|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je na slovenskih tleh potekala bitka, ki je bila neposreden povod za razpad rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del? Bitka dveh stotisoč glavih vojsk pod vodstvom cesarja Teodozija in tekmeca Evgenija je potekala 5. in 6. Kimavca 394 v Vipavski dolini!
|
|
Poslednji boj Pohorskega bataljona
Tokrat smo se odločili da bomo v oddelku Heroji in bitke objavili tudi
eno izmed bitk v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Načeloma tega ne
počnemo, nasploh ne, kadar gre za katerokoli enoto, ki je sodelovala tudi v
bratomorni vojni. Pa sploh ni pomembno na kateri strani. Ne želimo
poveličevati ničesar, kar je nas Slovence razdvajalo in delilo na takšne in
drugačne. Delitev imamo dovolj, potrebujemo tisto kar nas povezuje! V
primeru Pohorskega bataljona je šlo za boj z Nemci in njihovimi policijskimi
ter pomožnimi silami. Šlo je za nesporen boj proti okupatorju, zato si
pohorski bojevniki zaslužijo našo pozornost. Še posebej zato, ker so v tem
boju padli vsi do zadnjega. Pravzaprav vsi razen enega, ki je bil ranjen in
se ni mogel sam ustreliti ter je zato padel v nemške roke. In tudi ta je bil
ustreljen pozneje.
Formalno je bil ustanovljen 1. bataljon Pohorskega odreda, kakor se je
uradno imenoval Pohorski bataljon, 11. Kimavca 1942 na Dobrovljah.
Pohorski bataljon so sestavljali borci 1. bataljona Savinjskega odreda
(Kranjčevega bataljona), ki so prišli poleti 1942 na Štajersko iz Dolenjske
in se preimenovali v 1. bataljon Pohorskega odreda, borci Šaleške in
Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona ter borci Ruške čete. Prvi so prišli
na Pohorje, konec Kimavca, borci bivšega Kranjčevega bataljona. Meseca
Vinotoka sta prišli Šaleška in Savinjska četa, v začetku Listopada pa se je
bataljonu priključila še Ruška četa. V bataljonu so bile zraven
bataljonskega štaba ustanovljene tri čete in ženski vod. Dejstvo je, da je
Pohorski bataljon bil šibkejši kot navadna pehotna četa. Jasno pa je tudi,
zakaj. V smislu propagandne vojne, so tudi partizani svojim enotam nadeli
imena, ki so dajala videz močnejše vojske, kar je povsem razumljivo.
Poveljnik bataljona je bil Rudolf Mede–Groga, ki je imel v štabu še sedem
mož, med katerimi sta bila tako intendant kot zdravnik. Na bataljonskem
seznamu z dne 30.12.1942 je bilo 94 imen, glede na rekonstrukcijo, pa
manjkate dve imeni, kar bi pomenilo, da je celoten bataljon štel 96 borcev.
27 izmed njih, odločilnega dne ni bilo v bataljonu, temveč so bili na terenu
ali na bolniški. Vsaka četa je na dan poslednjega boja štela okrog 20 borcev
z enim puškomitraljezom, ostali pa so imeli večinoma puške mauzerice. Tretja
četa je imela najboljšo oborožitev: 1 težki mitraljez, 1 puškomitraljez, 1
francosko puško, 1 avstrijsko puško, 1 lovsko puško ter preostale mauzerice.
Ženski vod je štel 12 bork, oboroženih z 1 mauzerico, 1 lovsko puško in 5
avstrijskimi puškami. Mitraljezci so imeli v glavnem vsak po 300 nabojev,
strelci s puškami pa največ do 80 nabojev, večina manj, nekateri tudi le po
30.
Kmalu po prihodu na Pohorje so enote bataljona pričele izvajati
akcije. V noči iz 8. na 9. Vinotok 1942 je bataljon požgal koče na
zahodnem Pohorju, da jih ne bi Nemci spremenili v svoje postojanke. 12.
Vinotoka se je bataljonska zaseda že spopadla z nemškimi vermani in
policisti ter jih nagnala v beg. V noči iz 23. na 24. Vinotok je bil
bataljon v Oplotnici. Napadel je orožniško in vermansko postojanko, nato pa
zažgal občinsko poslopje. To noč so partizani razstrelili in požgali
poslopja kamnoloma v Cezlaku ter zaplenili večjo količino razstreliva.
Nemci so neprestano spremljali akcije in pohode borcev bataljona. Po
partizanskih akcijah so za bataljonom pošiljali svoje enote, zato je pogosto
prihajalo do spopadov. Dne 26. in 28. Vinotoka se je patrulja bataljona več
krat spopadla z Nemci blizu Lovrenca. 2. Listopada se je bataljon spopadel z
vermani iz Lukanje, istega dne pa je prišel na obisk k bataljonu tudi
komandant Franc Rozman-Stane. 4. Listopada je bataljon v Mislinji zažgal
tovarno lepenke ter v vermanski postojanki, ki so jo vermani zapustili brez
boja, zaplenil precej orožja in hrane. Na povratku na Pohorje sta bataljon
zasledovala vermanšaft in policija. Na Mislinjskem sedlu se je bataljon
spopadel z zasledovalci in jih pognal v beg. V tem spopadu je partizane
vodil komandant Franc Rozman–Stane. Dne 7. Listopada je lovski odred
vermanov in policistov napadel bataljon blizu Ostruhove žage. Prodrl je v
bataljonov tabor, a je bil po večurnem boju odbit. 13. Listopada so Nemci
izvedli veliko hajko, ki je trajali tri dni in katere se je udeležilo okrog
3000 vojakov in policistov, vendar bataljona niso našli. 26. Listopada, po
uspešno izvedeni akciji v Ribnici na Pohorju, so Nemci ponovno sprožili
večdnevno zasledovalno akcijo. 3. Grudna je bataljon izvedel akcijo v
Josipdolu, kjer se je spopadel z gestapovci. Ob povratku, mu je po sledovih
v novem snegu sledila 2. četa policijskega bataljona Wiesbaden in ga
obkolila v taboru na Skrivnem hribu. Borci bataljona so se upirali, a
prebiti se niso mogli. Boj je odločila pravočasna vrnitev patrulje, pod
vodstvom Franca Rozmana-Staneta, ki je Nemce napadla v hrbet. Obroč je bil
prebit in bataljon se je umaknil proti Črnemu vrhu. Na slovenski strani so
padli trije borci, eden pa je bil težje ranjen in je umrl kasneje. Na nemški
strani so bili ubiti trije, hudo ranjeni štirje ter lažje ranjeni še štirje
policisti in en oficir. Med 15. in 18. Grudnom so Nemci spet uprizorili
večdnevno hajko na Pohorju. Bataljon se je spretno umikal po Pohorju pred
nemško vojsko in pred vermani do konca hajke. Nato je 21. Grudna odšel k
Osankarici, na položno planoto pod Velikim vrhom, Jagerskimi pečmi in
Javorskim vrhom, nedaleč od Treh žebljev. Postavili so si zemljanke in božič
so že praznovali v zimovališču. Taborišče je obsegalo približno 100
metrov v kvadratu. V njem je bilo po nemškem poročilu 26 zemljank. Te so
segale približno 80 centimetrov pod zemljo in približno toliko nad zemljo in
so bile pokrite z rušo ter maskirane. Okrog tabora so bili izkopani obrambni
strelski zakloni. V taboru so borci imeli vsakodnevne vojaške vaje, za
varnost pa so poleg straž skrbele patrulje, ki so hodile na izvide.
Zadnje taborišče Pohorskega bataljona na Osankarici
Nemci so poskušali neprestano izslediti bataljon, ki jim je bil trn v
peti, saj je deloval na območju t.i. tretjega rajha. Drugega Prosinca 1943
so vohuni sporočili Gestapu v Maribor, kje ima Pohorski bataljon svoj tabor.
Nemci so pričeli pripravljati veliko akcijo. Šestega Prosinca je bil izdan
ukaz za napad. Poklicali so policijske čete iz Krškega, Slovenj Gradca,
Šoštanja, Ljubnega in Celja, vojsko iz Laškega, Slovenske Bistrice, Radelj
in Slovenj Gradca, vermanšaft iz Celja in Maribora. Naslednji dan je
okupator zbral policijo, orožništvo, vojsko in vermanšaft v Mariboru ter v
Poljčanah. Od tod je prepeljal enote na izhodiščne položaje v Ruše in v
Oplotnico. Osmega Prosinca 1943 je okoli 2.000 mož sovražne vojske
obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Bataljon ni imel podatkov o
sovražnikovi moči. Ni vedel, da ga je napadel tridesetkrat močnejši
sovražnik. Junaško je sprejel borbo in padel do zadnjega moža, žene in
otroka.
Okupatorjeva kolona na pohodu v bližini Velikega vrha
Žal zaradi tega dejstva nimamo podatkov o poteku boja na slovenski
strani. Obstaja le pričevanje iz druge roke, ki se nanaša na pripoved
zajetega Franca Kunavra-Sulca v gestapovskem zaporu, preden so ga ustrelili.
Kunaver naj bi takrat povedal: »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj
zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse mimo nas,
toda vse bliže in bliže…komandant Groga je dal povelje, da mora vsak
partizan zase ohraniti en naboj. Živega partizana ne smejo dobiti Nemci v
roke niti enega. Jaz sem imel prestreljeno ramensko kost, obe stegni in
prste obeh rok. S tako prestreljenimi udi se nisem mogel sam končati.«
Po pričevanjih udeležencev boja na nemški strani, je sprva padel osamljen
strel, nato pa se je razvilo tolikšno streljanje »da se posameznih strelov
sploh ni čulo, da je kar vrelo«. Boj se je pričel ob 12. uri in je trajal
dve uri in pol, morda nekoliko manj. Nemci so sprva v boju uporabljali le
puške in mitraljeze, ko pa so spoznali, da ne morejo prodreti v utrjeni
tabor, so uporabili tudi minomete. Poročilo orožnikov iz Šoštanja med drugim
navaja:« Kmalu so se oglasile v taborišču rezke komande. Oglasile so se
slovenske bojne pesmi in pričelo se je divje streljati nazaj. Boj za utrjeno
taborišče je trajal natančno dve uri in se je končal s popolnim uničenjem
banditov.« Nasploh so vsa nemška poročila izredno pohvalno govorila o boju
borcev Pohorskega bataljona. Brez izjeme so poudarjala njihovo junaštvo,
nepopustljivost in trdovraten odpor v stilu »borba z banditi je bila izredno
trdovratna, tako da je bilo mogoče naknadno ugotoviti, da na bojišču
skorajda ni drevesa, ki ga izstrelki ne bi bili zadeli.« Mine so prebile in
uničile bunkerje ter zaklone slovenskih borcev in jih večino ubile ali
ranile. Posebej so Nemci izpostavili smrt Minke Namestnikove-Sonje, ki se je
vrgla med Nemce z ročno bombo v roki in umrla skupaj z njimi. »Bundesfuhrer«
Steindl naj bi tudi posebej pohvalil Alfonza Šarha, ki da »se je boril kot
lev«. V poslednjem boju, so zraven Šarha junaško padli njegovi trije
sinovi, 16 letni Lojzek, 14 letni Pepček in 12 letni Vanček.
Šarhova sinova Pepček in Vanček
Ko je večina borcev že padla, preostali pa so bili skoraj že brez streliva,
so se odločili za preboj proti majhnemu potoku na zahodno stran, toda namero
jim je preprečila zakasnela orožniška motorizirana enota iz Celja. Pri tem
poskusu so padli zadnji borci Pohorskega bataljona. Le ranjenega Franca
Kunaverja–Sulca so Nemci ujeli živega ker se zaradi ran ni mogel sam
ustreliti. Pa tudi njemu niso prizanesli. Tridesetega Malega srpana 1943 so
ga ustrelili pri Ljubnem v Savinjski dolini. Hudo ranjene borce, ki pa so še
kazali znake življenja, so Nemci pokončali z udarci puškinih kopit. Kljub
temu pa to še ni bil konec boja. Zadnji strel naj bi padel po koncu boja iz
smreke ter zadel nemškega stotnika v vrat. Streljal naj bi mlajši Šarhov
sin, ki so ga nato sestrelili s smreke. S tem se je boj končal. O tem
dogodku poroča tudi nemško poročilo Steierische Hematbund iz Celja, ki
pravi, da je po triurni borbi enega partizana iz drevesa sestrelil sam
»Bundesfuhrer« Steindl.
Nemci si ogledujejo mrtve partizane
Na slovenski strani je v poslednjem boju padlo 69 borcev. Nemci so 65 padlih
Slovencev odpeljali v Gradec ter jih pokopali na graškem pokopališču.
Pozneje so našli še štiri padle in jih pokopali na pokopališču v Oplotnici.
Po vojni so posmrtne ostanke teh štirih prekopali k spomeniku v Ruše.
Na nemški strani je bilo v boju pri Osankarici 19 mrtvih in 31 ranjenih.
Nemci so se zavedali pomena zmage pri Osankarici, na katero so bili izjemno
ponosni. O uničenju bataljona so poročali v Berlin državnemu vodji SS in
šefu nemške policije Heinrichu Himmlerju, ta pa je poslal sporočilo o
uničenju bataljona vodji nemškega rajha Adolfu Hitlerju. Nemci so navajali,
da je bataljon izvedel 105 napadov, 6 večjih akcij in zažgal 9 objektov.
Fotokopija Himmlerjevega poročila Hitlerju o boju na Pohorju
Junaški boj Pohorskega bataljona do zadnjega naboja in zadnje kaplje krvi,
proti tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku, je postal
legendaren. Legenda o Pohorskem bataljonu živi še danes, po 63 letih, le da
se zadnja leta na prizorišču poslednjega boja bataljona zbere toliko
častilcev njegovega spomina, kolikor je bilo takrat v akciji angažiranih
okupatorjev. Duh Pohorskega bataljona »manj strašna je noč je v črne zemlje
krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«, je preživel in naj med
slovenskimi generacijami živi večno! Slava mu!
|
|
|
|
|
|
