Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!
Ali ste vedeli...?
da sta slovenska alpinista Andrej in Marija Štremfelj prvi zakonski par, ki je osvojil Everest? Na najvišji vrh sveta sta skupaj stopila 7. Vinotoka 1990.
Slovenska izhodišča za pogajanja o meji v Istri in na morju
Slovenska strokovna javnost je že leta 1992 izoblikovala jasna izhodišča za pogajanja s Hrvaško, o razmejitvi v Istri in na morju. Izhodišča je pripravila ekspertna delovna skupina, v kateri sta glavno vlogo imela danes žal že pokojni zgodovinar Vlado Habjan in vrhovni sodnik, takrat še magister Mitja V. Deisinger. Dokument je izhajal iz celovitega gledanja in je upošteval vsa pomembna dejstva. Pripravljalci dokumenta so se zavedali, da mora imeti država, Republika Slovenija, širši pogled in interes, ne le medsosedski in evropski, pač pa tudi svetovni.
Zgodovina je jasno dokazala, da nobena veledržava, ali skupnost držav, na daljši rok ni uspela obstati, temveč je vselej razpadla. Zato je potrebno z vidika Republike Slovenije zavzeti jasna in neomajna stališča glede slovenskih državnih meja, kljub temu, da je danes moderno govoriti kako »meje padajo«. Le tako se država potrjuje kot suverena in si zagotavlja preživetje na daljši rok.
Slovenski politiki so ta stališča strokovne komisije poznana torej že najmanj 14 let. Žal jih, ne naša politika, ne naši pogajalci, niso niti usvojili, kaj šele uveljavili. V mednarodni politiki pa šteje predvsem sposobnost uveljaviti lastne interese ter jih ustrezno zavarovati.
Glede na to, da je v slovenski politiki vseskozi prisoten dr. Dimitrij Rupel (kot zunanji minister je bil v večini slovenskih vlad), kateri vseskozi poudarja, da med njegove delovne prioritete še posebej sodi ureditev meje s Hrvaško, je naravnost osupljivo dejstvo, da za uresničitev svojih prioritet ni storil prav ničesar! No, saj ni res. Storil je kar nekaj nedopustnih napak v slovensko škodo! In nikakor ni bil edini.
Poglejmo najprej izhodišča, ki jih je slovenski politiki pripravila ekspertna komisija:
1. Mednarodnopravni razlogi
S pripojitvijo cone B STO Jugoslaviji v letu 1954 ni bila določena meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Mejo je torej potrebno šele določiti.
2. Kršitev Londonskega memoranduma
Glede na 4. točko londonskega memoranduma in 7. točko specialnega statuta, se po letu 1954 katastrski občini Kaštel in Savudrija ne bi smeli odvajati od občine Piran in priključiti občini Buje. S tem je italijanska manjšina v teh dveh katastrskih občinah prišla pod nov pravni in dejanski položaj, bistveno slabši kot v Republiki Sloveniji.
Občina Piran ob ustanovitvi STO, cone B, preden ji je jugoslovanska vojaška uprava odvzela k.o. Kaštel in k.o. Savudrija. Vir: Bela knjiga MZZ
Primerjava obeh zemljevidov in piranski občini odvzetih ozemelj s strani jugoslovanske vojaške uprave. Vir Bela knjiga MZZ.
3. Etnični razlogi
Do leta 1910 so bili avtohtoni prebivalci Savudrije le Italijani in Slovenci.
Hrvaško prebivalstvo torej lahko štejemo za priseljence. V času STO sta bila uradna jezika v coni A in coni B le italijanščina in slovenščina.
4. Strateški razlogi
Republika Slovenija potrebuje Savudrijski rt za prost izhod na odprto morje.
Pri vseh mednarodnih razmejitvah je ta argument odločilen.
5. Dejansko stanje
Morje v Piranskem zalivu je bilo ves čas, od leta 1954 naprej, v policijskem in splošno-upravnem oziru le skrb Republike Slovenije. Ta zaliv je torej kot morski teritorij slovenski in ga ni mogoče deliti, saj bi na ta način Republika Hrvaška pridobila nekaj, kar v SFRJ ni posedovala.
6. Zgodovinski razlogi
Istra nikoli ni bila Hrvaška. Tudi po zaslugi Slovencev v JLA (glej prispevek Prekomorske brigade, op.p.) jo je pridobila šele po II. svetovni vojni; bujski del cone B STO pa šele po letu 1954. Območje do reke Mirne je bilo pod koprsko cerkveno oblastjo. Posest Savudrija je bila v prejšnjem stoletju darovana Piranu in je lastnina te občine.
7. Politični razlogi
Konferenca o Jugoslaviji izhaja iz stališča, da nasilna sprememba meje ni dovoljena, torej je možna sporazumna razmejitev ali pa dosežena z mednarodno arbitražo. Hrvate je treba prepričati, da bi jim spravljiv politični dogovor s Slovenijo dolgoročno bolj koristil, veliko bolj kot dosedanja togost.
8. Načelo pravičnosti
Republika Hrvaška bi morala upoštevati, da je Istro, Reko in Kvarnerske otoke pridobila izključno na rovaš slovenske izpostavljenosti in na račun izgube slovenskega etničnega ozemlja v Italiji. Razmejitev med Italijo in Jugoslavijo po II. svetovni vojni je namreč temeljila na tem, da v vsaki državi ostane približno enaka manjšina, kar smo Slovenci plačali s približno 145.000 sonarodnjaki in njihovim ozemljem v Italiji. Meja, ki bi nam prepuščala Savudrijo, bi bila torej drobtinica, ki bi se Republiki Hrvaški lahko dobro obrestovala, saj so znane tudi želje sopogajalcev.
Strokovna komisija je povsem pravilno postavila vseh osem izhodiščnih točk, katere bi v normalnih pogojih parlamentarne demokracije moral sprejeti in v obliki dokumenta (resolucije) potrditi tudi Državni zbor Republike Slovenije. Zatem bi ta stališča bili dolžni uveljaviti slovenski pogajalci, Vlada in Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Pri tem je povsem nepomembno kakšna ali katera vlada, leva ali desna, Drnovškova, ali Bajukova, ali Janševa. Tukaj gre za vseslovenske interese in dolžnost slovenskih oblasti je udejanjenje in zavarovanje slovenskih interesov.
Žal do tega ni prišlo niti do danes. Strokovno komisijo so razpustili, Vlada Habjana in dr. Mitjo V. Deisingerja odstranili z nadaljnjih dejavnosti, zatem pa je vlada dr. Janeza Drnovška, ves čas popuščala hrvaškim pritiskom in celo okupaciji slovenskega obmejnega ozemlja.
V tem obdobju so Hrvati uspeli nam vsiliti pogajanja o nekakšni meji na sredini Piranskega zaliva. Pri tem se niso obotavljali niti pri uporabi zastraševalnih metod z uporabo vojske oziroma vojaške ladje, ki je priplula v Piranski zaliv.
Hrvaška politika je s svojim agresivnim pristopom postopoma dosegla vse kar je želela. Leta 1993 so Hrvati, na nesporno slovenskem ozemlju v naselju Mlini, na ozemlju k. o. Sečovlje južno od reke Dragonje, postavili kontrolno točko, kateri danes pravijo mednarodni mejni prehod.
Slovensko Zunanje ministrstvo je proti temu sicer protestiralo tako, da je Hrvaški poslalo protestno noto 12.05.1993. Sprva je Hrvaška kar nadaljevala z začetimi deli, ne glede na slovensko noto. Zatem je RS poslala še eno noto, 20.05.1993, v kateri je protestirala proti nadaljevanju del. Ker je bila Hrvaška takrat v vojni z jugo-srbsko armado in srbskimi vstajniki na Hrvaškem, so Hrvati dela ustavili (meseca Rožnika oz. junija 1993).
Toda že naslednje leto so pričeli s ponovno gradnjo hrvaške kontrolne točke na istem mestu. Tudi tokrat je slovenska vlada »protestirala«, oziroma napisala Hrvaški pismo, na katero je 18. Velikega travna 1994 odgovoril takratni predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić in katerega prevod vam predstavljamo spodaj:
Kopija dopisa Vlade RH Janezu Drnovšku oz. Vladi RS. Vir Bela knjiga MZZ RS.
Gradnja kontrolne točke SEČOVLJE - PLOVANIJA - izmenjava not (Seznam not je povzet iz Bele knjige MZZ RS, v kateri celo Zunanje ministrstvo RS uporablja terminologijo mejni prehod, namesto kontrolna točka! Op.p.)
Nota MZZ RS št. 144 - 93/80 (12.5.1993) protest zoper gradnjo, brez odgovora RH.
Nota MZZ RS št. 146 - 93/80 (20.5.1993) ponoven protest zoper nadaljevanje del.
Nota MZZ RH št 1784/93/0KR (17.12.1993) prošnja za postavitev kontrolnih hišic oziroma nadstreška (kontejnerji so bili že prej odstranjeni) zaradi slabih vremenskih razmer zaradi izboljšanja delovnih pogojev tako za mejno policijo in same potnike.
Nota MZZ RS št. 275 - 80/94 (1.3.1994) RS je odgovorila, da na gradnjo ne pristane in RH predlaga, da postavi objekte za boljše delovanje mejnih organov na ozemlju, ki je nesporno na območju RH.
Nota MZZ RS št. 312 - 80/94 - 8705 (24.5.1994) R8 zopet protestira zoper nadaljevanje gradnje mejnega prehoda in zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja (pred posegi 20.5.1994).
Nota MZZ RH št. 10094-94/0KR (28. 5.1994) s katero RH odgovarja in opravičuje gradnjo z poprejšnjo napovedjo in pričakovanim večjim turističnim obiskom (in pomembnostjo Ie tega za gospodarstvo RH) ter z dejstvom da je večja pretočnost na meji tudi v interesu RS. Dodajajo da gre za začasne ukrepe in da gradnja ne prejudicira ugotovitve meje na term območju, ki je predmet pogajanj predstavnikov obeh držav. Zato RH ocenjuje, da ni osnov za oceno, da RH namerno izziva konfliktno situacijo. Navkljub vsemu je v smeri umiritve sprejela potrebne korake za zmanjšanje intenzitete pripravljalnih del za urejevanje začasnega mejnega prehoda.
Nota MZZ RS št. 315 - 80/94 - 12944 (31.5.1994) s katero vnovič protestira zoper nadaljevanje gradnje navkljub vsem protestom.
Nota MZZ RH št. 10339-94/0KR (1.6.1994) s katero je odgovorila, da je zaradi turistične sezone in pomembnosti tega mejnega prehoda prisiljena v nadaljevanje gradnje začasnega mejnega prehoda. Sama gradnja ne pomeni kršitve dogovora o ohranjanju status quo in prav tako tudi ne prejudicira meje na tem območju.
Nota MZZ RS št. 20 - 80/96 (27.3.1996) RS znova protestira zoper nadaljevanje del.
RH je odgovorila z noto št. 1236/96-okr (18. 4.1996) s katero je RS obvestila da so ustavljena vsa dela na mejnem prehodu in pojasnila, da je postavljeno Ie montažna konstrukcija tipa kiosk, ki ne more povzročiti nikakršne incidentne situacije in ne prejudicira meje, ampak Ie olajšuje delo mejnih organov in omogoča večji in hitrejši pretok potnikov, kar je prav tako v interesu RS.
Iz navedenega je razvidno, da je Hrvaška izvajala enostranske akte, Slovenija pa je le medlo odgovarjala s protestnimi notami. Na ta način in z dopuščenjem slovenske vlade in celotne politike, je Hrvaška dejansko okupirala del nesporno slovenskega ozemlja, na katerem pred 25.6.1991 ni imela prav nikakršnih pristojnosti in ga ne fizično in ne pravno ni obvladovala.
Ironija je v tem, da je na istem mestu prehod najprej začela graditi Slovenija in sicer že leta 1991. Po pripovedovanju tamkajšnjih domačinov, so pred osamosvojitvijo slovenski kamioni pripeljali več ton gradbenega materiala, s katerim so utrdili nasip, na katerem so nameravali postaviti slovensko kontrolno točko. Po neuradnem protestu Hrvaške, je slovenska stran z deli prenehala. Leta 1993 so Hrvati zgradili svojo kontrolno točko na utrjenem nasipu, katerega smo jim leta 1991 zgradili Slovenci!
Da je vse skupaj še bolj »smešno«, MZZ RS celo v svoji Beli knjigi navaja (s tem pravzaprav potrjuje navedbe domačinov zapisane zgoraj, op.p.), da je » slovenska stran nekaj dni pred 25. 6. 1991 pričela z gradnjo mejnega prehoda v naselju Mlini, na ozemlju svoje k. o. Sečovlje, južno od reke Dragonje. Graditvi slovenskega mejnega prehoda na tej lokaciji je Hrvaška nasprotovala. Slovenija je v viharnih osamosvojitvenih časih zaradi ohranitve prijateljskih odnosov med državama zaustavila gradnjo mejnega prehoda na tej lokaciji. Ne smemo pozabiti, da je Sloveniji grozil vojaški spopad s tedanjo jugoslovansko armado. Začasni mejni prehod je Slovenija po 25.6.1991 zgradila na lokaciji Mlini, okoli 150 m severno od reke Dragonje » (Bela knjiga MZZ, str.183).
MZZ RS skuša opravičiti potezo vlade RS leta 1991 tako, da pravi: »Ne smemo pozabiti, da je Sloveniji grozil vojaški spopad s tedanjo jugoslovansko armado«. To je sicer res, vendar pa je enak oziroma še veliko hujši spopad grozil tudi Hrvaški, ki se tedaj zagotovo, ne bi ukvarjala z ozemljem, ki tako nikdar ni bilo njihovo! Opravičilo MZZ RS z navajanjem tako nesprejemljivega argumenta, ne le da ne sodi med dokumente istega ministrstva, temveč ne bi smelo najti niti prostora v glavah nobenih slovenskih oblastnikov, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. To je preprosto nedopustno!
Hkrati lahko na tem primeru vidimo kako diametralno nasprotno postopata, Slovenija na eni in Hrvaška na drugi strani. Hrvaška je sprva postavila svojo kontrolno točko precej južneje, na sami južni meji k.o. Kaštel, na vrh hriba, zagotovo vsaj kilometer in pol v notranjost, od današnje kontrolne točke. Takoj, ko so ji dopuščale razmere, je kljub temu, da je bila v vojni z ZRJ (1993), kar takrat Slovenija že dolgo ni več bila, prestavila svojo kontrolno točko na isto mesto, kjer je pred tem to hotela storiti Slovenija.
V nasprotju s Slovenijo, ki se je »v imenu prijateljstva« takoj umaknila s sprva načrtovane točke, kjer je želela postaviti prehod, so Hrvati nadaljevali dela. To svoje početje so opravičevali s smešnimi pismi, katerim so Slovenija oziroma njeni predstavniki naivno verjeli, hkrati pa tako dopuščali nekaj kar je popolnoma nesprejemljivo. Največkrat so slovenski oblastniki to svoje početje opravičevali s besedičenjem o tradicionalnem prijateljstvu Slovencev in Hrvatov in o skupnih interesih obeh držav. Hrvati so jim hiteli pritrjevati, obenem, pa so izvajali enostranske ukrepe, kakršnih prijatelji seveda ne počnejo. Počnejo jih pa sovražniki.
Istega leta 1993, ko so pričeli na slovenski zemlji graditi svojo kontrolno točko, so Hrvati tudi ponaredili Zemljiško knjigo v Bujah. Material za to so dobili v Zemljiški knjigi občine Piran, katero so prekopirali in ozemlje južno od reke Dragonje oziroma kanala Sv. Odorika preprosto priključili k.o. Kaštel ter parcele opremili z novimi izmišljenimi in ponarejenimi številkami, katere nimajo nikakršne pravne sledljivosti. Počne kaj takšnega prijatelj?
Predstavljajte si, da vaš sosed ponaredi dokumente o lastništvu vaše parcele in na njej prične graditi svoj objekt. Bi takšno ravnanje ocenili kot prijateljsko? Bi to mirno gledali in »prijatelju« pustili, da počne kaj želi na vaši zemlji, brez da vas karkoli vpraša? Večina Slovencev tega zagotovo ne bi pustila. Saj nam vseskozi pravijo, kako se prav Slovenci pravdamo za vsak centimeter svoje zemlje in da so najpogostejši spori pri nas prav medsosedski. Zakaj torej Republika Slovenija ravna nasprotno, pravzaprav že brezbrižno in naravnost izdajalsko?
Zelo dobro je ravnanje slovenske oblasti leta 1991 opisal zgodovinar Vlado Habjan v svoji knjigi Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, (str. 36. do 41., Ljubljana 2003). Habjan v njej piše: » S tako nedefinirano mejo v Istri in na morju je z ignorantskim odnosom šla v državno osamosvojitev Slovenije tudi Demosova vlada. Očitno o zgodovini Istre niso ničesar vedeli, na opozorila in peticije domačinov iz slovenske Istre pa niso reagirali ne politično ne vojaško, niti obravnavali jih niso. Sploh so prezrli ureditev meja in utrditev geostrateškega položaja Slovenije, ker so vsi imeli polno glavo revanšizma do prejšnjega režima. Razumeli so le najbolj preprosto logiko, češ, da zgodovina ni nič drugega, kakor menjava vladajočih. Zgodovinsko torej povsem nepismeni demosovci so leta 1991 v osrednji Istri in še posebno v savudrijskem pasu in rtu zavestno prezrli zgodovinsko priložnost. V tedanjih strukturah oblasti pač ni bilo človeka vsaj s senco poguma generala Maistra. Tako smo Hrvaški vnaprej "darovali" zaselke južno od Dragonje, namesto da bi suverenost Slovenije tu zaščitili vsaj z vodom policije. Nobenemu politiku ni bilo do tveganja, da bi Slovenija uveljavila upravičeno suverenost nad celotno cono B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja, ali vsaj nad ozemljem zgodovinske občine Piran, čeprav je tamkajšnje prebivalstvo naslavljalo peticije s takšnimi zahtevami na slovensko oblast. A krivda ni izključno njihova. Svoje je prispevala tudi "učena" nevednost strokovnjakov in akademikov v Ljubljani. Ti so politike zalagali z za Slovenijo odpovedovalnimi podatki o trojezični sprepletenosti v Istri.
Ob plebiscitu 23. decembra 1990 za samostojno Slovenijo ni bilo nobene politične skupine, ne nove, ne stare, niti skupine razumnikov, ki bi se sploh resno lotila vprašanja meja pričakovane samostojne države Slovenije. Posamezni operativci nove oblasti so sami v zaupnih pogovorih priznali nevednost ali malomarnost skupščine oziroma njenih članov do problema razmejitve s Hrvaško. Demosova vlada ni prevzela meja po stanju oziroma zgodovinski izpričanosti ne v Pomurju in zlasti ne od Snežnika do Piranskega zaliva. Naivno se je zadovoljila z "neprecizno" mejo po dogovoru med obema skupščinama dne 25. junija 1991. Slovenska skupščina je celo "pozabila" na ozemeljski pas okoli 92 hektarjev južno od Dragonje, ki je bil ves čas pod upravo SR Slovenije. Gre za zaselke Bužin, Škodelin, Škrile ali Mlini, ki spadajo tudi po "popravljenem" katastru k Piranu. Geopolitična lega tega ozemlja je izredna za Slovenijo. Če bi takoj zasedli te zaselke na levem bregu Dragonje, bi bila sredinska črta po Piranskem zalivu v škodo Sloveniji nemogoča. Prvo popuščanje na tej meji smo zagrešili takoj po osvoboditvi v letih od 1945 do 1954. Naslednje ob osamosvojitvi leta 1991. Iz zgodovine se nismo naučili ničesar. Posameznih zgrešenih potez je veliko. To je bilo na dlani takoj, ko so Hrvati zasedli pas južno od Dragonje. Velika krivda je tudi na strani naših zgodovinarjev, ki so v slovenstvu preslabo zakoreninjeni, ne samo v odpovedovalnih politikih. Isto velja za slaviste, geografe in še koga. Vsi so se kot vrag križu izogibali spregovoriti o strateških potrebah Slovenije in o zahtevah slovenskih prebivalcev ob slovensko-hrvaški meji«.
Podobno kot Vlado Habjan v svoji knjigi, ocenjuje delovanje slovenske politike tudi Roger Gogala, ki v svojem delu z naslovom Boj za južno mejo - Istra, str. 106, Ljubljana 1996, o tem pravi: » Ko smo se preselili v 1991. leto – v leto osamosvojitve, je naša zunanja politika začela tavati v temi, pri tem pa so bili naši samovšečni politiki nadvse zadovoljni s svojimi nastopi v javnosti. Prav vse so vedeli in na vse so se spoznali, nasvetov, kot smo izvedeli v 1995. letu, pa niso niti najmanj upoštevali. In takšno samovšečno ter vsevedno stanje se je nadaljevalo v času vladanja prvega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, nato prek Lojzeta Peterleta – vse do Zoran Thalerja. Nobenih pravih zahtev po pravični južni meji niti eden od naštetih zunanjih ministrov ni pokazal. Kako je bilo in kako je to sploh mogoče, je skrivnost, ki nam jo še ni uspelo razvozlati. Dejstvo je, da so s hrvaškimi pogajalci delali v rokavicah in mirno prenašali zahteve naših vzhodnih sosedov do slovenskega ozemlja«.
Temu bi lahko dodali, da se takšno početje nadaljuje tudi še enajst let po tem, ko je o tem pisal Roger Gogala, čeprav so se vmes zamenjale še štiri vlade, pri katerih je v glavnem vedril kot zunanji minister dr. Dimitrij Rupel.
Pregovor dneva Težko svojemu brez svojega. več pregovorov
Dogodki: 1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR Smrti: 1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809) 1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)
