vojaki, torej zgolj sloj slovenske družbe, zato v zgodovini pred 14. stoletjem ni nikjer nobenega sledu o hrvaškem jeziku, znan je samo slovenski jezik. Iz srednjeveškega naroda Slovencev so zaradi neugodnih zgodovinskih okoliščin nastali trije narodi: Slovenci, Hrvati in Avstrijci. Hrvati so prevzeli srbski jezik in si prisvojili zgodovino in pravo panonskih Slovencev, Avstrijci pa so prevzeli nemški jezik in si prisvojili zgodovino in pravo karantanskih Slovencev.
Poglejmo si še odlomke obeh recenzij v zvezi s knjigo.
Dr. Duša Krnel Umek – iz recenzije knjige Anton Vramec in Slovenci
Delo Andreja Šiška, Anton Vramec in Slovenci je pravo odkritje na področju poznavanja slovenske zgodovine na ozemlju, ki je bilo v raziskovanju do nedavnega tabu tema. /…/ Narodnostna meja in prebivanje avtohtonih Slovencev je bilo v preteklih stoletjih veliko južneje kot je danes in ni res, da bi od nekdaj tekla meja po Kolpi in Sotli in da se nikoli ni spreminjala, kot piše v zgodovinskih razpravah in učbenikih.
Avtor je na novo odkril Antona Vramca Slovencem po 435. letih in iztrgal pozabi prvega slovenskega zgodovinarja, ki je napisal prvo tiskano zgodovinsko knjigo v slovenskem jeziku Kroniko leta 1578. Z obširnimi poglavji o slovenskem panonskem slovstvu, spreminjanju imen za narod in jezik in prisvajanju zgodovine, pa je odkril pomemben del naše zgodovine, ki ni bila poznana, je bila prikrita in potvorjena 100 in več let.
Knjiga se zato bere kot kriminalka, pa saj zgodovina je ena sama kriminalka v obdobjih miru in vojn, ki se vrstijo skozi vso zgodovino. A malo je piscev zgodovine, ki so se upali napisati, kar se je v resnici dogajalo in zgodilo.
Avtor po stroki ni ne zgodovinar in ne jezikoslovec, a pomen dela se ne šteje po nazivu ali statusu, ampak po tem, kaj prinaša novega in izvirnega, in po metodah, ki jih je uporabil. Z izjemno kritičnostjo in lucidnostjo se je lotil analiziranja virov in literature. Primerjalno metodo je uporabil tako, da je obravnaval Vramca in njegov čas in primerjal dela avtorjev, ki so pisali o Vramcu v poznejših stoletjih. Uporabil je številne vire in literaturo iz katerih posamezne dele besedil navaja v originalu in slovenskem prevodu, da je mogoče sproti preverjati, kaj so v resnici napisali.
Avtor je odkril Vramca in prvo slovensko zgodovinsko knjigo, ki so si jo prilastili Hrvati. Z analizo bezjaškega slovstva in spreminjanjem pojmov Slovenec in slovenski jezik in njihovo postopno zamenjavo s pojmov Hrvati in hrvaški, kar je nazorno prikazal s citiranjem in razlago številnih del, pa je prikazal, kako so s tem sistematično ponarejali tudi zgodovino, ki je bila in je slovenska, jo pa prikazujejo kot hrvaško. S tem pa je prikazal tudi, kako slovenski zgodovinarji, jezikoslovci in etnologi niso opravili svoje naloge in so se in se še omejujejo na pisanje samo o ozemlju današnje države Slovenije, čeprav je bilo ozemlje naseljeno z avtohtonim slovenskim prebivalstvom v preteklosti veliko večje tudi na jugu. Pa ne samo to, s tem, ko je bilo zamolčano kraljestvo Slovenijeh, je bila zamolčana tudi naša državotvornost v preteklosti in zgodovinskost slovenskega naroda kot enakopravnega v primerjavi z drugimi evropskimi narodi.
Faksimile Vramčeve kronike in študija Andreja Šiška sta nesporno novost pri prikazovanju slovenske zgodovine v 16. stol. in mimo nje ne bo mogel nihče, če bo hotel prikazovati dogajanje tedanjega časa. Humanistična stroka, ki mnogokrat ne vidi dlje od Ljubljane in je žal ujeta v ozemlje sedanje Slovenije tudi, ko prikazuje dogajanje za stoletja in tisočletja nazaj in še danes mnogokrat ne vidi in ne čuti delov narodnega ozemlja zunaj državnih meja, kaj šele, da bi segla kam dlje v Evropo, čeprav kar naprej ponavlja, da so meje v glavah, bo težko razumela in še težje sprejela resnico, ki jo prinaša knjiga.
Dr. Duša Krnel Umek
Dr. Francka Premk – iz recenzije knjige Anton Vramec in Slovenci
Vramčeva Kronika (iz leta 1578, z naslovom Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom po D. Antolu Pope Vramece, kanoniku Zagrebečkom, tiskana v Ljubljani) ne sme biti jabolko spora med Slovenci in Hrvati, temveč potrditev njihovega samobitnega nastanka in kasnejšega uspešnega sožitja, saj preveč zgodovinskih in jezikovnih dokazov, zbranih in navedenih v knjigi Andreja Šiška, potrjuje, da je besedilo slovensko. Narod postane zgodovinski, čim se zave svojih sedanjih in nekdanjih korenin, jih utrjuje in ne ruši, obenem pa ne dopusti, da jih rušijo drugi. Še posebej pomembna so izročila z danes odmaknjenih panonskih in drugih slovstvenih območij, zunaj današnjih ožjih osrednjejezikovnih meja.
Štajerec Andrej Šiško, avtor knjige, zagnani iskalec resnice slovenskih domoljubnih in zamolčanih izročil s predniki iz osrčja Prlekije, želi razkriti zamolčani del slovenske zgodovine. Ob večletnem temeljitem študiju je zbiral gradivo za argumente, ki utemeljujejo, da je jezik, v katerem je objavljal v 16. stoletju Anton Vramec, župnik v Varaždinu, Brežicah in kanonik v Zagrebu, slovenski. V svoji raziskavi, temelječi pretežno na zgodovinskih, filoloških, etnonimskih in jezikovnih dejstvih, Šiško opozarja, da je Vramec, čistokrvni vzhodnoštajerski Slovenec, rojen v Ormožu oziroma njegovi okolici, s svojo Kroniko (skupaj s Postillo) Slovencem podaril prvo slovensko in občo natisnjeno zgodovino in dokazuje, da je knjiga slovenska in ne kajkavsko-hrvaška oziroma dvojezična. Njen faksimile, ki je pomemben del te publikacije, omogoča takojšen uvid v verodostojnost navedenih dokazov.
Priznani dialektolog Jakob Rigler, ki se dosledno izogiba skrajnim stališčem v znanosti, je med vrednotenjem opornih točk pri študiju leksikalnih in glasoslovnih pojavov v Kroniki prepoznal prvine stare slovenščine in panonsko-slovenske narečne posebnosti ter opozoril slovensko jezikoslovno srenjo na nujnost poglobljenega nadaljnjega študija pereče problematike. Šiško opozarja na poglavja Kronike, iz katerih je razvidna klasifikacija prvotnega stanja in s tem poznejša periodizacija hrvaškega priliva v danes obmejno, nekoč slovensko etnično področje. Knjiga prinaša vse dokaze o nekdanji teritorialni širini in dolžini slovenskega ozemlja in sistematičnem prisvajanju poimenovanj za slovenske prebivalce, ki se je pričelo s prodiranjem hrvaškega življa na slovenska tla.
Vramčeva Kronika je dragocena, ker je, kot zatrjuje Šiško, avtorsko delo redkega slovenskega tiska 16. stoletja izpod peresa katoliškega avtorja posvetne, nenabožne vsebine. Še posebno pomembna je zato, ker podaja poleg Trubarjeve Cerkovne ordninge (1564) prve lastne protestantske zamisli cerkvenega reda v avstrijskih dednih deželah, izjemoma tematiko upravno-pravnega področja.
Upošteval je jezikoslovne izposoje 16. stoletja, s tem da je dal pri slovenskem Vramčevem besedilu v Kroniki pod drobnogled tudi različne tipe neslovenskega izraznega, oblikoslovnega in oblikoglasnega prevzemanja. Obenem pa se je postavil po robu hrvaškim zgodovinarjem, kot je Vjekoslav Klaić, ki v zvezi s Kroniko in njenim etničnim ozemljem govorijo o Slovinski zemlji, Slovincih in Slavoniji, ki je po Vramčevi terminologiji sinonim za Slovenijo.
S svojim dokazovanjem porekla in pomena nazivov Slovenec, slovenski, podprtim s ponazarjalnim gradivom, se je Šiško dotaknil ene najbolj žgočih tem slovenskih znanstvenikov v zadnjih desetletjih, ki od nekdaj, še zlasti danes, razvnemajo nešteto ne le jezikoslovnih in literarnih slovenističnih raziskovalcev (Janez Rotar) temveč tudi drugih jezikoslovnih, filoloških (Primož Simoniti), zgodovinskih in etnonimskih ter predstavnikov drugih humanističnih znanosti; celo umetnostnih zgodovinarjev (Janez Höfler).
Dr. Francka Premk
Knjigo lahko naročite tukaj.
|
|
|
|
|
|
