|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da se Idrija, manjše slovensko mesto, ponaša z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu? Rudnik se po 500 letih obratovanja počasi zapira in preureja v muzej, ki se ponaša z največjo leseno-železno črpalno napravo v Evropi, izdelano leta 1792, ki je črpala vodo iz predelov kar 238 m pod zemljo.
|
|
Zbirno poročilo bataljonskega štaba o 1. orientacijskem pohodu po poteh Pohorskega bataljona 2007
Razgled s Pohorja
Zbrali smo se 07.07.2007, ob 9.00 uri na parkirišču pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače. Na zbirnem mestu je bilo 17 borcev, dva pa sta se nam pridružila kasneje. Skupaj nas je bilo 19. Med nami je bila tudi predstavnica nežnejšega spola. Drugi dan se nam je pridružila še štiričlanska bataljonska intendantska služba, sestavljena iz borcev iz Maribora, Ptuja in Pragerskega.
Štab bataljona, je zbrane borce razdelil na poveljstvo (štab bataljona) in dve četi, oziroma pravilneje dve patrulji, patruljo 1. čete in patruljo 2. čete Pohorskega bataljona.
Štab bataljona
Zbrani borci so bili iz naslednjih slovenskih mest in krajev: Maribor, Ruše, Dravograd, Slovenj Gradec, Domžale, Rogaška Slatina, Pragersko in Ptuj.
Pregledali smo opremo, nato pa ob predvideni uri krenili s Pohorsko vzpenjačo na Belvi. Del štaba bataljona, se je na Pohorje odpravil z »vojaškim transporterjem«. Ponovno smo se vsi sestali na startnem mestu, pri cerkvi Svetega Bolfenka.
Priprave patrulj na pohod.
Poveljnik bataljona Rudolf Mede - Groga, je najprej zbranim borcem prebral Pravila 1. orientacijskega pohoda po poteh Pohorskega bataljona, Opis vojaškopolitičnega stanja na Pohorju leta 1942 ter Opis družbenopolitičnega stanja v Sloveniji in na Štajerskem med leti 1941 in 1942.
Obe patrulji sta nato prejeli Povelje številka 1. in v razmaku 5 minut, krenili na pot. Vsaka izmed patrulj je štela 6 borcev. Hkrati je na pot krenila tudi mobilna PNS – Posebna napadalna skupina, ki je štela 4 borce in 1 borko (simbolično predstavnico ženskega voda Pohorskega bataljona).
Priprave PNS – Posebne napadalne skupine, pred odhodom v akcijo.
Naloge je potrebno natančno določiti.
Prva kontrolna točka T1, je bila na Stolpu (Razgledniku) 1147 m. Na vrhu Razglednika, je fantastičen pogled na Maribor in Slovenske gorice, celotno Dravsko polje s Ptujem, na gozdnato Pohorje in na Dravsko dolino proti Radljam. Obe patrulji je na razglednem stolpu čakalo Povelje št. 2.
Patrulja 1. čete na pohodu.
Potem, ko sta se patrulji ena za drugo spuščali z Ledinekovega kogla (1182 m), je prišlo do prvega spopada. Spopadli sta se patrulja 2. čete in PNS. Ob tem je patrulji 2. čete (12 življenj proti 5) uspelo uničiti PNS in tako prejeti 5 točk bonusa za uspešno izvedeno nalogo. Ob tem je imela patrulja precej sreče, saj je v odločilnem trenutku izločila »komandosa«, ki je pred tem zadel tri člane patrulje, ni pa vedel, da je med njimi tudi bolničar. Zadetim je bolničar zavezal trak in so takoj ponovno oživeli ter ustrelili »komandosa« v hrbet.
Zaseda PSN na pobočju hriba.
Do drugega spopada je prišlo pri Kontrolni točki T2. Najprej sta se spopadli PNS in patrulja 2. čete, nato pa je na prizorišče prispela še patrulja 1. čete. Sprva je prišlo do »prijateljskega ognja« med obema patruljama, nakar sta obe skupaj, s precejšnjimi izgubami pregnali PNS, ki se je taktično umaknila s transporterjem.
Na kontrolni točki T2, sta patrulji prejeli Povelje št. 3 in nadaljevali pot proti Arehu (T3). V bližini orientacijske točke OT4, je PNS iz zasede uničila patruljo 2. čete, ki je tako prejela 5 kazenskih točk. Zatem je prišlo še do spopada med oslabljeno PNS in patruljo 1. čete, pri transformatorju (OT4).
Patrulja 2. čete in del štaba bataljona pred odhodom.
Na Areh (T3), sta prispeli obe patrulji med 15 in 16. uro, od tam pa so bili borci s transporterjem prepeljani do Šumika, kjer so imeli kosilo. Po kosilu so prejeli Povelje št. 4 in ponovno krenili na pot proti Osankarici.
Štab bataljona med odmorom.
Patrulja 2. čete se je s spretnim manevrom izognila zasedi PNS, to pa ni uspelo patrulji 1. čete, ki se je srčno borila in z velikimi izgubami uspela pregnati sovražnika. Kljub temu, da je PNS postavila zasedo s treh strani, se je bila prisiljena umakniti, zaradi odličnega boja patrulje.
Do ponovnega spopada z obema patruljama je prišlo pri gozdarski koči Obrolovo. Patrulja 2. čete je imela veliko srečo, da je pravočasno odkrila dva izvidnika PNS in s tem tudi bližino zasede. Po hudem boju ji je uspelo uničiti PNS in je zato prejela 5 nagradnih točk.
Borec patrulje 2. čete med bojem.
Patrulja 1. čete, pri gozdarski koči Obrolovo ni imela podobne sreče, temveč jo je PNS tokrat uničila. Zaradi tega je patrulja prejela 5 kazenskih točk.
Na zbirnem mestu, v neposredni bližini prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona, smo se nato zbrali vsi borci obeh patrulj in štaba bataljona. Oskrbeli smo se s hrano in skupaj nadaljevali pot do taborišča Pohorskega bataljona, oddaljenega okrog 300 metrov.
Borci na pohodu do prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona
Ko smo pričeli s postavljanjem tabora, se je vlilo kot iz škafa, kar je pripomoglo k temu, da smo tabor postavili bistveno hitreje, kot bi ga sicer. Dež je poskrbel tudi za to, da smo potrebovali skoraj uro, da smo končno zakurili ogenj in si pripravili večerjo – perutničke na žaru in klobase za žar.
Tako smo sušili zaradi dežja premočena oblačila.
Po večerji je sledilo prijetno druženje ob tabornem ognju, saj je dež med tem ponehal. Zadnji izmed borcev smo zaspali okrog tretje ure zjutraj.
V taboru so visele slovenska zastava in dve zastavi karantanskih hervardov.
Že ob sedmih zjutraj so nas zbudili streli iz pištole ( iz »plašilke«… :-). Nato je sledil zajtrk ter pospravljanje tabora.
Priprave na pozdrav slovenski zastavi.
Med tem sta se nam pridružila še dva borca, obenem pa smo poslali tudi intendantsko ekipo, okrepljeno z dvema kuharjema iz Ptuja in Pragerskega, na Ruško kočo, kjer je potekalo tekmovanje v kuhanju Pohorskega lonca in tekmovanje v igranju na diatonično harmoniko – frajtonerco. Intendantska služba nas je na Ruški koči dostojno zastopala, hkrati pa nam je tam pripravila tudi okusno kosilo.
Postroj obeh patrulj v taboru.
Ostali smo zatem, ko smo pospravili svoj tabor, po krajši predpripravi, izvedli slavnostni ceremonial poklonitve padlim slovenskim domoljubom in položili venec pri spomeniku.
Častni vod na pohodu k spomeniku Pohorskemu bataljonu.
Odposlanstvo hervardov polaga venec pri spomeniku Pohorskemu bataljonu.
Venec odposlanstva hervardov, na katerem piše Večna bo Slovencev čast!
Spomenik borcem Pohorskega bataljona
Priprave častnega voda, na častni hervardski pozdrav, padlim slovenskim domoljubom.
Častni vod pred častnim hervardskim pozdravom:
»Za koga? Za Slovenijo! Od zmage, do zmage, naprej!«
Sledilo je daljše predavanje o poslednjem boju Pohorskega bataljona in o njegovih junakih in junakinjah – heroju Alfonzu Šarhu - Iztoku, pogumni borki Minki Namestnik - Sonji, ki se je z ročno bombo vrgla med Nemce in Šarhovih sinovih 12. 14 in 16. letnih Vančku, Pepčku in Lojzku, ki so v boju padli skupaj s svojim očetom in ostalimi borci legendarnega slovenskega bataljona.
Predsednik Zveze domoljubnih društev Hervardi, Andrej Šiško, pripoveduje zbranim borcem, o poslednjem boju Pohorskega bataljona, dne 8. Prosinca 1943.
Slike padlih slovenskih domoljubov, borcev Pohorskega bataljona.
Pohod drugega dne smo začeli tam, kjer smo končali prvi dan. Obe patrulji sta prejeli Povelje št. 5 in odšli na pot. Sprva le do Doma na Osankarici, kjer smo si ogledali razstavo v Spominski sobi in film o Pohorskem bataljonu.
Večina borcev v Spominski sobi Pohorskega bataljona v Domu na Osankarici
Maketa zemljanke Pohorskega bataljona v naravni velikosti.
Nato sta patrulji nadaljevali pot mimo Črnega jezera, proti Trem studencem (1245 m) in naprej do Partizanske bolnišnice Jesen. Pri bolnišnici ju je čakala zaseda PNS. Patrulja 2. čete je nekoliko skrenila s predvidene poti in se bolnišnici približala z nasprotne strani, kot je bilo pričakovano. Prišlo je do težkega in dolgotrajnega spopada, v katerem pa ni bila dokončno uničena niti ena stran. Patrulja 2. čete je bila zatem s transporterjem prepeljana do Ruške koče na Arehu, kjer je že čakalo kosilo, ki ga je pripravila intendantska služba bataljona.
Manj strašna noč, je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem, sužni dnovi!
Patrulja 1. čete je imela še večje težave, kot patrulja 2. čete. Na izredno težkem in zahtevnem terenu (med drugim je bilo potrebno prečkati tudi področje z opozorilnimi napisi – Pozor! Področje odstrela divjadi! Seveda je bilo treba to vzeti toliko bolj resno zaradi tega, ker je pred dobrim mesecem nek lovec prav na Pohorju pomotoma ustrelil medveda, ki ga je zamenjal za divjo svinjo…, op.p.), je nekoliko zašla s predviden smeri in zato prispela na cilj uro in pol kasneje, kot je bilo to predvideno. To je pomenilo avtomatično zmago patrulje 2. čete, saj zaostanka ni bilo možno več nadoknaditi.
Tudi patrulja 1. čete in štab bataljona sta bila prepeljana s transporterjem do Ruške koče na Arehu. Tam smo vsi skupaj spraznili Pohorski lonec, ki ga je pripravila intendantska služba bataljona, zatem pa smo se vrnili do Belvija. Po poti do cilja (Maribora) je prišlo še do nekaj resnih spopadov, zvečer okrog 20.00 ure pa smo se precej izmučeni vendarle znašli v dolini.
Pohod je v celoti uspel, kljub temu, da smo morali v nekaterih delih pohoda improvizirati, kar pa je sicer bilo tipično za Pohorski bataljon!
Venci na prizorišču poslednjega boja Pohorskega bataljona. Tam se vsako leto 8. Prosinca, na dan poslednjega boja, zbere več tisoč domoljubov, ki se poklonijo padlim junakom. Prizorišče je priljubljena izletniška točka tudi skozi vso leto.
Slava Slovencem!
|
|
|
|
|
|
