|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je arhitekturno podobo slovenskega glavnega mesta v mnogo čem odločilno zaznamoval svetovno znan slovenski arhitekt Jože Plečnik? Njegov vpliv na sam izgled mesta je bil tako velik, da prestolnico nekateri imenujejo kar Plečnikova Ljubljana. Njegova največja dela v Ljubljani zajemajo Narodno in univerzitetno knjižnico, Centralni stadion, pokopališki kompleks Žale, prireditveni prostor Križanke, glavno Tržnico, Tromostovje in še bi lahko naštevali. Plečnik je s sebi lastnim arhitekturnim slogom močan vtis pustil tudi drugod po svetu, predvsem v Pragi in na Dunaju. Jože Plečnik pa ni bil le velik arhitekt, temveč je bil tudi velik domoljub, katerega velika želja je bila samostojna slovenska država.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Peter Amalietti
KO LAŽ POSTANE RESNICA, Pogovori o preteklosti Slovencev
Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011
Avtor knjige Peter Amalietti je o njej zapisal:
»Temeljno izhodišče vseh pogovorov je skupno prav vsem sodelujočim pri nastanku te knjige in se glasi:
Slovenci smo v svoji domovini staroselci in se nismo sem preselili šele v 6. ali 7. stoletju, kot trdijo vsi uradni zgodovinarji. Vsi moji sogovorniki z mano vred skupaj in vsak zase poskušamo odkriti, raziskati in razkriti resnico o naši slavni preteklosti, o kateri sicer govorijo prav vsi velikani slovenske besede in misli (od Adama Bohoriča naprej) do nesrečnega 20. stoletja, ko je laž o naši preteklosti postala resnica.«
V knjigi so objavljeni zanimivi in obsežni pogovori s Tinetom Stiplovškom, Jožkom Šavlijem, Bodijem Meškom, Leopoldom Verbovškom, Andrejem Šiškom, Radivojem Humarjem, Janezom Premkom, Ericom Tomasom de Saint-Maurom, Marjeto Manfreda in Darkom Vrečkom, Borisom Ralijanom, Ivom Petkovškom, patrom Ivanom Tomažičem, Dimitrijem Kebetom, Dušo Krnel Umek in Pavlom Tulajevim. Našteti sogovorniki v knjigi predstavljajo svoja spoznanja o zgodovini Slovencev, ki jih utemeljujejo s pomočjo različnih znanstvenih ved – zgodovine, jezikoslovja, zemljepisa, arheologije, toponomastike, etnologije, antropologije in genetike. Dva izmed sodelujočih, Boris Ralijan in Jožko Šavli sta med nastajanjem knjige žal preminula, slednji tik preden je knjiga zagledala luč sveta.
V naši spletni predstavitvi knjige objavljamo Uvod Petra Amaliettija ter pogovora z Jožkom Šavlijem in Andrejem Šiškom.
UVOD
POGOVOR Z JOŽKOM ŠAVLIJEM
POGOVOR Z ANDREJEM ŠIŠKOM
UVOD
Resnico varujejo bataljoni laži. Stalin
Zbrane pogovore sem posnel med junijem in novembrom letos. V
skrajšani obliki so vsi izšli pri reviji Misteriji in naleteli na velik
odziv in zanimanje med njenimi bralci. Najbrž sploh ni naključje,
da so izšli v reviji z imenom Misteriji, saj je tudi zgodovina našega
ljubega slovenskega naroda en sam velik misterij, ki kar kliče k
svojem razkritju.
Dandanes, ko živimo v informacijski dobi, se je pretočnost znanja
toliko pospešila, da se nam zdaj pred očmi kažejo velikanske
bele laži in praznine, načrtno narejene luknje v narodovem spominu.
Naši uradni zgodovinarji so namreč vsi že okrog leta 1922
zboleli za kronično izgubo narodnega spomina, njihova splošna
pozaba naše slavne preteklosti pa je preko izobraževalnih ustanov
povsem prežela vse vsaj osnovnošolsko izobražene Slovence in
Slovenke, da o drugih niti ne govorimo. Vse skupaj je šlo tako daleč,
da preteklost, pa čeprav je to preteklost lastnega naroda, torej
naših neposrednih prednikov, dandanes nikogar več ne zanima.
Kar je bilo, je bilo, si mislijo in gledajo raje v prihodnost, večina
pa tako ali tako modro poskuša uživati v sedanjosti, ko pred
prižganim televizorjem s polnimi usti čipsa svoj čas tratijo za tuje
tragedije v televizijskih nadaljevankah, da se jim nikoli ni treba
soočiti s tragedijo svojih lastnih življenj in tragedijo svojega naroda,
ki je dandanes podoben človeku, ki je pozabil vse o svojih
prednikih in o svoji mladosti, spomni se samo tistega, kar so mu
povedali v šoli, pa čeprav je bilo vse napačno.
V življenju je marsikdaj tako, da se nenadoma znajdemo sredi
velikega dela, ki ga nismo niti načrtovali, a nas je kar samo poiskalo.
Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj prisiljen Slovencem odkrivati
njihovo lastno zgodovino, vsaj dokler sem verjel našim
uradnim zgodovinarjem. O mojem hudem razočaranju, ko sem
odkril, da je vso zgodovinoslovje bolj oslovje kot pa zgodovina,
podrobneje pišem v svoji Slačilnici zgodovine. Vsa uradna zgodovina
stoji na trhlih in izmišljenih temeljih, veljavna zgodovina Slovencev
pa pravzaprav nima drugih temeljev kot navadne izmišljije.
Zadnjih dvajset let lahko vsi Slovenci opazujemo boj dveh uradnih
zgodovinskih struj - leve in desne opcije - glede vprašanj iz
zgodovine Slovencev v minulem stoletju. Marsikdaj so njihovi pogledi
povsem diametralno nasprotni - eni za nekaj trdijo, da je
črno, drugi pa, da je belo. Ta velika shizma med dvema strujama
slovenske uradne zgodovine nam odlično zrcali vso arbitrarnost
in subjektivnost, ki zaradi ideoloških razlogov obvladuje uradno
zgodovino, to služabnico oblastnikov. A čeprav se glede 20. stoletja
ti dve struji seveda ne moreta v ničemer strinjati, bodo vsi
uradni zgodovinarji, ne glede na svojo siceršnjo ideološko ali
strankarsko pripadnost, povsem enotno zanikali vsako drugačno
tolmačenje naše preteklosti, pa čeprav morda celo pri sebi intimno
vedo, da ne govorijo resnice, bodo še naprej gonili svoje o naši
pozni poselitvi domovine, kar je sicer čisti ideološki konstrukt
in velika laž, s katero nas pitajo že najmanj od leta 1922. Ko laž
postane resnica, postane resnica laž. Na srečo ima vsaka laž kratke
noge, tudi uradna zgodovina, ki že skoraj sto let hodi po tankem
ledu neresnice.
Najbrž so si ljudje izmislili stoletja, da lahko v novem stoletju
pometejo laži prejšnjega stoletja pod preprogo. Novo stoletje torej
tudi Slovencem prinaša nova znanja in novo vednost. Ker pa
se je vse današnje začelo v preteklosti, se ta preteklost zdaj skriva
v sedanjosti, obenem pa skupaj vplivata na prihodnje čase. Še
več: Vse, kar je kdaj bilo, je vsebovano v tem trenutku, v tem zdaj,
tega mi najbrž ne bo oporekal prav nihče. Če pa logično sklepam
naprej, se v tem trenutku skriva tudi vsa prihodnost. Če torej naše
razumevanje in poznavanje naše preteklosti zakrivajo zagrinjala
uradne zgodovine, smo s tem prikrajšani tudi za polnost tega
trenutka našega obstoja, obenem pa nam kratijo prihodnost, ki bi
nam sicer glede na našo slavno, vendar pa nam povsem prikrito
in zamolčano preteklost morala pripadati.
Saj veste: narod, ki ne pozna svojih korenin, tudi prihodnosti
ne bo poznal, ker bo prej izginil.
No, dovolj je bilo filozofiranja, raje se bomo odpravili od besed
k dejanjem in povprašali nekaj naših rojakov in rojakinj, kako sami
gledajo na preteklost našega naroda in njegov izvor. Pogovore
objavljam v enakem vrstnem redu, kot sem jih opravil in so izšli v
Misterijih v posebni rubriki, ki se je začela s pogovorom Andreje
Paljevec z mojo malenkostjo. Njej in glavnemu uredniku Jožetu
Vetrovcu se še zlasti zahvaljujem, nič manj pa seveda vsem svojim
prijaznim sogovornikom, ki so si vzeli čas tudi za to, da so prebrali
in popravili svoja poglavja, preden sem jih dal v tisk.
Temeljno izhodišče vseh pogovorov je skupno prav vsem sodelujočim
pri nastanku te knjige in se glasi: Slovenci smo v svoji domovini
staroselci in se nismo sem preselili šele v 6. ali 7. stoletju,
kot trdijo vsi uradni zgodovinarji. Vsi moji sogovorniki z mano
vred skupaj in vsak zase poskušamo odkriti, raziskati in razkriti
resnico o naši slavni preteklosti, o kateri sicer govorijo prav vsi
velikani slovenske besede in misli (od Valvazorja naprej) do nesrečnega
20. stoletja, ko je laž o naši preteklosti postala resnica.
O slovenskih velikanih in njihovih pogledih na našo preteklost
pišem v svoji naslednji knjigi iz te zbirke, ki ima naslov Kje so tiste
stezice?
Peter Amalietti
V Ljubljani, 14. 12. 2010
POGOVOR Z JOŽKOM ŠAVLIJEM
Prvi Slovenec, ki je v minulem stoletju začel objavljati knjige o tako dolgo
zatajevani, zamolčani in prikriti zgodovinski resnici o našem davnem
poreklu, je bil Jožko Šavli, dr. gospodarskih in družbenih ved. Brez njegovih
razkritij, predavanj, člankov in knjig najbrž danes Slovenci sploh
ne bi poznali svojih lastnih starih svetih simbolov in resnice o naših prednikih.
Vrnil nam je karantanski grb - Črnega panterja, nam spet približal
vlogo in pomen Knežjega kamna in Vojvodskega stola. Šavlijevi
pogledi našim prednikom pripisujejo odločilno vlogo na samem začetku
evropske civilizacije v času žarnodobnih selitev, nato pa tudi v prvih in
najstarejših evropskih (venetskih in etruščanskih kultur: Hallstatt, Este
in Villanova). Po Šavliju naši predniki niso samo "iznašli" žarnega pokopa,
torej upepeljevanja pokojnikov, temveč so iznašli tudi prvo hišo!
Obenem njegovo zgodovinsko videnje presega samo Evropo, saj vplive
venetske kulture odkriva in tudi dokaže celo v Indiji. Je prvi, ki je zgodovinsko
in topografsko pojasnil, zakaj sta si sanskrt in slovenščina najbližja
jezika, povezuje ju namreč venetščina. Šavli je avtor mnogih knjig,
ki razgrinjajo povsem nove poglede na našo preteklost.
Vi ste prižgali baklo zgodovinske resnice Slovencev.
Človek prižge iskro, vendar pa je prižgati iskro umetnost. Najprej
jo moraš imeti v sebi. To lahko stori vsak, ki sledi resnici. Iščemo
resnico in tudi jaz jo iščem. Iščem jo, lahko zgrešim, popravim,
in grem potem naprej. Žal nam dandanašnji tok povampirjenega
mišljenja, ako gledate samo televizijo, temeljno resnico izkrivlja in
je naravnost grozljiv. Tudi sam gledam televizijo, a se pri tem držim
selekcije. Filtriram, kar je pomembno, kar pa ni, pozabim.
Pred leti, ko sem končeval doktorski študij na Dunaju, sem se
nameraval odseliti v Avstralijo, a me je, recimo božji prst, zadržal
tukaj v Gorici. Imel sem veliko težav, da sem si uredil status. Nič
nam ni prihranjeno. Čutil sem neko poslanstvo, ki sem ga poskušal
izpolniti. Zakaj je bilo dano prav meni, ne vem. Rojen sem bil
med drugo vojno, odraščal v letih pomanjkanja po vojni, ki so
sledila po priljučitvi Primorske k Jugoslaviji.
Naša hiša je imela izviren priimek Jermol. Hiša je bila od nekdaj
zavedna. Stric Pepi Jermol je bil vnet protifašist, tigrovec pa
komunist. Bil je tudi zaprt in mučen v tržaškem zaporu Coroneo.
Priimek Šavli izvira od očeta, ki se je k hiši priženil. Izviren pomen
priimka se nanaša na sonce in je dokaj star. V litvanščini je "šaule"
sonce. Priimek pomeni očitno kmetijo na sončnem kraju.
Tukaj pa že trčimo na predzgodovinsko kmečko kulturo, v kateri
bi bilo treba še marsikaj odkriti. Odkriti predvsem to, da Slovenci
z našo kmečko kulturo nismo nikakor bili večni hlapci, kot nam
ideologi dopovedujejo, sklicujoč se navadno na Ivana Cankarja.
Takšno hlapčevstvo, ki ima očitno že značaj neke uročenosti, naj
bi trajalo vse od leta 820, ko so Franki porazili kneza Ljudevita v
Slavoniji. Ker naj bi se njegovemu uporu pridružili tudi Karantanci,
naj bi jim Franki vsled tega odstavili lastnega kneza in
plemstvo. Toda zgodovinski viri tega nikjer ne omenjajo.
Niti nemškutarsko usmerjena koroška zgodovinarka Claudia
Fräß Ehrfeld tega ne navaja. V Ljubljani pa nam že od prve vojne
dalje nenehno trobijo, da smo takrat izgubili svoje plemstvo in
kneza in padli za tisoč let pod "nemški jarem", izpod katerega naj
bi nas odrešila šele Jugoslavija leta 1918. Pri tem so po šolah
predavatelji, ki so bili povezani z režimom, radi bobnali učencem:
Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni ...
Tudi šolarji bi ne smeli verjeti vsemu, kar jim vtepajo v glavo.
Tudi fevdalni red, ki je postopoma nasledil karantansko Slavica
lex, je imel svoje pravo. Mladim v tem pogledu radi navajajo ius
primae noctis, očitno zaradi dražljivosti. Tako jim še bolj vcepijo v
zavest: 'Glejte, kako so vas izkoriščali in spolno zlorabljali.' Koliko
je bil ta pravica uveljavljena pri nas, ni znano. Na vsak način, v
ozadju takih razlag ni iskanje zgodovinske stvarnosti. Iz nje lahko
v resnici le povzamemo, da so bile plemenite družine pri nas
izredno dostojne.
Naš zadnji plemeniti velikaš je bil menda grof Celjski. V času protireformacije
pa smo izgubili prav vse domače plemstvo, saj so se kot
protestantje morali vsi preseliti v nemške dežele.
V tistem času so Slovenijo morali zapustiti skoraj vsi slovenski
plemiči. Nekatere plemenite družine, ki so bile katoliške, ali pa so
se spet vrnile v katolištvo, so ostale. Nekateri njihovi pripadniki
so bili naravnost fantastični ljudje. Znana je še zlasti rodbina dolenjskih
grofov in knezov Turjaških. Nekoliko manj znana, vendar
ne manj pomembna, je bila gorenjska rodbina Lamberg. Iz nje izhajata
dva škofa v mestu Passau, oba kardinala ... Naše plemiške
rodbine imajo navadno nemške priimke, ker so bili zapisani še
preden je slovenščina postala pismen jezik. Nekatere imajo priimke
od priženjenih očetov, npr. kranjski Valvasor, pa primorski Lanthieri,
Coronini ... Zaradi teh priimkov nas prav po osnovnošolsko
goljufajo, da smo imeli za vratom kar cela stoletja "Nemce". Tudi
sam sem si v osnovni šoli predstavljal, da so Nemci vsi, ki imajo
nemški priimek.
Saj sem tudi jaz Amalietti, a sem Slovenec, ne pa Italijan. Kdaj ste
prvič podvomili v šolsko zgodovino?
V osnovni šoli. In zakaj sem podvomil? Zato, ker sem bil dosleden.
Šolska razlaga je namreč bila takšna: 'Veste, Karantance so
ogrožali Obri in ti so se morali obrniti po pomoč k Bavarcem. Bavarci
so prišli pomagat pod pogojem, da naši predniki sprejmejo
krščanstvo. Ko so Obre premagali, so k nam v deželo začeli prihajati
nemški duhovniki.' V moji otroški glavi se je pojavilo vprašanje:
Kakšni Nemci, če pa so bili še malo prej samo Bavarci?
Saj takrat Nemcev sploh ni bilo in jih ni vse do 19. stoletja, kot
tudi Italijanov ni bilo pred 19. stoletjem.
Ja, res. In tako začnejo že leta 745 kar z Nemci. In v moji otroški
glavi je bil tukaj nek vozel, in sam pri sebi sem rekel: "To ne
drži!" Vse to mi je ostalo potem v spominu in postopoma so se nizale
še druge šolske nedoslednosti. Poskušali so vcepljati v slovensko
mišljenje kompleks manjvrednosti in še zlasti zanikanje obstoja slovenske zgodovinske države Karantanije, ki so jo preprosto ukinili z letom 820. Bistveno je bilo izrazoslovje.
Netočne navedbe odkrijem že v zgodovinski knjigi: Milko Kos,
Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (Ljubljana 1933).
Naselitev je seveda izmišljena, plod obvezne panslovanske in južnoslovanske
ideologije. Navadno rečejo v takih primerih, ko ni nikakršnih virov "ex silentio" (molče poroča). V omenjeni knjigi nas, med drugim, preseneti navedba: Ogrsko - hrvaško kraljestvo. Gre za očitno provokacijo, češ Hrvati so imeli svojo državo v okviru Ogrskega kraljestva, vi Slovenci pa ste bili pod nemškim
jarmom. In takšnih sugestij je kar nekaj.
Zgodovinar France Kos, oče Milka Kosa, ni znal ali pa ni hotel
ločiti med Slovani in Slovenci. V tem primeru je šlo za avtohtonost
Slovencev, zakaj Slovani kot nekakšen skupen pranarod, so čisto navaden jezikovni akademski konstrukt. O njih za Karpati ni prav nobenega sledu. France Kos je pobijal še zlasti našo avtohtonost,ki jo je v drugi polovici 19. stol. odkrival Davorin Trstenjak (prim. Letopise Matice Slovenske).
Trstenjak je odkrival številne slovanske besede v benečanskem, padovanskem
in mantovanskem narečju in iz tega izvajal, da so bili tamkajšnji
prebivalci slovanski Veneti ali Vendi, po takratnem jezikovnem
gledanju Slovani. Toda France Kos ga zavrača: "Saj boste tudi
v narečju goriških Slovencev našli mnoge italijanske besede." Toda
poglejte: Goriški Slovenci smo kot sosedje v stiku z italijanskim
svetom. Benečani, Padovanci in Mantovanci pa ne mejijo neposredno
na našega, tako da bi od nas prevzeli toliko besed.
Vse takšne nedoslednosti izhajajo iz predpostavke: Naši predniki
so kot Slovani prišli izza Karpatov preko Balkana v Alpe. Tega
pa v virih ni. Res je, da so slovanski narodi neka jezikovna skupnost,
kar pa ne pomeni, da izhajaj iz nekega skupnega pranaroda.
V etnološkem pogledu so si popolnoma različni. Mi, Slovenci,
imamo popolnoma drugo kulturo, navade in čustva kot balkanski
Slovani. Tukaj se očitno preliva več sestavin. Tudi Bolgari niso enaki kot Srbi, potem Črnogorci, ki sicer govorijo srbščino, a so očitno ilirskega porekla. Hrvati nimajo izvirnega hrvaškega jezika,kar pa za status naroda ni bistveno.
Kaj pa Dalmacija, mar niso naše korenine tudi tam?
Seveda. Imel sem dijaka, ki je bil poročen z Dalmatinko, po očetu
srbskega porekla iz zaledja Splita. Vprašal sem jo: "Marina, zanima
me vaša družbena struktura. Ali so tam sledi tudi ilirske ali južnoslovanske
zadruge?" Povedala je, da je v Dalmaciji mogoče najti
tako veliko družino (zadrugo) kot tudi malo družino (hišo). Velike
družine so bile, po mojem, značilne za Bosno, ki je bila za časa
Rimljanov središče Ilirov. Predvidevam, da so živeli v zadrugi. Pri
veliki družini v Dalmaciji bi šlo torej za vpliv ilirske Bosne, ki je segel
v venetsko Dalmacijo, kjer sovpadata oba tokova stare družbene
organizacije. To pa je le izhodišče za nadaljno raziskavo.
Midva vidiva gozd, ki ga več ni. Prek njega so že trikrat posadili
druge gozdove.Vaše videnje presega obdobje Venetov in Etruščanov. Kako ste lahko odkrili, da so naši predniki iznašli žarni pogreb in tudi hišo, kar
je zame verjetno vaše najpomembnejše odkritje doslej?
Iskal sem po arheološkem gradivu in po drugih virih, tudi jezikoslovnih.
Vendar pa arheologi nikoli ne navajajo drugega kot žarnodobno ljudstvo in žarnodobne selitve. Prav tako ne navedejo, da so bili to Veneti. Pač pa nam to odkrito pove italijanski jezikoslovec Giacomo Devoto. Ne pa nemški znanstveniki, ki so žarnodobne selitve še največ raziskovali. Čeprav so sicer nasploh zelo prizadevni.
Po nekem času so žarnodobna ljudstva začeli imenovati Kelte. Pri tem pa navajali, da so kulturo Keltov nasledili Germani. O tem še danes norijo na Koroškem. Zdaj se pojavi vprašanje, kaj sploh Kelti so? V veliki Britaniji
danes še naletimo na Kelte in njihov irski jezik, ki naj bi bil keltščina.
Vendar ne gre za izvirne Kelte. S celine so namreč selitve Venetov v žarnem in bronastem obdobju zajele tudi britansko otočje, kjer se je nahajalo prebivalstvo t. i. Atlantske kulture (menhiri, dolmeni ...). Veneti se v tej kulturi zlijejo, vendar zapustijo kar nekaj imen: Ventnor, Windsor ... Še v Hadrijanovem zidu je bila trdnjava, ki se je imenovala po Venetih.
Kasneje dosežejo britansko otočje tudi selitve Keltov, ki pa
govorijo skoraj enak jezik kot Veneti. Kelti nadvladajo tamkajšnje
prebivalstvo, se jezikovno v njem izgubijo, zapustijo pa mu novo
ime in sicer Kelti. Tako nastane otoška keltščina, za katero imamo
današnjo irščino in galščino, in celinska keltščina, ki jo jezikoslovci
in zgodovinarji sicer omenjajo, a si je ne znajo predstavljati.
Spet ne smejo pomisliti na Venete, ki so govorili slovanski jezik
in so bili po njihovo predstavi pra-Slovani. To pa zanje ne more
biti sprejemljivo in kar zares ni.
Jaz sam odkrivam, da so Kelti narod s približno istim jezikom
kot Veneti, vendar so izhajali iz območja jezikov kentum, ki je obsegalo
zahodno Afriko in zahodno Evropo. Venetski jezik pa je
pripadal jezikom satem, ki so bili razširjeni v južno vzhodni Evropi
in na Bližnjem vzhodu.
Značilna razlika med temi jeziki sta glasova K in S, ki se v besedah
pojavljata, eden ali drugi, na istem mestu. Pri Keltih je bil to
glas K, ki je ostajal nezmehčan. Pa tudi Rimljani so od začetka
izgovarjali v takih besedah še K, npr. Kikero, ki je šele v pozni latinščini
postal Cicero. Po mojem, pod venetskih vplivom.
Prav ta trdi K je bil tudi eno izmed mojih vodil v odkrivanju
prisotnosti Keltov na nekem območju. Tako nam, recimo, arheološki
zemljevid za južno Poljsko kaže prisotnost grobov Keltov, ki
so prihajali skozi Moravska vrata. Na poljskem severu, ob baltski
obali, pa keltskih grobov ni. Tukaj se je ohranil narod Pomorjancev,
čigar ostanek govori danes kašubski jezik. Še do zadnje vojne
obstoječi slovinski jezik danes ne obstaja več. Značilno je, da nemški
sosedje imenujejo Pomorjance Vindi (Veneti) in v njih jeziku
je obstajal S ali Č. Poljake pa nemška stran naziva Lahi, kar je staro
ime za Kelte (od Vlahi). V Poljskem jeziku pa je še ohranjen
nezmehčani K, kot npr. v besedi kwiat (cvet).
Pred osamosvojitvijo Slovenije so vaša razmišljanja in odkritja o
veliki državotvornosti naših prednikov občutno pripomogla k temu, da
smo Slovenci storili odločilni korak. Kakšen je bil začetek vašega javnega
predstavljanja svojih zgodovinskih odkritij?
Svoje poglede sem prvič predstavil v knjigi Veneti - naši davni
predniki, ki jo je leta 1985 izdal p. Ivan Tomažič, rektor doma Korotan
na Dunaju. Ob tem je završalo po Sloveniji, saj sem prvič
postavil ugotovitev, da Slovenci ne izhajamo ne iz Rusije ne z Balkana,
ampak smo avtohtoni in nasledniki ter potomci Vendov, Venetov,
kakor nas še dandanes naziva sosednji nemški svet. Izhodišče
vsega je bila raziskava, kje vse se, predvsem v Srednji Evropi,
pojavljajo imena Vend, Windische, Venden ipd.
Odkril sem, da se na območju teh imen, pojavljajo tudi arheološka
najdišča, žarni grobovi iz žarnodobnih selitev, ki izhajajo iz
Lužic oziroma iz Lužiške kulture. Nekateri jezikoslovci in arheologi
to tudi omenijo. Z arheološkega stališča pa jih navajajo vsi.
Vendar do tega, da bi nosilce žarne kulture prikazali kot Venete
ali celo kot naše prednike, katerih nasledniki bi bili lahko Vendi -
Slovenci, tujci ne pridejo. Pri nas pa tudi ne, zaradi ideologije panslavizma.
Ker moramo v smislu te ideologije izhajati izza Karpatov.
Naselitveni tok naših prednikov naj bi prišel v Alpe samo preko
Balkana. To je še danes nekakšen postulat vse naše univerze.
Jaz sam postulatom načeloma ne verjamem, temveč poskušam
vsako stvar, vsako trditev preveriti. Začel sem raziskovati na interdisciplinarni
podlagi: arheologija, imenoslovje, sociologija, to je
socialna organizacija nekega naroda. Vemo, da južnoslovanska
skupnost, prej ilirska, danes albanska, temelji na rodbinski zadrugi.
To je velika družina, v kateri po več družin živi v skupnem gospodinjstvu
in obdelujejo velik kosa zemlje v skupni lasti. Na čelu
so pradedje, potem sledijo mlajše in še mlajše družine. Takšna socialna
organizacija je dokaj krepka. Pri Slovencih in v Srednji Evropi sledov o rodbinski zadrugi ni. Pri Slovencih je temelj družbene organizacije in skupnosti že od nekdaj vas. Vas tvorijo posamezne družine, mi jim pravimo hiše in
vsaka ima v lasti določen kos zemlje. Skupni so bili gozdovi in pašniki,
obdelovalna zemlja ne. Torej, prav tukaj vidimo razlike v
družbeni organizaciji med slovensko tradicijo in med južnimi Slovani.
Ker pač ne verjamem v "slovanstvo", to je, da je nekoč obstajal
nek narod Slovanov za Karpati, iz katerega naj bi izhajali vsi
slovanski narodi.
Bilo bi nekaj podobnega, če bi rekli, da je vsa špansko govoreča
Južna Amerika izhaja iz nekega pranaroda Špancev. In podobno.
To, da jezik ni edino merilo za status nekega naroda, nam je
danes razumljivo. Razen v primeru "Slovanov". So tudi narodi, ki
tudi potem, ko spremenijo svoj jezik, ohranijo staro družbeno organizacijo.
To velja za Avstrijce, ki so po izvoru Karantanci. Mene
so na to opozorili nekateri prav v Avstriji, ki so bili naklonjeni
Sloveniji, potem ko sem jih imel tudi jaz za Nemce: "Kaj, sicer res
govorimo nemško, vendar smo Karantanci," mi navrže nek profesor
iz Celovca.
Vsi smo mislili, da je na Koroškem prišlo do velike naselitve iz
Bavarske. In tudi sami avstronemški nacionalisti so tako trdili. V
resnici so le nemško govoreči Karantanci. Nemški jezik se je širil
spontano, germanizacija se je začela šele z 19. stol. Od tedaj smo
začeli izgubljati Koroško.
S takšnim interdisciplinarnim pristopom dobimo drugačno
sliko o zgodovinskem in vsakdanjem dogajanju. Večina naše javnosti
pa gleda na to še vedno z jezikovnega stališča. Naj navedem
primer. Nemški slavist Vasmer izda leta 1940 v nemščini knjigo
Imena v Grčiji. Vendar ne ve, da imenoslovje temelji na topografiji.
Tako naleti na domnevno slovanska imena celo na Peloponezu in
jih pripiše naselitvi Slovanov. Še danes najdete to v naših knjigah,
da so takrat prihajali Slovani na Balkan in da so prišli "celo na
Peloponez". Kakih arheoloških ali pismenih dokazov o tem ni.
Tam je samo nekaj "slovanskih" imen.
Kaj pa menite o dejstvu, da ima grščina veliko besed, ki so skupne s
slovenščino?
To gre pripisati dejstvu, da so Pelazgi, praprebivalci Grčije, bili
v jezikovnem smislu "naši predniki". Srečamo pa toliko slovenskih
imen po Švici in Tirolskem in še drugod. Sedaj sem na internetu
(Julijske Alpe in njihova imena www.carantha.net) prikazal
serijo takšnih imen. Imena je moralo zapustiti neko ljudstvo, ki je
govorilo tudi takšen jezik, saj jih je občutno preveč, da bi lahko
rekli, da gre za nekaj sporadičnega, naključnega. Imena so ostala.
Ljudstvo je sicer prevzelo postopoma nemščino ali italijanščino,
ostala pa je etnologija: njegove navade, melodika, pesmi. Potemtakem
lahko interdisciplinarni pristop še ugotovi identiteto nekega
naroda tudi potem, ko je ta že izgubil svoj jezik, zakaj narod
s svojo kulturo in identiteto živi naprej. In ta narod niso Kelti,
temveč naši skupni predniki Veneti, Vendi. Ti so naselniki Srednje
Evrope, ki jo je po letu 1200 pr. n. št. preplavil naselitveni
tok iz Lužiške kulture, kjer je bilo njeno središče in kjer so bila
tudi žarna grobišča. Vendar pa prostor, ki so ga zasedli, ni bil prazen.
Veneti so pripojili prejšnje prebivalstvo. S kulturnega vidika
se zdi, da je bil jezik starih prebivalcev venetskemu zelo podoben.
Zakaj korenina našega alpsko slovanskega jezika sega daleč nazaj,
vse do nekega prajezika.
Sam zastopam podobno stališče kot Prešern v zadnji kitici pesmi
Nove pisarije, da je bila slovenščina jezik pred babilonsko zmešnjavo
jezikov.
No ja, seveda. Prešeren je bil genij. Vendar pa to ni bila stvar
študija, temveč intuicije.
Prešern se je najbrž opiral tudi na ustno in pismeno izročilo. Že
Valvasor je v svoji Vojvodini Kranjski v prvem poglavju, ki ni bilo nikoli
prevedeno v slovenščino, poročal o zgodovini Kranjcev od vesoljnega
potopa naprej.
Janko Moder je skoraj že prevedel Valvasorja, a so mu prevod
uničili. In tukaj, bi rekel, naletimo v podtalju na staro jugoslovansko tajno službo, ki je že od prve vojne dalje uničevala slovenstvo. Naša ljubljanska izobraženska elita so bili sicer krasni
ljudje, čudovito zavedni. Kot so še v Argentini. Toda okolje je bilo
prepojeno z jugoslovanskim prostozidarstvom, ki je imel center v
Beogradu. Brez prostozidarstva v tedanji banovini ni bilo mogoče
zavzeti visokih javnih služb in ne priti na univerzo. Pri sosedih na
Koroškem je prostozidarstvo po drugi vojni povsem prevladalo.
Vesel sem bil, ko sem v Dvoršakovi knjigi prebral, da so v Celovcu
kar štiri prostozidarske lože in da so bili vsi povojni koroški deželni
glavarji njihovi člani.
Kot ne verjamem uradnim zgodovinskim knjigam, ne verjamem tudi
nobenemu obstoječemu etimološkemu slovarju. Pravilnega ni napisal
še nihče. Prvi slovenski etimološki slovar je sicer napisal Bezlaj v prvi
polovici minulega stoletja. Vse skupaj je za v smeti. Kaj menite vi?
Ne, ne tako. France Bezlaj je bil izreden jezikoslovec. Njegov etimološki
slovar je, kolikor jih primerjam z onimi pri drugih narodih,
zelo dober. Toda takšen slovar je treba uporabljati z določenim
pridržkom. Na primer, Bezlaj je mislil, da je jezikoslovje isto kot
imenoslovje in je imena razlagal z jezikoslovno metodo. Podobno
kot Vasmer si ni predstavljal, da imena temelijo na topografiji. Tako
je prilo do nekaj napak. Ime Vipolže na obrobju Brd, je razlagal
po rusko, od vypolzovskije žiteli (svobodnjaki), glej Eseji 1967, 104.
Kraja očitno nikoli ni videl. Vipolže imajo predpono vy (zhodno
slovansko: iz) in osnovo polje, zmehčano v polže. Torej kraj, ki se
dviga iz ravnihne, iz polja. Na Tolminskem (Zalaz) se je še ohranila
predpona vy, vendar z betatizmom b', kar pa ni več ohranjeno.
Vi ste prvi razgrnili tančico skrivnostnosti, ki je zakrivala Etruščane,
da o Venetih, ki so bili še manj znani niti ne govorimo. Kako razlikujete
Etruščane in Venete?
Ne, o Etruščanih kot "Slovanih" je prvi pisal Anton Berlot (†).
On in Kolega Rebec sta izdala o tem tudi knjigo. Razrešitve napisov
v venetici se je na slovanski osnovi lotil Matej Bor. Jaz sam
sem odkril Venete, ne kot prebivalce današnje Benečije (Veneto),
temveč kot nosilce kulture žarnih grobišč. Žarnodobne selitve so
zajele tudi Apeninski polotok. V srednji Italiji so se izoblikovali
potem Etruščani, v severni Veneti v ožjem pomenu. Jezik obeh
ljudstev je bil venetski, pri Etruščanih pa je bila kultura dokaj
drugačna. Kultura Villanova (Bologna) je bil sprva venetska, kasneje
jo je nekako prežela etruščanska.
Vemo, da je bil Oglej prvi teološki sedež krščanstva kar nekaj stoletij
in prvi kristjani, ki so bili tudi prvi svetniki, so bivali na našem
ozemlju. In to so bili v resnici slovenski svetniki, ki pa jih naša cerkev
ne priznava. In ne samo to: več naših prednikov je bilo pomembnih
zgodnjih krščanskih teologov. Maksimilijan Celjski, Viktorin Ptujski,
Hieronimus, ki je prevedel iz hebrejščine, sestavil in uredil Vulgato
(latinsko biblijo). Herman Carinthiacus je prvi prevajal v latinščino iz
arabščine. O veliki vlogi naših staroselcev v prvem krščanstvu govori
g. Stiplovšek v prejšnji številki Misterijev.
Slomšek je vse to zanesljivo vedel. Zato je tudi imenoval njegov
učni zavod Kolegij sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, tako da bi se
spomin nanju nikoli ne izgubil. Jaz sam sem se temu vprašanju le
deloma posvetil. V knjigi Slovenski svetniki iz leta 2000 sem predstavil
danes skoraj pozabljenega karantanskega svetnika Domicijana,
ki je bil karantanski vojvoda v času Karla Velikega. Poleg drugih,
zlasti sv. Modesta, ki bil apostol Karantancev, in je nedvomno
slovenski svetnik, kljub svojemu irskemu poreklu. Naš prvi karantanski
svetnik pa je sv. Domicijan. Žal je njegov spomin v zadnjih
dvesto letih zatonil v pozabo, kar pa se je dogajalo tudi že poprej.
V luči vašega odkritja o povezanosti besed Vindija in Indija smo se
Slovenci lahko prvič zavedli svojih pravih korenin. Venete ste odkrili
tudi v Indiji, vse skupaj pa ste povezali z nosilci žarne kulture, ki je
uvedla žarni pokop. Zdaj šele razumem, zakaj se vselej, ko pridem v
Indijo, počutim, kot bi se vrnil domov.
V arheoloških spisih navajajo, da so nosilci žarne kulture, o katerih
zdaj vemo, da so to bili Veneti in naši predniki, prišli do Perzije. Vprašal sem se: Zakaj samo do Perzije? Mehiški arhelog Pere Bosch) - Gimpera opisuje v svoji knjigi Les Indo-Européens
(Pariz 1961 takratne arijske selitve. Na strani 223 našel tudi poglavje
o selitvah v 12. stol. pr. n. št.. To je bil tisti čas, ko je padla
Troja, za katero se zdi, da je bila venetska. Vsekakor pa so ji med
grškim obleganjem prišli na pomoč tudi Veneti iz Paflagonije. Po
padcu Troje so nekateri Veneti odšli na sever, v Evropo. Drugi pa
naokoli pa Mali Aziji in nato čez severno Asirijo. V zapisih Asircev
so navedeni kot "muški", kar je skoraj slovensko. Na vzhodu Perzije,
v poznejši pokrajini Ekbatana, so ustanovili svojo kneževino.
Omenjeni arheolog ji navede z imenom Hindous (Hindi).
Venete so Grki nazival Henetoi, Rimljani pa Veneti. V nazivu se
torej H in V menjavata. Torej so se Hindi imenovali tudi Vindi. In
to ime res najdemo tudi v Indiji, poleg Hindustana. Iz Vindia ali
mogoče tudi Hindia je po izpadu prve črke nastala Indija. Prvotni
vdor v Indijo pa pripada Arijcem in je potekal okoli 1800 or. n, št.
Nedolgo tega sem v neki knjigi o indijski kulturi, ki navaja, kako
so živeli Arijci, ko so prebivali samo ob reki Ind, prebral, da so
bili sprva živinorejci, ki so postali poljedelci, in so imeli arijsko
ureditev malih kraljičev. Okrog leta tisoč pr. n. št. so v to arijsko
skupnost prišli Veneti in z njimi pride do velikega pretresa, četudi
vojne med enimi in drugimi ni bilo. Zato sem sklepal, da so Veneti,
ki so se takrat priselili, govorili isti jezik kot Arijci.
Sprožili so silno duhovno in tvarno kulturo. Po letu tisoč pr. n.
št. nastanejo sveti starovedski spisi, ki bi morali biti posledica
prihodov Venetov. Najstarejša je Rigveda. In vsebuje slavospeve božanstvom.
Ponavljali so jih na pamet več sto let. V teh slavospevih
se pojavljajo božanstva: Agni, Surja, Rudra. Agni je ogenj, Surja je
sonce, Rudra pa bi naj ostal od starejših prebivalcev.
Z Vedami nastane obdobje brahmanov. Razvije neverjetno filozofijo,
pesništvo, matematiko, kar si danes komaj predstavljamo.
Vse to ni prišlo od Arijcev, temveč iz kulture Venetov.
Vprašal sem se, nadalje, le kaj je Venete gnalo naokrog? Tudi
arheologi sodijo, da jih ni gnala želja po osvajanju, temveč da so
bili nosilci neke vere, kulture. Zdi se, da so naenkrat začutili poslanstvo
o odrešitvi duše. Le-to se je v Indiji do dandanes ohranilo
kot nauk, ki uči, da v prvi vrsti niso pomembna božanstva, temveč
je pomembna rešitev duše. Življenje človeka imenujejo karman, ko
se prerodiš v novo življenje, moraš izboljšati svoj karman, in tako
naprej, vse do zveličanja. Ta pot je očiščenja je podobna temu,
kar so naše vice.
Veneti so bili skupaj z Arijci kmalu nared, da so se iz doline
Inda podali na osvajalni pohod in na jugu prišli do gorovja, ki je
po njih dobilo ime, Vindhya parvata (angl. Windian Hills). To ime
se je ohranilo do danes. Najpomembnejši tok njihove selitve pa je
šel preko Delhija, kjer je bila velika bitka z vzhodnim ljudstvom, v
dolino Gangesa. Po zmagi v bitki se je rodil Hindustan, mogoče
še bolj izvirno Vindustan.
Brahmanstvo je uvedlo kaste, ki so preživele do danes. Sledil je
budizem. Vendar so se tudi v tem času ohranili brahmani in potrpežljivo
čakali, da bodo spet prevzeli oblast. Čakali so in se pripravljali,
da je budizem duhovno propadel in se potem, kot pravi
Prešern: 'z uma svetlim mečem', znova polastili oblasti. Prišlo je s
tem obdobje hinduizma.
Kakšni so vaši sedanji delovni pisateljski načrti?
Pred nedavnim je izšla moja nova knjiga Zlati cvet, o slovenskem
karantanskem bajeslovju. V njej predstavljam naše najstarejše
ljudsko izročilo. Zdaj pripravljam knjigo o naših poganskih
bogovih. Nanje naletimo že pri naših prednikih Noričanih, kjer
so zabeležena, med drugim tudi obpotna božanstva, čuvarji poti,
po latinsko Quadrubie, ki so se nahajala stali na križiščih. Mogoče
je bil naziv takšnega varuha poti Trojan?
Ob koncu najinega pogovora se vam moram v imenu vseh Slovencev
zahvaliti za vsa vaša velika odkritja in prispevke in vam zaželeti še
veliko delovnih uspehov!
Toliko stvari odkrijem, ki jih pač moram objaviti, zato da lahko
našim ljudem pripomorem k duhovnemu dvigu. Hočem, da je moj
namen plemenit. Zato ženem te stvari naprej v želji, da mi Bog
pomaga, zato da prestanem tudi razne bolezenske nadloge.
POGOVOR Z ANDREJEM ŠIŠKOM
Leta 1841 je v Bolgariji izšla knjiga ruskega zgodovinarja Jurija Venelina
z nadvse zanimivim naslovom: Starodavni in današnji Slovenci, ki je polna
zgodovinskih dejstev, ki jih sami Slovenci ne poznamo, a zadevajo naše
prednike, torej nas same. Društvo Zveza Domoljubnih Društev Hervardi, ki si že dolga leta prizadeva predstaviti zamolčani del slovenske zgodovine, je to obsežno in izčrpno knjigo dala prevesti v slovenščino in bo izšla ta mesec. O pomembnih sporočilih te knjige, ki bo nedvomno razburkala javnost, smo se
pogovorili z njenim glavnim urednikom in dušo projekta "Venelin" Andrejem
Šiškom, ki je tudi predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi.
Kratek življenjepis
Mariborčan, rojen v Kopru, kamor sta se starša, oba Štajerca, preselila.
Še kot novorojenček je z nenehnim jokom dosegel vrnitev družine v Maribor, kjer se počuti najbolje. V otroštvu je pozimi 1979 s svojo krvjo zaznamoval GEOSS - geometrično središče Slovenije, še preden so sploh izmerili njegove koordinate. Bil je soustanovitelj in član vodstva ilegalne Fronte za samostojno Slovenijo (FSS) med leti 1988 in 1991 ter soustanovitelj in drugi predsednik Gibanja za odcepitev Slovenije - SAMO.
Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo je bil poveljnik specialnega voda TO, najučinkovitejše slovenske enote, ki je sodelovala v osvoboditvi Šentilja in okolice. Danes je predsednik Zveze Domoljubnih Društev Hervardi, civilno-družbene organizacije, ki se ukvarja s slovenskimi domoljubnimi izročili.
Kdaj ste prvič podvomili v uradno zgodovino in zakaj?
Ko sem obiskoval srednjo šolo (1983-1987), sem prebral nekaj
izvodov revije Glas Korotana. V njih so objavili članke z naslovi
Knežji kamen, Lipa, slovensko drevo življenja, Prvi slovenski grb
Črni panter, Vojvodski prestol in Veneti, naši davni predniki.
Spoznal sem, da nas v šoli o tem niso ničesar učili, kar se mi je
zdelo čudno in pravzaprav že nekoliko sumljivo. Zato me je ta tematika
začela še bolj zanimati. Bolj ko sem se vanjo poglabljal,
bolj je rasel moj dvom v uradno zgodovino, saj je vse več vprašanj
ostajalo brez zadovoljivih odgovorov.
Katera so bila vaša prva odkritja?
Težko bi govoril o kakšnih prvih odkritjih. Spomnim se, da prvič
nisem ravno ne vem kako dobro razumel vsebine dela Veneti,
naši davni predniki. Prebral sem ga menda tri ali štirikrat. Potem
sem začel prebirati "strokovna" dela t.i. uradne zgodovine, primerjati
obe teoriji in ugotavljati, za kaj pravzaprav gre.
Komu ste jih zaupali?
Najprej sem se o vprašanjih, ki so se mi porajala, o pomislekih
in dvomih pogovarjal s svojimi vrstniki, prijatelji in sošolci.
Kdo so bili vaši mentorji, učitelji, zgledi in meceni (če ste jih imeli)?
O mentorjih in mecenih ne morem govoriti, ker jih ni bilo.
Vsekakor pa je kot posredni učitelj in zgled name najbolj vplival
Joško Šavli.
Kdaj in kje ste svoje poglede prvič predstavili v javnosti? Kdo je bil
urednik, ki vas je objavil? Kakšen je bil odziv na vaše članke, knjige?
Prvič sem svoje poglede predstavil javnosti, ko sem dopolnil
dvajset let. Takrat, leta 1989, smo skupaj s sodelavci v ilegalni
Fronti za samostojno Slovenijo izdali knjižico Slovenska država.
Ker je bila organizacija takrat tajna, v njej niso bila zapisana prava
imena avtorjev.
Prvi, ki je pisal o nas, je bil študentski časopis Katedra, kmalu
zatem pa vsi takratni slovenski časniki - Večer, Delo, Dnevnik, Nedeljski
dnevnik in Mladina. Odzivi so bili z nekaj izjemami izrazito
negativni. Ker je bil v knjižici Slovenska država objavljen tudi program
Fronte za samostojno Slovenijo (FSS), za povsem neodvisno slovensko
državo, seveda, so nas mediji naslikali kot nekakšne zmedence,
skrajneže, odpadnike in družbene sovražnike, skratka, negativce.
V tistih časih ste bili v svojih pogledih povsem osamljeni, mar ne?
Tega niti ne bi rekel. Mislim, da so takrat mnenja, podobna
našemu, sočasno pričela precej pridobivati na teži, je pa res, da je
to povzročilo organiziran odgovor in odpor plačane režimske zgodovine,
ki je s pozicij večvrednosti ob medijski podpori smešila
ter blatila drugačne poglede in ideje.
Katero, menite, je vaše najpomembnejše odkritje?
Lahko rečem, da se mi zdi najpomembnejše odkritje to, da je
pravzaprav vse že zdavnaj bilo zapisano in znano. O staroselski
teoriji, ali venetski, če hočete, je pisal že Adam Bohorič, za njim
pa še cela vrsta piscev. Kasneje so nam vse to skrili, predrugačili
in zabrisali, ponaredili ali označili za zastarelo. V nobenem primeru
v zvezi s tem ni mogoče govoriti o nobeni znanosti, temveč
zgolj o politično motiviranih dejanjih. Da so številni uradni zgodovinarji
na račun denarja in lepšega življenja zanemarili resnico,
pa je naravnost strašljivo. Zaradi takšnega svojega ravnanja, svojega
ega, so katastrofalno vplivali na cele generacije Slovencev.
Kakšni so vaši pogledi na venetologijo, če to besedo vzamemo kot
krovno poimenovanje za vse alternativne zgodovinske poglede, ki se ne
skladajo z zgodovinsko uradno dogmo? Katere venetologe bi izpostavili?
Mislim, da bi bilo ustreznejše poimenovanje Slovenska staroselska
teorija in ne venetska teorija ali venetologija. Sami sebe
smo namreč vselej imenovali Slovenci, medtem ko so nas Veneti
imenovali "drugi". Mnenja sem tudi, da so Veneti samo del slovenskega
ljudstva, pravzaprav eno izmed slovenskih plemen, ki so
ga tujci, predvsem Rimljani, potem prenesli še na druga slovenska
plemena in celo širše. Da ne bi bil napačno razumljen, govorim
izključno o slovenskih plemenih in ne o nekih Slovanih, katerih
ni bilo vse do 19. stoletja. To je umetno ustvarjen pojem, konstrukt.
Njegov pojav je vsem ostalim t.i. slovanskim narodom prinesel
neko novo kvaliteto v njihovi zgodovini, le nam Slovencem
in Slovakom, ki smo tem "Slovanom" dali ime, je spodrezal starodavne
korenine. Zato je bistvenega pomena, da se tega zavemo,
"se vrnemo" na začetek 19. stoletja in od tam naprej pravilno, na
podlagi dejstev in resnice, nadaljujemo s svojo zgodovino. Slovensko
staroselsko teorijo namreč potrjujejo multidisciplinarne
raziskave, medtem ko zakarpatske slovanske ne potrjuje nič! Ključnega
pomena pri tem so razen pravilnega tolmačenja ohranjenih
primarnih zgodovinskih virov še zlasti filologija, toponomastika,
etnologija in arheologija, katere se medsebojno ujemajo ter
podpirajo druga drugo, oziroma ustvarjajo skladno, smiselno celoto.
Če odgovorim na preprost način: Slovenci danes živimo samo
še približno v sredini svojega nekdanjega naselitvenega ozemlja.
To ozemlje se je nekoč (okrog začetka našega štetja) razprostiralo
na zahodu od Švice, na vzhodu pa do Ukrajine. Na severu
je segalo v današnjo Nemčijo, na jugu pa v Grčijo. Lahko rečemo
tudi, da je šlo za porečje reke Donave od izvira do izliva. Na celotnem
omenjenem ozemlju še danes najdemo slovenske toponime,
oronime in hidronime, še zmeraj lahko opazimo starodavne
vplive slovenskega jezika, ki je izjemno blizu sanskrtu, ostanke nekoč
sorodne kulture, bajke, mite, legende, celo staro slovensko
drevo življenja lipo prav v tem smislu, ipd. Vsega tega slovanska
zakarpatska teorija nikdar ne bo mogla zadovoljivo pojasniti.
Mislim, da ni treba nikogar posebej izpostavljati, pač pa je
nujno treba izpostaviti vse skupaj. Pravo sliko nam da šele skupek
vseh Slovencev in tujih piscev, katerih sploh ni malo. Če vseeno
hočete imena, moramo obvezno začeti pri Slovencih iz 16. stoletja
ter omeniti Adama Bohoriča, Žigo Herbersteina in Antona
Vramca, potem nadaljevati s škofom zagrebške slovenske cerkve
Petrom Petretičem, Janezom Vajkardom Valvasorjem, Žigo Popovičem,
Valentinom Vodnikom, Jernejem Kopitarjem, Martinom
Kremplom, Davorinom Trstenjakom, Davorinom Martinom Žunkovičem,
Matejem Borom, Joškom Šavlijem, Ivanom Tomažičem,
Lucijanom Vugo, Leopoldom Vrbovškom, ki jim sledi še ogromno
drugih, mlajših. Tako ali tako pa niti med že pokojnimi niti med
še živečimi ni mogoče naštetih vseh. Ko bodo ti imeli na voljo za
svoje delo vsaj deset odstotkov sredstev, ki jih imajo "uradni zgodovinarji",
se bodo slednji lahko za vselej poslovili in ne bodo
mogli več zavajati slovenske laične javnosti ter dobesedno uničevalno
vplivati na slovenski narod. Obstaja pa še druga možnost,
da se vsaj del uradnih zgodovinarjev, pri čemer stavim na tiste
mlajše, vedoželjne, osvobodi spon svojih učiteljev, se ozre po
znanstvenikih v tujini, če se že po slovenskih "venetologih" noče,
in spozna, da sta si npr. v znanosti zelo močno zastopana ruska
teorija o pradomovini Slovenov na naši strani Donave ter zakarpatska
slovanska teorija med seboj nevzdržno nasprotni. V tujini
namreč tudi številni zgodovinarji z doktorskimi naslovi zavračajo
zakarpatsko teorijo, staroselsko, venetsko ali teorijo kontinuitete
pa razumejo kot edino sprejemljivo.
Kdo je avtor te za Slovence tako presenetljive knjige, ki jo je vaše
društvo prevedlo in je zdaj že v tisku?
Jurij Venelin je rojen leta 1802 v Veliki Tibavi v Karpatih kot
Georgij Hutza. Ko je emigriral v Rusijo, si je nadel to ime in priimek.
Njegov oče je bil pravoslavni višji duhovnik in tudi sam je
sprva nameraval postati pop, nato pa je ugotovil, da to ni zanj. Je
pa med teološkim študijem spoznal latinščino in grščino, tako da
je obvladal kopico jezikov poleg vseh različnih t.i. slovanskih. To
mu je potem pri analizi in uporabi raznih virov zelo koristilo. Ko
je emigriral, je prek Trsta odpotoval po morju do Moskve in tam
se je zaposlil pri velikem ruskem slavistu in pedagogu Ivanu Semjonoviču,
avtorju prve ruske zgodovine Karpatov. Takrat je Venelin
odkril, da ga zgodovina zelo veseli in je opustil medicino, ki jo
je tudi doštudiral. Postal je član carske akademije zgodovinskih
ved in precej delal v Lvovu, kjer je zbiral zgodovinske podatke
starih piscev: Kasiodorija, Nepota, Kvinija, Tacita, Iordannesa,
Strabona in drugih, ki so tvorili poseben korpus Germanicorum
ter korpus Historia Byzantia, ki sta dva zelo različna in zanimiva
vira, v katerih so zbrani številni drugi viri.
Nato so ga Rusi poslali v Bolgarijo, da tam poišče vse, kar se je
nanašalo na Ruse oziroma na Slovane. Tisto obdobje je začetek
panslovanskega gibanja. Pomembno pa je, da je bila ta njegova
naloga politično motivirana.
Bolgarija je bila takrat pod Turki. Carski dvor ga je plačal in
svoje delo je zelo dobro opravil. Nato se je vrnil v Rusijo. Toda v
Bolgariji je naletel na Slovence in vire o Slovencih.
Ugotovil je, da so se Bolgari, ki jih on imenuje Volgare oziroma
prebivalce, ki izvirajo iz območja ob reki Volgi, (betatizem Bolgari
Volgari), preselili na področje današnje Bolgarije, kjer so ob prihodu
naleteli na staroselce, ki so bili Slovenci. Zato so kasnejši
Bolgari sinteza staroselcev Slovencev in prebivalcev s področja
reke Volge, ki jih Venelin poenostavljeno imenuje Rusi, kar pa je
vprašljivo, saj so tam živela tudi številna druga neruska ljudstva.
Venelin tudi za Hune trdi, da so Rusi, a je to treba pravilno razumeti.
Pomembno je, da je Venelin v današnji Bolgariji naletel na podatke
o Slovencih, ne o Slovanih. Venelin se ima sicer za slovanfila
in vidi jezikovno sorodnost med današnjimi slovanskimi narodi,
vendar pa jih ne vidi na isti način. Vsekakor jih ne vidi tako,
kot jih opredeljuje današnji pojem slovanstva. Slovenci so za Venelina
avtohton in samobiten narod, ki je nekaj drugega, kot so
npr. Čehi, Rusi, Bolgari ali Poljaki.
Kako torej Venelin razlaga Slovence in njihovo zgodovino?
V šoli so nam govorili, da smo Slovani in da smo celo prišli izza
karpatskih močvirij, zato je potreben miselni preskok, da lahko
njegovo teorijo razumemo. Zelo pomembno je to, da so Rusi
ohranili v svojem izročilu vedenje, da so prišli v današnje kraje
pred davnim časom z Zahoda. Pri njih je torej prisotna prav
obratna teorija o izvoru kot pri nas. Venelin govori o Slovencih
ločeno od vseh ostalih današnjih slovanskih narodov. Med slovenska
plemena šteje Rete, ki so ostanki Etruščanov (od Vzhodne
Švice do Koroške), Noričane, Venete, Istre, Panonce in Dalmatince.
Zanj so vsa ta slovenska plemena avtohtona na ozemlju srednje
Evrope. Tukaj smo živeli že davno pred Kristusovim rojstvom,
podjarmili pa so nas Rimljani. Del Slovencev, ki se ni sprijaznil
z rimsko nadvlado, je prečkal reko Donavo in se umaknil
vzhodno od nje. Kasneje so se iz teh Slovencev izoblikovali današnji
Slovaki. Po propadu Rimskega cesarstva se na velikem delu
srednje Evrope ali starodavne Slovenije, kot jo imenuje Venelin, v
virih spet pojavi staro prebivalstvo, tokrat imenovano s svojim
imenom Sloveni ali Slovenci v obliki zapisov Sclaveni in Sclabenoj.
Teorija panslovanstva nam je zakrila prava dejstva o našem poreklu
in o času v katerem smo že živeli v današnjih krajih. Če bi
Slovenci bili res neki Slovani, bi to ime poznali in bi imelo v našem
jeziku zgodovinske korenine. Toda prvič se je v Sloveniji oziroma
med Slovenci uporabil izraz Slovani šele leta 1813 v knjigi
Janeza Nepomuka Primica Slovensko nemška branja. In tudi Primic
piše Slovenci ali Slovani, kar pomeni, da oba pojma enači. Ta izraz
je prišel k nam iz Češke. Na Češkem se Slovan pravilno izgovori
Sloven, kar pa je spet naše izvirno narodno ime. Slovenci smo
namreč ostanek starodavnih Slovenov.
Herberstein v 16. stol. piše, ko govori o narodih, ki jih danes imenujemo
slovanski: "Vsi so Slovenci, govorijo pa različna narečja."
Enako piše Adam Bohorič, saj sta živela istočasno. Vendar pa
njegovo pisanje potem napačno prevedejo. "Slav" prevedejo kot
Slovan namesto kot Slovenec. Lahko pa na podlagi pisanj Trubarja,
Krelja, Dalmatina in ostalih njihovih sodobnikov uvidimo, da
nihče med njimi ne pozna izraza ali imena Slovan. Slovenec pa je
povsod navzoč, in to se nadaljuje tudi v 17. ter 18. stoletju. Tudi
Ožbalt Gutsman ime "Slav" v svojem Nemško - slovenskem slovarju
prevede kot Slovenec. Valentin Vodnik konec 18. stoletja piše
enako kot Bohorič. Pozna samo Slovence. Za njega so tudi Čehi
Slovenci, le da jih za razliko od nas imenuje "unanji", torej zunanji
Slovenci. Matevž Ravnikar pa govori o "ptujih Slovencih",
ali tujih Slovencih torej. Mi smo za slovenske pisce v začetku 19.
stoletja pravi, domači Slovenci, oni, ki jih danes poznamo kot
Slovane, pa so tuji. A zakaj imajo vse druge za Slovence? Ker se je
z njimi lahko razumelo, če se je govorilo po slovensko. Žiga Herberstein
je jasno zapisal, da se je lahko v Rusiji sporazumel v slovenskem
jeziku. Poleg tega je bil slovenski jezik tisti jezik, ki je na
Vzhod prinesel pismenost, zagotovo vsaj od svetih bratov Cirila in
Metoda, najbrž pa že prej.
Slovenci smo bili prvi krščeni in smo nato pomagali pokristjanjevati
tudi druge slovanske narode.
Mi jih zagotovo nismo pomagali pokristjanjevati, vsekakor pa
je imel pomembno vlogo v pokristjanjevanju slovenski jezik. Ko je
bila slovenščina pregnana iz krščanskega bogoslužja Panonije,
Moravske in Karantanije, se je več kot dvesto učencev svetega
Metoda umaknilo na jug in na vzhod, v Bolgarijo, Makedonijo,
Srbijo, Dalmacijo pa tudi v današnji državi Ukrajino in Rusijo. Tja
so odnesli veliko starih slovenskih rokopisov. Te so nato znova in
znova prepisovali, prav prepisovalci, ki jih niso zmeraj povsem razumeli,
pa so vanje vnašali tudi svoje neslovenske besede. Tako je
nastal npr. tudi t.i. Ostromirov evangelij ter razni drugi kodeksi. V
starih virih tudi Rusi imenujejo jezike, v katerih so pisani, ti stari
kodeksi slovenski jezik, šele kasneje so ga preimenovali v slovanski
jezik ali v t.i. starocerkvenoslovanščino. Vedeti moramo, da
tudi pri njih pojem Slovan oziroma Slavjan, kot pravijo Rusi, nima
dolge tradicije.
Hočete reči, da tudi Rusi prej niso poznali imena Slovan oziroma
Slavjan?
Seveda ne. V najstarejši ruski kroniki, v t.i. Nestorjevi kroniki,
je govora zgolj o Slovenih in o slovenskem jeziku, ne pa o Slovanih,
Slavjanih, Slavenih oziroma čem podobnem. Zavedati se je
treba, da je vsem t. i. slovanskim narodom ustrezalo "novokomponirano" ime Slovani, ker so s tem pridobili neko novo kvaliteto
v svoji zgodovini. Lahko so si poljubno lastili stare zgodovinske
vire, ki govorijo o nas, Sclavenih - Slovenih oziroma Slovencih.
Neizpodbitno dejstvo je, da smo mi svoje narodno ime prenesli
na ostale t.i. Slovane, ampak dokončno šele v začetku 19. stol. To
je delo Čeha Dobrowskega, t. i. očeta Slovanov, ki je naredil tudi
prvo "znanstveno" klasifikacijo Slovanov. V njej je načrtno "pozabil"
prav nas Slovence. In pa seveda tudi Slovake. Oboji naj ne bi
bili samostojen narod. Po Dobrowskem naj bi Slovenci sodili pod
Hrvate, Slovaki pa pod Čehe.
To je bil že avstroogrski izdajalec, podobno kot Miklošič.
A je Miklošičeva teorija v tem smislu skoraj enaka kot Venelinova.
Tudi on podobno razlikuje naše prednike. Miklošič govori o
petih slovenskih plemenih: o beneškem/venetskem plemenu, o karantanskem plemenu, o panonskem plemenu, o dakijskem plemenu in bolgarskem plemenu Slovencev. Slednje Miklošičevo poimenovanje najjužnejšega slovenskega plemena je po mojem mnenju neustrezno, saj starih Slovencev,
ki so prebivali na ozemlju današnje Bolgarije, ni smiselno
imenovati po Bolgarih ali Volgarih, ki so se med staroselce Slovence
priselili in jim sčasoma zavladali. Najbrž bi bilo smiselneje,
če bi Miklošič pleme tamkajšnjih Slovencev imenoval mezijski Slovenci,
tudi zato, ker so ti prebivali tako v današnji Bolgariji kot tudi v današnji Srbiji.
Vrnimo se ponovno k Venelinu. Kaj se vam zdi v zvezi s Slovenci pri
tem ruskem znanstveniku najpomembnejše?
Najbolj pomembno je, da je Venelinu povsem jasno, da Slovenci
tukaj živimo od nekdaj. Njegova knjiga se predvsem nanaša na
zgodovinsko obdobje, ki ga doslej ni prikazal noben slovenski
zgodovinar, če pa ga je, ga je obravnaval kot del zgodovine ozemlja,
na katerem takrat Slovencev sploh naj še ne bi bilo. Venelin
začne to svojo zgodovino Slovencev pred letom "nič", glavnina
njegovega pisanja pa se navezuje na čas med letom 50 pr. n. št. in
8. stoletjem.
Pomembni so njegovi opisi treh rimsko-slovenskih vojn. Te vojne so
bile zaključna faza osvajanja starodavne Slovenije. Že naslov njegove
knjige, ki govori o starodavnih Slovencih in sodobnih Slovencih,
povsem nasprotuje naši "uradni" zgodovini, ki uči, da smo
se Slovenci kot narod izoblikovali šele leta 1848. Vse skupaj je
povsem absurdno in tragično. Venelin, ki je umrl že leta 1839, je
torej, še preden naj bi po uradnih trditvah Slovenci nastali, pisal
ne samo o današnjih Slovencih (tistih iz 19. stoletja), temveč celo
o starodavnih Slovencih pred rojstvom Kristusa. Zato razumem,
da ni v interesu zgodovinarjev SAZU, da bi to knjigo kdaj objavili.
Njihove trditve se ob poznavanju Venelina namreč kažejo v zelo
čudni luči.
Zanimivo je to, da je Venelinova knjiga izšla pod naslovom Zgodovina
Bolgarov II. Ker je avtor umrl in ni bilo sredstev za izdajo
knjige, so potem v Bolgariji poiskali podpornike, ki so se prednaročili
na knjigo in so jo natisnili samo zanje. Če se to ne bi zgodilo,
ne bi mi nikoli dobili te knjige.
Kje pa ste jo dobili?
Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi jo je posredoval Just Rugel,
ki živi v Moskvi in je predsednik društva Slovensko-ruskega
prijateljstva. Je pa to tudi zasluga naših venetologov Jožka Šavlija,
pokojnega Mateja Bora idr., ki so navdušili ruskega profesorja
Pavla Tulajeva, da se je lotil te tematike. Prav po zaslugi Justa Rugla
in profesorja Tulajeva je Venelinova knjiga leta 2004 doživela
prvi ponatis v ruščini v zbirki Ruske starožitnosti. Naša izdaja
bo prvi prevod te Venelinove knjige sploh.
V društvih Hervardi se med drugim ukvarjamo z zamolčano
zgodovino Slovencev in smo na osnovi zgodovinskih virov narisali
svoj zemljevid, ki smo ga imenovali Naselitveno ozemlje Slovencev
leta nič. Ta zemljevid je na internetu videl g. Rugel in nas je zato
poklical. Tudi Venelin je v svoji knjigi objavil zemljevid starodavne
Slovenije, (vedno piše o starodavnih Slovencih in starodavni
Sloveniji, sodobne Slovence samo predstavi na začetku knjige, da
bralcem pojasni, kje živijo) iz 4. stoletja našega štetja in ta se osupljivo
ujema z zemljevidom, ki smo ga leta 2005 neodvisno oziroma
brez poznavanja Venelina izdelali v Društvu Hervardi.
Kaj menite o nastanku imena Slovenci?
Dandanes je za to že nešteto razlag, med katerimi jih ima cela
vrsta zgolj namen ustvariti zmedo in nejasnosti, a najstarejša
ohranjena zapisana razlaga je iz 14. stoletja. Po njej ime Slovenec,
Sloven izvira iz slovenske besede slovo, beseda, sloviti, govoriti.
Gre torej za sorodne prebivalce, ki se med seboj razumejo oziroma
govorijo v razumljivem jeziku. Enako razlago poda tudi Venelin,
ko razlaga ime "rheti". Po njegovem gre za grški prevod slovenske
besede "slovo". Drug avtor, Bodi Meško, je to enako pojasnil s pomočjo
sanskrta. Adam Bohorič pa je uporabi drugo teorijo, ki temelji
na imenu Slavi in izrazih "slava", "slavni", kar prevaja kot
"gloria". Ti dve teoriji si v principu sploh ne nasprotujeta, kvečjemu
se dopolnjujeta. Svoj čas so bili namreč resnično slavni
Etruščani, Reti, Veneti, Noričani ali Karantanci, Panonci in Dalmatinci,
vsi stari Slovenci, torej. Dejstva kažejo na to, da so prebivalci
vseh teh naštetih poimenovanj sodelovali v uporih proti
Rimljanom, se med seboj razumeli in tudi uporabljali skoraj enako,
vsekakor pa podobno oziroma sorodno pisavo. Obe teoriji o
"slovu" in o "slavi" sta nedvomno stari več sto let.
Uradna zgodovina danes trdi, da sta ti dve razlagi zastareli. Ne
vem pa, zakaj bi bili zastareli. Samo zato, ker tako trdi nekdo, ki
ima pred svojim imenom naziv dr.? Naša zgodovinska stroka pogosto
trdi velike neumnosti, argumentov pa sploh ne uporablja.
Kaj nam sporoča Venelin poleg vsega že naštetega?
To, da smo Slovenci imeli neko družbeno strukturo, ki je bila
za tisti čas bistveno drugačna od recimo Rimljanov, ki so potem
zavladali po vsej Evropi. Za razliko od njih smo Slovenci že takrat
poznali pravo izvirno demokracijo ali ljudovlado. Seveda smo zato
postali hudo moteč element. Zaradi tega so proti Slovencem Rimljani
načrtovali vojne in so nas dolgo postopoma zasedali. Vse
od leta 160 pr. n. št. pa do leta 9 n. št., ko se je končala tretja in
zadnja rimsko-slovenska vojna, ki je trajala štiri leta.
Menda je Norijsko kraljestvo po rimski zasedbi imelo drugačen status
kot druge slovenske pokrajine?
Med vojno, ki so jo Rimljani imenovali Bellum Noricum, so Rimljani
pod poveljstvom Tiberija in Druza porazili Rete, z njimi pa
tudi Izarce in Karnune; Karnuni je zelo blizu Karnom ali Krajncem,
Izarci pa so Jezerniki, saj vemo, da izara v slovenskih koroških
narečjih pomeni jezero.
Takrat so se Noričani predali in dosegli sporazum z Rimljani.
Rimljani so na to pristali zgolj zaradi njihovega jekla, saj je noriško
jeklo slovelo kot najboljše na svetu. Žal so Rimljani s tem
noriškim jeklom nato posekali mnoge Slovence v drugih pokrajinah.
Potem ko so svoje dosegli, so tudi Noričanom odvzeli pravice,
ki so jih do tedaj imeli, in tudi Norik je postal rimska provinca
kot pred tem ostale slovenske dežele.
Po rimski zasedbi Slovenije se je začela romanizacija prebivalstva,
ki je postopoma izgubljalo svoje prvotno narodno izročilo. Dokončno
pa smo ga Slovenci izgubili po pokristjanjenju.
Ja, ob pokristjanjenju se je vse skupaj spet ponovilo. Vmes je
Rimsko cesarstvo razpadlo, Slovenci pa smo zaživeli svobodno
življenje v raznih kneževinah ali vojvodinah. V 7. stoletju smo
imeli svoje obsežno kraljestvo, na čelu katerega je bil izbrani slovenski
kralj Samo. Kasneje je to kraljestvo razpadlo na posamezne
dežele, med katerimi je imela najpomembnejšo vlogo Karantanija.
V 8. stoletju pa je prišlo do državljanske vojne. Takrat so bili na
eni strani staroverski Slovenci, na drugi pa na novo pokristjanjeni
Slovenci, ki so se zatekli po pomoč k bavarskemu knezu Tassilu
in so potem kot izdajalci in kolaboranti uničili temelje starodavnega
slovenskega izročila. Menim, da je prav krščanstvo
med Slovence vpeljalo tiste temelje, ki so omogočili kasnejši nemški
fevdalni red, ki je bil v popolnem nasprotju s staroslovensko
ljudovlado oziroma vseljudskim predstavniškim sistemom, kateri
je za voditelje izbiral najsposobnejše, tiste, ki so lahko po mnenju
prebivalstva temu najbolje služili, ne pa vladali. Sveto rimsko (krščansko)
cesarstvo in kasneje t.i. nemško cesarstvo pa je temeljilo
na povsem drugačnih družbenih odnosih in normah.
Slovenci smo Franke sprejeli za vladarje, ker so bili Franki naši
sorodniki?
Venelin je napisal celo poglavje o starih Frankih, ki so po njegovem
bili stari Sloveni, torej bi naj bili res naši sorodniki. Toda
tematika je izredno zahtevna in vprašanje je, ali ima Venelin v
tem povsem prav, vsekakor pa je res, da stari Franki niso bili to,
za kar jih imamo danes. Venelin pravzaprav trdi, da naj bi bili
stari Franki neko drugo pleme in ne Slovenci, pač pa naj bi bili
naši sorodniki in naj bi sodili med slovanska plemena. Zagotovo pa
niso bili ne Francozi in ne Nemci. Koliko razumem Venelina, so bili
kasnejši Franki tisti, katerih potomec je tudi Karel Veliki, pravzaprav
potomci pripadnikov vojaških garnizonov, oziroma je šlo za
vojaško organizirano ljudstvo, ki ni imelo enakih etničnih značilnosti.
Izoblikovali naj bi se iz vojaških slojev različnih etnosov.
V našem ljudskem vraževerju bi najbrž lahko odkrili tudi ostanke
etruščanske miselnosti avgurjev in ospicev.
Venelin govori o etruščanski disciplini, o vedeževanju. To disciplino
so prevzeli potem tudi Rimljani, saj brez ustreznih prerokb
niso nikoli napadli sovražnika. Od Atile do razpada Rimskega
cesarstva je posebno poglavje, v katerem Venelin omenja
zakarpatsko teorijo, ki je sicer ne imenuje, vendar pa napiše, da
so v 7. stoletju v resnici na naše ozemlje prihajala ljudstva z Vzhoda,
z one strani Donave, in to so današnji Bolgari, Srbi in Hrvati.
Tako imenovani južni Slovani, ki pa se nikoli niso tako imenovali.
Oni so prišli na naše ozemlje in ga zasedli ter se spojili s starimi
Slovenci. Če so Avstrijci ponemčeni Slovenci, so pač Srbi, Hrvati
in Bolgari sinteza teh priseljenih Vzhodnjakov in Slovencev, kasneje
pa je na njihovo etnogenezo vplivala še stoletna vladavina
Turkov. Tudi zato se danes bistveno razlikujejo od nas Slovencev.
Tudi če imamo en velik narod, ki se naseli na velikem ozemlju, pride
s časom do lokalnih narečnih sprememb zaradi izoblikovanosti ozemlja,
zaradi drugačne politične zgodovine in vsak novi vladarski narod
tudi pusti svoje sledi v jeziku ljudstva. Na oblikovanje narečij vplivajo
tudi sosednji narodi. Zato ni čudno, če se danes Slovenec in Slovak
komaj še sporazumeta, saj imamo zadnjih 2000 let povsem drugačno
zgodovino.
Venelin današnje Slovence deli na Slovence na tej strani Donave
in Slovence na oni strani Donave ter pravi, da je to posledica
rimsko-slovenskih vojn. Leta 9, ko so se Slovenci vdali rimski
premoči, se je tisti del Slovencev, ki ni hotel živeti pod Rimljani,
preselil na drugo stran Donave in iz njih so potem nastali Slovaki.
Sicer smo v obdobju slovenskega kraljestva med leti 623 in 658
bili ponovno združeni pod kraljem Samom, zatem pa vnovič precej
povezani v obdobju knezov Rastislava, Koclja in Svetopolka v
9. stoletju. Dokončno so nas razdelili Madžari, ki so vdrli v Panonijo
z Vzhoda, in nemški pritisk s severa. Kljub temu pa so tudi
Slovaki v svojem slovenskem jeziku še ohranili domače narodno
ime Slovenka za predstavnice ženskega spola, pa tudi poimenovanje
dežele - na Slovenskem.
V zagrebški Narodni in univerzitetni knjižnici imajo menda knjigo iz
18. stol., delo nekega Hrvata, v kateri našteje 50 imen slovenskih
kraljev. Jo poznate?
To je zanimiva knjiga iz leta 1756, ki ima naslov Razvoj ugodni
naroda slovinskoga. Napisal jo je Andrija Kačić Miošić. Tudi v Sloveniji
imamo novejšo hrvaško izdajo tega dela, ki pa je precej prenarejena,
da ne rečem celo ponarejena. Slovence v tej knjigi Hrvati
preimenujejo kar v Hrvate. Sicer pa ta knjiga ni edina s to tematiko.
Nekaj podobnega piše že Juraj Rattkaj v 17. stoletju. O
teh istih slovenskih kraljih pa piše v začetku 20. stoletja tudi Slovenec
Martin Davorin Žunkovič. Poznam vsa tri omenjena dela,
moram pa reči, da si navedene kralje danes lastijo predvsem Hrvati
in Srbi, medtem ko Slovenci o njih nimamo niti najmanjšega
pojma, čeprav gre dejansko za kraljestvo, v virih imenovano Slovensko
ali "Sclavorum regnum". Vedeti moramo, da so nekdaj izraz
Slovensko kraljestvo v latinščino prevajali tudi kot Regnum Sclavonia,
kar bi pravilno prevedli kot Kraljestvo Slovenija. Pri tem nikakor
ne gre za kakšno Slavonijo ali celo slavonsko mesto, niti za
slovansko kraljestvo. Tudi latinski izraz lingua Sclavonica je vedno
pomenil slovenščino in nikakršne slavonščine ali slovanščine.
Seveda. Slavonija je Slovenija.
Ja, nedvomno. Za to imamo tisoč in en dokaz. O tem govori leta
1578 tudi Anton Vramec, župnik v Varaždinu. V svoji Kroniki
prav posebej loči Slovence in panonsko Slovenijo oziroma, kot jo
sam imenuje, Slovenijeh od Horvatov in Horvateh, kar v njegovi
slovenščini pomeni Hrvaško. Današnja Slavonija v Hrvaški se je še
v 16. in 17. stoletju imenovala Slovenija, v njej pa Hrvati niso
predstavljali pomembnega deleža, pa tudi Srbi ne. Oboji so se v
panonski Sloveniji naselili šele kot begunci pred Turki v 16. in
17. stoletju. Vramec je bil tudi sodobnik slovenskega kmečkega
upora pod vodstvom Gubca. Posebej omenja, da so se uprli kmetje
v Sloveniji, ne pa na Hrvaškem. Razlogi za upor so bili v hudi
lakoti, ki je vladala v deželi, v turškem ropanju, v številnih novih
naseljencih, beguncih in v tem, da plemstvo pred vsem tem ni
zaščitilo domačega prebivalstva. Kmete so ropali vsi, plemstvo,
Turki in srbski ter hrvaški begunci ali Uskoki. Prav slednji so pomagali
zatreti upor slovenskih kmetov. Danes nas pa v šoli učijo,
da je šlo za veliki hrvaško-slovenski kmečki upor. Hrvati v kmečkem
uporu sploh niso sodelovali! Uporni slovenski kmetje pa so
v resnici hoteli v Zagrebu razglasiti slovensko kmečko ljudovlado.
Sramota je, da slovenski zgodovinarji o vsem tem molčijo in
nekritično dopuščajo ponarejanje zgodovine s strani Hrvatov!
Tudi zato Slovenci še kar naprej izgubljamo svoje ozemlje.
Tudi Beligrad je bil najprej slovensko mesto na Donavi.
Okrog leta nič smo bili Slovenci naseljeni na ozemlju od Vzhodne
Švice pa do Grčije in od izvira Donave do izliva Donave. Po
vsej srednji Evropi torej, in pa na Balkanu. Seveda je bil tudi Beligrad,
danes Beograd, nekoč slovensko mesto. Žal je bil v 15. stoletju
v tem mestu ubit slovenski poveljnik takratne združene evropske
krščanske vojske, katere naloga je bila obramba pred Turki,
zadnji Celjski knez Urh II. (Ulrik II.). Po njegovi smrti so se začele
katastrofe, ki so Slovencem odvzele vsaj za dve današnji Sloveniji
ozemlja na jugu. Zanimivo je, da mesto Beligrad še danes
Nemci in tudi Angleži imenujejo po slovensko Belgrad, Belgrade.
|
|
|
|
|
|
