|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bilo na Slovenskem, natančneje v Ljubljanskem barju, najdeno najstarejše leseno kolo z osjo, na svetu. Kolo je bilo najdeno Malega travna 2002. Z radiokarbonsko metodo je nastanek kolesa umeščen v obdobje med 3350 in 3100 pred našim štetjem.
|
|
Himna in prapor
SLAVA SLOVENCEM
Besedilo Jožef Virk (pred 1863)
Predstavitev himne v PowerPoint
Himna v MP3
Naj viharja moč razsaja,
hraste cepi, skale taja,
pahe zemlje naj zdrobi;
vendar kakor siva skala,
sred viharjev trdna stala,
večna bo Slovencev čast!
Naj se ves svet zoperstavi,
narodu pravice davi,
in kovati ga želi;
Slave zora bo svetila,
zlob verige razdrobila,
večna bo Slovencev čast!
Naj mrtvaški strup jezika,
nas srdito v srce pika,
naj le slabo govori;
vzeti nam ne more slave,
ne utajiti bistre glave,
večna bo Slovencev čast!
Kadar bliska meč morije,
v boju kri junaška lije,
kakor hrast Sloven stoji,
za očestvo se daruje,
vso nevarnost zaničuje,
večna je Slovencev čast!
Zato mi Slovenije sini,
zvesti svoji domovini,
eno srce bodimo!
Če nam je ljubezen mati
ino sloga nas pobrati,
večna bo Slovencev čast!
Pesem so uglasbili kar trije slovenski skladatelji, Anton Foerster, Anton
Hajdrih in Gregor Rihar. Zanimivo ob tem je, da je pesem Slava Slovencem
skoraj nemogoče najti v slovenskih pesmaricah. Kljub temu, bi po vsebini in
moči besedila po našem mnenju sodila med pesmi, ki bi se jih naj učili v
osnovni šoli. Očitno je bilo njeno sporočilo, ki je razvidno že iz naslova,
preveč slovensko in zato uradni politiki ni ustrezalo, ne v avstroogrski in
tudi ne v jugoslovanski dobi. Ampak mi smo vendarle že 15 let v dobi
samostojne Slovenije, pa je pesem prav tako nepoznana. Komu torej to
odgovarja?!
Razvidno je, da je med pesmijo, ki smo jo mi poimenovali za svojo društveno
himno z naslovom Večna bo Slovencev čast in pesmijo s pravim naslovom Slava
Slovencem, nekaj manjših razlik v besedilu. Kako in zakaj je do tega prišlo?
Eden izmed ustanovnih članov društva Hervardi, Andrej Šiško, je leta 1988,
po radiu poslušal proslavo ob 120 letnici 1. slovenskega Tabora v Ljutomeru.
Na proslavi je zbor zapel tudi pesem, katere naslova pa ni slišal. Ob
poslušanju si je le zabeležil besedilo in si zapomnil melodijo. Ker naslova
ni vedel, je pesem poimenoval kar po refrenu – Večna bo Slovencev čast.
Ob zapisovanju besedila je zaradi hitrosti zapisovanja in slišanega petja
prišlo do nekaj manjših sprememb. Pesem tudi ni bila zapeta v celoti, temveč
so bile zapete le tri njene kitice. Šele danes smo spoznali, da je kitic
pet! Odstopanja od originalnega besedila so minimalna. Predvsem so pri prvi
kitici, kjer je v originalu »naj viharja moč razsaja«, namesto množinske
oblike viharjev ter v nadaljevanju še »pahe zemlje naj zdrobi«, namesto
»kamen v zemljo naj zdrobi«. Beseda »pahe« je bila v uporabi v 19. stoletju
in pomeni, ali sunek, ali pa grude (zemlje).
Kasneje je bilo kar nekaj poskusov najti original pesmi, ki jo je Šiško leta
1988 poimenoval Večna bo Slovencev čast. Ker ni bil znan niti pisec
besedila, niti skladatelj, pa tudi naslov in leto nastanka, niti izvajalec
leta 1988 ne, so bili vsi poskusi neuspešni. Pesmi žal ni bilo moč najti v
nobeni slovenski pesmarici. Povsem razumljivo, saj v pesmarice v času
Jugoslavije ni sodila, ker je bila preveč slovenska!
Zgodba o naši društveni himni Večna bo Slovencev čast oz. dejansko o pesmi
Slava Slovencem, se je končno razpletla v mesecu Sušcu 2006. V imenu društva
Hervardi smo vzpostavili stik z g. Marjanom Pungartnikom iz Zveze kulturnih
društev Slovenije. Omenjeni gospod nas je vljudno napotil na Javni sklad RS
za kulturne dejavnosti, za kar se mu ob tej priložnosti javno zahvaljujemo.
Na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, smo nato govorili z. ga. Mihaelo
Jagodic in ji pojasnili našo težavo. Gospa je bila izredno prijazna in
vljudna ter nas je povabila v Ljubljano. Ima dejansko največje zasluge, da
smo pesem končno našli. Predstavnik društva se je konec meseca marca oglasil
pri njej in z njeno pomočjo smo preko telefona nekako le prišli do naslova
pesmi. Povedati smo morali besedilo in nek gospod, katerega imena pa ne
vemo, je čez nekaj časa v telefon odgovoril, da je pesmi naslov Slava
Slovencem in da se nahaja v NUK v Ljubljani.
Istega dne smo nato v NUK v Ljubljani, po več kot enournem iskanju dveh
knjižničarjev, dejansko našli dve izmed treh uglasbitev pesmi Slava
Slovencem in sicer Foersterjevo in Hajdrihovo. Pričakujemo pa še tretjo, to
je Riharjevo.
PRAPOR DRUŠTVA HERVARDI
Društveni prapor je rdeče barve, kar simbolizira narodovo kri ter
pripravljenost vedno in povsod braniti svojo domovino! Kri naših prednikov
je bila skozi stoletja premnogo krat prelita. Po pravilu, le v obrambo
svojega ozemlja in narodnih interesov, v agresivnih vojnah pa le za interese
tujih narodov, v sklopu njihovih vojska.
Črni panter je postavljen v sredino prapora, kot prvi zabeleženi slovenski
grb, prve izpričane slovenske in hkrati tudi slovanske državne tvorbe v
Evropi! Izbira ni naključna, saj menimo, da v blodnjaku moderne družbe,
ljudje vse bolj pozabljajo na svoje korenine.
Barve našega društva in tudi prapora - bela - črna - rdeča, so najtesneje
povezane z grbom Karantanije. V grboslovnem (heraldičnem) smislu, sta sicer
barvi le bela (ali srebrna iz barve ščita) in črna (barva panterja). Rdeča
barva, ki je v grbu prisotna v manjši meri, pri rogovih, jeziku in krempljih
panterja, ni barva v heraldičnem smislu in se kot takšna na prapor ne more
prenašati v skladu z veksikološkimi (zastavoslovnimi) pravili.
Naj pri tem spomnimo, da je današnja slovenska narodna in državna zastava,
po trditvah zgodovinske stroke, ki se ne ujemajo z heraldično in
veksikološko stroko, nastala iz grba Vojvodine Kranjske. Kranjski barvi sta
bela in modra, rdeča pa bi naj izšla iz kljuna in krempljev orla ter
rdeče-bele zaponke na prsih. To je edina utemeljitev slovenske zgodovinske
stroke, zakaj je slovenska zastava takšna kot je, bela - modra - rdeča.
Tudi mi bi lahko po tem principu utemeljili barve našega društvenega
prapora, vendar bomo to utemeljili s tehtnešjimi argumenti. Povedali smo že,
da predstavlja rdeča barva našo prelito narodno kri. Zraven tega, se
rdeča
barva ob črni in beli (črno-belo govedo in črno-beli bojni konj) ter sivi
pojavlja tudi pri najstarejšem slovenskem pravnem običaju –
ustoličevanju.
Vsi v spremstvu karantanskega vojvode ali kneza, so pražnje oblečeni v
rdeče, le vojvod v preprosta siva kmečka oblačila. A tudi vojvod ima rdeče
vezalke na čevljih, rdeč pas ter rdečo torbo in rdeče jermene pri lovskem
rogu. Očitno je torej, da med karantanske barve zraven bele in črne sodi
tudi rdeča. Prav tako pa imamo tudi razlago za novodobne oblikovalce, ki jih
heraldika ne zanima. V oblikovnem smislu, (t.i.»dizajnerskem«), je seveda
pri tisku barva tudi rdeča. Ker je torej rdeča barva prisotna že pri grbu –
črnem panterju, je prav, da je prisotna tudi pri praporu, ker ne predstavlja
nikakršnega dodatnega stroška, v oblikovnem smislu pa prapor nedvomno
poživi.
Ob tem želimo tudi poudariti pomen Karantanije za Slovence in za slovenski
narod. Karantanija, kot politična tvorba oz. takratna država, je v virih
dokumentirana v obdobju od 7. stoletja do konca 12. stoletja. Praktično 500
let torej! V tem obdobju so se spreminjale njene meje, pa tudi položaj
oziroma »pravni status«. Od samostojne kneževine, preko kraljestva, do
Velike vojvodine Karantanije. Kljub zlonamernim in neresničnim trditvam
nekaterih uradnih »strokovnjakov« za slovensko zgodovino, je Karantanija več
krat obsegala tudi celotno današnjo Slovenijo in seveda še mnogo več. Tako
so v obdobju Karantanskega kraljestva (Regnum Carentano) bile vanj vključene
celotna Kranjska, Štajerska, Koroška, in Panonija vključno s Slovenije(h).
Manjkale so le Beneško (Venetsko), Goriško, in Istra s Trstom. V obdobju
Velike vojvodine Karantanije, vse do srede 12. stoletja, pa so h Karantaniji
sodile tudi Istra, Goriško in Beneško.
Zato smo prepričani, da bi moral biti črni panter slovenski državni grb, iz
njega pa bi morale izhajati tudi slovenske narodne barve. Naj ob tem ponovno
spomnimo, da je Vojvodina Kranjska le del današnje Slovenije in tudi, če so
barve današnje slovenske zastave vzete iz grba Kranjske, se ta grb v ničemer
ne more primerjati s karantanskim črnim panterjem. Ne po starosti, ne po
ozemlju katerega je združeval, oziroma na katerem je veljal. Pa da ne bo
pomote. Tudi grb Vojvodine Kranjske je slovenski grb, tako kot so grbi
Slovenske krajine, Štajerske, Istre, Goriške Slovenijeh in drugih slovenskih
dežel! Toda edini grb, pod katerim so bile združene praktično vse slovenske
pokrajine, je karantanski črni panter!
ČRNI PANTER, ZNAK HERVARDOV
Črni panter izhaja še iz časov rimskega Norika, rimske province na ozemlju Vzhodnih Alp, po propadu katere, se je na identičnem ozemlju pojavila Karantanija - prva slovenska država (dokumentirana po razpadu rimskega imperija). Črni panter je ohranjen na več kamnitih spomenikih iz tiste dobe. Eden od teh kamnov iz. 2. stoletja je še danes vzidan nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti na Koroškem, v bližini griča, kjer je nekoč stal Knežji kamen in Gosposvetskega polja, kjer še danes stoji Vojvodski prestol - zgodovinska spomenika slovenske državnosti in karantanskega prava!
Njegov bajeslovni pomen izhaja še iz časov davno pred krščanstvom. Fiziolog iz Aleksandrije navaja, da je panter prijatelj vseh živali razen zmaja (podobe hudiča). Njegov lik vklesan na kamne starega rimskega Norika, je prešel tudi na srednjeveško Karantanijo. V obdobju heraldike (grboslovja), je kot grb odražal državnopravno izročilo Karantanije. Zaradi zgodovinskega in bajeslovnega pomena ima Črni panter v svojstvu karantanskega grba posebno mesto med grbi evropskih dežel, saj je bil izpričan med prvimi grbi v Evropi.
Črni panter je izpričan na pečatu, odtisnjen na ščitu (1160) in upodobljen na bojnem praporu imenovanem tudi gonfalon ali bandera. Njegove barve je okoli leta 1210 opisal viteški pesnik Wolfram von Eschenbach v delu 'Parzival', kjer dobesedno navaja 'črni panter na ščitu iz hermelina', kar postane kasneje Črni panter na srebrnem (belem) ščitu. Bojni prapor je imel grbu ustrezne barve - črna - bela - črna, ali samo bela, na kateri pa se je nahajal Črni panter, kot je razvidno iz pečata iz leta 1214.
Črni panter je bil sprva grb vojvodine Koroške in obmejne Karantanske krajine iz česar je pozneje nastala vojvodina Štajerska. Obe vojvodini sta izhajali iz prvotne Karantanije. Leta 1246 pa je prišlo do spora med vojvodinama Štajersko in Koroško, ki sta obe uporabljali enak grb. Na kraljevem dvoru so razsodili, da grb pripada vojvodini Koroški, ki je bila starejša in s tem bolj upravičena do grba ter prapora s Črnim panterjem. Štajerska pa se panterju vendarle ni hotela odpovedati in je zato na grbu spremenila barve. Privzela si je belega panterja na zelenem ščitu.
Črni panter se je na Koroškem obdržal vse do izumrtja domače karantanske dinastije leta 1270, na Štajerskem pa se je beli panter ohranil do danes, žal kot avstrijski grb, čeprav je karantanskega oz. slovenskega izvora!
Črnega panterja smo hervardi uporabili kot svoj znak zato, ker se je v času Karantanije, pojavljal na praporu takrat, kadar je to pomenilo sklic slovenske vojske in zato ker hkrati predstavlja varuha miru in blagostanja v deželi. Prapor s Črnim panterjem za vse dežele (krajine) Vojvodine Karantanije, priča o prvotni slovenski zgodovinski kneževini, oziroma o njenem zgodovinskem pravu ter o samostojni vojaški organiziranosti.
Nosili so ga častno in se pod njim bojevali za nas, svoje potomce, naši predniki! Nosimo ga častno in s ponosom tudi mi!
|
|
|
|
|
|
