|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je Slovenec, Herman Koroški oziroma Herman iz Karintije, prvi prevedel Koran v latinščino sredi 12. stoletja?
|
|
Čitalnice
Slovenci smo v habsburški Avstriji, v času ustavne dobe, nekaj let pred uvedbo dualizma (Avstro-Ogrske), svoje kulturno in politično udejstvovanje usmerili v čitalnice. Prva čitalnica je bila ustanovljena Prosinca 1861 v Trstu. Njen tajnik je bil Fran Levstik, članov čitalnice pa je bilo že v prvem letu okrog 230. Istega leta so bile ustanovljene čitalnice še v Mariboru, Ljubljani in Celju. Tri leta kasneje je bilo čitalnic šele dober ducat, do njihovega razcveta pa je prišlo zlasti po sprejetju Grudenske ustave, leta 1867, tako da jih je bilo leto in pol kasneje (1869) že 57!
Program »Velike besede« v Goriški čitavnici
Na Štajerskem je bilo 13 čitalnic in sicer v Mariboru, Celju, Žalcu, Vranskem, Vojniku, Laškem, Sevnici, Slovenski Bistrici, Rušah, Benediktu v Slovenskih goricah, Ptuju, Ljutomeru in Ormožu.
Na Kranjskem je bilo 16 čitalnic v Ljubljani, Šentvidu pri Ljubljani, Kamniku, Škofji Loki, Kranju, Novem mestu, Sodražici, Metliki, Črnomlju, Planini, Postojni, Ilirski Bistrici, Vipavi, Šentvidu pri Vipavi (Podnanosu), Podragi pri Vipavi in v Idriji.
Na Goriškem je bilo prav tako 16 čitalnic v Gorici, Solkanu, Štandrežu pri Gorici, Vrtojbi, Volčah, Rihemberku (Braniku), Prvačini, Črničah, Ajdovščini, Skopem, Komnu, Nabrežini, Kanalu, Tolminu, Kobaridu in v Cerknem.
Na Tržaškem in v Istri je bilo 1o čitalnic v Trstu, Svetem Ivanu, Škednju, Rocolah, Rojanu, Barkovljah, Kolonji, na Opčinah, Jelšanah in v Dekanih.
Na Koroškem sta bili čitalnici dve in sicer v Celovcu in v Železni Kapli.
Ob koncu 19. stoletja je bilo čitalnic okrog 80, združevale pa so nekaj tisoč članov. Slovenski zgodovinarji žal še niso naredili konkretnejše strokovne analize, niti obdelave takratnih primarnih virov, ki bi nam lahko postregla z natančnejšimi podatki, ali pa so ti podatki dostopni le ožjemu strokovnemu krogu zgodovinarjev.
Čitalnice v 19. stoletju so predstavljale središče slovenskega kulturnega in političnega delovanja. V njih se je zbirala slovenska narodno zavedna inteligenca, obrtniki in trgovci, zlasti seveda slovenski meščani. Toda v takratnem obdobju so večino prebivalstva predstavljali kmetje, (1857 83% prebivalstva, 1880 81%, 1890 76%, 1900 73% in 1910 še zmeraj 67%) na katere pa čitalnice niso imele velikega vpliva. To se je spremenilo s pojavom slovenskega taborskega gibanja med leti 1868 in 1871, ki pa je bilo nazadnje prepovedano s strani avstro-ogrskih oblasti.
V prostorih čitalnic so bili njihovim članom na razpolago zlasti domači, pa tudi tuji časopisi in seveda knjige. V tem obdobju so se Bleiweisovim Novicam pridružili tudi drugi slovenski časopisi, kot so Vilharjev »Naprej« (V Ljubljani ni izhajal niti eno leto, ker ga je oblast prepovedala, Vilharja pa obsodila na zaporno kazen in plačilo denarne globe), Einspielerjev »Slovenec« (Celovec), Jurčičev »Slovenski narod« (Maribor) in »Slovenski gospodar« (Maribor).
Miroslav Vilhar
Nekatere čitalnice so imele prave knjižnice. Številne čitalnice so imele svoje pevske zbore in tudi godbe na pihala. Prav tako so v čitalnicah prirejali raznorazne »besede«, oziroma recitacije, igre, koncerte, govore in predavanja ter pevske nastope, kar se je običajno zaključilo s plesi in veselicami.
Prva številka Slovenskega gospodarja
V obdobju čitalnic so nastale tudi razne vseslovenske narodne organizacije, kot so telovadno društvo »Južni Sokol« 1863, (južni zaradi tega, ker je bil na »severnem« Češkem ustanovljen Sokol) Slovenska matica 1864 in Dramatično društvo1866. Njihova dejavnost pomeni prve korake na poti k izoblikovanju vrhunskega slovenskega športa, kulture in znanosti.
Čitalnice in njihovi člani, zlasti pa voditelji, so postavile temelj za naslednji korak, s katerim smo Slovenci množično podprli svoj politični program Zedinjena Slovenija. Napočil je čas za Slovensko taborsko gibanje, ki je v takratnem obdobju pomenilo višek slovenskega narodnega združevanja in enotnega nastopanja v skupnih zahtevah.
Zemljevid iz Ilustrirane zgodovine Slovencev, str. 247. Kljub temu, da je povsem jasno, da temu ni bilo tako, je rumena meja slovenskega narodnostnega ozemlja v 19. stoletju (rumena črta) v Istri vrisana do rečice Dragonje!!!
Viri:
- Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979,
- Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Gestrin – Melik, Ljubljana 1966,
- Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Peter Vodopivec, Ljubljana 2006,
- Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999,
- Slovenski narodni programi, Janko Prunk, Ljubljana 1987,
- Slovenci 1848 – 1918, Vasilij Melik,
- Taborsko gibanje na Slovenskem, Ljubljana – Ljutomer 1981,
- Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005,
- Časopisi: Naprej, Slovenec, Slovenski narod, Novice, Triglav in Slovenski gospodar.
|
|
|
|
|
|
