|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
daje svetovna prvakinja v kotalkanju leta 2005 postala Slovenka iz Trsta, Tanja Romano, rojena prav tako v Trstu, leta 1983. Obiskovala je osnovno šolo pri Sv. Ivanu v Trstu, nato pa znanstveni in pedagoški licej ter pedagoško fakulteto, vse v Trstu. S kotalkanjem je začela pri športnemu društvu Polet na Opčinah nad Trstom.
|
|
Izvirna slovenska ljudovlada
Andrej Šiško, Maribor, 08. Sušec 2011
Ljudovlada je izvirna slovenska oblika vladavine ljudstva, izpričana v zgodovinskih virih. Pravice ljudstva kot nosilca suverenosti izvirajo iz starodavnih izročil slovenskega prava in slovenske navade v virih imenovanih Institutio Sclavenica, Slavica lex in consuetudinem Sclavorum. Že v 7. stoletju je frankovski kronist Fredegar opisal Slovensko kraljestvo (regnum Sclavorum) kralja Sama.
Svojega vladarja so Slovenci izvolili izmed sebe, pri čemer so največjo vlogo imele tiste vrednote, ki jih je narod najbolj cenil in so mu hkrati zagotavljale najprimernejšega vladarja. Takšnega, ki bo služil ljudstvu, ne pa mu vladal kot tiran. Izvolili so najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega, ob tem pa je ta moral biti še pošten in zvest svoji prisegi ljudstvu! V skladu s temi načeli je bil Samo najprej izvoljen za vojaškega vodjo - vojvoda in je Slovence vodil v uporu zoper Obre/Avare/Abare. V miru so ga izvolili še za kralja, ki je po navedbah frankovskega kronista Fredegarja na svojem dvoru gojil slovenske šege in običaje.
Prav slovenski izraz kral (danes splošno sprejeta oblika kralj je mnogo mlajša in se je pod vplivom načrtne slavizacije slovenskega jezika uveljavila šele v 19. stoletju) je izrednega pomena za samo idejo družbeno političnega sistema ljudovlade. Slovenskega krala, krola (še danes običajen izraz v narečjih panonskih Slovencev) ali korula, nikakor ne smemo enačiti z nemškim "königom" ali angleškim "kingom". V slovenskem primeru gre namreč za izvoljenega predstavnika ljudstva, ki ga je to postavilo za svojega vladarja. Kral je moral priseči ljudstvu, da mu bo služil in ga varoval ter spoštoval njihove pravice, medtem, ko je moralo v primeru dednega "kinga", ljudstvo priseči njemu. To pa je tako pomembna razlika, da obeh izrazov ne bi smeli enačiti.
Slovenski kral ima svoje korenine v starodavnih etruščanskih korulih (curul), ki so bili prav tako izvoljeni upravniki posameznih etruščanskih mest-držav. O pojmu kral izčrpno piše Leopold Verbovšek v svoji knjigi Komu (ni)smo tujci? na straneh 141-144 med drugim sledeče: "Rimljanom je beseda curul pomenila plemenskega poglavarja. Vsvojem besedišču so jo nadomeščali z rex, regis, ki pa lahko pomeni tako vladarja kot despota ali samodržca. Iz istega korena je tudi glagol rego, rexi, regere v pomenu voditi, upravljati, vladati, zapovedovati, "regirati".
Da bi izbrisali starodavni družbeni pomen slovenskega krala, so zgodovinarji izumili teorijo, da smo Slovenci besedo in pojem kral(j) prevzeli šele iz imena Karla Velikega (Carolus Magnus) po letu 800, ko se je dal na božič okronati. To so skušali dokazati tudi na podlagi dejstva, da slovensko besedilo v Brižinskih spomenikih ne pozna kraljestva in namesto tega uporablja besedo bogastvo. Seveda stara slovenščina ni mogla niti smela uporabljati pojma kraljestvo namesto bogastvo, kajti bogastvo izvira od Boga, kraljestvo pa od ljudi. Ko so nastale predloge Brižinskih spomenikov je to bilo piscem povsem jasno, medtem ko vodilnim zgodovinarjem v 20. stoletju prav nič več. Zraven tega so pozabili na dejstvo, da je iz istega obdobja 8. in 9. stoletja ohranjeno slovensko ime Kral med imeni t.i. slovenskih božjepotnikov v Čedajskem evangeliju, ki se je takrat nahajal v Štivanskem svetišču pri Devinu. Od ljudstva izvoljeni slovenski kral je raznim ideologom prav tako nevaren kot celotna slovenska ljudovlada, zato so napeli vse svoje sile, da bi ju izbrisali iz zgodovine!
Na nižjih družbenih nivojih - vaških skupnostih (srenji) je narod izvolil svoje predstavnike, ki so sestavljali dvanajstijo, ki je urejala sožitje med pripadniki vaške skupnosti. Na čelu vaške skupnosti je bil prav tako izvoljeni župan. Odločitve dvanajstije so sprejemali z glasovanjem, posamezne glasove pa so zabeležili tako, da so jih vrezali na palico imenovano rovaš. Dvanajstija je posebej dokumentirana v listini iz Nem iz leta 1077. Najstarejši ohranjeni dokument, ki priča o obstoju te starodavne slovenske pravne inštitucije ljudovlade je iz 8. stoletja. Gre za listino bavarskega vojvoda Tassila, ki omenja 30 Slovencev v imenu katerih je zaprisegel župan Physso ("XXX Sclavos, quos coniuravit ille iopan qui dicitur Physso"). V Beneški Sloveniji je v 19. stoletju obstajalo in delovalo še 36 dvanajstij.
Več dvanajstij se je običajno sestajalo na večah pod svetim slovenskim drevesom lipo, kjer so sprejemali odločitve pomembne za širšo narodno skupnost. Tam so običajno svoje sklepe potrdili z javno prisego, ki se je v slovenščini sprva imenovala rota. Šele po pokristjanjenju je ta starodavni slovenski pravni izraz zamenjala prisega. Na vseljudski Veči v Svatnah oziroma na Gosposvetskem polju so svobodni ljudje lahko tudi izvolili in potrdili svojega vojaškega vodjo - vojvoda in v mirnem času kralja. Izvoljeni vladar je sprejel oblast iz rok ljudstva na Ustoličevanju - znamenitem in neprimerljivem obredu v svetovnem merilu. Na Gosposvetskem polju je kraj, kjer so nekdaj rotili in se zato imenuje Rotišče.
Opisan družbeno-politični sistem ljudovlade je bil med Slovenci prisoten v obdobju Samovega Slovenskega kraljestva in zatem tudi v obdobju Borutove Karantanije in še kasneje. Spreminjati se je začel postopoma z uveljavitvijo krščanstva in frankovskega fevdalnega reda, kar pa je trajalo še stoletja. Da je temu res tako dokazuje slovesni obred Ustoličevanja, ki je šele sedemsto let pozneje izgubil svoj smisel in so ga v 15. stoletju zato prenehali izvajati.
Najstarejši ohranjeni vir o slovenskem obredu Ustoličevanja na Gosposvetskem polju oziroma Svatnah, je vrinek v nemško rokopisno pravno knjigo Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel, Giessenski rokopis). Umeščajo ga v 13. stoletje, vendar je nastal na podlagi starejše, danes izgubljene predloge iz 11. stoletja. V nadaljevanju navajam prevod Švabskega ogledala Ljudmila Hauptmanna iz dela Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, str. 144-145. Za nas je posebej pomembno to, da je Hauptmannovo knjigo izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954. Gre torej za knjigo za katero stoji najvišja slovenska znanstvena avtoriteta.
Poglejmo za nas najpomembnejši odlomek opisa Ustoličevanja po Švabskem ogledalu:
1. Vojvod Koroški je lovski mojster cesarstva.
2. Njega nihče ne sme imeti ne vzeti za vojvoda razen svobodni zemljaki (lantsaessen) v deželi, ti naj ga vzamejo za gospoda in nihče drug. To so svobodni kmetje te iste dežele.
3. Ti vzamejo sodnika iz svoje srede, ki se jim zdi najzmožnejši, najboljši in najmodrejši, ne glede na nikakršno plemstvo, ampak edinole na poštenost, verni prisegi, ki so jo položili deželi in tudi deželanom (landlüten).
4. Taisti sodnik vpraša potem zemljake vse skupaj in vsakega posamez glede na njihovo prisego, ali se jim zdi ta gospod in vojvod deželi in deželanom koristen in dober, in ali je tudi primeren zanje ta, ki jim ga daje in jim ga je tudi dalo cesarstvo.
5. Če jim ni pogodu ter se jim zdi, da za deželo ni primeren in ne prikladen, potem jim mora cesarstvo dati drugega gospoda in vojvoda.
Čeprav gre za opis obreda Ustoličevanja, ki je bil v obdobju katerega opisujejo Švabsko ogledalo in tudi drugi zgodovinski viri (Otokarjeva Rimana kronika, Opat Janez Vetrinjski) že močno spremenjen in pokvarjen, je lepo vidno, da gre za obred, pri katerem zbrana družba uzakoni nič drugega kot - ljudovlado! Svojega vojvodo, (še prej pa najbrž tudi kralja) izvolijo nihče drug kot preprosti deželani, svobodni kmetje. Samo ti majo to pravico in nihče drug! Iz svoje srede izvolijo najsposobnejšega, najboljšega in najpametnejšega! Pri tem ni njegov rod prav nič pomemben. Torej podedovan družbeni status ni igral pomembne vloge, temveč sta edino merilo poštenje in zvestoba prisegi, ki je dana deželi in deželanom - ljudstvu.
V starodavni in izvirni slovenski ljudovladi je imelo ljudstvo pravico svojega vladarja odsloviti in ga zamenjati. Janez Vetrinjski jasno navaja, da je kmet ustoličevalec novemu vojvodu "prisolil" rahel udarec na njegov vrat ter mu ukazal naj bo pravičen sodnik. Šlo je za zadnje dejanje predaje kmetove zakonite oblasti izvoljenemu ljudskemu vladarju. Hkrati pa tudi za opozorilo v stilu - mi smo ti dali oblast in mi ti jo lahko tudi vzamemo, kajti naša je in ne tvoja!
Prav tako pomemben je tudi 13. odstavek iz Švabskega ogledala, ki se glasi:
"In brž ko se je to zgodilo, ga nihče ne sme več tožiti pred deželnim sodnikom zaradi nobene stvari in krivice razen Slovenec (ain windischer man). Ali prej kot je prejel svoje fevde od države, ga lahko toži kdorkoli. Če pa ga toži pozneje kdo drug razen Slovenec, mu lahko reče, če ga je volja, najsi bo oni bogat ali reven: "Ljubi gospod ali ljubi moj, ne razumem, kaj govoriš," in s tem je rešen vsake obtožbe."
Kot je lepo razvidno iz Švabskega ogledala je imel Slovenec posebne pravne pravice, prav tako pa posebna vloga pripada tudi slovenskemu jeziku. Simbolična dejanja oziroma pravice izvirajo iz starodavnih izročil slovenskega prava in slovenske navade (Institutio Sclavenica in consuetudinem Sclavorum). Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala latinščina. Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen politični in ustavnopravni značaj saj se v slovenskem jeziku pred pričami sklene pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno je sestavni del politične ideje izvirne slovenske ljudovlade. To pa še ni vse.
Z obredom Ustoličevanja in starodavnim slovenskim pravom so povezani vsi slovenski najstarejši pravni izrazi kot so rota, veča, pojezda, pravda, svidok, posluh, rabota, občina, dača, razboj in kramola. Ne glede na to, koliko je posamezen element Ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je Ustoličevanje kot celota posebnost karantanskih Slovencev. Predstavlja edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti preprostih ljudi - slovenskega ljudstva - naših prednikov. Zanimivo je, da se posamezni običaji iz obreda ustoličevanja pojavljajo tudi drugod po današnji Sloveniji. In to kot del državnopravne slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar, se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod, močno spominjajo na obred Ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh zgodovinskih slovenskih dežel.
V slovenski Karantaniji in kasnejši vojvodini Koroški, so Slovenski klobuk in kmečka oblačila, zlasti značilen siv Slovenski plašč za razliko od drugih evropskih dežel dostojna za vladarja. Slovenski klobuk, ki ga med ustoličenjem posadijo na glavo novemu vladarju ima podoben pomen kot pri drugih narodih krona. Predstavlja pravo vladarsko insignijo, ki jo mora slovenski karantanski kralj in kasnejši koroški vojvod nositi tudi pred cesarjem. S svojo posebno in značilno obleko ter pokrivalom namreč predstavlja svoj slovenski narod, starodavno pravico in dostojanstvo svoje dežele. Pred cesarjem ima pravico, da svojega Slovenskega klobuka ne sname, kar prav tako predstavlja posebnost srednjeveške Evrope. Enako pravico, ne sneti svojega klobuka pred svojim vojvodom je imel v Karantaniji tudi slovenski kmet.
Slovensko Ustoličevanje kot zaključna slovesnost izvirne slovenske ljudovlade, je pomembno vplivalo na različne vodilne intelektualce, pravnike in državnike v obdobju med 16. in 18. stoletjem, ko je sicer živel le še spomin nanj, posledično pa je tudi vplivalo na družbeno-politični razvoj v Evropi in Ameriki. Dr. Josip Felicijan je v svoji knjigi natančno prikazal na katere svetovno pomembne družbene in pravne teoretike je Ustoličevanje vplivalo, to pa so vsaj Enej Silvijo Piccolomini (kasnješi papež Pij II.), Jean Bodin, Samuel Pufendorf, Johannes Althusius, John Locke, Jean Jacques Rousseau in Thomas Jefferson. Vsi našteti so poznali Ustoličevanje in bistvo slovenske ljudovlade.
Izredno pomembna omemba obreda Ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., z naslovom "Cosmographia Pii Papae De Europa", izdani v Benetkah leta 1503. Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v Trstu, nekaj časa pa je služboval tudi kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja v avstrijskih in slovenskih deželah. V tem času je dodobra spoznal z ljudi in zgodovino nekdanje Karantanije. Njegovo pozornost so pritegnile zlasti posebnosti slovenskega obreda Ustoličevanja, saj ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se nikjer drugje ne sliši. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je bilo predvsem plemstvo iz drugih dežel naravnost osuplo nad prizorom, ko bodočega vojvoda, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega prisotnega ljudstva, kajti preostali obredi v takratni Evropi so vsi potekali le v latinskem jeziku.
Drugi pomembni avtor, ki se je podrobno ukvarjal z obredom Ustoličevanja je bil Jean Bodin. Francoski zgodovinar prava in filozof je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. To svojo teorijo je razvil tudi, oziroma predvsem na podlagi slovenskega karantanskega prava oziroma obreda Ustoličevanja. Zanj je izvedel ravno iz knjige papeža Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je obred podrobno preučil in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI'.
Oba navedena avtorja sta pomembno vplivala tudi na druge zgoraj naštete družbene in pravne teoretike, še prav posebej pa na avtorja ameriške Deklaracije o neodvisnosti Thomasa Jeffersona. To je v svoji knjigi naslovom "Slovenstvo in prva ustava ZDA (l. 1776)", ki je v slovenščini izšla leta 1995, v angleščini (The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of Dukes of Carinthia) pa že leta 1967, dokazal ameriški profesor slovenskega rodu dr. Josip Felicijan. Odkril je namreč, da je Thomas Jefferson imel v svoji knjižnici knjigo Jeana Bodina "Republika" v kateri je s svojimi inicialkami označil točno tiste strani, ki govorijo o slovenskem Ustoličevanju oziroma ljudovladi.
Thomas Jefferson je napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov diktator - tiran. Jefferson je v svoji Deklaraciji pravzaprav zapisal le to, česar so se nekaj sto let prej že stoletja dolgo dobro zavedali naši slovenski predniki v Karantaniji, saj so si sami izbirali svojega voditelja - vladarja, ta pa je ob ustoličenju prisegel njim in ne oni njemu, kot je bilo takrat v navadi drugod po Evropi. Žal so Jeffersonovi nasledniki slovensko ljudovlado zelo slabo razumeli, kajti današnja ameriška demokracija je nekaj povsem drugega in je pozabila na ključne vrednote naše ljudovlade.
Viri in literatura:
Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954
Bogo Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1952
Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996
Josip Felicijan, Slovenstvo in prva ustava ZDA (l. 1776), Ljubljana 1995
Josip Felicijan, The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of Dukes of Carinthia, Cleveland, Ohio, ZDA, 1967
Jožko Šavli, Slovenska država Karantanija, institutio Sclavenica, Založba Humar, Bilje 2007
Jožko Šavli, Slovenija podoba evropskega naroda, Založba Humar, Bilje 2007
Leopold Verbovšek, Komu (ni)smo tujci?, Založništvo Jutro, Ljubljana 1995
Andrej Šiško, Slovenske legende in znamenja, Založba Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2011
Fredegarjeva Kronika - www.hervardi.com/fredegarjeva_kronika.php
|
|
|
|
|
|
