| |
| | | | | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bila prva slovenska tiskana knjiga Katekizem napisana leta 1550? V obdobju reformacije jo je napisal protestantski duhovnik Primož Trubar, ki se šteje za začetnika slovenskega knjižnega jezika. Za slovenski knjižni jezik je izbral takratni ljubljanski mestni govor s primesmi dolenjskega in gorenjskega narečja.
|
|
Bitka pri Nikopolju (1396)
O bitki pri Nikopolju v Bolgariji, Slovenci ne vemo skoraj ničesar. Pa bi
bilo dobro, če bi se o tej bitki učili v naših šolah pri predmetu zgodovina
Slovencev. Toda ne! Cele generacije Slovencev smo se učile raje o drugi
bitki, Kosovski bitki, ali »bitki na Kosovem polju«. Učili so nas, da je ta
bitka bila usodna za Srbe, Bosance, Hrvate in tudi za nas Slovence, ki so
nas v naslednjih desetletjih in stoletjih ogrožali, ropali in plenili prav
Turki. Po nekaterih podatkih so Turki v tem obdobju v sužnost odgnali skupaj
celo do 200.000 Slovencev, kar je bilo za tiste čase enormno število, okrog
20 odstotkov celotne slovenske populacije. Pravilneje kot Turki, bi bilo
zapisati srbski, bosanski in hrvaški poturčenci, kajti pravih Turkov, ki so
besneli po slovenskih pokrajinah, je bilo med njimi bore malo.
Nikopolje leži na levi strani obale reke Donave, na meji med Bolgarijo in
Romunijo/Vlaško. Tam je prišlo 25. Kimavca 1396. leta, do odločilnega poraza
združenih krščanskih čet pod poveljstvom ogrskega kralja Sigismunda
Luksemburškega, proti turškim osvajalcem pod sultanom Bajazidom – Bliskom.
Bitka pri Nikopolju je bila za evropsko zgodovino, prav posebej pa še za
zgodovino Slovencev, precej pomembnejša, kot »znamenita Kosovska bitka«.
Toda bitko pri Nikopolju so nam sistematično zamolčevali in prikrivali, med
tem ko so nas z Kosovsko bitko dobesedno zasipali v šolskih učbenikih
(zgodovinskih in literarnih), po televiziji, časopisih in vseh
razpoložljivih medijih. V tej bitki so Srbi iz svojega poraza ustvarili mit,
Slovenci pa smo morali poslušati zgodbe o njihovih »nacionalnih junakih«.
Dejstvo je, da je Kosovska bitka nedvomno pomembna za Srbe, drugače pa je
bila le ena izmed etapnih bitk v turškem osmanskem osvajanju jugovzhodne
Evrope.
Do bitke pri Nikopolju je prišlo sedem let po »famozni« kosovski bitki. Med
tem časom je turški sultan Bajazid (Bajazit), pokoril Srbijo in večji del
Bolgarije. Njegove čete so se znašle na samih »vratih v Ogrsko« (Madžarsko),
hkrati pa so oblegale sloviti Carigrad ali Bizanc, danes Istanbul. Iz teh
razlogov je takratni ogrski kralj in kasneje tudi cesar Svetega rimskega
cesarstva, Sigismund Luksemburški na številne evropske naslove poslal sle,
katerih naloga je bila zbrati veliko krščansko vojsko, ki bi zaustavila
osmanske Turke in njihov prodor v Evropo. Na ta način je dejansko zbral
veliko »evropsko« ali bolje rečeno križarsko vojsko. Najprej so se odzvali
Francozi, ki so bili zastopani z okrog 10.000 vojaki, pod poveljstvom sina
burgundskega vojvode Filipa, Žana de Nevera ter maršala Busikoa in praktično
vsem »cvetom francoskega plemstva«. Ta vojska je leta 1396 prikorakala v
Rezno (Regensburg) v današnji Nemčiji. Tam so se ji pridružili nemški
vitezi. Skupaj so se odpravili do Dunaja, kjer so se jim zraven Avstrijcev,
pridružili tudi koroški, kranjski in štajerski Slovenci. Slednje je v
velikem sijaju predvodil grof Herman II. Celjski.
Zbrana vojska je nato odkorakala do Budima (današnja Budimpešta) na Ogrskem.
Tam so se združili z Madžari, s severa pa so prispeli tudi vitezi Ivanovci
ter poljske in češke čete. Vsem naštetim se je pridružilo še 1000 angleških
oklepnih konjenikov pod vodstvom vojvode Lancasterskega. Iz zahoda je nato
prikorakala še vojska, Hrvatov, Bosancev ter ogrskih (panonskih) Slovencev.
Nazadnje so se tej vojski (takratnemu »Nato«) pridružili še Vlahi vojvode
Mirča in Transilvanci pod vojvodo Sedmograškim. Skupaj je bilo zbranih med
60.000 in 100.000 krščanskih vojakov, ki so skupaj s pratežjo šteli armado
okrog 120.000 ljudi. Sigismundova armada je konec Velikega srpana 1396
krenila ob toku reke Donave proti jugu. V svojem pohodu proti obleganemu
Carigradu so mimogrede zavzeli bolgarsko mesto Vidin, ki ga je branil
bolgarski podanik Turkov Stracimir in se usmerili proti Nikopolju. Na poti
do Nikopolja je padlo še Rahovo. V začetku Kimavca 1396, je »evropska«
vojska začela z obleganjem Nikopolja.
Vohuni turškega sultana Bajazida so seveda že zvedeli za pohod združenih
krščanskih čet pod vodstvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega.
Bajazid je nemudoma prekinil obleganje Carigrada in se s svojo vojsko okrog
200.000 vojščakov, preko Trnova odpravil proti Nikopolju, nasproti
»evropski« vojski. Spotoma se mu je na pohodu proti Nikopolju pridružil tudi
srbski knez Štefan Lazarevič z okoli 5.000 vojaki.
Vse je kazalo na to, da bo bitka odločala o usodi številnih dežel in narodov
v Panonski nižini, na Balkanu in v srednji Evropi. Na eni strani so bili
osmanski osvajalci, ki so s svojim vdorom čez Bospor hoteli svojemu imperiju
priključiti čim večji kos Evrope in iz tukajšnjih »nevernikov« narediti
turške podanike. Na čelu 200.000 glave turške armade je stal sultan Bajazid,
imenovan tudi »Jildrim«, ali Blisk, ki je bil briljanten in izkušen strateg.
Na drugi strani je bila zbrana pestra druščina vitezov in plemičev iz
številnih evropskih dežel. Njihov »vodja« naj bi bil ogrski kralj Sigismund,
ki pa mu vsi niso priznavali nespornega vodstva. To dejstvo se je v bitki
izkazalo kot odločilno. Evropski združeni »križarji«, so bili prepričani da
bodo Turke razbili in jih gonili do Carigrada ter nato vrgli ven iz Evrope.
Bili so pripravljeni drveti za njimi do Jeruzalema, če bo potrebno. Takšne
so vsaj bile napovedi njihovih vojvod. Toda vsaka vojska mora imeti svojega
vodjo ali generala, ki mora voditi boj v taktičnem in izvršilnem smislu.
Položaj v tem smislu, pa je bil pri »Evropejcih« bistveno slabši kot pri
Turkih, ki so bili vsi poslušni svojemu sultanu Bajazidu - Blisku.
Ogrski kralj in kasnejši cesar Svetega rimskega cesarstva, Sigismund
Luksemburški
Do dolgo pričakovane bitke na obeh straneh, na obalah Donave, pri Nikopolju,
je prišlo 25. Kimavca 1396. leta. Naša predstava o srednjeveških bitkah
temelji predvsem na filmskih prikazih teh klavnic. Dejanska slika pa je bila
zagotovo še krutejša in bolj krvava ter surova. Stotisoči bojujočih so za
seboj puščali reke krvi in gore razmesarjenih človeških teles ter konjev,
pomešanih s kupi raznovrstnega orožja in ščiti.
Na krščanski strani je pred bitko prišlo do prvega resnejšega spora, ki je
imel na koncu hude posledice. Kralj Sigismund je hotel najprej na Turke
udariti s svojimi Ogri in Slovenci ter Vlahi vojvode Mirča in Sedmograjčani,
ki so že imeli možnost spoznati turške vojake in njihov način bojevanja.
Temu so odločno nasprotovali zlasti Francozi, ki so si hoteli priboriti
glavno slavo pri razbitju in uničenju turške armade. Kralj Sigismund je na
koncu popustil zaletavim Francozom, ki so nato prvi napadli turške čete.
Francoski oklepni konjeniki so z vso močjo udarili na prvo bojno linijo
Turkov in dobesedno »pregazili« janičarje. Nato so udarili in dodobra
razmajali tudi drugo turško linijo, ki jo je sestavljal del turške
konjenice. Toda Francozi so v svoji bojni vnemi, hoteč osvojiti čim večjo
slavo na bojnem polju, spregledali dejstvo, da so napadli le tisti del
turških čet, ki je bil obrnjen naravnost proti njim. Nič hudega sluteč, so
po svojem običaju razjahali in peš napadli ostanke turških čet, ki so jih
pred tem razbili na konjih.
Med tem se je v bitko zapletla tudi glavnina ostalih krščanskih čet. Vsi po
vrsti so imeli dovolj opravka s številčnejšimi Turki. Francoze so takrat s
hrbta napadli tudi janičarji, ki so jih francoski vitezi pred tem le prebili
po sredini, ne pa tudi posekali in razbili. V tistem trenutku jih je z druge
strani napadla še turška konjenica, ki je bila skrita za gričem in je do
takrat niso mogli videti. Nenadoma so bili Francozi ujeti in obkoljeni sredi
Turkov.
Ogrski kralj Sigismund Luksemburški je videl kaj se dogaja Francozom in
spoznal, da so se znašli v strahoviti godlji. Da bi jim omogočil preboj iz
obroča, je sklenil uporabiti rezervo in je sam na njenem čelu udaril na
Turke. Nalet Sigismundovih bojevnikov je bil strašen in zdelo se je že, da
so Turki poraženi. Med turško vojsko je prišlo do številnih znakov razsula.
Sultan Bajazid je moral osebno poseči v bitko, da je preprečil splošno
paniko v turških vrstah in vlil svojim vojakom novo samozavest. Istočasno je
Bajazid ukazal srbskemu knezu Štefanu Lazareviču in njegovim vojakom, da
napadejo Sigismundov oddelek. Srbi so šteli okrog 5.000 vojakov, od tega
1.500 oklepnih konjenikov in se do takrat še niso vključili v bitko. Njihov
knez Lazarevič se je z vso silo pognal naravnost v oddelek pod vodstvom
kralja Sigismunda. Srbi so se uspeli v klinu prebiti v samo središče
Sigismundovih bojevnikov. Ti so kralja za nekaj časa uspeli zavarovati, niso
pa mogli preprečiti padca ogrske kraljevske zastave, ki se je znašla v
srbsko-turških rokah. Padec kraljeve zastave je pri krščanskih četah
povzročil padec morale, saj so mislili, da je kralj Sigismund v boju padel.
V tistem trenutku so Vlahi vojvode Mirča in Transilvanci pod vojvodom
Sedmograškim zapustili združeno krščansko vojsko in se pridružili Turkom.
Krščansko vojsko je zajela prava panika. Bojišče so jadrno zapustili tudi
Hrvati in Francozi, Nemci in Ogri pa so se v divjem neredu umikali in bežali
proti Donavi.
Prisebnost je na krščanski strani ohranil le Herman II. Celjski s svojimi
Slovenci. Herman Celjski je takoj spoznal da je bitka izgubljena. Videl je
tudi, da evropskih zaveznikov ne zanima usoda kralja Sigismunda, temveč si
vsak rešuje svojo kožo kakor ve in zna. Okrog sebe je zbral svoje vojščake
in stopil na njihovo čelo. Zavedal se je da je nujno potrebno odločno in
hitro ukrepanje. Slovenske čete Celjskega grofa so se z značilnim ukanjem
zagnale v bojni metež, razbile Turke, jih razpršile in jim naravnost izpred
nosa odvedle skorajda že zajetega ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega,
ki se je na ta način rešil gotove smrti. Grof Herman II. Celjski, je
Sigismunda, v varstvu slovenskih vojakov pospremil do reke Donave. Tam so
ogrskega kralja vkrcali na ladjo, s katero je po Donavi odplul do Črnega
morja, nato pa po Egejskem morju in Jadranu, šele meseca Grudna pristal v
Dubrovniku. Kralj Sigismund ni nikoli pozabil odločilne vloge grofa Hermana
II. Celjskega in slovenskih bojevnikov, pri njegovi rešitvi iz turškega
obroča. V zahvalo je nato grofu Hermanu podelil naziv slovenskega bana
(banus Sclavoniae ali ban Slovenijeh) oz. bana ogrskih Slovencev, leta 1430
pa mu je zaupal celo upravo nad Ogrsko. Poročil se je tudi s Hermanovo
hčerko Barbaro Celjsko, ki je tako postala ogrska kraljica in leta 1410 tudi
cesarica Svetega rimskega cesarstva. 30. Listopada 1436 je cesar Sigismund
Luksemburški povzdignil sinova Hermana II., Celjska grofa Friderika II. in
Urha II. (Ulrika II.), v državna kneza Svetega rimskega cesarstva, kar je
nato povzročilo vojno s Habsburžani, ki se s tem niso hoteli sprijazniti.
Na sliki je upodobljen Herman II. celjski na enem od viteških turnirjev
Toda vrnimo se nazaj k nikopoljski bitki in njenim posledicam za jugovzhodno
Evropo ter zlasti za slovenske dežele. Pisec kronike poroča: »Del krščanske
vojske, ki je ubežal pokolu, se je utopil v Donavi, del pa je padel v turško
ujetništvo«. V bitki pri Nikopolju je na strani združenih krščanskih čet
padlo okrog 12.000 vojakov, približno toliko je bilo tudi zajetih, medtem ko
natančnega podatka o številu utopljencev v reki Donavi ni. Na turški strani
naj bi padlo okrog 30.000 vojakov. Sultan Bajazit je v strašni jezi ob
pogledu na tisoče padlih Turkov, dal nemudoma obglaviti več tisoč krščanskih
ujetnikov, druge je vključil v svojo vojsko, nekaj, zlasti plemenitih in
premožnih, pa je dovolil odkupiti. Bežeče krščanske čete so nato Turki
zasledovali in tako opustošili del Ogrske ter deželo Slovenijeh, vse do
Štajerske.
Ameriška zgodovinarka Barbara Tuchman v svoji knjigi Daljno ogledalo pravi:
»Cela tri stoletja od takrat, vse do Jana Sobijeskega in bitke za Dunaj
1683, Zahod ni uspel zbrati niti moči, niti sloge, da bi se uprl osmanskim
osvajalcem«. Velika turška zmaga pri Nikopolju je turškim osvajalcem na
široko odprla vrata na Balkan in v Panonsko nižino. Od tega obdobja so
obvladovali celotno Bolgarijo, Srbijo in Albanijo, prav tako pa tudi Grčijo.
Ponovno so tudi pričeli z obleganjem Carigrada. Poraz Sigismundove
krščanske armade je imel v naslednjem stoletju posledice tudi za Bosno,
Dalmacijo in pravo Hrvaško (mišljena je dejanska Hrvaška v območju Like,
Gacke in Krbave, brez današnje Slavonije, op.p.), prav tako pa je bila hudo
oslabljena tudi Ogrska. V naslednjem stoletju so Turki počasi zasedli in
osvojili skoraj vse te dežele.
Zemljevid iz »Hrvatskog povjesnog atlasa« - konec 16. stoletja so Turki
obvladovali večji del Balkana in zrušili tudi Ogrsko kraljestvo. Na braniku
Evrope so ostali koroški, štajerski in kranjski Slovenci.
Bitka pri Nikopolju je bila za nas prepovedana tema, saj kot gnilo steblo
pri sami korenini ruši in izničuje kar tri mite. Prvi je tisti kosovski mit
o pomenu bitke na Kosovem polju, drugi je mit o veličini srbskih in tretji o
nepomembnosti in majhnosti slovenskih vojaških dosežkov. Bitka pri
Nikopolju oziroma znana dejstva o tej bitki, vse te mite nedvomno
demantirajo. Srbski prispevek vsekakor ni bil usoden za obrambo, temveč
nasprotno, za tristoletni poraz Evrope. Udeleženec bitke, Hans Siltberger, v
svoji zanimivi kroniki izrecno navaja, da je:« Bajazidu, v odločilnem času,
ko je že pomišljal na umik, priskočil na pomoč srbski knez Štefan Lazarevič,
ki je napadel prav tisto mesto, kjer se je nahajala ogrska kraljevska
zastava. On je razbil Ogre in jih nagnal v beg«. Po nikopoljski bitki je
sultan Bajazid nagradil svojega zvestega podložnika Štefana (Stevana)
Lazareviča tako, da mu je odstopil večji del ozemlja med Dečani in Prištino
na Kosovu. Resnica je torej takšna, da je po Kosovski bitki, sin srbskega
»carja Lazara«, Štefan (Stevan), postal podložnik morilcev svojega očeta.
Sultanu Bajazidu je za eno izmed žena dal tudi svojo sestro, prav tako pa mu
je dal na razpolago preostanek srbske vojske. S svojimi vojaki je Štefan
Lazarevič sodeloval s turško vojsko v večjem številu bitk. Pri Nikopolju je
srbsko izdajstvo odvzelo zmago kristjanom in povzročilo vso kasnejšo morijo,
ropanje in trpljenje širom Balkana in srednje Evrope. Šele petsto let
kasneje so se Srbi, Bolgari, Makedonci, Albanci in Grki uspeli rešiti turške
nadvlade.
Med ostalimi narodi so pri tem najkrajšo potegnili zlasti ogrski (panonski
Slovenci), ki so v naslednjih treh stoletjih (razen Prekmurcev, op.p.)
izginili v kraljestvu Slovenijeh/Regnum Sclavoniae, tam pa so se namesto
njih uveljavili prav begunci pred Turki, Srbi in prav tako begunci Hrvati.
Poleg panonskih Slovencev so zaradi Turkov strašno trpeli tudi
notranjeavstrijski (karantanski) Slovenci (Korošci, Kranjci in Štajerci), ki
so morali nositi breme celotne obrambe pred Turki, v slovenski in hrvaški
vojni krajini.
Bitka pri Nikopolju je še dolgo ostala v spominu Slovencev, bila pa je celo
navdih za slovenska literarna dela v 19. stoletju. Iz tega obdobja je tudi
naslednji citat:« Takoj nato zabliskajo se konjem podkve in v divjem diru
šlo je proti ogrski meji. Tretje jutro na vse zgodaj odpre se jim razgled na
ogrski Stolni Beligrad. Ivan Sibinjski stal je uprav v linah, ko se naši
Slovenci v divjem diru mestu bližajo, da se je kar prah delal za njimi. "To
so Slovenci," dejal je Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih
čeljadah in pogumnem in zvonkem ukanju, ktero je uže marsikako zmago
pridobilo. Pod celjskim grofom Ermanom so Slovenci s svojo hrabrostjo pri
Nikopolji na Bolgarskem rešili vso ogrsko armado gotovega pogina. Sedaj se
nam pa ni več treba bati, kajti zmaga nam bo gotova. Dobro jih poznam, kaki
ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest
jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah! Kako bi bil pa tudi grof
Urh tako mogočen, če ne bi imel Slovencev!" (1859)
Celjski grof Herman II., ki je s svojimi vojščaki
rešil ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega
v bitki pri Nikopolju, leta 1396
|
|
|
|
|
|