O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Slovenski jezik


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je Slovenija dežela z močno katoliška tradicijo? Mnogi jo zaradi številnih sakralnih objektov imenujejo kar dežela cerkva. V Sloveniji je po podatkih slovenske rimskokatoliške cerkve skoraj 3000 cerkev, kapelic in drugih "božjih" znamenj.

    Brižinski spomeniki



    Ob upoštevanju vseh teh, sedaj nam znanih dejstev, ni prav nič čudno, če so tudi prvi zapisi v po antični zgodovini Evrope zapisani v slovenščini in to že v 7. in 8. stoletju, morda pa celo prej. To so besedila v slovenskem jeziku, zapisana v kodeksu škofa Abrahama, ki je bil škof v Brižinju/Freisingu na Bavarskem v 10. stoletju. Ta kodeks so našli leta 1803 in ga prenesli leta v Nacionalno knjižnico v München. Tam so leta 1807 odkrili v njem tri besedila v slovenščini: Dva spovedna obrazca in pridigo o pokori.

    Strokovna analiza je pokazala, da so omenjeni zapisi nastali, ko je leta 973 freisinška škofija pod škofom Abrahamom prejela v posest slovenska ozemlja. Od teh treh besedil je bila očitno pridiga prepisana iz dve stoletji starejše predloge iz Čedada,  kjer je bil takrat sedež Oglejskega patriarhata, kateremu so cerkveno pripadale slovenske dežele. Latinski kodeks (sign.: Clm 6426), v katerega so uvezani Brižinski spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih listov oz. 338 strani, dimenzije listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno sočasna: lesene platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je nekoč imel tudi kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zatič z verigo, s katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjižnici. Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160 in 161 (skupaj je popisanih 9 strani).

    Jezikoslovec dr. Rudolf Kolarič je k dosedanjim znanstvenim analizam dodal svoje ugotovitve, ki so povzete v naslednjem odstavku. Ko je bil škof v Freisingu Abraham (u. 994), je cesar freisinški škofiji podelil več posesti v slovenski Karantaniji, na Koroškem in Kranjskem. Škofija je leta 973 podeljene posesti prevzela, to pa se je lahko zgodilo le tako, da je freisinški ordinarij osebno prišel prevzeti na novo pridobljeno posest in z oglejskim patriarhom uredil cerkvenopravne zadeve. Takrat so očitno na sedežu patriarhata - takrat je bil v Čedadu - v skriptoriju napisali prvi in drugi Brižinski spomenik, kakor stroka imenuje te dokumente slovenske srednjeveške pismenosti. Drugi spomenik, ki jasno kaže večjo starost in je treba njegov nastanek umestiti najkasneje v 8. stoletje, pa je torej prepis dve stoletji starejšega originala. Ta drugi spomenik je besedilo, ki ga je mogel napisati in uporabljati le škof. Kolarič dodaja: ť... in da je najverjetnejši pisec morebitnega latinskega originala, ki pa ga še nismo našli, ako ne samega slovenskega teksta, oglejski patriarh Pavlin II. (787-802)

    V vsakem primeru, neglede na to, ali so bili izvirni teksti, katerih prepisi so Brižinski spomeniki, napisani v 8., 7., 6., ali v 5. stoletju, je neizpodbitno dejstvo, da česa takšnega niso mogli napisati “komaj naseljeni pripadniki slovanskih plemen”, ki so šele pred kratkim prišli iz zakarpatskih močvirij v srednjo Evropo! Obstajajo neizpodbitni dokazi, da je bila večina Slovencev, Karantancev, pokristjanjena šele konec 8. in v začetku 9. stoletja. Če bi se Slovenci s krščanstvom srečali komaj po letu 750, po smrti kneza Boruta in za časa njegovih naslednikov knezov Gorazda, Hotimira in Valjhuna, bi bilo popolnoma nemogoče, da bi premogli takšne intelektualce, ki bi iz latinščine v slovenščino prevedli omenjene Brižinske spomenike in to v takšnem oblikovnem in jezikovnem slogu! Kaj šele, da bi jih napisali sami! Obstaja pa kar nekaj dokazov, da je bil del Slovencev že dolgo pred tem vzgajan v krščanski veri. Seveda to nikakor ne gre skupaj s teorijo o priseljevanju v 6. in 7. stoletju. Tudi slovenski pisec Anton Vramec, (Slovenec na Ogrskem, prebivajoč v Slovenijeh/Sclavoniae) leta 1578, v svoji knjigi Kronika, za leto 110 našega štetja navaja: » Quirinus Apostolski učenik v Siske Varaše (Sisek) ovo vreme Biskup Slovenski (Zlouenzki) posta i v Kupu (Kolpo) vodo za ime Kristuševo be veržen vtopljen«. To seveda pomeni, da je leta 110 v rimskem mestu Sisek živel in delal tudi slovenski škof, ki pa so ga vtopili v reki Kolpi, kar je popolnoma v skladu z Venetsko teorijo o Slovencih! Kaj bi sicer počel slovenski škof v Sisku, če tam ne bi prebivali tudi Slovenci?! Če smo imeli Slovenci svoje krščanske škofe že v letu 110, je povsem logično, da smo jih imeli tudi v 8. stoletju (v dobi patriarha Pavlina), ne glede na to, da je bila večina prebivalstva še zmeraj staroverskega. To seveda ni bilo prav nič čudnega, saj je npr. leta 394 v Vipavski dolini ob reki Hubelj potekala velika bitka med zagovorniki starorimskega verstva in zagovorniki krščanstva. Rimljane je takrat vodil staroverski cesar Evgenij. Ta je hotel zatreti krščansko vero in zagotoviti prevlado starorimskega verstva, vendar je bil v bitki poražen. To dejstvo pa seveda kaže na to, da krščanstvo še na prehodu v peto stoletje celo v samem Rimu ni bilo dokončno uveljavljeno, kaj šele v oddaljenejših provincah, zlasti pa na podeželju!

    Posebnost Brižinskih spomenikov je, da gre za najstarejši oblikovan funkcionalni zapis v danes še živem jeziku v Evropi! Za marsikoga naravnost osupljiv podatek. V luči slovenetskih zapisov pa povsem logična posledica.

    V Brižinskih spomenikih se premišljeno združujeta srednjeveški vita activa in vita contemplativa. Dejansko so v tej obliki nastali okrog leta 970, na podlagi daljšega razvoja karantanskih spovednih obrazcev in cerkvenega govorništva. Toda zanesljivo gre za prepise najmanj dvesto let starejših izvirnikov iz 7. ali 8. stoletja. Drugi spomenik ECCE BI DED NAŠ NE SEGREŠIL, celo kaže na to, da je morebiti izvirnik nastal že v 5. stoletju, saj njegovo besedilo izraža Ciceronov govorniški slog, kar priča o tem, da bi spomenik lahko nastal že v pozni antiki. Njegove književne oblike so značilne za zgodnje krščansko slovstvo. Gre za obdobje, ko je sveti Avguštin v svoji De doctrina cristiana, opozoril krščanske pisce, da lahko iz staroverskega sveta prevzamejo vse tiste kulturne vrednote, ki po svoji vsebini niso v nasprotju z duhom krščanstva. Drugi Brižinski spomenik je posrečena združitev poznoantičnih in zgodnjih srednjeveških krščanskih prvin. Besedilo tega spomenika predstavlja opomin h kesanju in v tem primeru predstavlja nekaj izvirno slovenskega.



    Drugi Brižinski spomenik, preveden v moderno slovenščino (dr. Franc Grivec)

    Če bi ded naš ne bil grešil, * bi v veke mu bilo živeti, * starost bi ga ne prijela, * nikoli bi tuge ne imel * niti solznega telesa nikdar, * a v veke bi mu bilo živeti. * Ko je po zavisti zlodejevi * izgnan bil od slave božje, * potem so na rod človeški * bolečine in tuge prišle * ­

    in bolezni - in naposled še smrt. * Zopet pa, bratje, spomnimo se, * da i sinovi božji

    imenujemo se.

    Zatorej opustimo ta mrzka dela, ki so dela satanova . . .

    Morete torej, sinovi, videti in sami razumeti, da so bili prejšnji ljudje (svetniki) v obličje taki, kakor smo mi, ter so dela zlodejeva zasovražili, a božja vzljubili.

    Zato se jim zdaj v njih cerkvah klanjamo in k njim molimo . . .

    Taki pa moremo tudi mi še biti, če taka dela začnemo delati, kakor so jih oni delali.

    Oni so namreč lačne nasičevali, žejne napajali, bose obu­vali, nage odevali, bolnike v božjem imenu obiskavali, zmrz­lega ogrevali, tujca pod krove svoje sprejemali, v temnicah v železne verige vklenjene obiskovali in v božjem imenu tolažili.

    S temi, s temi deli so se Bogu približali . . .

    Prvi Brižinski spomenik je očitno obrazec za splošno spoved (Confessio generalis). Lahko bi rekli, da je bil »položen v usta« visokemu kleriku: množina v stavku GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA je – glede na drobnost črk, ki sledijo (in povsem izključujejo možnost skupinskega branja besedila) – majestetična. S to formulacijo je mogel pozvati vernike k poboljšanju samo človek, ki je imel sebe pravico šteti za NAZ. Pisec naziva angele krilatci božji. V besedilu se nahajata dve slovnični prvini, ki sta kasneje v slovenščini izginili – enostavni pretekli čas in aorist.



    Tretji Brižinski spomenik JAZ SE ZAGLAGOLO ZLODEJU, je zelo podoben bavarski molitvi k sv. Emeranu, ki je bila zelo razširjena v tistem času. V tem spisu se pojavlja značilno slovenska dolga dvodelna vrstica. Soglasnik k je velikokrat še nezmehčan in še ni preobražen v č, kot v primeru na pomoki (na pomoč). Pogosto je tudi akanje in trpni način prihodnjika.



    Veliko energije je bilo v 19. in 20. stoletju vloženo v dokazovanje neslovenskosti Brižinskih spomenikov. Pri tem so dokaj plodno in aktivno sodelovali tudi številni predstavniki »slovenske znanosti«. Tako kot celo vrsto drugih, za slovensko identiteto in narodno genezo pomembnih dokazov, so tudi Brižinske spomenike hoteli predstaviti kot neslovenske, raje spomenike slovanščine oz. staroslovanščine! Dejstvo, da so Brižinski spomeniki napisani v slovenskem jeziku in da je to najstarejše do danes ohranjeno pričevanje o obstoju katerega koli slovanskega jezika v latinici, marsikomu ni bilo po godu. Ne zagovornikom pangermanske teorije, tudi ne zagovornikom panslovanske teorije, pa tudi zagovornikom romanske teorije ne. Toda neutajljivo slovenskega o-ja v besedi soditi, ki je izpričan v drugem brižinskem spovednem obrazcu, preprosto ni moč predrugačiti. Pa tudi listine o ozemeljskih pridobitvah freisinške cerkve na Koroškem in Kranjskem, v času škofa Abrahama (umrl leta 993 ali 994), ki jo je napisala ista roka kot 2. in 3. spomenik, ne.

    Ko so leta 1995 Brižinski spomeniki prvič izšli v italijanščini, so Italijani presenečeno in nejeverno ugotavljali, v kako izoblikovanem jeziku so zapisani. Niso mogli verjeti, da ima nek narod, kaj šele slovenski, tako stare pisane dokumente, saj je njihov italijanski jezik, dobil svojo obliko šele mnogo kasneje.

    Med slovenska besedila oziroma med besedila v staroslovenskem jeziku, bi morali Slovenci uvrstiti tudi nekaj pisanih spomenikov v panonskem slovenskem jeziku, zapisanih v pisavi glagolici, nastalih v letih med 850 in 870, na področju Spodnje Panonije. Med njimi je eden najbolj zanih zagotovo Zakon sudni ljudem (novoslovensko Zakon sodni ljudem). Seveda pa so nas tudi v tem primeru “znanstveniki” tako germanskega, kot romanskega in tudi slovanskega porekla, “prepričali”, da v tem primeru ni šlo za slovenski jezik, temveč za bolgarski, staroslovanski in cerkvenoslovanski jezik. Dejstva so seveda drugačna. Šlo je nedvomno za slovenski panonski jezik, ki se je nekoliko razlikoval od slovenskega karantanskega jezika, bil pa je zagotovo slovenski! V 19. stoletju, je bila teorija o slovenskem panonskem jeziku še precej živa, medtem ko je v 20. stoletju, skoraj potonila v pozabo. Poglejmo si zato eno takšnih razprav iz leta 1878. Ob tem bo bralcu zagotovo zanimiv slovenski jezik konec 19. stoletja, ki se od današnjega nedvomno nekoliko razlikuje. Za uvod k tej razpravi, pa podajam kratek izsek mnenja slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča, ki hkrati predstavlja tudi zaključek iste razprave: “Če jaz imenujem staro-cerkveni jezik Sv. Cirila in Metoda panonsko-slovenskega, naj omenim da ima ime panonsko obsegati tudi Moravsko (deželo), da bode stvar popolnoma zaznamovana. Jaz sem zdaj namreč tega mnenja, da je bival slovenski narod ne le na desnem, ampak tudi na levem pobrežju Donave; kako daleč je bival na levem pobrežju Donave, o tem res neti somnenja reči ne morem…Navajam nadalje tudi ime, s katerim Slovaki svoj jezik znamenujo imenujoči ga “jazik slovenski” (zapisano jazyk slovensky); Tudi ta vzrok vtegne le od onih biti sprejet, ki imajo z menoj prepričanje, da je bilo ime Sloven izvirno le ime posameznega plemena slovanskega, ne vsega naroda slovanskega”.

    Popolnoma pravilno torej Miklošič ugotavlja tako dejstvo, da je bilo ime Sloven, ki smo ga zmeraj uporabljali Slovenci in iz katerega izhajamo mi in Slovaki, ki oboji govorimo slovensko, le ime našega plemena, nikakor pa ne tudi vseh Slovanov, med katerimi so vsaj še Anti (Srbi), Rusi itd., kot tudi to, da smo Slovenci nekdaj živeli tudi čez Donavo v Vindeliciji oz. na Bavarskem (Bavaria Slavica)!




    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com