|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci tudi svojega izumitelja helikopterja ali samofrča? Vinko Kristan je v prostem času na svojem vrtu sestavljal svoj prvi helikopter, kar je bilo že leta 1926, torej vsaj 10 let prej, kot se je to zgodilo v Nemčiji. Radovedni sosedje so Kristanov izum imenovali samofrč. Sestavljen je bil v obliki piramide, na vrhu katere je imel propeler, ob strani pa še manjšega za usmerjanje v zraku. Zadeva je bila iz lesa in platna, poganjal pa si jo s pedali.
|
|
Simon Gregorčič (1844 - 1906)
Simon Gregorčič, Goriški slavček, je največji pesnik Primorskih Slovencev, obenem pa ga lahko brez najmanjše trohice dvoma uvrstimo med največje slovenske pesnike nasploh. Rodil se je 15. Vinotoka (oktobra) 1844, v majhni hribovski vasici Vrsno nad bistro Sočo in pod mogočnim Krnom. Materi Katarini in očetu Jerneju je bil to drugi otrok. Že v zgodnji mladosti se je pokazal njegov razgiban duh in izreden spomin. Odraščal je kot pastir očetove črede. Naravne lepote rojstnega kraja so se mu v teh letih brezskrbnega pohajkovanja po planinah za vedno vtisnile v spomin.
V šolo je Simon najprej hodil v Libušnje, kasneje pa je zaradi skromnih gmotnih razmer opustil misel, da bi študiral klasične jezike in se je vpisal na bogoslovje v Gorici. Med študijem, so ga težke razmere naredile že zgodaj zrelega moža, s trdno voljo in neomajnim značajem.
Slovesno novo mašo je imel 27. Vinotoka 1867 pri Sv. Duhu na Libušnjah, že leto dni pred koncem študija. Leta 1868 je postal kaplan v Kobaridu, kjer je med drugim nadaljeval svoje literarno delo, s katerim je začel že v gimnaziji. Ustanovil pa je tudi čitalnico, ki je bila ena prvih na Slovenskem. Z dekanom Andrejem Jekšetom sta se dobro razumela.
Leta 1873 je bil premeščen v Rihenberk (sedaj Branik). Tudi tu ga je ljudstvo ljubilo in spoštovalo, žal pa se Simon ni razumel z župnikom Brazavščkom. Slednji ni bil zadovoljen z ničemer, kar je Gregorčič storil. Pogosto mu ni naklonil niti besede. Zaradi tega se je Gregorčič počutil osamljenega, kar mu je skupaj z obilico dela v Rihenberku in bližnjih Brjah omajalo zdravje. Moči so mu vedno bolj pešale tako, da se je odločil pustiti službo v Rihenberku. Kljub temu, da je v Rihenberku veliko pretrpel, tako duševno, kot telesno, se je vendar nerad in s težkim srcem ločil od tega kraja, kar lepo opisuje v pesmi Slovo od Rihenberka. Rihenberčani so ga v osmih letih zelo vzljubili, zato so mu pripravili slovesen odhod. Ko je Gregorčič odhajal na lažjo službo vikarja na Gradišče, je bil ves Rihenberk na nogah, župan in svetovalci pa so ga spremili vse do Dornberga. Ob tej priložnosti so Gregorčiča imenovali za častnega občana Rihenberka.
Leta 1882 je Gregorčič izdal prvi zvezek svojih poezij. S presledki je bil nato Gregorčič vikar v Gradišču nad Prvačino, kjer je imel več časa in lažje delo, žal pa tudi slabše gmotne razmere, zaradi česar je postal kmet in pastir kot v svojih mladih letih. Tukaj je tudi dočakal izid drugega in tretjega zvezka svojih poezij.
Po enajstih letih bivanja na Gradišču je zaradi slabega zdravja leta 1903 prodal hišo, se upokojil in se preselil v Gorico, kjer si je najel stanovanje. Tam je 24. Listopada (novembra) 1906 tudi umrl, pokopan pa je pri Svetem Lovrencu. Pogreba se je udeležilo veliko število ljudi, ki so cenili in spoštovali Gregorčiča kot pesnika in kot duhovnika. Na lastno željo so ga pokopali blizu njegovih staršev, na koncu cerkve Sv. Lovrenca, obrnjenega z glavo proti oltarju, tako da na njegov grob gleda visoki vrh Krna.
Gregorčičeva domačija v Vrsnem
Njegova najbolj znana dela so:
- Soči
- Nazaj v planinski raj
- Slovo od Rihenberka
- Srce sirota
- Domovini
- Eno devo le bom ljubil
- Naša zastava
- Zvezna
- Človeka nikar
- Ujetega ptiča tožba
Domovinske pesmi:
Simon Gregorčič je bil velik domoljub, kar mu je nekajkrat povzročilo velike težave. Domovinska motivika je v Gregorčičevi poeziji poleg tragične ljubezenske in življenjske usode osrednja. Z njo je postal najpomembnejši slovenski domovinski pesnik druge polovice 19. stoletja med Prešernom in Zupančičem. Nad druge domovinske pesnike, ki so bili v tem času številni, ga dviga izvirno pojmovanje domovine, pa tudi oblikovanje tega čustva s pesniškimi sredstvi.
Posebnost njegovega odnosa do slovenstva, domovine in njene usode je ta, da jo doživlja ljubezensko in hkrati duhovniško. Na domovino prenaša neizpolnjena erotična čustva, obenem jo odeva v podobe iz cerkvenega in verskega življenja. Takšne lastnosti se napovedujejo že v Iskricah domorodnih, ki jih je spesnil kot dijak in nadaljujejo v časih Slovenskih taborov med leti 1868 in 1871 (Eno devo le bom ljubil, Naša zastava, Zvezna). Do konca so se razvile v poznejših domovinskih pesmih, med katerimi so najznačilnejše Soči, V pepelnični noči in Znamenje, pridružujejo se jim še Na potujčeni zemlji, Domovini, Naš narodni dom, Kmetski hiši, Naš čolnič otmimo in številne druge.
|
|
|
|
|
|
