O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Nedopustno v Sloveniji


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so se leta 1821 v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrali najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi. Zmagovalci vojne proti Napoleonu so se na kongresu zbrali z nalogo obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga porušila Napoleonova osvajanja. Ljubljana se je s tem zapisala v anale evropske diplomatske zgodovine.

    Obisk v Mirišču do katerega ni prišlo



    V četrtek, 14.6.2006, smo se v Društvu Hervardi odločili, da pošljemo na krizno območje, s hrvaške strani okupiranega slovenskega ozemlja, med reko Muro in Hotizo, tričlansko delegacijo. Ogledala bi si naj območje in obiskala družino domačina v Mirišču, slovenskem zaselku, ki ga želijo priključiti Hrvati. Lansko leto smo že bili na obisku na tem območju. Prijazen domačin z Mirišča nas je tja povabil na družinski piknik. Bili smo resnično gostoljubno sprejeti, kot je to tudi sicer značilno za vzhodno slovensko pokrajino, Prekmurje.

    Iz Maribora smo krenili proti Prekmurju okrog 14.20 ure. Oblekli smo se enotno, kot se za društveno odposlanstvo spodobi, v vojaške hlače slovenske vojske, črne majice s Črnim panterjem in si na glave poveznili šiltarice z napisom Hervardi in Črnim panterjem. Vsekakor smo bili enotno opremljeni v modnem stilu »Hervardi vojaški izgled« (Hervardi Army look).

    V Hotizo smo preko Ptuja, Ormoža in Ljutomera, prispeli okrog 15. 30 ure. Z magistralne ceste Murska Sobota Lendava, smo v Hotizi zavili desno proti Mirišču. Takoj za odcepom nas je zaustavila slovenska policija. Od nas so zahtevali dokumente in nam ukazali, da počakamo. Čez kakšnih deset minut, se je policist vrnil in nam dejal naj parkiramo na bližnjem parkirišču ob cesti.

    Iz smeri Mirišča je nato pripeljalo nekaj policijskih vozil iz katerih so izstopili policisti Posebne enote. Eden izmed njih je vodil tudi službenega psa. Obstopili so nas, nato pa je k nam pristopil poveljnik g. Magdič iz PU Murska Sobota. Vprašal nas je kam smo namenjeni. Odgovorili smo mu, da v Mirišče na obisk k domačinu iz tega zaselka. Odvrnil nam je:« To pa ne bo šlo. Ne morete tja, ker se je zgodila nesreča.«. Dejali smo mu, da so zadnje čase tukaj nesreče zelo pogoste, saj je to dejal tudi minister Rupel pred nekaj dnevi, ko je prejel telefonski klic na nujno sejo vlade. Poveljniku policistov pa ni bilo do »črnega humorja«. Povedal nam je, da smo na območju, kjer veljajo posebna pravila oziroma režim. Policisti bodo zato opravili osebne preiskave pri vseh treh, nato pa bodo preiskali še osebno vozilo s katerim smo se pripeljali.

    Vsi trije smo nato morali sprazniti žepe in zatem so opravili osebno preiskavo pri vsakem izmed nas. Našli niso ničesar. Nato so preiskali še avtomobil in našli dva noža. To je bilo dovolj za ponovni alarm in poklicali so kriminalistično policijo iz Murske Sobote.

    Vse skupaj je trajalo precej dolgo in zato smo se pričeli pogovarjati z navzočimi policisti. Najprej so bili bolj zadržani, sčasoma pa smo se pričeli sproščeno pogovarjati. Povedali smo jim, da ni nikakršnega razloga, da bi si mi stali nasproti in se grdo gledali med seboj, temveč je prav obratno. Skupaj bi morali stati proti pravemu sovražniku! Tistemu, ki nam že leta nesramno in brezobzirno krade našo slovensko zemljo! Policisti so nam povedali, da so naš prihod pričakovali in da jim je bilo rečeno, »da pridemo iz Maribora delati red«. Seveda smo jih takoj vprašali kakšen red lahko naredimo mi trije in ali se jim takšna obrazložitev ne zdi čudna. Povelje je povelje so nam odgovorili, tako kot se spodobi za profesionalca.

    Po nekaj minutnem pogovoru nam je bilo vse jasno. Pred nami so stali pravi profesionalci, odločni in zavedni slovenski policisti. Toda kaj pomaga to, ko pa so tisti, ki dajejo navodila in povelja, pogosto precej zmedeni. Težava se torej nahaja v vrhu in ne v policistih na terenu. Tudi če je bil med stotimi pripadniki Posebne enote policije, ki je bila tokrat sestavljena iz pripadnikov PP iz različnih Policijskih Uprav, vendarle kakšen, ki tja ni sodil, to nikakor ni bila njegova krivda, temveč krivda njemu nadrejenih. Ko smo čakali na prihod kriminalistov iz Murske Sobote, je mimo nas iz smeri Mirišča pripeljal tovornjak s prikolico, naložen z betonskimi ograjami. Te ograje so najprej postavili, nato čez dve uri, pa ponovno pospravili in odpeljali. Povsem očitno je, da vodstvo ne ve, ne kdo pije in ne kdo plača.

    S tamkaj navzočimi policisti, smo spregovorili tudi nekaj besed o znaku, ki smo ga nosili na majicah in kapah, o Črnem panterju. Eden izmed policistov je pravilno vedel, da je Črni panter prvi slovenski grb, grb slovenske Velike vojvodine Karantanije. Ob tem je nanesla beseda tudi na znak Specialne Enote Policije. Specialna enota je elitna enota slovenske policije, ki sodi med najboljše na svetu in ima v uporabi znak, na katerem je upodobljen panter. Ne Črni panter, temveč rdeči panter, po katerem pripadnike Specialne enote kličejo kar Rdeči panterji. Specialna enota tokrat na območju Hotize ni sodelovala, kot so napačno poročali številni mediji. Šlo je pravzaprav za zamenjavo Posebne in Specialne enote, pri čemer gre za povsem drugi policijski enoti, ki imata med seboj strogo razmejene dejavnosti in aktivnosti.

    Okrog 18.00 ure smo še zmeraj čakali na parkirišču, obkroženi s policisti, ko sta vendarle prispela kriminalista iz Murske Sobote. Najprej sta se nekaj časa pogovarjala s policisti, ki so jima izročili oba noža, ki so ju našli v avtomobilu. Nato sta prišla do nas in nam oba noža vrnila. Obenem sta nam tudi rekla, da nas do Mirišča ne morejo spustiti. Na moje vprašanje zakaj ne, je eden izmed njiju odgovoril, da zato, ker bi v enem delu poti morali čez hrvaško ozemlje. Takoj ko je to izrekel, sem mu v besu odgovoril, da govori nesmisle in da kaj takšnega slovenski policist, ne kriminalist ne bi smel nikoli niti izreči. Na dan 25.6.1991, je bila na bregovih reke Mure slovenska policija, skupaj s slovensko TO. Če slovenska politika zagovarja stališče, zapisano v Brionski izjavi, z dne 10.6.2005, da je treba spoštovati stanje kakršno je bilo v veljavi na dan 25.6.1991, potem je slovenska celotna leva obala reke Mure. In to pomeni, da so Hrvati enostransko in nasilno, s policijo, okupirali del slovenskega ozemlja! Na levi strani reke Mure njihovega ozemlja ni! Niti centimetra ne!

    Kriminalist se je nato opravičil in dejal, da se je le nespretno izrazil. Kljub vsemu pa nam je še dejal, da nas v Mirišče ne morejo spustiti. Takšna so navodila od zgoraj. Vrnil nam je dokumente in nam rekel, da lahko gremo. Spogledali smo se in se pričeli pogovarjati kam gremo sedaj. Tedaj je kriminalist dejal, naj še počakamo in ponovno poklical nadrejene. Čez nekaj časa se je vrnil in rekel, da v Hotizi ne smemo ostati, temveč moramo zapustiti to območje in se odpeljati nazaj v Maribor. Ponovno smo se spogledali med seboj, sedli v avtomobil in se odpeljali proti Mariboru. Za prvim ovinkom smo ustavili avto in dva sva izstopila, voznik pa je sam nadaljeval vožnjo proti Mariboru.

    Oba, ki sva ostala, sva po nekakšni poljski poti od zadaj obšla Hotizo in se v njo vrnila z Lendavske strani. Ustavila sva se v bifeju in si naročila pijačo. Tamkaj navzoči Hotižani so naju najprej radovedno gledali, potem pa smo se pričeli sproščeno pogovarjati. Vsi po vrsti so zabavljali nad slovensko oblastjo (prejšnjo in sedanjo), ki da jim vsa leta le nekaj obljublja, situacija pa se iz dneva v dan slabša v našo škodo. Od slovenske policije po njihovem mnenju ni nobene koristi, pa ne zaradi policistov, temveč zaradi navodil, ki jih prejemajo.

    Med razgovorom mi je zazvonil mobilnik. Klical me je voznik, ki se je odpeljal proti Mariboru, ko sva midva izstopila. Povedal mi je, da ga je že drugič zaustavila policija in ga več ne pusti naprej. Želi vedeti, kje je Šiško. Odvrnil sem mu, naj mi da policista na telefon. Zaslišal sem glas, ki me je vprašal: P « Kje ste sedaj vi?« Š » V Sloveniji!« P » Pa kje to v Sloveniji, lahko bolj točno poveste?« Š »V Prekmurju!« P » Ja pa kje točno, kje v Prekmurju?« Š » Ne vem točno, ker hodim in nimam specialke pri sebi, da bi vam znal povedati koordinate«. Na drugi strani se je zaslišal smeh, nato pa ponovno voznik, ki so ga ustavili:»Sta se zmenla?« Odvrnil sem mu, da očitno že, nato pa sva prekinila.

    Vrnil sem se v bife in se vključil v pogovor z domačini. Ko sva spila pijačo sva Hotižane povprašala kje imajo kakšno gostilno s hrano. Dejali so nama, da je na drugi strani vasi picerija Osmica, ki ponuja tudi domače jedi. Vljudno sva se poslovila od njih in peš odšla ob glavni cesti Lendava – Murska Sobota do picerije Osmica. Pica je, ne boste verjeli, stala 700,00 SIT velika. Kolega je naročil pico, jaz pa kranjske klobase s kislim zeljem in domačim bučnim oljem. Pa domač kruh. Odlično!

    Tudi v tej gostilni so bili Hotižani in skupaj smo pogledali TV dnevnik. Malo na TV Sloveniji, malo na Pop TV in malo na Hrvaški TV. Zanimivo je bilo, kako so domačini pravzaprav vsi v en glas delili povsem drugo mnenje, kot je bilo povedano po televiziji. Celo dejali so, kje najdejo te ljudi, ki dajejo takšne komentarje. Domačini tako na vzhodu, kot na zahodu Hotize, so si bili povsem enotni, vsaj tisti, ki so bili v obeh gostinskih lokalih. Dobro se v obeh lokalih ne bi počutili, ne Drnovšek, ne Janša, ne Rupel in ne Mate. »Vsega imamo dovolj! Slovenska oblast je dolžna urediti razmere in zavarovati slovensko ozemlje in slovenske meje. Tako dalje več ne gre, razmere postajajo čedalje bolj nevzdržne«, so nama v en glas zatrjevali.

    Malo pred osmo uro mi je ponovno zazvonil mobilnik. Po naju je prišel voznik iz Lendave. Predhodno sva se namreč z našimi člani v Prekmurju dogovorila, da nama zagotovijo prevoz do Maribora. Skupaj smo se odpeljali do Murske Sobote in se ustavili v gostilni Pri Amerikancu. Spili smo kavo, nato pa se nam je pridružil nekdo drug in naju odpeljal do vasi med Mursko Soboto in Radenci. Tam nas je pričakal član z drugim avtomobilom in nato smo se odpeljali naravnost v Maribor.

    Kakšni so zaključki?

    Svojega namena, obiskati slovenski zaselek Mirišče, nismo dosegli. To so nam preprečili slovenski policisti, po ukazu nadrejenih. Mirišče očitno ni več del suverenega slovenskega ozemlja. Slovenskim državljanom vstop v slovenski zaselek ni dovoljen, preprečuje pa ga slovenska policija. S kakšno pravico? Pred letom dni sem bil na pikniku pri domačinu iz Mirišča. Brez kakršnihkoli težav. Letos temu več ni tako? Zakaj? Spet smo izgubili del ozemlja in suverenost nad drugim delom.

    Kaj smo spoznali?

    Najprej to, da smo imeli povsem prav v vsem, kar smo zapisali v člankih »Hej Slovenci, kje so naše meje« in »Katastrofa pri Hotizi«. Odposlanstvo Društva Hervardi, je ugotovilo, da so na terenu prisotni kleni slovenski policisti, ki se spoznajo na svoj posel in si služijo kruh v težkih razmerah. Žal pa njihovo vodstvo ni doraslo dogodkom, ali pa je pod hudim pritiskom slovenske oblasti, ki govori eno, dela pa drugo. To se vsekakor pozna tudi pri policistih na terenu. Domačini komaj čakajo, da se stvari v njihovi okolici končno umirijo in se zagotovi suverenost Republike Slovenije na njenem celotnem ozemlju, enako kot je to bilo 25.Rožnika 1991! Drnovšek, Janša, Rupel, Mate, Erjavec, dolžni ste urediti razmere! Tukaj pri nas doma! In to takoj! Slovenska država niste vi, temveč smo ljudje, prebivalci Slovenije! Tudi tisti iz Mirišča in iz Hotize! Ne morete jih prezreti in tudi njihovih zahtev ne!





    KATASTROFA PRI HOTIZI

    Nedolgo tega smo na naši spletni strani objavili prispevek v oddelku »Nedopustno v Sloveniji« z naslovom »Hej Slovenci, kje so naše meje?«. V njem smo opozorili na kup težav, v zvezi z dogajanjem pri Hotizi. Naj spomnimo! Pred dobrim letom, so se hrvaški policisti s popolno opremo vozili v Slovenijo skoraj 10 kilometrov po slovenskih cestah (mejo so prestopili pri Lendavi), da so uspeli priti do mejnega prehoda pri Hotizi. To so jim naši vladni organi dovolili! Še pred tem se je nekdo v slovenski oblasti strinjal, da so na slovenski zemlji postavili hrvaško kontrolno točko. In med tem so Hrvati enostransko odklopili brod čez reko Muro, ki je bil last slovenskega društva in je opravljal to dejavnost že dolgo časa. Slovenci so nato vanj vložili precej denarja in ga obnovili, danes pa nima več nobenega namena. Zatem so Hrvati enostransko zgradil most čez reko Muro. Slovenska oblast ni storila nič. Le nemo je opazovala početje Hrvatov, občasno pa je minister Rupel poslal uradni protest, katerega so Hrvati hladno zavrnili. Ne pozabimo! Rupel je v vlogi zunanjega ministra že praktično vseskozi odkar pomnimo.

    Ob slovenski osamosvojitvi, leta 1991, torej na dan 25. Rožnika (junija), sta bili ob bregovih Mure tako slovenska policija, kot tudi Teritorialna Obramba. Slovenski policisti so nadzirali celotni levi breg Mure tudi kasneje, v letih 1991, 1992 in 1993, tedaj pa je prišlo povelje, da se naj od Mure umaknejo. V enakem obdobju je prišlo do enakih postopkov tudi v Istri ob Dragonji! Tudi tam so se slovenski policisti umaknili iz slovenskih zaselkov Mlini, Bužini, Škodelin in Škrile na južni strani Dragonje. Da je bilo vse to očitno usklajeno z najvišjega policijskega in nedvomno tudi političnega vrha, potrjuje dejstvo, da je tako na vzhodu, kot na zahodu do tega prišlo istočasno. Na okrogli mizi v Lendavi pred letom dni, nam je to zgodbo potrdil tudi upokojeni policist, ki je povedal, da je slovenska policija redno opravljala kontrolo vse do bregov reke Mure, prva leta po osamosvojitvi, kasneje pa so s tem prenehali. Seveda vse skupaj zanesljivo kaže na veleizdajo, toda krivca ni! Posledice pa so! Kje ste gospod predsednik, Janez Drnovšek? Ob tem nimate nikakršnega komentarja? Saj ste ja predsednik Republike Slovenije! Kje so naše državne meje gospod predsednik? Ne zavajajte ljudi tako, da trdite, da ste se vi vse dogovorili, sedanja vlada pa ni sposobna ničesar. Tudi vi se niste dogovorili prav ničesar! Vaš sporazum (Drnovšek-Račan) ne velja, ker ga niso podpisali Hrvati, zato nam ne lažite, da ste se vi vse dogovorili! Zakaj je danes stanje ob Muri in v Istri drugačno kot ob osamosvojitvi?! To je vprašanje, na katerega slovenska javnost zahteva odgovor! Dajte nam ga! Povejte zakaj je danes Slovenija manjša, kot je bila leta 1991? Povejte zakaj je na ozemlju, ki je bilo leta 1991 slovensko, danes hrvaška kontrolna točka, v funkciji »mejnega prehoda«? Kdo je za to odgovoren?

    Že ob začetku gradnje mostu čez Muro, je povsem preprosta logika kazala na to, da bodo Hrvati na levem bregu Mure poskušali na most priključiti čim več komunikacij. To je bilo jasno tudi domačinu iz Mirišča, ki nas je zaskrbljen opozoril, da bodo Hrvati z izgradnjo mostu pridobili izredno strateško pozicijo. Zgradili so zelo važno komunikacijo, s katero so pridobili tudi možnost t.i. mostišča oz. izhodiščne baze za prodor naprej. Jasno je bilo, da bo njihova naslednja poteza pohod proti Mirišču, ki si ga odkrito in glasno (kot na primer tudi Razkrižje) lastijo vse od leta 1993. Nič kaj prijateljsko, kajne?

    Tokrat so Hrvati naredili točno to kar smo napovedali, da bodo, že v prispevku »Hej Slovenci,kje so naše meje?«. Zgradili so cesto proti Mirišču in če ne bi ukrepala slovenska policija, bi že sedaj priključili ta slovenski zaselek Hrvaški. Njihova napadalna strategija je povsem jasna in prozorna, s taktiko majhnih korakov, s katerimi so vsak incident bliže svojemu cilju. Zaradi naše napačne taktike odgovorov na hrvaške provokacije, se Slovenija vseskozi nahaja v defenzivi in se postopoma, korak za korakom umika, čeprav skuša vlada v javnosti ustvariti vtis, da je v resnici uspešna pri branjenju slovenskih državnih interesov. To naj bi dokazovala aktivnost policije ob nekdanjih dogodkih. Dejstva govorijo povsem nasprotno!

    Poglejmo kaj so tokrat dosegli Hrvati?

    Očitno zelo veliko. Hrvaški policijski škorenj bo lahko prvič stopil v slovenski zaselek Mirišče! Zaenkrat sicer še v družbi slovenskih policistov, v mešani policijski patrulji. A stopil bo, čeprav tega ni počel nikdar pred tem! To naša vlada imenuje »dogovor« oziroma »sporazum«. Kakšen sporazum pa je to??? To ni sporazum, to je ponovno izdajstvo! Kdo je ta, ki ima pravico zavajati slovenski narod, z metanjem peska v oči? Tega nimajo niti gospodje ministri Dragutin Mate, Karel Erjavec in Dimitrij Rupel, niti predsednik slovenske vlade Janez Janša, ne predsednik državnega zbora France Cukjati, niti predsednik države Janez Drnovšek! Takšnega mandata jim ni dal nihče! MI slovenski državljani jim ga nismo dali!

    Cilj Hrvatov je čimprej vzpostaviti kontrolo nad zaselkom Mirišče in celotnim ozemljem, ki zanj pravijo, da sodi v hrvaški kataster. Do nedavnih dogodkov, so Hrvati dejansko obvladovali cesto od mostu, do kontrolne točke med Hotizo in Miriščem. Nič več! Od mostu so zato pričeli graditi cesto proti temu zaselku, v katerem živi 10 slovenskih državljanov. Na tej poti, ki je 95% v lasti domačinov, slovenskih državljanov, so pričeli s sekanjem dreves in pripravo zemlje. Ko so prispeli do nasipov za varstvo pred poplavami, ki jih je zgradila Slovenija, se je slovenska oblast vendarle zganila. Pozno, a vendarle! In to prvič! Do tukaj vse lepo in prav. Toda prihoda slovenskih posebnih enot (Posebne enote niso specialne enote, temveč izbrane in operativno ustrezno oborožene enote policistov, katere imamo v večjih slovenskih mestih, oziroma policijskih upravah. Specialna enota policije pa je posebna vrhunsko izurjena, opremljena in vodena enota, ki ima na svojih uniformah karantanskega črnega panterja. No, ne črnega, temveč rdečega! Slovenska enota Specialne policije sodi v svetovni vrh podobnih policijskih enot. Pripadniki Specialne enote policije – Rdeči panterji v Hotizi niso bili angažirani.) slovenska stran ni ustrezno izkoristila. Pa bi jo morala, saj je bila Hrvaška stran presenečena, ker so bili slovenski policisti prvič uporabljeni pri zaustavitvi hrvaške okupacije.

    >Slovenci bi morali zasesti obalo Mure in dohod na most čez njo, maloobmejni prehod pa zapreti, dokler ne bi odprli novega ob mostu pri Muri. S tem bi ponovno vzpostavili stanje, ki je tu veljalo na dan 25. Rožnik 1991. Vse to bi bilo nedvomno v skladu s podpisanim sporazumom na Brionih (10. Rožnika 2005), ki sta ga podpisali obe vladi. Hrvati ne bi imeli nikakršnega utemeljenega vzroka ugovarjati, saj bi bila slovenska poteza odgovor na hrvaški poskus okupacije dela Slovenije in v vsakem primeru vzpostavitev stanja, ki je veljalo leta 1991. Vse bi bilo torej s slovenske strani v skladu z dvostranskim sporazumom.

    Toda slovenska javnost je bila o dogodkih pri Hotizi najprej napačno obveščena. Namerno? Javnosti je bilo sporočeno, da gre pravzaprav za težave in nesporazum v zvezi z gradnjo nasipov pred poplavami, ki da ležijo na hrvaškem katastru. Lansirano nam je bilo, da moramo gledati dobro prebivalcev na obeh straneh in da je potreben sporazum, oziroma dogovor, da bo lahko uresničeno najpomembnejše, popravljeni nasipi in zagotovljena varnost prebivalcev. Sestali sta se vladi in se dogovorili, da bosta obe strani nasip ob Muri gradili skupaj. A ne pozabimo, da je nasipe zgradila Slovenija sama in jih tudi vedno sama obnavljala ter popravljala. Čemu bi Hrvati sedaj skupaj z nami gradili nasip, če ga pa prej nikdar niso? Ali bomo tudi mi skupaj z njimi gradili nasip na desni strani Mure?

    Po podpisu sporazuma oziroma »dogovora«, so pričeli Hrvati z uresničevanjem tega, kar sta slovenski in hrvaški premier Janez Janša in Ivo Sanader sklenila 2. Kimavca, »skupno« obnovo protipoplavnih nasipov. Etapni cilj Hrvatov je bil s tem »dogovorom« dosežen. Hrvaški delavci so pričeli ponovno graditi. Toda ne nasip, temveč cesto! Ceste nam takrat ni še nihče omenjal. A mi smo jo! Zapisali smo., na kar nas je opozoril domačin z Mirišča! Opozarjali smo, da bodo Hrvati skušali priti do Mirišča!

    Nato so nastale nekakšne »tehnične« težave pri izvajanju sporazuma. Zatem je v skladu z »dogovorom« prišlo do formiranja »skupnih« hrvaško-slovenskih patrulj. Hrvaškim policistom je s tem uspelo prvič stopiti na nasipe ob Muri. Za delavci so bili torej tam še hrvaški policisti. Kako je izgledala mešana patrulja policistov, smo lahko lepo videli, ko sta dva hrvaška policista te patrulje, aretirala slovenske novinarje, medtem ko je slovenski policist (eden!) vse skupaj le opazoval. Kasneje je bil suspendiran, a je veliko vprašanje, kakšna so bila resnična njegova navodila. Suspendiran bi moral biti tisti, ki je določil mešano patruljo tako, da sta bila v njej dva hrvaška in en slovenski policist! Na odgovornost pa bi moral biti pred njim klican tisti, ki je podpisal sporazum o mešanih policijskih patruljah! Ta je vse skupaj povzročil in omogočil Hrvatom ponovni korak naprej. Res pa je sedaj najlažje vso odgovornost zvaliti na policista v mešani patrulji, tistega ki je bil na hierarhični lestvici na dnu!

    14. Kimavca je bil sklenjen sporazum med obema sprtima stranema in slovenska policija se je 15. Kimavca zjutraj umaknila. Minister Mate je v oddaji Odmevi na TV Slovenija dejal, da bodo sedaj spet ustanovili mešane policijske patrulje, ki bodo nadzirale celotno področje vključno z Miriščem. S tem sporazumom je bilo s slovenske strani dano soglasje, da lahko hrvaški policijski škorenj vstopi v Mirišče! Se zavedamo koliko so dosegli Hrvati?! In kaj je dosegla slovenska stran? Nič! Kljub vsemu razkazovanju mišic, (beri navidezne uporabe policijskih sil, brez dejanskega efekta) je naša vlada vnovič popustila in podpisala sporazum, s katerim ponovno sama razveljavlja določila sporazuma z Brionov, na katerega se tako rada sklicuje.

    Nekaj nam je jasno! Razdalja med reko Muro in ozemljem ki ga sedaj nadzirajo Hrvati samostojno ali v obliki skupnih patrulj, je vedno večja. Ne gre več za sto metrov, temveč za nekaj sto metrov. Od reke Mure proti Mirišču. In razlika med stanjem, ki je veljalo na dan 25. Rožnika 1991 ter stanjem, ki je v veljavi danes, je več kot očitna! Izključno v našo, slovensko škodo! Nalijmo si čistega vina. Nekdo mora za to odgovarjati!




    ...Hej Slovenci, kje so naše meje?
    Tam na Rabi, tam so naše meje!
    Tam na Muri, tam je naša kri!....


    Ko smo pred letom dni pri Hotizi želeli organizirati okroglo mizo z naslovom »Trdne meje, dobri medsosedski odnosi«, smo se najprej sestali s predstavniki KS Hotiza. Na sestanku so bili navzoči tudi prebivalci zaselka Mirišče, kamor nas je zatem prijazen domačin povabil na piknik. Kasneje je nenadoma prišlo do spremembe v odnosih s strani KS Hotiza in zato okrogle mize nismo mogli organizirati tam, kjer bi bilo to najbolj potrebno, temveč v Lendavi. Povsem očitno je bilo, da so se žal pojavili določeni politični interesi, ki nad našim početjem niso bili najbolj navdušeni. V slovenski zgodovini je žal bilo veliko preveč takšnih in podobnih dogajanj, (neenotnosti, zavistnosti in delitev, takrat ko je to najmanj potrebno) zaradi česar smo navadno kot narod nato vselej izgubljali. Tudi nam takrat v Hotizi ni ušla vidna razdeljenost navzočih in njihovo videnje reševanja težav.

    Ob nedavnem zapletu, glede gradnje nasipa na levem bregu reke Mure, so nam zato prišle ponovno v zavest besede oziroma misli domačina z zaselka Mirišče, ki bi se naj nahajal v hrvaškem katastru. Gospod je preprost slovenski podeželan in najbrž ne pripada nobeni politični opciji. Zanimivo je, da je precej bolj zaveden in tudi njegovo razmišljanje je bistveno bolj realno in daljnosežno, kot pa ravnanje slovenskih vlad, prejšnjih in sedanje!

    Takrat, pred dobrim letom, so se hrvaški policisti s popolno opremo vozili v Slovenijo skoraj 10 kilometrov po slovenskih cestah (mejo so prestopili pri Lendavi), da so uspeli priti do mejnega prehoda pri Hotizi. In to so jim naši organi dovolili! Pred tem so Hrvati enostransko odklopili brod čez reko Muro, ki je bil last slovenskega društva in je opravljal to dejavnost že dolgo časa. Slovenci so nato vanj vložili precej denarja in ga obnovili, danes pa nima več nobenega namena. V obdobju našega obiska v Hotizi, so Hrvati tudi začenjali z enostransko gradnjo mostu čez reko Muro. Vse to nam je povedal domačin z Mirišča.

    To pa še ni bilo vse! Povedal je tudi, da so Hrvati leta 1992 ali 1993, prvič prišli čez Muro in naredili meritve na levem bregu ter vse to vpisali v kataster. Hrvaški kataster! Pred tem so slovenski policisti nadzirali celotni levi breg Mure, v letih 1992 in 93, pa so se od tam umaknili. Ob slovenski osamosvojitvi, leta 1991, je bila ob bregovih Mure tako slovenska policija kot tudi TO. Na okrogli mizi v Lendavi, nam je to zgodbo potrdil tudi upokojeni policist, ki je povedal, da je slovenska policija redno opravljala kontrolo vse do bregov reke Mure, leta 92, pa so s tem prenehali. Seveda ne sami od sebe, temveč so prejeli takšna navodila! Da je bilo to očitno usklajeno z najvišjega policijskega in nedvomno tudi političnega vrha, potrjuje dejstvo, da je v enakem obdobju prišlo do enakih postopkov tudi v Istri ob Dragonji! Danes Hrvati trdijo, da je ozemlje ob levem bregu Mure, skupaj z zaselkom Mirišče v hrvaškem katastru in zato del Hrvaške. To, da so kataster popisali leta 1992 oz.1993, zanje ni pomembno, saj do takrat kataster ni bil urejen, Slovenija pa tudi ni naredila nič, da bi ga uredila, ali pa Hrvatom prepovedala izdelavo svojega katastra, oziroma jim to fizično preprečila. Pri tem bomo ob strani pustili dejstvo, da je Kaštel v Istri, na levi strani Dragonje in vsi tamkajšnji zaselki zmeraj pripadal katastrski občini Piran, pa Hrvati tam to tolmačijo spet povsem drugače kot pri Hotizi. To omenjamo samo zato, da bralca spomnimo na dvojna merila oziroma na hrvaška merila – »naše je sve, i to je tako«.

    Domačin z Mirišča je povedal še to, da so vsi komunalni priključki v tem naselju bili zmeraj zgrajeni s slovenske strani in da tamkajšnji prebivalci nikdar niso imeli opravka s hrvaškimi oblastmi. Zatem pa je dodal:« Če bodo Hrvati sami zgradili most čez Muro, ne bo dolgo, ko bodo do zaselka Mirišče zgradili še cesto in nato bomo mi, ki tukaj živimo, postali del Hrvaške. Ne razumem slovenske oblasti, saj je reka Mura naravna meja in tudi strateško gledano, je obvladovanje prehoda čez reko, dolgoročno izjemnega pomena, tako v političnem, kot v vojaškem smislu«.

    Vse kar je povedal domačin z Mirišča se je žal uresničilo v dobrem letu dni! Slovenska oblast pa tega še zmeraj ni dojela. Kako si lahko razlagamo nedavno srečanje predsednikov vlad Janše in Sanaderja, v zvezi z zapleti ob reki Muri? Premiera sta se zavzela za obnovo protipoplavnega nasipa na Muri pri Hotizi in posebej izpostavila, da dogovor ne prejudicira določitve mejne črte med državama. Ob tem sta poudarila, da mora biti vse delovanje na območju v skladu z Brionsko izjavo o izogibanju incidentom, ki sta jo vladi podpisali 10. Rožnika (junija) 2005 in izhaja iz stanja na dan 25. Rožnik (junij) 1991. Podpisana izjava je navadno sprenevedanje in podla laž! In neverjetno je, da je kaj takšnega lahko podpisal predsednik slovenske vlade!

    Če dejansko resno misli in Brionsko izjavo razume tako, kot je bilo to razloženo slovenski javnosti, potem stanje pri Hotizi že 13 let ni več takšno, kot je bilo 25. Rožnika 1991! In če torej izhajamo iz tega stanja, je najprej potrebno stvari vrniti nazaj ter vzpostaviti stanje iz leta 1991. To pa pomeni, da ne bi smelo biti ne mejnega prehoda na levi strani Mure, ne Mostu in ne hrvaškega katastra (praktično enako velja tudi za stanje ob Dragonji in v Piranskem zalivu v Istri)! Dokler pa je stanje takšno kot je, je izjavljanje o spoštovanju stanja na dan 25. Rožnik 1991, dejansko le sprenevedanje, zavajanje in nič drugega kot velika in podla laž!

    Slovenska stran je ponovno povsem neupravičeno popustila in Hrvatom še enkrat dovolila, da na levem bregu Mure počenjajo kar želijo. Sedaj sicer skuša naša vlada prikazati slovenski javnosti, da je stvari uredila, toda temu ni tako! Zaplet je pravzaprav nastal zaradi gradnje nove ceste od mostu proti zaselku Mirišče, ki so jo začeli graditi Hrvati, točno tako kot je napovedal domačin z Mirišča! O spoštovanju Brionske izjave in o spoštovanju stanja, kakršno je bilo leta 1991 ni s hrvaške strani ne duha ne sluha! Po podpisu Brionske izjave so enostransko zgradili most čez Muro in pričeli enostransko graditi novo cesto na levem bregu Mure!


    Hrvati so na zemljiščih slovenskih državljanov, ne da bi jih o tem kakorkoli obvestili, posekali drevesa in pričeli z izgradnjo nove ceste od mostu do zaselka Mirišče.

    Slovenska policija se je resda pojavila v bližini delavcev, toda to je absolutno premalo! Če sta obe podpisnici Brionske izjave mislili resno (kaže dejansko, da ni mislila resno niti ena stran), si Hrvati tega kar počnejo (izgradnja mostu in nove ceste) nikakor ne bi smeli dovoliti. Če je mislila naša stran resno, pa bi morala slovenska oblast ob takem ravnanju Hrvatov nemudoma in ostro ukrepati! To pomeni, da bi morala slovenska policija, hrvaške delavce odpeljati in zapreti, hkrati pa po diplomatski poti najostreje obsoditi ravnanje Hrvatov! Ker pa slovenska policija tega ni storila, je bila njena navzočnost praktično nesmiselna, saj je slovenska oblast na ta način pokazala in dokazala, da Brionska izjava nima nobene teže! Zato nam naj vlada neha lagati o nekakšnem spoštovanju stanja iz leta 1991!

    Hrvati vseskozi počasi in postopoma »prodirajo« na slovensko ozemlje, slovenska oblast pa proti temu ničesar ne stori! Dogovor o skupni izgradnji nasipov, v kar se je kot izgovor sprevrgla pred tem dejansko izgradnja nove ceste od mostu proti zaselku Mirišče, je za Slovenijo kaj klavrna tolažba. S podpisom še ene skupne izjave, ki je dejansko v nasprotju z Brionsko izjavo, je tako sam predsednik slovenske vlade dovolil Hrvatom njihovo navzočnost na levem bregu Mure in s tem potrdil da Brionska izjava nima nobene teže. Čemu bi naj Hrvati gradili in popravljali nasip ob reki Muri, če pa ga je zgradila Slovenija in ga tudi zmeraj obnavljala? Ali bomo skupaj gradili tudi nasipe ob Muri na desnem bregu?

    Povsem jasno je, da imajo Hrvati vseskozi eno in enotno prepričanje ter tudi iz tega izhajajočo strategijo. V skladu z njo se ravnajo vse od leta 1992, do danes in se bodo očitno še naprej. Da je temu tako je v največji meri kriva prejšnja vlada z Janezom Drnovškom na čelu, današnja z drugim Janezom, pa žal očitno tudi ni kaj bistveno bolj uspešna. Osnovna razlika med slovenskim in hrvaškim pristopom je razvidna že iz besed – slovenskih – »na spornem ozemlju« in – hrvaških – na »nesporno hrvaškem ozemlju« (Kolinda Grabar-Kitarović), rezultat ob takem pristopu pa je tudi že vnaprej znan!

    V kolikor ne bomo kmalu odločno ukrepali tako pri Hotizi, kot v Piranskem zalivu, bomo žal najbrž Slovenci potegnili kratko. Hrvati se dejansko obnašajo kot da Slovencev ni in kot da je bilo nesporno slovensko ozemlje zmeraj njihovo! Seveda je to rezultat stoletnega zgodovinskega izgubljanja slovenskega ozemlja na račun ekspanzije Hrvatov, česar se oni očitno zelo dobro zavedajo, mi pa žal ne!


    Opozoriti je treba, na zelo slabo poznano dejstvo, da je do leta 1929 CELOTNO MEDMURJE s središčem Čakovcem (mesto se imenuje Čakovec in ne Čakovac!) sodilo k Sloveniji oz. v Mariborsko oblast! Tedaj je kralj Aleksander Karadžordžević uvedel diktaturo, s katero je ukinil vidovdansko ustavo, parlament, vse politične stranke in uvedel vojaško vlado, kateri je načeloval srbski general Živković. Takrat je bilo Medmurje odtrgano od ostale Slovenije (Dravska banovina) in priključeno Hrvaški, v Savsko banovino, čeprav je bilo to storjeno ob precejšnjem upiranju prebivalstva.(Glej prispevek – Primer Štrigova)

    Zadnjo priložnost, da stvari rešimo brez nasilja ali predaje, imamo ob procesu približevanja Hrvaške EU, kjer bi Slovenija morala obvezno dati VETO, dokler se stvari ne uredijo tako kot bi se že zdavnaj morale. Čas je neizpodbitno zaveznik Hrvatov in če bo Hrvaška stopila v EU, preden bodo dvostranski spori razrešeni, se lahko poslovimo od slovenskega ozemlja! Slovensko državo smo si priborili prav zato, da ščiti in varuje naše narodne, kulturne, politične, gospodarske in ozemeljske interese! Če tega ni sposobna, je ne potrebujemo! Toda državo zanesljivo potrebujemo, ne potrebujemo pa teh in takšnih vlad, kot jih imamo od osamosvojitve naprej! Država sama po sebi ni kriva, da imamo takšno oblast, krivi smo državljani!







    Pregovor dneva
    Boljša domača gruda, kot na tujem zlata ruda.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1900 Lucijan Marija Škerjanc, slovenski skladatelj († 1973)
    Smrti:
    1970 Stanko Majcen, slovenski pisatelj (* 1888)
    Prazniki:
    dan 1. brigade Slovenske vojske


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com