|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je kozolec slovenska posebnost, saj je pri nas najbolj razširjen in ga najdemo skorajda povsod na podeželju? Namenjen je sušenju in spravilu sena in drugih poljskih pridelkov. Preprostejše oblike kozolcev najdemo tudi drugod po Evropi (predvsem v srednji Evropi, kar tudi kaže na nekdanjo precej večjo razširjenost Slovencev) dvojni vezani kozolci ali "toplarji" pa so slovenska znamenitost.
|
|
Cankarjeva smrt je bila političen umor, III. del
V bogatih kočijah se vozijo
baroni, tatje, bankirji,
mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer
ob nas siromakov špalirji.
In kaj je napravil pravični bog?
nasul jim je bogastva,
blaga in časti in odel jih povrh
še z glorijo veličastva.
Tako se vozijo tatje
in hudo mi je siromaku
ves truden in lačen in ves bolan
se potikam ob vsakem koraku.
Ivan Cankar
Pri raziskavi o smrti Ivana Cankarja sem v Arhivu Slovenije v Ljubljani našel dokumente, ki so očitno prirejeni in ne izkazujejo dejanskega stanja, nanašajo pa se na dejavnost JSDS, katere aktivni pristaš je Cankar bil.
Proučil sem tudi zajetno publikacijo pisatelja in zdravnika dr. Alojza Kraigherja, ki je bil Cankarjev najboljši prijatelj in njegov osebni zdravnik. Osupnil sem nad razliko med diagnozo dr. Jenka, podano ob Cankarjevi smrti ter poročilom dr. Alojza Kraigherja, ki je pomembno drugačno.
V Arhivu Slovenije se nahaja dokumentacija o socialdemokratski stranki (JSDS), katere pristaš je bil tudi Ivan Cankar. V AS 1445, v mapi št. 2 se nahajajo zapisniki izvrševalnega odbora in takratnih voditeljev Jugoslovanske social demokratske stranke (JSDS). Zapisniki so datirani od 26. grudna 1917 do 29. prosinca 1919.
V oči me je zbodlo očitno dejstvo, da so zapisniki sej oštevilčeni naknadno (1-19), dva zapisnika imata celo enako številko (9), zapisnik z dne 4. malega srpana 1918 pa sploh ni oštevilčen. Prav v tem zapisniku se nahaja predlog dr. Henrika Tume, naj predsednik JSDS Etbin Kristan izstopi iz odbora za postavitev spomenika dr. Kreku in iz gledališkega odseka (odseka za kulturo). Od desetega zapisnika dalje so nekateri zapisniški listi iztrgani iz pol.
Najbolj zanimiva je štirinajsta seja izvrševalnega odbora JSDS z dne 11. grudna 1918, na sam dan Cankarjeve smrti. Čeprav je časnik Slovenec tega dne že na prvi strani objavil novico o Cankarjevi smrti, ni v zapisniku niti besedice o Cankarju. Seja JSDS pa se je zaključila ob 23. uri zvečer, torej 22 ur po Cankarjevi smrti.
Slika 1: iztrgani listi iz pol kjer se v Arhivu Slovenije nahajajo zapisniki JSDS; AS 1445, mapa št. 2
Slika 2: časnik Slovenec je že na dan smrti Ivana Cankarja, 11. 12. 1918 na svoji naslovnici objavil tragično novico, kot vzrok smrti pa je navedel pljučnico. Od kod uredništvu Slovenca ta informacija ni pojasnjeno, saj v medicinski dokumentaciji pljučnica ni omenjena. Ali je torej že prva informacija javnosti bila načrtno zavajajoča?
Glasilo JSDS, časopis Naprej, je naslednji dan, 12. grudna 1918 na naslovni strani pisal o Cankarjevi smrti, navajam: "Veliki pisateljski genij, plemenita duša kot človek in borec za občečloveške odnose Ivan Cankar je umrl. Žalujemo vsi ponižani in razžaljeni širom slovenske domovine, žaluje pa tudi socialna demokracija, katere pristaš je bil Ivan Cankar".
Slika 3: naslovnica glasila JSDS Naprej, z dne 12. 12. 1918
Sprašujem se, kaj se je dejansko zgodilo na tej 14. seji oziroma kaj se je na njej govorilo? Kje se nahaja "ta pravi - izginuli" zapisnik seje, kajti povsem nemogoče je, da vodstvo JSDS na omenjeni seji ne bi spregovorilo niti besedice o smrti Ivana Cankarja?! Ob dejstvu, da sta dva člana izvrševalnega odbora JSDS, Prepeluh in Petejan (tajnik in zapisnikar) celo poimensko navedena med podpisniki protesta poslanega županu Tavčarju, v zvezi s Cankarjevim pogrebom štiri dni pozneje, je to še bolj čudno.
Slika 4: zapisnik 14. seje izvrševalnega odbora JSDS, z dne 11. 12. 1918
Nemogoče je, da bi glasilo JSDS Naprej objavljalo članke brez vednosti Izvrševalnega odbora JSDS. Dejstvo, da je Naprej že naslednji dan na naslovnici objavil pomemben članek o Cankarjevi smrti, pa je dokaz, da bi o njej morali spregovoriti tudi v vodstvu stranke na omenjeni 14. seji. Na naslovnici omenjene številke glasila Naprej je napisano tudi: "Čuden slučaj je združil v stari ljubljanski Cukrarni koncem minulega stoletja štiri genialne stvaritelje slovenske moderne: Ketteja, Župančiča, Murna Aleksandrova in Cankarja. Vsi so izšli iz te mrtvašnice…"
Vsi štirje zgoraj navedeni predstavniki slovenske moderne, so pokopani na Plečnikovih Žalah. Zanimivo je, da imajo Kette, Murn Aleksandrov in Cankar skupen spomenik, Župančič pa ima svojega kakšen meter od njih. Res je, da je Župančič umrl zadnji in zanesljivo ne v Cukrarni. Sta pa v Cukrarni zagotovo umrla Kette in Murn. Ali je torej Cankar, ki ima spomenik med njima tudi umrl v Cukrarni, kot je v zvezi z njegovo smrtjo navedeno v nekaterih delih? Ima Župančič ločen spomenik morda zato, ker ni umrl v Cukrarni?
Slika 5: Grob predstavnikov slovenske moderne na Plečnikovih Žalah. Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov in Ivan Cankar med njima. Oton Župančič ima postavljen spomenik ločeno kakšen meter vstran.
V zvezi z vzroki Cankarjeve smrti sem podrobno preučil tudi publikacijo pisatelja in zdravnika dr. Alojza Kraigherja. Ugotovil sem, da ni bil samo znani pisatelj, temveč tudi oče medicinske fakultete in Cankarjev najboljši prijatelj. Ob dvajseti obletnici Cankarjeve smrti je dr. Kraigher v članku Ivana Cankarja, zdravje, bolezen in smrt, ki je izšel v 10. koledarju Cankarjeve družbe leta 1939 opisal oz. podal mnenje o tem kaj se je dogajalo s Cankarjem v obdobju med vinotokom in grudnom 1918.
Upoštevati je potrebno, da dr. Kraigher ni mogel in smel napisati pravih dejstev, kajti resnica o Cankarjevi smrti je bila strogo varovana skrivnost, slehernemu, ki bi javnosti posredoval prava dejstva, pa bi se zgodilo enako kot našemu največjemu pisatelju. Kljub temu je v pisanju "med vrsticami" možno zaznati kar nekaj prikritih sporočil.
Dr. Kraigher je v navedenem članku zapisal, da je 29. vinotoka 1918 sam z reševalnim vozom pripeljal Cankarja v Deželno bolnico na Zaloški cesti v Ljubljani. Cankar je namreč pred tem dobil udarec v tilnik (naj bi padel), tri dni pozneje pa je nenadoma izgubil zavest (Kraigher, 1939, str. 38). Na isti strani je še zapisal: "Zdelo se je, da bo stvar prebolel. Napadi se mu niso povrnili, rana se mu je zacelila, telesno se je okrepil - in sredi novembra se je zopet vrnil iz bolnišnice k Rohrmanovim. Bil je v najboljših rokah (pri Rorhmanovih), najbolje oskrbovan in negovan. Kot bolnik je bil prisiljen, da se je držal v hrani in pijači zdravega redu." Dr. Kraigher je v zgornjih vrsticah opisal dogodek, ko je bil Cankar prvič poškodovan in je dobil udarec v tilnik. V nekaterih knjigah pisci ta dogodek označujejo kot vzrok Cankarjeve smrti, kar pa zagotovo ne drži in dr. Kraigher je to jasno dokazal. Cankar je umrl šele čez mesec in pol, ko je dobil nove usodne poškodbe, ki so mu jih po pričevanjih zadali trije srbsko govoreči moški. (glej prispevka Cankarjeva smrt je bila političen umor in Novo pričevanje potrjuje nasilno smrt Ivana Cankarja)
Slika 6: spomenik nevesti Ivana Cankarja Mileni Rohrmann, pri kateri je Ivan preživel veliko svojega prostega časa
Dr. Kraigher v svojem članku nadaljuje: "Kakih deset dni pozneje (25. 11. 1918, op. p.) pa sem slišal, da so ga zopet prepeljali v bolnišnico, to pot na oddelek za notranje bolezni k primariju drju Jenku. Tam ga nisem več videl. Prevratni dnevi so bili vse preburni, vse prekratki - in ker mi zadnjič ni napravil vtisa, da bi bilo njegovo življenje že v nevarnosti, sem odlašal s svojim obiskom. Nenadoma pa je prišla vest, da je 11. decembra zgodaj zjutraj umrl. Diagnoza na internem oddelku se je glasila: tuberkoloza in gangraena pulmonum, jetika in gnitje pljuč. Njegov bolniški listek je nosil matično številko 8114, dan sprejema 25. nov. 1918 in številka oddelka 1947. Popis bolezni navaja v anamnezi o dotedanjem poteku bolezni: …"
Dr. Kraigher je bil v tem času zaposlen v Ljubljani kot mestni in vojaški zdravnik. Sedež ordinacije je imel v današnji stavbi lutkovnega gledališča, ki je nasproti ljubljanske mestne tržnice. Zastavilo se mi je upravičeno vprašanje, kako je mogoče, da Kraigher Cankarja ni niti enkrat obiskal v Deželni bolnici na Zaloški cesti, ki je bila samo za lučaj oddaljena od njegove zdravniške ordinacije?! Bil je vendar njegov najboljši prijatelj, Cankar pa bi naj, preden je umrl, v bolnici ležal kar 16 dni (od 25. 11. do 11. 12. 1918).
Prepričan sem, da dr. Kraigher v svojem članku z izpostavljanjem svojega nelogičnega ravnanja med vrsticami opozarja na to, da je nekaj v resnici hudo narobe. Temu dodaja še svoje strokovno mnenje o zdravniški diagnozi glede Cankarjeve smrti, v njem pa diagnozi dr. Jenka odkrito nasprotuje. Trdi, da se Cankar na Bledu ni zdravil zaradi jetike, kot je lažno navedeno v bolniškem listu, obenem pa tudi trdi, da se mu tuberkoloza (jetika) ne zdi popolnoma dokazana. "Bacilov TBC ni bilo najti in ves potek bolezni pred tem smrtnim obolenjem in vse njegovo zdravstveno stanje v zadnjih letih ni kazalo na jetiko". V prid temu, da Cankar ni imel tuberkoloze navaja tudi pričo, lastnico Grand hotela Toplice na Bledu, Julo Molnarjevo, pri kateri je bil Cankar nastanjen Vinotoka 1918. (Kraigher, 1939, str. 40)
Dr. Kraigher tudi jasno pove, da je "obžaloval, da ga niso raztelesili" - opravili obdukcije in ugotovili dejanskega vzroka Cankarjeve smrti. Prav to dejstvo je ključnega pomena! Obdukcija Cankarjevega trupla ni bila nikdar narejena, zdravniška mnenja o dozdevnih vzrokih smrti pa so si nasprotujoča! Ne smemo pozabiti, da so na Cankarjevi maski še danes vidni sledovi poškodb na obrazu! Ti pa nikakor niso mogli nastati kot posledica kakršnekoli bolezni! In komu je bilo v interesu, da obdukcija ni bila narejena?! Samo morilcem in njihovim sodelavcem, ki jim je bil Cankar napoti pri uresničevanju njihovega podlega protislovenskega načrta "ujedinjenja po srbsko".
Ivana Cankarja in dr. Kraigherja je poleg prijateljstva delilo tudi isto politično prepričanje. V knjigi Dušana Moravca z naslovom Lojz Kraigher, ki je izšla leta 1990 je zapisano: "Govorjenje o kulturni vzajemnosti južnih Slovanov jima je bilo samo krinka za politično, misel na kakršnokoli jezikovno zbližanje pa jima je bila prav tako odiozna (osovražena, odvratna, op. p.), kakor nekdaj Prešernu." (Moravec, 1990, str. 66)
Moravec še nadaljuje: "Pozneje se je velikokrat spominjal teh časov, ko je bilo slovensko glavno mesto eno samo veliko "gnezdo veleizdajalcev". V njem je cvetela jugoslovanska ideja in si pridobivala vse več privržencev, vendar so bili med njimi tudi taki, ki niso zagovarjali njegovega in Cankarjevega ideala federativne republike - pri njih se je ideja že takrat "psihotično razraščala v likvidacijo slovenstva." (Moravec, 1990, str. 73) Ivan Cankar je bil v tistem času najsvetlejši simbol samobitnosti slovenskega naroda. Svoja stališča o samobitnosti Slovencev in o pravici do svobode našega naroda je povsod jasno in glasno zagovarjal. Likvidacija Cankarja je zato tudi v simbolnem smislu pomenila likvidacijo slovenstva!
Dr. Kraigher je v svojih delih pustil veliko sledi, ki vendarle pripomorejo k razčiščenju in razjasnitvi Cankarjeve tragične smrti. Zavedati se moramo, da so bili že meseca grudna 1918 prav vsi, ki so kaj vedeli o Cankarjevi smrti, ustrahovani in utišani. To nasilje in strahovlada pa sta se nadaljevali tudi s srbsko kraljevo diktaturo v poznejših letih. A tudi v "novi Jugoslaviji" ni bilo nič drugače. Le kraljevo diktaturo je zamenjala "rdeča diktatura", ostalo pa je ostalo enako, celo še huje.
Tako dr. Kraigher tudi v SFRJ ni smel napisati prave resnice. Kljub temu pa je z nekaterimi odstavki v svoji novejši knjigi Ivan Cankar, Študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, II., Cankarjeva založba, Ljubljana 1958, spet opozoril na nekatera pomembna dejstva: "Tudi Cankar se je veselil, a bal se je - "Kaj bo, kaj bo!" - bal se je, da jo bo (avstrijsko monarhijo op. p.) zamenila samo neka karadjordjevska monarhija, ne pa federativna republika svobodnih jugoslovanskih narodov, ki si jo je z nami vsemi tako srčno želel. Le ta bojazen mu je morebiti potlačila in zmedla neprijetne slutnje, ki mu jih je vzbujalo stanovanje na Kongresnem trgu: Kongres! Kongres! Spominjal se je Metternichovega kongresa izpred sto let …" (Kraigher, 1958, 750)
Kraigher je s tem mislil na Kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821, na katerem so se zbrani monarhi odločili, da tokrat svoje cilje dosežejo s silo. Obenem pa je bil Cankar zahrbtno napaden in pretepen prav na Kongresnem trgu. Doseči cilje s silo, Kongresni trg in atentat na Cankarjeva so trije med seboj soodvisni dejavniki in pravi vzroki tragične smrti našega največjega pisatelja.
Politično dogajanje v tistem obdobju je bilo zelo burno in pestro. V kulturnem odseku Narodnega sveta so sestavljali resolucijo, ki je zahtevala kulturno avtonomijo za Slovence. Zdravnik Kraigher je takrat Cankarja zadnji krat obiskal pri Rohrmanovih in ga seznanil z načrtom resolucije. Po njegovih besedah sodeč, ga je Cankar takrat pooblastil, da resolucijo podpiše tudi v njegovem imenu. Kraigher pravi: "Že tedaj je vedel, kakšna bo odločitev narodnega vijeća in še zmerom se mu je nemara zdelo, da pada, pada kar naprej še pada po stopnišču na Kongresnem trgu … O - kongres - prekleti!... vijeće - prekleto! …" (Kraigher, 1958, 750)
Da so se celo nekateri pomembni Ljubljančani ob smrti Ivana Cankarja vedli izrazito protislovensko, kaže javni protest nekaterih slovenskih razumnikov ob Cankarjevem pogrebu takratnemu ljubljanskemu županu Ivanu Tavčarju, ki je bil objavljen v časopisu Naprej 16. grudna 1918:
"Poslano - g. dr. Tavčarju, županu slovenske prestolnice
Danes popoldne se je premikal po ljubljanskih ulicah izprevod enega največjih duhov Jugoslavije. Župan kulturnega središča Slovenije pa ni čutil potrebe, izkazati v svobodni domovini Manom velikega genija niti toliko pietete, da bi dal izobestiti žalne zastave.
Podpisani konštatiramo to kot čin, nevreden kulturnega naroda in kulturnega mesta."
Poleg dr. Kraigherja so med podpisniki omenjenega protesta tudi F. Erjavec, M. Gaspari, I. Gruden, R. Jakopič, H. Smrekar, O. Župančič, Ramovš, Dolinar, Strnen itd.
Slika 7: protest slovenskih razumnikov ob Cankarjevem pogrebu takratnemu ljubljanskemu županu Ivanu Tavčarju, ki je bil objavljen v časopisu Naprej 16. grudna 1918
Namesto, da bi Slovenci doživeli očiščenje in pomlajenje, kot je želel Ivan Cankar, je njegova tragična smrt začetek katastrofalnega obdobja, ki ga še danes zaznamuje etnogenocid nad slovenskim narodom. Njegovi izvajalci so politični podporniki Cankarjevih morilcev, ki jih je še danes v naši sredi veliko preveč. Ti isti ljudje nam še vedno tajijo resnico o Ivanu Cankarju, poudarjajo pa nam samo njegovo - za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni - ki jo je Cankar napisal prav zato, da bi se Slovenci zavestno uprli takšnemu ravnanju z nami. Očiščenje in pomlajenje res nujno potrebujemo in z njim moramo začeti tam, kjer se v naravi vse začne - pri koreninah. Resnica o Cankarjevi smrti predstavlja del teh naših narodnih korenin. Ko se bodo te v naši rodni grudi dovolj razrasle nas tudi nobeno gnezdo veleizdajalcev ne bo več ogrožalo!
Resnice ni možno skriti, saj slej kot prej privre na plano kot vrelec neizčrpne energije, s katero se bodo napajale nove generacije našega naroda. Tudi dr. Kraigher je pol leta preden je umrl, na svojstven način izpovedal resnico o smrti Ivana Cankarja: "Sram me je bilo pred njim - ki je umrl enajstega decembra 1918 ob 1 uri 15 minut. Ni dočakal tretje ure … "O - da bi že tudi meni, da bi tudi nam, v sramoti, bolesti in strahu tavajočim, da bi nam vsem že bila ura tretja!"
Slika 8: naslovnica 10. koledarja Cankarjeve družbe iz leta 1939
"Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom nisem zatajil; in bi ne zatajil za same zlate nebeške zvezde."
Ivan Cankar
V Ljubljani, 31. sušca 2012
Dimitrij Kebe
Viri in literatura:
Arhiv Slovenije, AS 1445, mapa št. 2 (zapisniki izvrševalnega odbora JSDS);
časopis Slovenec, 11. gruden 1918;
časopis Naprej, glasilo JSDS, 12. gruden 1918;
časopis Naprej, glasilo JSDS, 16. gruden 1918;
Lojz Kraigher, Ivana Cankarja, zdravje, bolezen in smrt, 10. koledar Cankarjeve družbe, Ljubljana 1939;
Lojz Kraigher, Ivan Cankar, Študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, II., Cankarjeva založba, Ljubljana 1958;
Dušan Moravec, Lojz Kraigher, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1990
|
|
|
|
|
|
