Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!
Ali ste vedeli...?
da je že dobrih trideset let po nastanku cistercijanskega reda v Evropi začela leta 1132 nastajati Stiška opatija, najstarejši samostan na slovenskem ozemlju? Kasneje se je razvil v pomembno gospodarsko in kulturno središče, v samostanski zbirki pa so našli tudi tako imenovani Stiški rokopis z enim najstarejših zapisov slovenščine. V samostanu, ki deluje še danes, je tudi znamenita samostanska lekarna.
Meni je bilo že ob ustanovitvi nemške Schutzwehr jasno, da je imel mestni svet s to svojo varnostno brambo isti namen, kakor jaz s svojimi prostovoljci, namreč: držati in ohraniti Maribor zase. Tudi sem se zavedal, da mi ta oborožena nemška tekmovalka sčasoma ne bo samo na poti, temveč, da se mi bo treba celo čuvati, da me ne prekosi. Sklenil sem torej, da Schutzwehr čimprej odstranim. V to svrho sem moral vsaj doseči, če ne preseči njeno številčno moč. Zato sem izdal 9. novembra mobilizacijsko povelje in določil 18. november za dan javljenja.
Obenem sem se odločil za sicer precej nevarno zvijačo, ki se mi je popolnoma posrečila.
Od 11. novembra dalje sem namreč začel podpolkovniku Kodolitschu (beri Kodoliču) prepuščati tudi naš del straž in sem mu dal zadnjo 19. novembra. Zase sem pridržal samo najvažnejše: pri municijskem skladišču v Bohovi, na glavnem kolodvoru in v vojašnicah.
Mariborski Nemci in schutzwehrovci pri tem niti mislili niso na kako mojo zvijačo, temveč so bili prepričani, da prepuščam slednjim stražno službo samo iz zadrege, ker mi uhajajo vojaki. Podpolkovnik Kodolitsch je zato z neprikritim veseljem prevzemal dotlej od nas oskrbovane straže.
S tem sem popolnoma dosegel svoj namen: vse schutzwehrsko orožje sem namreč porazdelil na številne, po mestu raztresene straže in schutzwehrovci zaradi tega niso mogli vzdrževati
nobene pomembnejše oborožene rezerve. Nasprotno pa je bilo od dne do dne več mojega vojaštva stražne službe prostega in meni za kakršenkoli primer stalno na razpolago.
V nočeh sem medtem doma izdelal podroben načrt za razoroženje nemške brambe in sestavil tudi že razglas o izvršeni razorožitvi. O vseh teh svojih pripravah nisem niti častnikom svojega štaba niti komu drugemu zaupal nobene besede. Zato je nekaj naših iz strahu pred množečo se Schutzwehr in njenim počenjanjem kar obupavalo.
Ravnatelj Pirc Matija je v svojem poročilu pisal o tem:
»Bolj in bolj smo povpraševali gen. Maistra, kdaj bo vendar napravil konec nevarnosti, ki je pretila od Schutzwehr, a nam na to nikdar ni dal odgovora. Slutili pa smo, da nekaj pripravlja.«
Na moj mobilizacijski poziv se je javilo v Mariboru toliko vpoklicancev, da smo že do 20. novembra postavili Mariborski pešpolk in dopolnili tudi topništvo, konjico in vse ostale naše vojaške ustanove v mestu.
Dne 21. novembra ob pol 12. uri, po zaprisegi Mariborskega pešpolka, sem članom Narodnega sveta in našim višjim častnikom, ki so mi prej obljubili molčečnost, prvim naznanil nameravano razorožitev.
Na mojo željo se je 22. novembra zjutraj dr. Leskovar odpeljal v Ljubljano k Narodni vladi po razorožitveno zapoved. Tako zapoved sem hotel imeti zgolj za lastno zavarovanje proti morebitnim očitkom iz Ljubljane, če bi prišlo med razoroževanjem do hujših krvavih dogodkov - in teh je bilo glede na zelo ojačene schutzwehrske straže pričakovati. 22. novembra sem ves dan izdajal posameznim častnikom povelja in sicer vsakemu osebno. Rezervni vojaški kurat dr. Kociper Ivan pa je dopoldne v moji pisarni razorožitveni razglas prevedel v nemški jezik.
Moštvo do odhoda na razoroževanje ni vedelo, kaj se pripravlja.
Ob 20. uri se je vrnil iz Ljubljane dr. Leskovar, ki sem ga čakal na kolodvoru. Odšla sva takoj v mojo pisarno, kjer je bilo po dogovoru zbranih nekaj članov Narodnega sveta. Prečital sem jim ljubljansko naredbo, ki se glasi: (originalno besedilo)
Narodna vlada SHS
Poveljništvo II. vojnega odseka
Ljubljana.
Obmejnom štajerskom poveljstvu SHS
u Mariboru.
Budući da je jačina slovenske mariborske posade sada takova, da bez drugih straža red održati može, to se naredjuje, da se sve straže (štajerska garda) poziva, da odlože oružje, odnosno, ako tom pozivu odgovorili nebi, da se po zapovedi gen. Maistra razoružaju.
Ljubljana, 22.11.18. dr. Pogačnik.
V slovenščini, kot bi sicer pričakovali od Narodne vlade v Ljubljani, se besedilo glasi:
Obmejnemu štajerskemu poveljstvu SHS
v Mariboru.
Glede na moč slovenske mariborske posadke, ki je takšna, da lahko obdrži red brez drugih straž, se ukazuje, da se vse straže (štajersko gardo) pozove, da odložijo orožje, oziroma, če se temu pozivu ne odzovejo, da se jih po ukazu generala Maistra razoroži.
Ljubljana, 22.11.18. dr. Pogačnik
Ta važna naredba je brez številke od urada, ki jo je izdal. Pisana je s tinto, podpisal pa jo je s svinčnikom poverjenik za narodno brambo dr. Pogačnik Jože. - Na mojem poveljstvu je listina dobila uradno zaznambo Op. 7.
Naredba je zlasti zanimiva, ker zapoveduje, da naj se Schutzwehr pozove, da odloži orožje. Če bi bil ubogal to ljubljansko povelje in res izdal tak poziv, bi prišlo brez dvoma do bojev v mestu. Zato svojega razorožitvenega načrta nisem izpremenil.
Ob 21.15 uri sem v Meljski vojašnici izdal poveljnikom glavnih štirih razoroževalnih odsekov sledeča navodila:
1. odsek - stotnik Kos Anton z bataljonom Celjskega polka in pol čete Srbov. Južno od Drave. zapadno od vštete Tržaške ceste.
Schutzwehr je v tem odseku štela: 3 pripravljenosti, 5 straž - skupaj 14 častnikov, 157 mož, 8 strojnic. Službe prosti člani v Kreuzhofu.
2. odsek - stotnik Dr. Dolar Anton z 2. bataljonoma Mariborskega pešpolka. Severno od Drave, zapadno od Aleksandrove (prej Tegetthoffove) ceste in Mlinske ulice.
Schutzwehr: 1 častniška in 3 navadne pripravljenosti, 12 straž - skupaj 37 častnikov, 182 mož. Službe prosti v Dravski vojašnici, v barakah vojaške bolnišnice Wien Nr. 1 pri mestnem pokopališču in v barakah ob Tomšičevi cesti (prej Kokoschineggov drevored) .
3. odsek - nadporočnik Gračner Ivan z 10. stotnijo Mariborskega pešpolka. Severno od Drave. vzhodno od Aleksandrove ceste in Mlinske ulice.
Schutzwehr: 1 pripravljenost, 5 straž - skupaj 9 častnikov, 87 mož, 6 strojnic. Službe prosti v otroškem vrtcu v Melju.
4. odsek - nadporočnik Malenšek Jože s polovico 1. stotnije Mariborskega pešpolka. Južno od Drave, vzhodno od Tržaške ceste, izvzemši to.
Schutzwehr: 2 pripravljenosti, 2 straži - skupaj 7 častnikov, 30 mož. Službe prosti v gostilni Pukl na Pobrežju.
Za varstvo razorožitvenih odsekov sem odredil:
Pripravljenost na Trgu Svobode (prej Zofijinem trgu) - nadporočnik Ortan Ivan s pol čete Srbov.
Pripravljenost na Kralja Petra (prej Magdalenskem) trgu - nadporočnik Pibernik Ivan s stotnijo Gorskega strelskega polka iz Ljubljane.
Na Ruski (prej Jožefovi) cesti nasproti Dravski vojašnici - poročnik Widmayer Hugo, 2 topa.
Na Stolnem vrhu nad glavnim kolodvorom - nadporočnik Kralj Joško, 2 topa.
Udar na Schutzwehr sem določil za 4. uro 23. novembra in naročil, da mi poveljniki od te ure dalje javijo posamezne razorožitve straž in druge važne dogodke v telefonsko centralo glavne pošte.
Razorožitveni razglas se je v tej noči tiskal pod nadzorstvom nadporočnika Ravterja Maksa v Cirilovi tiskarni, kjer so ga ob 4. uri 23. novembra prejele za nalepljenje določene častniške patrole.
Jaz sem prebil noč do začetka razoroževanja v Meljski vojašnici.
23. novembra ob 1. uri je nadporočnik Pavlin po moji odredbi pripeljal iz Celja od tamkajšnjega pešpolka za naše ojačenje še 3 čete z 10 strojnicami.
V primeru ostrega nemškega odpora ali celo ponesrečenega našega napada bi schutzwehrovci brez dvoma v prvi vrsti skušali zajeti nas, ki smo bili na njihovi črni deski. Ta zadnja možnost se je sama iz sebe izluščila: dr. Verstovšek je bil tiste dni v Ljubljani na sejah Narodne vlade, dr. Rosina v svojem vinogradu in dr. Hohnjec v Ljutomeru na shodu. Skrbi za te sem bil rešen. Da bi bil v svojem delu popolnoma prost, sem odpravil tudi svojo ženo s sinkoma zvečer dne 22. novembra v Celje, ker je bilo verjetno, da v protinapadu naskočijo schutzwehrovci moje stanovanje.
Razorožitev Schutzwehr.
Noč od 22. na 23. novembra je bila precej temna, toplomer je kazal ob 3. uri -8° C pod ničlo.
Ob 4. uri sem prišel v spremstvu podpolkovnikov Škrabarja in Cvirna, majorja Majcena, stotnika Koseria, nadporočnika dr. Mravljaka in še nekaj častnikov na telefonsko centralo glavne pošte. Z nami je bil tudi policijski komisar dr. Senekovič. Schutzwehrovska straža pri vratih je bila že razorožena, na dvorišču pa sta bila v pripravljenosti nadporočnika Lindtner z oddelkom strojnic in Lederhas z enim vodom. V telefonski centrali sta se nahajali samo dve uradnici. Poklicali smo vodjo poštnega urada, višjega upravnika Tschecha (beri Čeha), ki je stanoval v istem poslopju in se brez ugovora vdal.
Istočasno so zasedle častniške patrole tudi brzojav in telefon na glavnem kolodvoru, na tamkajšnji kolodvorski pošti in na koroškem kolodvoru, tako da je bil ves telefonski in brzojavni promet v mestu in navzven pod našim nadzorstvom.
Jaz sem s svojim adjutantom nadporočnikom dr. Mravljakom čakal poročil pri centralnem telefonu.
Ob 4. uri 17 minut je padel prvi zaklopec: stotnik dr. Dolar je javil, da je razorožil Dravsko vojašnico.
To je bilo prvo razorožitveno sporočilo, potem pa so se hitro vrstila, zadnje je prišlo ob 4. uri 47 minut.
Razoroževanje Schutzwehr, ki se je začelo ob 4. uri, je torej trajalo 47 minut.
Nenadni nočni udar je speče schutzwehrovce tako zbegal, da se niso nič upirali, in se je po vsem mestu razpredena razorožitev izvršila v splošnem gladko in mirno. Le v Dravski vojašnici je bil schutzwehrovski poročnik Gugl Emil težko ranjen v trebuh, pri tovornem skladišču na glavnem kolodvoru pa lahko schutzwehrovec Lirzer.
Podrobni popis teh pripetljajev je razviden v poznejših poročilih naših razoroževalnih poveljnikov.
Razoroževalni odseki so zaprli v svojih področjih vhode v mesto, poročnik Bukovec in četovodja Frelih sta zastražila pisarno Vodstva vojaških transportov, brod na Melju pa praporščak Fettich (beri Fetič) Viktor.
Poročnika dr. Žitko Stanislav, Ravter Stanko in še 3 častniki so nalepili lepake z rozorožitvenim razglasom, a nadporočnik dr. Weixl Slavko je izročil županu dr. Schmidererju moje pismeno povelje, da sem Schutzwehr razpustil.
Stotnik dr. Dolar je s svojim bataljonom zasedel Glavni trg in državni most, konjiški narednik-vodnik Seničar z 2 strojnicama in 24 možmi pa železni most pred cerkvijo sv. Jožefa.
Poveljnik mariborske »Schutzwehr«, podpolovnik Kodolitsch je bil od 22. novembra popoldne v Gradcu in sicer - kakor se je pozneje izvedelo - na posvetovanju zaradi napada, ki ga je Schutzwehr nameravala na nas. V Maribor se je vrnil 23. novembra ob 6. uri 30 minut. Na kolodvoru mu je eden od častnikov mojega kolodvorskega poveljstva izročil odstavno listino.
Ob zaprtih vhodih v mesto se je, posebno pred križiščem Tržaške ceste z železnico, nabralo polno ljudi in vozov z živili, ki so prihajali na sobotni trg. Ob 7. uri je bil dohod v mesto zopet prost.
Mariborskih Nemk ta dan ni bilo na spregled in so naše gospodinje lahko kar na debelo kupovale po zelo znižanih cenah.
Ob vogalih, kjer je bil nalepljen razorožitveni razglas, se je kar trlo ljudstva, zlasti nemških meščanov in schutzwehrovcev…
Pregovor dneva Težko svojemu brez svojega. več pregovorov
Dogodki: 1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR Smrti: 1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809) 1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)
