|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bila slovenska vojna za neodvisnost, znana tudi kot desetdnevna vojna, s katero je Slovenija med 27. Rožnikom in 7. Malim srpanom 1991 izbojevala svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije, prva vojna v Evropi po drugi svetovni vojni? Kljub svoji učinkovitosti in kratkotrajnosti je žal zahtevala 76 žrtev.
|
|
Slovenščina med leti 1000 in 1550
Konec prvega tisočletja se je fevdalizem dokončno ustalil in uveljavil.
Mogočne fevdalne rodovine so prevzele posamezne dele velikega Svetega
rimskega cesarstva. Pripadniki karantanskih vladarskih hiš in rodbin, so
sedali na prestol oglejskega patriarhata in bili so ustoličeni za
karantanske vojvode. Izmed njih sta izšla tudi papež in cesar. Tako je bila
slovenska Karantanija docela vključena v evropski red, katerega je vseskozi
tudi plodno sooblikovala. Slovenska zavest je nedvomno obstajala v prav vseh
stanovih. V političnem smislu je bila izražena kot karantanska, čeprav je
zanesljivo obstajala tudi kot panonska, karniolska, pa moravska, tudi
istrijanska in delno še dalmatinska ter venetska. V vseh teh deželah, nekdaj
tudi večinoma rimskih provincah, smo še vedno večinsko živeli Sloven( c)i,
lahko imenovani tudi Sloven(d)i ali Wendi/Windi, staroselci, na celotnem
naštetem ozemlju.
Zaradi tega, ker smo živeli razbiti na številne pokrajine
in province, se je namesto enotne, slovenske politične identifikacije
uveljavila deželna oziroma kneževinska. To za takratni čas ni bilo prav nič
posebnega in je bilo značilno tudi za danes velike evropske narode, kot so
na primer Francozi, Italijani in Nemci. Toda žal se je nam Slovencem zgodilo
to, da smo zaradi svoje izjemne geografske lege postali žrtev vseh naših,
precej agresivnih, sosedov. Ti so jeli pritiskati na nas, iz vseh smeri, s
ciljem da bi čim prej dosegli strateško pomembno ozemlje ob severnem
Jadranu. Tako smo se bili prisiljeni zoperstavljati Nemcem s severa,
Italijanom z zahoda, Madžarom z vzhoda, Hrvatom in Srbom, novo naseljenim
Slovanom, pa z juga. Na račun svojih sosedov smo v zadnjih tisoč letih
izgubili ogromno ozemlje, hkrati s tem pa je tudi slovenski narod izgubil
nekaj milijonov pripadnikov, ki se imajo danes za Avstrijce, Italijane,
Madžare in Hrvate ali Srbe, celo Bošnjake. Del teh »odpadlih« Slovencev je
to storil zlasti zaradi ekonomskih, pa tudi drugih koristi. Postavili so se
na stran načrtno naseljevanih tujcev ter prevzeli njihov jezik in kulturo.
Navadno so to svoje početje opravičevali v imenu višje in močnejše ter večje
kulture, ki bi naj nadvladala šibkejšo. Običajno so bili prav ti »odpadli«
Slovenci najbolj agresivni do svojih »bivših« sonarodnjakov in so z roko v
roki z novo doseljenimi tujci, izvajali načrtno, tudi nasilno potujčevanje s
strani prav vseh naštetih sosedov. Jezik je bil tisto »orodje«, ki je v
naslednjih stoletjih počasi in postopoma določal politične meje, zaradi
katerih je v 19. in 20. stoletju prišlo do številnih vojn.
Slovenci smo torej imeli svojo pismenost tudi v zgodnjem srednjem veku, med
prvimi v Evropi, ki je bila takrat vsa v znamenju latinščine. Tudi v
kasnejših stoletjih se je slovenska pismenost ohranjala in razvijala.
Ohranjeni so številni rokopisi v slovenskem jeziku, zaprisege plemičev, pa
tudi dokument, ki določa, da je slovenščina jezik sodišč (Ferdinand I.
1555). Ne smemo pozabiti, da so ves ta čas, vse do 15. stoletja potekala
ustoličevanja
karantanskih knezov na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Slovenski
jezik je predstavljal osnovo celotnega nadvse slovesnega in nenavadnega
dogodka, za katerega znani francoski pisec Jean Bodin v svoji sloviti knjigi
Lex Six Livres de la Republique, pravi: » Nič se ne more primerjati s tem
obredom…« O tem natančno govorijo mnogi dokumenti: Conversio
Bagoariorum et Carantanorum (870), Schwabenspiegel, nemška pravna knjiga
(ok. 1275), Österreichische Reimchronik (1306-1308), Liber certarum
historiarum (1340-1343) in še cela vrsta drugih.
Žal je bilo precej slovenskih rokopisov v obdobju protireformacije uničenih
in sežganih, nekaj se jih je pa seveda tudi izgubilo. Velika večina je bila
uničena namerno, da se slovenski jezik odstrani in s tem spodreže kulturna
ter politična osnova Slovencev.
Sprva se je v skoraj celotni današnji Avstriji govorilo predvsem
slovensko. Ulrik Liechtensteinski v svoji pesnitvi »Frauendienst« (1255),
omenja, da se je na Koroškem uporabljal slovenski jezik. Sam deželni vojvod
Bernard Španhajm, je s spremstvom več kot stotih vitezov, pozdravil njega in
njegove ob prihodu iz Italije, v Vratih ob vstopu v Zilsko dolino, v
slovenskem jeziku z besedami »buge waz primi gralva Venus«, ali bog vas
prejmi kraljeva (kraljica) Venus.
Tudi tirolski pesnik Oswald Wolkenstein (1367-1445), ki je deloval že
stopetdeset let pred Primožem Trubarjem, je slovenski jezik uvrstil med
najpomembnejše evropske jezike tistega časa. V njegovih dveh večjezičnih
pesnitvah, je slovenščina (windisch) našla prostor ob latinščini, nemščini,
italijanščini, francoščini, madžarščini in flamščini. Te dve Wolkensteinovi
pesnitvi pomenita prve znane zapisane in objavljene slovenske ljubezenske
stihe. Ena izmed večjezičnih ljubezenskih tožb se začenja prav s slovenskim
pozdravom: Bog te primi. Zraven teh besed so zapisane tudi jaz sem toj
(tvoj), najdobriši služba, kaku moreš, jaz sem djal, te prošo, pomagi mene,
v zelenem logu in nate strojo.
Iz knjige slovenskega zgodovinarja Vlada Habjana, Mejniki slovenske zgodovine, Ljubljana, 1997, stran 77
V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše
tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale
divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker
nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«.
Leta 1495 sta npr. mesti Ljubljana in Kranj, celo v Aachnu postavili
duhovnika za slovenske romarje. Na južnem Bavarskem (t.i. Bavaria Slavica)
so na podeželju še do 12. stoletja obstajala naselja s slovenskim pogovornim
jezikom.
V Furlaniji na primer, imamo kar nekaj pričevanj, ki govorijo o tem, da
je bila slovenščina v tej deželi ljudski jezik, ali jezik večine deželanov,
še celo do sredine srednjega veka. To nam potrjuje Marcantonio
Nicoletti, po polkicu notar v Čedadu, ki v svojem rokopisu Costumi e leggi
pravi, da je bil v furlanskem srednjeveškem parlamentu v rabi poleg
furlanskega tudi slovenski jezik. Poleg tega piše tudi, da je bil v
furlanskih vaseh bolj v rabi slovenski jezik, kot pa furlanski, ki še ni bil
izoblikovan. Podobno navaja tudi Giovanni Francesco de gli Olivi, v svoji
knjigi Historia della provincial di Friuli. Pravi, “da se je v prejšnjih
časih govorilo slovensko na podeželju, medtem ko je v mestih prevladoval
furlanski jezik” (Il linguaggio schiavo nelle ville per l’ordinario si
practicava, e l’idioma forogiuliese nelle citta haveva l’uso). Da je v
Furlaniji obstajal slovenski jezik že v starodavnih časih, nam zraven
zgodovinskih virov, potrjujejo tudi številni toponimi in seveda sam
furlanski jezik. V srednjem veku so obstajala še številna krajevna imena
Schiavons (Slovenski), ki so kasneje izginila, a nekaj se jih je vendarle
ohranilo. Tam kjer so bila pogosta krajevna imena Schiavons, so bila navadno
v bližini tudi krajevna imena Romans, kar kaže na to, da so bile nekatere
vasi še slovenske, druge pa že romanske. Popolnoma v skladu s postopnim
prodiranjem Romanov med Slovence. Furlanski jezik uporablja več kot dvesto
besed iz slovenščine, skoraj nič pa germanskih (langobardskih) ter nobene
keltske!
Tudi v precejšnjem delu Ogrske (današnje Madžarske) in zlasti v Slovenijeh (danes Slavonija) se je v glavnem
govorilo slovensko. Zato imajo Madžari v svojem jeziku še vedno ogromno
slovenskih besed ali pa slovenskih korenov. V delu današnje Hrvaške, nekdaj
imenovanem Slovenijeh ali Slovenija, pa je
obstajalo celo Slovensko kraljestvo ali Regnum Sclavoniae. Leta 1273 je bil
v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim
zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o
tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku,
kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z
latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po
domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove
odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli
pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v
virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia.
Domače prebivalstvo ni za svoj jezik nikoli uporabljalo izraza slavonščina
ali kajkavščina, temveč vselej in izključno slovenščina. V tej deželi je
bila slovenščina prevladujoč jezik vse do 17. stoletja, ko je pod vplivom
hrvaškega in srbskega jezika novih naseljencev, beguncev pred Turki, njena
vloga padla na raven narečja, imenovanega »kajkavščina«. Zaenkrat je obstoj
slovenskih rokopisov na tem območju pod Ogrskim kraljestvom, še preslabo
raziskan in prav mogoče je, da nam bo prihodnost prinesla odkritje tudi
novih rokopisov v slovenskem jeziku.
Slovenski jezik pa je imel v 15. in 16. stoletju svoje mesto tudi v
šolah, o čemer nam priča slovenski zgodovinar in pisatelj Žiga Herberštajn
(Siegmund von Herberstein), rojen v Vipavi 1486. O tem nam Herberštajn
sam poroča sledeče: “Da zu Wippach hab ich Teutch und Windisch baid sprachen
gelernt. Die Windisch hat mir vill muee in meiner jugendt gemacht”, kar v
slovenščini pomeni: “V Vipavi sem se naučil oba jezika, nemškega in
slovenskega. Slovenski mi je v mladosti povzročal veliko težav”.
Fragmenti in poročila iz naslednjih petih stoletij, po letu tisoč,
opozarjajo na razmeroma široko rabo, vendar pretežno nesistematično gojenje
kultivirane slovenščine v cerkvenem in posvetnem življenju. Celovški,
Stiški, Beneškoslovenski in Starogorski rokopis, ki so nastali v
14. oziroma 15. stoletju, govorijo o veri in upanju naših ljudi. Teksti, ki
opisujejo edinstveni obred ustoličevanja koroških vojvod, posamezni verzi
viteških pesnikov Ulrika Lichtensteinskega in Oswalda Wolkensteinskega ter
Turjaški rokopis pa opozarjajo na to, da naš jezik vsaj občasno ni
bil samo izraz plebejskega, ampak tudi aristokratskega
srednjega veka.
Celovški (ali Rateški rokopis) je za Brižinskimi
spomeniki drugi najstarejši slovenski srednjeveški spomenik
pismenstva. Njegovo dvojno poimenovanje po eni strani izhaja iz kraja, kjer
ga hranijo (Koroški deželni arhiv, poprej arhiv Zgodovinskega društva za
Koroško), po drugi strani pa po domnevnem, vendar ne potrjenem kraju
nastanka (Rateče).
Nastal je med leti 1362 in 1390, gre pa le za en sam list iz pergamenta,
velikosti 19,5 x 25,5 cm, ki je lisast in nepravilno obrezan. Na levem
robu so sledovi trganja, nekaj manjših lukenj pa je na tekstovno nepomembnih
mestih. Vsebuje tri molitvene obrazce - očenaš [7 vrstic], zdravamarijo [3
vrstice] in apostolsko vero [12 vrstic]. Napisan je v gotski knjižni
minuskuli iz druge polovice 14. stoletja (verjetno med letoma 1362 in 1390.
Zaradi skrbne oblike slovenskega besedila je upravičena domneva, da so bile
molitve zapisane, ko je bil list še v knjigi. List je bil del kodeksa, morda
tudi misala, ki se je nazadnje verjetno uporabljal v Ratečah. Na to kažejo z
letnicama 1467 in 1471 datirani zapisi na zadnji strani pergamentnega lista,
ki v stolpcih navajajo podatke o članih Marijine bratovščine v
"Ratatscha(ch)" in o Apostolski bratovščini prav tam.
Celovški rokopis je nastal kot prepis starejše predloge, ki je ohranila
besedilo teh molitev prav od začetkov krščanstva med Slovenci, kajti jezik
je tako starinski, da je nemogoče, da bi bila očenaš in vera prevedena šele
v 14. stoletju. Nekateri arhaizmi v rokopisu razločno pričajo o veliki
starosti slovenskih molitvenih obrazcev, tako npr. aorist, bodi = zgodi se,
ima priti = bo prišel. Jezikovne starine v Celovškem rokopisu in dejstvo,
da sta prav očenaš in vera tisti molitvi, ki so ju morali kristjani najprej
znati, dokazujejo, da je treba iskati prvi slovenski vir zanje, torej
originalno predlogo, že v zelo zgodnji dobi in je zato potrebno original
glede starosti postaviti ob bok Brižinskim spomenikom in začetkom
pokristjanjevanja med Slovenci.
Celovški ali Rateški rokopis
Stiški rokopis so slovenska besedila, vpisana v kodeks z
latinskimi besedili. Slovenski sestavki so zabeleženi na zadnjih petih
straneh, in sicer: dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis),
začetek velikonočne pesmi, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov,
priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina. Nekaj slovenskih
interlinearnih glos je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih
v knjigi (strani 183 b, 184 a, 194 b, 217 b in 220 b).
Rokopis je nastal okrog leta 1428 v pomembnem cerkvene središču v
samostanu Stična na Dolenjskem. Danes ga hranijo v Narodni in
univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Prvi del besedila je napisal nek češki
begunc, cisterijanec, ki je v rokopisno knjigo, kamor si je zapisoval
latisnke osnutke za pridige, zapisal za nekaj latinskih besed slovenske
izraze in na zadnji strani kratko slovensko molitev pred pridigo ter molitev
Češčena bodi kraljica. Pisal je ali po nareku, ali pa po spominu. Pravopis
je staročeški, predhusovski. Pozneje je dobil knjigo v roke nek drug menih,
ki je vanjo okrog leta 1440 zapisal več slovenskih besedil. Tako je označil
v zaznamku nedelj velikonočno nedeljo s prvo kitico slovenske cerkvene
ljudske pesmi »Naš gospud je od smrti vstal«, nadalje pa še po neohranjeni
predlogi prepisal obrazec za skupno splošno spoved. To je napisal dvakrat.
Prvič se je pri prepisovanju tako zmotil, da tega več ni bilo mogoče
popraviti. Zato je list obrnil in začel znova prepisovati. Na kritičnem
mestu se je tudi tokrat zmotil, vendar je prepis le dokončal. Poleg tega je
zapisal tudi nekaj latinsko-slovenskih besdnih glos. Stiška splošna spoved
je samostojna priredba po kakšni predlogi iz družine tistih spovednih
obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva
polovica XII. stoletja). Vendar pa stiška splošna spoved z nečim kaže na to,
da se je med Slovenci dalj časa rabila tista oblika splošne spovedi, kakor
se je po tradiciji ohranila iz 10. stoletja. Na enem mestu namreč spominja
na brižinsko, saj je v obeh zapovedano praznovanje delopusta pred nedeljami
in prazniki – »kir svete nedele, svete sobote večeri nejsem nikuli tako
praznoval inu čestil. Zapovedi o takšnem praznovanju namreč ni najti v
nobenem od znanih nemških obrazcev.
Predloga stiške splošne spovedi je najbrž nastala že v 13. ali morda v 14.
stoletju. Besedilo samo se jezikovno loči od tistega besdila, ki ga je
napisal češki menih. Sicer se tudi drugi pisec še oblikovno drži češkega
pravopisa, tako kot prvi, vendar v jeziku ni več čeških posebnosti. Splošna
spoved je napisana v pristni dolenjščini, ki je v glavnih potezah takšna,
kakršno poznamo iz slovenskih knjig v naslednjem stoletju.
Salve Regina je globoko občutena srednjeveška cerkvena pesem, ki so jo v
liturgiji praviloma molili duhovniki. Njena slovenska priredba priča o
začetku marijanskega kulta na Slovenskem.
Stiški rokopis
Čedadski (ali Černjejski, tudi Černjevski ali Beneškoslovenski)
rokopis je shranjen v Arheološkem muzeju v Čedadu in se uradno
imenuje Anniversario di Legati latino-italiano-slavo della confraternita
di S. Maria di Cergneu. Codice n. CXLIV. To je manjša rokopisna
knjižica, sestavljena iz 16 listov, na katerih so z obeh strani kratki
zapisi (vsega skupaj sta 102) z imeni faranov in obiskovalcev cerkve svete
Marije v Černjeji ter njihovih zaobljub in daril. Na začetku so vsi
zapisi v latinščini, potem pa v severnoitalijanskem narečju, v katerem se je
govorilo okrog Černjeje. Ob koncu prve polovice knjižice opažamo latinski
zapis (št. 41), v katerem se sporoča, da začenja leta 1497 notar
Janez/Johannes z Vegle z otoka Krka, prevajati latinske zapise v
slovenščino, ki je v latinščini imenovana lingua
sclabonica. Tudi nasploh je slovenščina v latinskih tekstih imenova
lingua sclavonica ali slavonica. V tem primeru gre
ponovno za sloviti betatizem oziroma za menjavo črke b in v. Kljub temu
imenu nikomur ni padlo na kraj pameti, da bi trdil da je rokopis napisan v
slavonskem jeziku, kot npr. prevajajo isto besedo sclavonica na današnjem
Hrvaškem, iz česar tudi izhaja ime pokrajine Slavonija, ki se je nekdaj v
originalu imenovala Slovenija ali Slovenijeh
(glej Slovenijeh v srednjem veku). Sledi 25 zapisov, ki jih je napravil
Janez, potem pa so njegovo delo nadaljevali drugi pisci (dvanajst ali
trinajst). V rokopisu imamo 52 zapisov v slovenskem jeziku. Vsak ima tri
do pet vrstic; vsebina zapisov je precej "standardna": … ta in ta faran
iz te in te vasi je zapustil bratovščini Svete Marije iz Černjeje nekaj
(pšenico, vino, denar, zemljišče), da bi se za njegovo dušo opravilo
določeno število maš … Treba je poudariti, da so ti zapisi kljub svoji
standardnosti dragoceno toponomastično in antroponomastično gradivo, in so
zelo pomembni tako za preučevanje zgodovine slovenščine kakor tudi za
interpretacijo njene vloge v Benečiji v 15. in 16. stoletju.
Starogorski rokopis je nastal leta 1492. Pisec tega rokopisa je
duhovnik Lavrencij, vikar na Stari gori pri Čedadu. Rokopis vsebuje tri
slovenska besedila – oče naš, zdravamarija ter apostolska vera in je
precej soroden Celovškemu ali Rateškemu rokopisu. V besedilih so sledovi
raznih slovenskih narečij. Očitno je tudi ta zapis nastal po starejših, a
izgubljenih predlogah. Le te so potovale po različnih slovenskih pokrajinah
in od prepisovalcev dobile različne narečne posebnosti, hkrati s tem pa so
spudbujale nastanek razmeroma enotnega nadnarečnega jezika.
Videmski rokopis je najstarejši slovenski datirani rokopis oziroma
rokopis, v katerem je zapisan celoten datum. Iz videmske civilne bolnišnice
je bil v občinsko knjižnico v Vidmu (Udine) prenesen zvezek iz papirja,
popisan s furlanskimi zapiski iz let 1438-1471. V zvezku se nahaja stran, ki
nosi datum 29. Vinotok 1458 in ime pisca Nicholo Pentor. Na strani so
zapisani slovenski števniki od ena do dvainštirideset (od edem do štirideset
ino dva). Na naslednji strani so med furlanskim besedilom zapisani še
slovenski števniki za stotice (od 100 do 500) in tisočice (edem miljar, edem
tavžem, dva tavžem)
Škofjeloški rokopis je posvetne vsebine in vsebuje stara slovenska
imena mesecev. Nastal je leta 1466, napisal pa ga je neki Martin iz Loke.
V njem so stara slovenska imena zapisana v naslednjem vrstnem redu:
Prosynicz, Setstzan, Susecz, Maly Trawen, Weliky Trawen, Bobouczwett, Maly
Serpan, Weliky Serpan, Poberuch, Listognoy, Kozowpersthk in Gruden.
Turjaški rokopis je nastal v 14. ali 15. stoletju in se je nahajal v
knjižnici knezov Turjaških, v ljubljanskem knežjem dvoru. Šlo je za zapis
slovenske pesmi, ki je bila na zelo poškodovanem belem listu prilepljena na
notranjo stran sprednje platnice nemške rokopisne knjige Codex chartaceus
(stara signatura št.19), v katerem so uporabljene latinske črke 14.
stoletja. Knjiga je bila do leta 1895 v knežjem dvoru Turjaških, tistega
leta pa so jo preselili v grad Losenstein ob reki Aniži v Spodnji Avstriji.
Knjižnica Turjaških je bila nato preseljena v Washington, z njo vred pa
najbrž tudi slovenski rokopis. Ohranjena sta nam žal le dva fotografska
posnetka, ki sta ju posnela zgodovinar Anton Kaspret, pred prvo svetovno
vojno in slavist Alojzij Turk, po prvi svetovni vojni. Kot že rečeni je šlo
za slovensko ljubezensko pesem, ki bi naj bila po nekaterih domnevah zložena
v Marijino čast.
Prisege mesta Kranj so prav tako iz 15. stoletja. Šlo je za
rokopis, v katerem so bile zapisane štiri prisege v slovenskem jeziku.
Ta rokopis je iz Kranja leta 1867 v Maribor odnesel profesor Janko Pajk.
Danes žal ni znano kaj se je s tem rokopisom zgodilo in kje se nahaja.
Prisege mesta Kranj v slovenskem jeziku, so dokaz, da je bila slovenščina
v 15. stoletju uradni jezik tudi na sodiščih, saj so tedanji meščani Kranja
pred sodiščem pričali in prisegali v slovenskem jeziku.
Da je bil slovenski jezik resnično tudi jezik sodišč in sodnih postopkov,
nam zraven Priseg mesta Kranja potrjujejo tudi navedbe iz Stiškega
samostana, sicer napisane v latinskem jeziku. Leta 1489 je samostan v
Stični, za administracijo in zastopanje v pravdah, najel posebnega svetnega
»pravdnika« (odvetnika), čigar uradni jezik je bil slovenski, kar je
dokumentirano z naslednjimi besedami: »Qui a servitiis in celeberrimo
Monasterio Sitticensi leges secularium prophanas Slavonico (spet Slavonico
pomeni slovenski jezik in nikakor slavonskega, op.p.) idiomate explanarunt
criminaliumque atque controversias dijudicarunt«.
Na Slovenskem sta ohranjena še dva rokopisa imenovana Rokopis – načrt za
pridigo in Rokopis št. 71. Rokopis – načrt za pridigo je nastal proti
koncu 15. stoletja. Na koncu latinskega pregamentnega evangelistarja je
napisan kratek slovenski načrt za pridigo. Glede na slab jezik, je možno
sklepati, da je bil pisec tujec, najverjetneje Italijan. Rokopis je bil prej
v župnijskem arhivu v Kranju, danes pa je shranjen v škofijskem arhivu v
Ljubljani. Rokopis št. 71 – vsebuje zapisanih nekaj slovenskih
besednih glos s konca 14. ali začetka 15. stoletja. Rokopis hrani Narodna in
univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Skoraj zanesljivo so bile v 14. in 15. stoletju zapisane tudi nekatere
slovenske cerkvene lhjudske pesmi oziroma slovenske ljudske pesmi s pretežno
versko vsebino. Odlomek ene takšnih pesmi je zapisan v Stiškem rokopisu,
za druge pa vemo iz kasnejših protestantskih pesmaric in iz Trubarjevih
polemik. Gre za pesmi kot so »Ta dan je vsega veselja«, »Ta svetla zvezda je
izšla«, »Eno je dete rojeno«, »Kir Marija Boga rodi« in še nekaj drugih.
Za časa cesarja Ferdinanda, leta 1543, je bil v slovenski jezik preveden
tudi t.i. Štajerski rudarski red, ki obsega 50 paragrafov, ki pa je še
zmeraj v rokopisni izdaji in ni tiskan.
V obdobju cesarja Ferdinanda III., je na dunajskem dvoru deloval tudi
znani slovenski humanist Tomaž Prelokar (ponekod v starejših virih znan tudi
pod priimkom Berlogar). Prelokar je naučil slovenščine tudi Ferdinandovega
sina, naslednjega cesarja Maksimiljana I. V 19. stoletju je bilo
uveljavljeno prepričanje, da je prav Prelokar (Berlogar) konec 15. stoletja
v rokopisu sestavil prvo slovensko slovnico in majhen slovenski slovar.
Glede na predgovor Primoža Trubarja v prvi slovenski knjigi Katekizem, kjer
je zapisal:«..temveč brati in pisati ta jezik sam (slovenski, op.p.), kot
jaz že dolgo počnem«, so bili nekateri mnenja, da sta prav Primožu Trubarju
nekako prišli v roke Prelokarjev slovenski slovar in slovenska slovnica.
Vsekakor pa je bil Tomaž Prelokar iz Celja, le eden iz številne kolonije
slovenskih humanistov in znanstvenikov ter predavateljev na dunajskem dvoru
v 15. in v prvi polovici 16. stoletja. Mednje zagotovo sodijo tudi Jurij
Slatkonja, prvi dunajski škof, ki je ustvaril še danes znameniti zbor
Dunajske dečke, štajerski Slovenec Bernard Perger, Andrej iz Ljubljane,
Krištof s Kranjskega, Mihael in Gregor iz Kranja, Pavel iz Kamnika, profesor
in dekan Matija Hvale in drugi.
Prispevek iz 19. stoletja, ki govori o Tomažu Prelokarju
(Berlogarju) in njegovem slovarju ter slovnici v povezavi s Primožem
Trubarjem
Nasploh je moralo biti na Slovenskem veliko več rokopisnih del, kot se jih
nam je ohranilo, celo ne glede na to, da je bilo veliko uničenega. Tudi in
zlasti namerno! Povsem mogoče je, da je še marsikaj neodkritega v tujih
knjižnicah izven današnjih slovenskih meja. Okrog leta 1480 so počasi
pričeli rokopisno literaturo izpodrivati prvi tiski, imenovani
inkunabule. Tiskarne na Slovenskem nekaj časa še ni bilo, vendar je po
današnjem vedenju, ki ne upošteva stanja knjižnic izven slovenskih meja,
bilo na našem ozemlju okrog 1000 inkunabul, od tega okrog 849 različnih del.
Tiskarji inkunabul so bili tudi Slovenci. Tako je bil iz Slovenj Gradca
Matej Cerdonis, ki je v drugi polovici 15. stoletja v Padovi samostojno
natisnil blizu 60 različnih knjig, na neki inkunabuli v Benetkah pa je kot
tiskar imenovan tudi Slovenec Jernej Pelušič iz Kopra.
Leta 1515 so bili natisnjeni tudi prvi slovenski tiskani stavki. Šlo je
za geslo in bojni klic slovenskih upornikov »Stara prauda in »Leukhup,
leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Oboje je natisnjeno v nemški pesmi
iz leta 1515 o zmagi nad slovenskimi uporniki. Izvod letaka se danes nahaja
v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
S prvo tiskano slovensko besedo se počasi zaključuje obdobje rokopisov in
hkrati prihaja napoved prvih tiskanih slovenskih knjig, katerih začetnik je
Primož Trubar in številni krog slovenskih protestantskih reformistov,
pridružiti pa jim moramo, do sedaj zelo slabo obravnavan krog Slovencev na
Ogrskem, zlasti v Medmurju in Zagorju v deželi Slovenijeh.
Letak »Ain newes lied von den kraynnerischen bauern« iz leta 1515, natisnjen na Dunaju
|
|
|
|
|
|
