|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da ima klekljanje čipk, ki že od nekdaj velja za višek znanja in spretnosti v ročnih delih tudi v naših krajih dolgoletno tradicijo? Najbolj znana je gotovo idrijska čipka, kateri po zgodovinskih zapisih lahko sledimo več stoletij nazaj. Med drugim je bila v Idriji že 1876 ustanovljena samostojna čipkarska šola, dandanes pa tradicijo idrijske čipke občani nadaljujejo z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim čipkarskim festivalom.
|
|
Bitka pri Mohaču
29. Velikega srpana 1526 je prišlo do še ene pomembne bitke s Turki, ki je prav tako odločala o usodi slovenskega, madžarskega in hrvaškega naroda. Na ta dan se je spopadla vojska ogrskega (madžarskega) kralja Ludvika II., ki so jo sestavljali Madžari, panonski Slovenci, Sedmograjci in Hrvati. Pravzaprav glavnini hrvaške vojske pod poveljstvom Krste Frankopana in sedmograške vojske pod poveljstvom Ivana Zapolje na bojišče niti nista pravočasno prispeli. Zato so bile čete ogrskega kralja Ludvika precej slabše kot bi bile sicer in so štele le 25.000 vojakov. Nekoliko manj kot petino izmed teh so sestavljali težki oklepni konjeniki (4.000).
Zbrani ogrski armadi je prišel nasproti turški sultan Sulejman II. Veličastni. Takrat so Turki zraven Srbije zasedali že tudi skoraj vso Bosno in Hercegovino. Njihova namera je bila zasesti še Hrvaško, Slovenijeh/Sclavoniae in Ogrsko. Sulejman II. je namreč zahteval, da mu madžarski kralj plača tribut oz. davek, kar pa je Ludvik II. zavrnil. Zato se je Sulejman II. Veličastni s svojo 100.000 glavo armado napotil proti Budimu. Pod njegovim poveljstvom je bilo 35.000 Spahij (konjenikov) in 15.000 Janičarjev (elitnih pešcev).
Obe armadi sta se naposled srečali 29. Velikega srpana 1526 pri Mohaču. Zaradi precejšnje številčne premoči Turkov, so hoteli Ogri sprva zavzeti obrambne položaje. Predvsem iz najemniških plemičev sestavljena ogrska konjenica pa je hotela v napad. Naposled so ogrski konjeniki dosegli svoje in težka oklepna konjenica je zdrvela v napad. Precej hitro in brez posebnih naporov so ogrski oklepniki prebili turško lahko konjenico (Spahije), čez nekaj čas pa je njihov napad zaustavila utrjena turška obramba, ki so jo sestavljali vozovi, za katerimi so bili večinoma pešci (Janičarji). Z vozov so naredili nekakšno obrambno utrdbo izza katere so potem obstreljevali ogrsko konjenico. Takrat je turško topništvo sprožilo zaporni ogenj, ki je odrezal ogrsko konjenico od preostanka ogrske vojske, hkrati pa povzročil tudi številne izgube med njo. V tem primeru bi naj prav v bitki pri Mohaču prišlo do prve znane uporabe topniškega zapornega ognja v zgodovini nasploh. Med ogrsko vojsko je nato prišlo do velike panike in nerednega umika, pri čemer je padla večina ogrskih čet. Preostanek se je vrh vsega še utopil v bližnji reki in le slaba petina vojakov se je uspela rešiti iz tega strahovitega poraza.
Spominski park posvečen bitki pri Mohaču 1526. leta
Po dveh urah krvave bitke, so številčnejši Turki pobili okrog 20.000 ogrsko-slovensko-hrvaških bojevnikov. V boju je izgubil življenje tudi sam ogrski kralj Ludovik II., ki se je na begu utopil v reki, zraven njega pa še cela vrste ogrskih odličnikov. Slovenski pisec Anton Vramec, je leta 1578, v svoji Kroniki zapisal o bitki pri Mohaču: »1526. Soliman turški car z veliko množino vojske dojde na Vogersko zemlo in bije boj z Lajušem, vogrskim kralom na Mohačkem polju. Razbi krala Lajuša in njegovo vojsko car. Kral je vnom boju poginil in bil vmorjen. Po dveju mesecov našli so telo njegovo mertvo v Potoku. Pokopan je bil v stolnem Beligradi z velikim plačom in žalostjo Vogerske dežele…Velika množina Vogrou, Slovenov in Horvatov v tom nesrečnom boju poginuše«.
Sultan Sulejman II. Veličastni po bitki pri Mohaču
Poraz ogrske vojske je pomenil konec petstoletnega srednjeveškega madžarskega kraljestva, v katerem smo pomembno vlogi igrali tudi panonski (ogrski) Slovenci. Madžarsko kraljestvo je razpadlo na tri dele. Enega so zasedli Turki, v drugem je na Sedmograškem zavladal Ivan Zapolja, tretji del pa je pripadel Habsburžanom, ki so po smrti Ivana Zapolje, leta 1540 prevzeli ogrski prestol.
V tem obdobju so Turki tudi popolnoma zasedli pravo Hrvaško, ki je bila južno od Slovenijeh/Sclavoniae, pa tudi precejšen del le-te. Večina hrvaškega plemstva je s spremstvom pribežala v Slovenijeh. V tem stoletju je prišlo tudi do velikih premikov srbskega prebivalstva iz Bosne, ki je prav tako bežalo v Slovenijeh. Vse to je dodobra spremenilo narodnostno sestavo prebivalstva v Slovenijeh in tako so postopoma panonski Slovenci postali manjšina v lastni domovini. Njihov jezik je bil degradiran na raven navadnega narečja imenovanega kajkavsko narečje. Do 20. stoletja in do ponovno samostojne slovenske države so se izmed vseh panonskih Slovencev o hranili le Prekmurci in Porabci, vse ostale pa je preplavil hrvaško-srbski val beguncev in jih s pomočjo »ilirske« prevare postopoma asimiliral.
Iz »Hrvatskoga povjesnog atlasa« - Hrvaška je na zemljevidu tako majhna, da niti napisa ni bilo moč umestiti v ozemlje, ki ji je še pripadalo v 16. stoletju. Vse ostalo so zsedli Turki. Preostanek Slovenijeh (na zemljevidu Slavonija), še zmeraj obsega precej velik del nekdanjega Kraljestva Slovenijeh.
160 let pozneje 1687., je pri Mohaču prišlo do še ene velike bitke, v kateri so prav tako sodelovali Slovenci na strani Avstro-Ogrske armade, ki je premagala turško vojsko Mohameda IV.
|
|
|
|
|
|
