|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da imamo Slovenci Nobelovega nagrajenca? Friderik Pregl je leta 1923 dobil najvišjo nagrado za zasluge za človeštvo, na področju kemije.
|
|
Sled, s katero je Žička kartuzija zaznamovala naš prostor in čas
Žička kartuzija je med nami že dolgo, vendar je mnogi ne poznajo. Je del evropske kulture in zgodovine, je pa tudi tesno zraščena z našimi kraji in ljudmi. O njej je bilo napisane veliko strokovne literature, vendar je to ni obvarovalo pred propadanjem. Tako se njene razvaline že skoraj dvesto let izgubljajo med drevjem, grmovjem in koprivami. Od časa do časa je sicer ob raznih čiščenjih sramežljivo pokukala na plan, pa navadno ne za dolgo.
Slika 1: Prvotna podoba
Slika 2: Pred letom 1990
Njena veličastna podoba vstaja počasi pred nami šele po letu 1990. Njena mogočnost nas vedno bolj navdaja z začudenjem. Postavlja nas pred vprašanja: Kdo so bili ljudje, ki so v tej samoti zgradili te mogočne stavbe? Čemu? Kakšno je bilo življenje za temi zidovi? Zakaj so molitve in pesmi psalmov zamrle? Kakšna usoda jo čaka danes?
Za mnoge strokovnjake so bila ta vprašanja in mogočni samostanski kompleks izziv, na katerega so skušali odgovoriti vsak na svoj način. Pred skoraj 120-imi leti je o tem pisal lavantinski knezoškof dr. Stepišnik (Stepischnegg) v knjigi Das Kartha(O)user – Kloster Seiz, v začetku dvajsetega stoletja pa profesor bogoslovja in konservator dr. Stegenšek v knjigi Konjiška dekanija. V času po drugi svetovni vojni, ki ni bil ravno naklonjen cerkveni kulturni dediščini, je kljub vsemu ta biser stavbarstva na Slovenskem temeljito obdelal dr. Marijan Zadnikar. Franc Mlinaržik in mag. Štefan Predin sta nam približala zdravstvo Žičke karuzije. Špitalski župnik dr. Ivan Zelko je v svoji knjigi predstavil zgodovino kartuzije in skušal opozoriti tudi na mnoge njene še ohranjene sledove. Dr. Jože Mlinarič se je lotil množice starih dokumentov, ki zelo natančno prikazujejo življenje tedanje dobe. Če dodamo še Popotne dnevnike Paola Santonina ter različne knjižice in prospekte, ki so izšli v zadnjih letih, potem skoraj ne bi smeli več govoriti o »neznani kartuziji«. Pa na žalost ni tako. Mnoge strokovne knjige niso dostopne širšemu krogu bralcev oziroma so zanje prezahtevne. Druge knjige imajo večji poudarek na zanimivosti in ne premorejo drugega kot nekaj lepih fotografij in legend.
Začetek kartuzijanskega reda
Po vrhovih mnogih naših gora se bleščijo cerkvice, kakor da vabijo ljudi, naj se jim približajo. Razumemo graditelje, ki so hoteli na tak način pokazati svojo vero ali vzpodbuditi romarje, da se odpravijo na pot. So tudi podoba, naj se človekovo mišljenje in delovanje dvigneta nad vsakdanjo skrb za preživetje.
Težje nam je razumljivo, zakaj so tukaj, v tej odmaknjeni dolini, kjer so se včasih končale vse poti, zgradili mogočen samostan. Z nobenega vrha se ga ne da opaziti. Kdo in čemu je izbral ta kraj? Kartuzijani.
Če hočemo prav predstaviti Žičko kartuzijo in razumeti njen pomen ter življenje v tej samoti, moramo najprej spregovoriti o kartuzijanih in njihovem načinu življenja. Na kratko ga povzame že njihov grb.
Kartuzijanski grb iz 13. stoletja prikazuje zemeljsko kroglo, na katero je pritrjen križ. Vse skupaj obdaja sedem zvezd in večkrat tudi napis: "Stat crux, dum volvitur orbis." ("Križ stoji trdno, medtem ko se svet suče.")
Križ v grbu je znamenje spokorniškega življenja kartuzijanov. Sedem zvezd pomeni ustanovitelja tega puščavniškega reda, svetega Bruna, in njegovih prvih šest tovarišev. Po njihovem zgledu skušajo kartuzijani sredi minljivega zemeljskega življenja, prevratov in viharjev ostati zasidrani v Bogu.
Ustanovitelj kartuzijanskega reda je torej sveti Bruno, eden največjih mož enajstega stoletja.
Slika 3: Sveti Bruno
Rojen je bil v Kölnu okoli leta 1030. V Reimsu v Franciji je z odliko končal modroslovje in bogoslovne študije, bil posvečen za duhovnika in opravljal odlične službe: profesorja, ravnatelja, kanonika, kanclerja. Papež ga je celo poklical v Rim, da bi mu pomagal pri vodstvu Cerkve. Vse to ni bilo zanj. Hrepenel je po samoti, v kateri bi lahko služil Bogu v zbranosti, daleč od hrupa in raznih spletk. Iskal je primeren način in prostor, kjer bi lahko svojo zamisel uresničil. Njegov nekdanji učenec Hugo, svetniški škof v Grenoblu, je Brunu in njegovim šestim tovarišem sam pokazal samotno dolino, na višini okoli 1000 metrov, sredi nepreglednih gozdov, daleč od človeških naselij, divjo, neprehodno, nerodovitno in kamnito. Po strmih pečinah Chartreuse (latinsko Cartusia), ki so jo obdajale, je red dobil tudi ime.
Kraj je bil kot ustvarjen za meniško življenje, kakršnega si je zamislil sveti Bruno. V samoto, v kateri še danes stoji Grande Chartreuse (Velika kartuzija), matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel okoli praznika svetega Janeza Krstnika leta 1084. S svojimi šestimi tovariši je tukaj posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red.
Ko je 6. oktobra leta 1101 umrl, svojim sobratom ni zapustil pisanih redovnih pravil. Napisal jih je šele četrti veliki prior leta 1127. Red se je uradno oblikoval leta 1140, v letu 1176 pa ga je potrdil papež Aleksander III.
»Skrivnostno« življenje menihov je že od nekdaj vznemirjalo človeško domišljijo. Ritem meniškemu življenju dajejo liturgija, duhovno branje, molitev, premišljevanje in delo. Te vrednote lahko razvijajo menihi v skupinah ali samostanskih občestvih, lahko pa kot posamezniki – puščavniki. Kartuzijani se v glavnem ne razlikujejo od ostalih menihov. Njihova posebnost je le povezava obeh oblik življenja: so občestvo puščavnikov in samotarjev. Poudarek je bolj na puščavništvu.
Če to vemo, lahko razumemo, zakaj so si za svoj samostan izbrali to odmaknjeno dolino. Zavestno so iskali samoto, v kateri bi se lahko v tišini in zbranosti posvetili molitvam, premišljevanju in delu.
Kjer razmere dopuščajo, gradijo kartuzijani navadno dva samostana: zgornjega za menihe, spodnjega za brate laike. Imajo namreč različen dnevni red in način življenja: menihi posvečajo več časa molitvi, premišljevanju, študiju, imajo strožji post, bratje pa posvetijo več časa delu. Delitev je torej priporočljiva, da se med seboj ne bi motili. Kjer se ne da zgraditi dveh ločenih zgradb, ju med seboj ločijo z visokim obzidjem.
Življenje kartuzijanov |
|
Najznamenitejši slovenski škof, Anton Martin Slomšek je način življenja v Žički kartuziji (pri zgornjem samostanu in Špitaliču, kjer je bil spodnji) opisal tako:
»Vsak brat pri spodnjem samostanu je imel orodje za svoj posel. Ta je krojač, drugi čevljar, eden vodi poljedelstvo in skrbi za vole, drugi načeljuje pastirjem ter vodi sirarno in kupčijo, eden je pek, to je sprejema žito, ga suši, hrani, veje, melje, kruh dela in peče ter ga kuharju hraniti da. Vsestransko zaposlen je tudi kuhar, ki je obenem vratar, hišnik, ključar in cerkvenik. Bratje morajo molčati, pri skupnem delu pa se smejo o potrebnih stvareh pomeniti. Imajo pa tudi stara znamenja, s katerimi se ravno tako sporazumejo, a izven reda jih ne smejo izdati. Bratje nosijo enako obleko kot menihi, hrano imajo nekoliko slabejšo, vendar pa imajo manj postov, ker morajo težko delati. Od vseh svetnikov pa do velike noči imajo ovseni kruh, drugače pa pšeničnega z otrobi, jedi pa se jim zabelijo večinoma samo s soljo.«
Tudi pri zgornjem samostanu ni dosti drugače. »Tam čaka pri vratih kuhar; tudi on je vratar in hiši oskrbnik obenem. V kuhinji ima samo ob nedeljah in praznikih opravka. On sme govoriti, vodi pa tudi goste.
Blizu cerkve je kuhinja in skupna obednica, kjer se shajajo menihi vsako nedeljo in praznik k skupnemu obedu. Pri tem pa vsi molčijo in čitajo preroke. V bližini je tudi knjižnica, združena z zakristijo.
Obiščimo sedaj celice! Vsaka ima tri dele: delavnico, spalnico, molilnico. Vsak izmed teh prostorov pa je zelo majhen. Poleg hišice je vrtič. Menih je v svoji hiši sam svoj gospodar in samotar. Noben tovariš ga ne sme obiskati razen z dovoljenjem priorja. Pa tudi sam je ne sme zapustiti razen v važnih in po pravilih določenih vzrokih. Podlaga za njegovo popolnost je ljubezen do celice, to je do samote. Celica mu nudi vse, kar potrebuje: knjige za molitev, pripravo za pisanje knjig in slednjič kuhinjsko opravo, da si lahko sam pripravi skromno hrano«. Pravila pravijo: »Celičin prebivalec sprejme za posteljo slamo in mrežo (za slamo), vzglavnik, kmečko rjuho in odejo iz ovčjih kož. Vsak dobi dve šivanki, niti, škarje, glavnik, britev, brusni kamen in pas za britev, za pisanje pa črnilnik, peresa (gosja), kredo, dva plovca (Bimsstein), dva rožiča (za barve), nožek, dve strgulji za radiranje pergamenta, šestilo, šilo, svinčnik, ravnilo in kolček za liniranje, tablico ter klinček. Potem pa dva lonca, dve skledi in tretjo za kruh, četrto pa za umivanje, in brisačo; dve žlici, nožek za kruh, kupico, posodo za vodo, solnico, krožnik in dve vrečici za zelišče; za ogenj pa rašilo, gobo, kresilni kamen, les za kurjavo in sekiro; slednjič oblič za delo.«
»Hrana je zelo preprosta. V ponedeljek, sredo in petek je post ob kruhu in vodi, ostale dni pa si vsak sam kuha in za to dobi v nedeljo zvečer od kuharja zelišč, graha in sadja, kruha, soli ter vina za ves teden vnaprej. Kar mu ostane, mora v soboto vrniti. Od 15. septembra pa do velike noči tudi tiste dni, ko si sami kuhajo, jedo le enkrat na dan. Boljšo hrano imajo v nedeljo, ko je skupen obed, in v četrtek, ko si sicer sami kuhajo, a dobi vsak sira, jajc in rib, a ostanke mora še tisti večer položiti na okno, da jih kuhar odnese. Mesa – razen rib – ne uživajo nikoli. Da bi ostali zdravi, jim je predpisano, da si morajo petkrat na leto – zmerom po večjih praznikih – dati kri puščati.« To je po tedanjih zdravniških nazorih varovalo pred boleznijo.
Odlomek nazorno pove, da življenje v kartuzijanskem samostanu ni bilo nobena idila. Bilo je trdo, preprosto, urejeno. Gotovo ni bilo za vsakega. Kartuzijan se je zanj prostovoljno odločil.
Mi, ki smo časovno, versko in miselno oddaljeni od takega načina življenja, to težko razumemo. Sicer tudi nas še danes pritegnejo mir, tišina, raje krajši post kot dieta, vendar le za nekaj trenutkov, potem pa se spet radi vrnemo k drugačnemu načinu življenja.
Nastanek Žičke kartuzije
Žička kartuzija je nastala leta 1160 kot dvajseta po vrsti. V tem času je bil red komaj uradno oblikovan, od papeža še ni bil niti uradno potrjen. Do takrat ni bila navada, da bi gradili kartuzije izven matičnega področja Francije in Italije. Z ustanovitvijo Žičke kartuzije se je red razširil daleč proti vzhodu. Žička kartuzija je bila prva naselbina kartuzijanskega reda v srednji Evropi ter v nemških in slovanskih deželah.
Nastala je in se začela razvijati pod zadnjima Travniškima (Traungavcema), štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. (1129–1164 ) in njegovim sinom, Otokarjem IV. (1165 –1192), torej v času, ko je Štajerska postala vojvodina. Ker je bil Otokar IV. prvi štajerski vojvod, ga imenujejo tudi Otokar I. Verjetno se je njegov oče, Otokar III. srečal s kartuzijani na svojih potovanjih po Franciji in Italiji, kamor je spremljal nemškega vladarja Friderika Barbarosso. Ker so bili v tem času povsod neredi, negotovost, vojne in pomehkuženo življenje na vladarskih dvorih, sta ga najbrž prevzeli njihova resnost in redovna disciplina. Njihovo trdo, samotno življenje je bilo posebno pričevanje.
Slika 4: Otokar III.
Leta 1155 jih je povabil, da bi na njegovem posestvu blizu Konjic ustanovili samostan. Omahovali so, saj je bila oddaljenost od matične hiše velika, razmer niso poznali, niso vedeli, kaj si ustanovitelj od tega obeta. Otokar ni obupal. Obrnil se je na papeža Aleksandra III. Na njegovo posredovanje so kartuzijani sprejeli ponudbo. Kartuzijani iz Velike kartuzije so poslali Beremunda, da ustanovi in uredi novo naselbino. Po običaju je za novo hišo vzel s seboj dvanajst menihov in dvakrat toliko bratov. V Konjice so prišli leta 1160, se nastanili v župnišču in od tam vodili gradnjo prvih zasilnih poslopij, ki so bila gotova do leta 1164.
Ustanovna listina ima letnico 1165. Otokar III. govori v njej v prvi osebi, čeprav je umrl že 31. decembra 1164. Ker nosi listina pečat njegovega sina, se zdi, da so to, kar je sam določil za časa življenja, zapisali po njegovi smrti v taki obliki, kakor da bi sam sestavil listino. Omenja že urejeno redovno življenje in Beremunda kot prvega priorja. Izdana je bila torej "post festum". V njej se štajerski mejni grof Otokar III. imenuje za ustanovitelja Žičke kartuzije, navaja kraj, na katerem jo je "z Božjo pomočjo" ustanovil in tako uresničil svojo davno željo. Otokar omenja, da je bila posest obdana z visokimi hribi in da je prav zato bila nadvse primerna za naselitev kartuzijanov. To posest si je pridobil z zamenjavo z Leopoldom Konjiškim. Zanjo mu je dal štiri naselja: Videž pri Slovenski Bistrici, Malahorno pri Konjicah, Koble pri Ločah in Loče ter eno kmetijo pri Slovenj Gradcu. Na tej zemlji je v čast Jezusa Kristusa, njegove matere Marije, svetega Janeza Krstnika in vseh svetnikov ustanovil postojanko kartuzijanskega reda in je posest z vsemi koristmi in z vsem pripadajočim položil na oltar. Določil je meje in prepovedal, da bi kdo drug znotraj teh meja lovil divjad in ribe, pasel čredo, sekal les ali na kak drug način vznemirjal menihe.
Do tedaj neobljudeni dolini, kjer so se naselili kartuzijani, so po svojem zavetniku dali ime Dolina svetega Janeza Krstnika v Sloveniji . Samostan se je imenoval Domus Vallis sancti Joannis bapte in Sclauonia, oz. samostan v Dolini svetega Janeza Krstnika v Sloveniji. Od leta 1182, ko je Otokarjev sin v Radgoni pred cerkvijo slovesno podelil katuzijanom sosednjo vas Žiče, imenujejo samostan Žička kartuzija, samostan Žiče, ali samostan v Žičah. Ker so ime Žiče (Seiz) nosili vas, potok in hrib, bi lahko prišlo do nesporazumov. Prav zato so besedi Seiz dodali določujoči samostalnik, s čimer so nastala imena Seizdorf za Žičko vas, Seiczerberg za hrib, Seizbach za potok in Seizkloster za samostan. Starejši ljudje še danes govorijo o Zajckloštru. To poslovenjeno ime je tudi podlaga za legendo o Otokarju in zajcu.
Ker sta med samostanom in vasjo Žiče sčasoma nastali naselji Špitalič in Škedenj, ne moremo govoriti več o samostanu v Žičah. Tudi ime Žiče za samostan lahko pripelje do nesporazumov, ker domačini pod tem imenom poznajo samo vas. Obenem je nevarnost, da ga zamenjujejo za srbski pravoslavni samostan Žiča, kar se je v preteklosti že dogajalo. Zato je prav, da uporabljamo že uveljavljeno domače ime Žička kartuzija.
Kraja za gradnjo so bili kartuzijani gotovo veseli: zaprta dolina, samota, neokrnjena narava, kjer res šepeta samo tišina. Potrebnega pa je bilo ogromno dela, da so najprej naredili prostor za stavbe. Hitro so postavili preprosta lesena bivališča in zasilno cerkev z oltarjem, da se je redovno življenje lahko začelo. Nato so počasi, leto za letom, zidali trajna bivališča.
Gradili so na dveh lokacijah: zgornji samostan za menihe in spodnji za brate. Za menihe so izbrali konec doline. Da so dobili ravnico za večje dvorišče s celicami, so na severu odkopali del hriba, na jugu pa so pozidali skupne samostanske prostore in cerkev. Samostan in cerkev za brate so postavili na majhni ravnici, kjer je danes Špitalič. Postavili so tudi dve cerkvi: za menihe v čast svetemu Janezu Krstniku, najodličnejšemu puščavniku, za brate pa v čast Devici Mariji. Oba samostana in obe cerkvi tvorita celoto. Ko govorimo o Žički kartuziji, mislimo na to celoto.
V začetku so torej morali kartuzijani postavljali poslopja, urediti meje, se sporazumeti s sosedi, urediti gospodarstvo, pridobiti potrditev od papeža, cesarja in domačega škofa, sami pa so se morali privaditi tudi novim podnebnim in krajevnim razmeram. Ni jim bilo lahko. Zemlje za obdelavo ni bilo dovolj oziroma je bila slabo rodovitna. Otepali so se s tako revščino, da je kartuzija skoraj propadla. Papež Aleksander III., ki so mu o tem potožili, jih je tolažil in bodril, naj vztrajajo. Priporočil jih je tudi ustanoviteljevemu sinu, ki jih je obilno obdaroval. Daroval jim je Žičko vas z vsemi podložniki, posestva v Oplotnici in Rogozi. Določil jim je tudi kože vseh živali, ki so se ob delavnikih preužile v uradih Maribor, Radgona in Laško. Dovolil jim je tudi pašo po vseh svojih planinah. Konjiški gospod jim je dal ribištvo v Oplotnici in Dravinji. Otokar IV. jih je tudi oprostil vseh deželnih davkov, dohodkov za javne stavbe, vojaške dolžnosti za njihove podložnike, carine in mitnine. Tako je samostan doživel lepše čase. Gradnja je hitro napredovala. Z velikim veseljem so leta 1190 obhajali posvetitev obeh cerkva. Do tega obdobja je bila v glavnem končana gradbena faza, ki jo označujemo za najstarejšo, za romansko.
Ustanovitelja Žičke kartuzije, njegovo ženo Kunigundo in njunega sina Otokarja IV. so kartuzijani pokopali v svojem samostanu, in sicer v zgornji cerkvi svetega Janeza Krstnika. Tam je našlo kraj za zadnji počitek še nekaj dobrotnikov samostana.
Kmalu po nastanku Žičke kartuzije je v bližini (že leta 1170) nastala kartuzija v Jurkloštru. Sto let po nastanku prve kartuzije na naših tleh so žički kartuzijani ustanovili novo postojanko v Bistri (1260), naša zadnja kartuzija pa je bila ustanovljena leta 1403 v Pleterjah. Pri nas še edino v njem danes živijo kartuzijani.
Obdobje do turških vpadov
Po smrti ustanoviteljevega sina, ki je umrl brez naslednikov, sta varstvo nad Žičko kartuzijo prevzela Babenberžana, vojvoda Leopold V. (1192–1194) in Leopold VI. (1195 –1230). Pridružili so se jima mnogi škofje, samostanski predstojniki in svetni gospodje, ne samo domači, ampak tudi iz tujine, ki so samostan radodarno obdarovali. Posest se je povečala, ne samo v okolici, ampak tudi v bolj oddaljenih krajih. Da bi bilo gospodarstvo učinkovitejše, pa tudi zato, da ukvarjanje z njim menihov ne bi motilo pri njihovem načinu življenja, so ustanovili posebne urade – pristave, kjer je upravnik v njihovem imenu upravljal posest. Taki uradi so bili v Škednju, Dramljah, Žički vasi, Oplotnici in Mariboru.
Dohodki so se povečali in kartuzijani so lahko v miru dogradili stavbe, prizidali gospodarski del, vzdrževali poslopja in ljudi. Poklicev je bilo dosti. Ker niso sprejeli več menihov, kot je bilo celic, so morali kandidati čakati na smrt katerega od menihov. Ko se je število kandidatov povečalo, so z izkušenimi redovniki ustanovili nov samostan (npr. v Bistri in Mauerbachu) in nekaj menihov preselili v druge samostane. Tako so lahko v svoji hiši sprejeli nove kandidate.
Svoj višek je Žička kartuzija dosegla v času cerkvenega razkola, ko sta Cerkev vodila kar dva papeža: Urban VI. v Rimu in Klemen VII. v Avignonu.
Ko so se leta 1391 na občnem zboru v Montelli zbrani priorji srečali s prostorsko stisko in pomanjkanjem, so sklenili, »naj bo v bodoče Žička kartuzija sedež generalnega priorja in kraj občnih zborov«. Ležala je nekako v sredi med Italijo in Nemčijo, imela je večje prostore za sprejem priorjev in bila je najstarejša v rimski provinci.
V letih od 1392 do 1410 je bila Žička kartuzija kraj, kjer so se vsako leto zbirali vsi kartuzijanski predstojniki.
Občni zbor leta 1392 je potrdil Krištofa kot »očeta kartuzije« in določil za Žičko kartuzijo iste predpravice, kot so jih imeli menihi v Veliki kartuziji v Franciji. Generalnemu priorju so predpisali, da ne sme nikdar prestopiti meje svoje kartuzije, kakor je bila navada tudi v Veliki kartuziji, da so ga poslanci tujih kartuzij vedno našli doma.
V tem času so določili, naj se po vseh kartuzijah pobirajo prostovoljni prispevki za popravilo Žičke kartuzije, ki je "zaradi visoke starosti že vsa razvalinasta in trhla, razen tega ima veliko stroškov za vzdrževanje generalnega priorja in občnih zborov".
Tako je Žička kartuzija dobila pomoč iz mnogih samostanov, da so lahko primerno uredili stavbe za sprejem tolikšnega števila gostov. Vedeti moramo, da je bilo v tem času že več kot 160 kartuzij. Sprejeti toliko priorjev z njihovim spremstvom, jih nastaniti in pogostiti ni bilo tako preprosto.
V dobi, ko je bila Žička kartuzija središče rimske province, je bilo tudi duhovno življenje v njej na višku. To se je poznalo tudi na zunaj. Stavbe so bile obnovljene, gmotne razmere so se izboljšale. Postavljena so bila nova poslopja, gotizirana je bila samostanska cerkev svetega Janeza, pozidana nova pokopališka kapela, obnovljen je bil velik del samostana.
Za kartuzijane je bilo tudi pomembno, da je cesar Sigismund leta 1436 celjske grofe povzdignil v kneze svetega cesarstva. Avstrijski vojvoda Friderik IV. jih v začetku sicer ni hotel priznati, leta 1443 pa je z njimi sklenil premirje in medsebojno dedno pogodbo. Žička kartuzija, ki je imela prej za svojega zaščitnika avstrijskega vojvodo, je tako dobila za svoje varuhe domače kneze. V tem času je samostan dosegel svojo zgornjo mejo glede stavb in posesti. Od takrat dalje se kartuzijani samo še trudijo, da ohranijo to, kar imajo.
Turški vpadi in propadanje kartuzije
V času, ko se je v naših krajih začela pojavljati nevarnost turških vpadov, so si žički kartuzijani pri okoliških zemljiških gospodih zagotovili pravico, da smejo utrditi svoja ožja posestva, torej Dolino svetega Janeza. Kmalu so spoznali, da ne bodo mogli utrditi in braniti niti spodnje hiše v Špitaliču, zato so brate iz spodnjega samostana preselili v zgornji samostan. Spodnji samostan so tako opustili, stavbe so propadale. Ohranila sta se le cerkev Matere Božje in hospital, ki se omenja še leta 1485.
Slika 5: Podoba po turških vpadih
Njegovo vlogo je že takrat prevzel gastuž, ki so ga postavili pred vhodom v zgornji samostan. Stavbe zgornjega samostana so primerno predelali in okoli leta 1444 utrdili. Za njegovo obrambo so najeli celo vojake, čeprav tudi to ni pomagalo. Že leta 1494 so Turki vdrli v samostan in odvedli s seboj priorja in dva redovnika.
V zapisniku Velike kartuzije beremo, da se je leta 1529 žički prior podal na občni zbor, a je padel v roke Turkom, ki so takrat pustošili pred Dunajem. Ker ni hotel zatajiti svoje vere, so ga s pestmi in kamni bili po obrazu, z glave so mu potegnili kožo v obliki venca, končno pa so ga prebodli s helebardo. Isto leto so Turki ujeli in mučili še več klerikov in bratov iz Žičke kartuzije.
Drugič so Turki napadli samostan leta 1531. Takrat so prvega marca oropali samostan, priorja Andreja pa razsekali na kosce.
Zaradi vedno močnejših turških napadov so v letih od 1531 do 1540 postavili mogočen obrambni stolp na zgornjem delu samostana.
Škoda zaradi turških vpadov je bila velika. Pobitih je bilo dosti menihov, porušenih in izropanih več stavb, državi so morali plačevati velik davek za obrambo, pa tudi sami so morali utrjevati zgradbe in plačevati vojake. Vse to je kartuzijo Žiče tako izčrpalo, da je v letih od 1564 do 1595 redovno življenje zamrlo. V tem času je bivalo v samostanu le nekaj duhovnikov in laikov. Kazalo je, da je obsojena na propad.
Leta 1595 je bil za priorja postavljen Vian Graveli. Prevzel je težko nalogo, da napravi red v duhovnem življenju in gospodarstvu. V 27-ih letih službovanja mu je to tudi uspelo. Menihom se je pridružilo trinajst pripravnikov, ki so potem naredili tudi redovne zaobljube. Prišli so iz raznih dežel, dva s Kranjske in dva iz celjske grofije.
Leta 1765 so zelo slovesno obhajali 600-letnico ustanovitve samostana. Kar devet dni so trajale slovesnosti, in sicer ob prisotnosti mnogih imenitnih gostov in množici ljudi. Videti je bilo, da je to začetek nove, svetlejše dobe za ta znameniti samostan, toda bil je le zadnji svetli utrinek pred njegovim prenehanjem.
Ukinitev Žičke kartuzije
Svetna oblast se je v življenje samostanov skušala vmešavati večkrat. Zaradi darov, ki so jih podarjali samostanom, so se skušali vmešavati predvsem pri postavitvi predstojnikov. Na tem mestu so svetni vladarji hoteli imeti moža, ki bi bil zavzet posebej za gospodarstvo. Tako so si tudi sami obetali več dohodkov. Dajatve, ki so jih morali plačevati samostani, so bile vedno višje, dohodki pa vedno nižji. Posebej cesar Jožef II. (1780–1790) se je čutil poklicanega, da preoblikuje Cerkev. Samostani so odstopali od njegovega osnutka prosvetljenstva in naukov o gospodarstvu, zato je 12. januarja 1782 izdal dekret o razpustitvi samostanov kartuzijanov, kamaldolov, eremitov, karmeličank, klaris, frančiškank tretjerednic in samostanov ženske veje kapucinskega reda. Temu dekretu so sledili še drugi. Poleg kontemplativnih redov so prišli na vrsto tudi uboštveni redovi: frančiškani, kapucini, minoriti, dominikanci, avguštinci, benediktinci, cistercijani in korarji.
Med stotinami samostanov, ki jih je ukinil Jožef II., je bila Žička kartuzija med prvimi.
22. januarja 1782. leta sta prišla v Žičko kartuzijo grof Franc Stürgkh in Anton Schreitter ter zbranim menihom razglasila, da je cesar kartuzijo odpravil, da bo njeno lastnino in dohodke porabil za druge cerkvene namene, redovnikom pa bodo izplačevali primerno pokojnino.
Komisija je popisala kartuzijo s pohištvom in z orodjem, popisala pa je tudi vse pristave. Zgornjo cerkev so določili za sedež nove župnije, del samostanskega poslopja pa namenili za stanovanje župniku. Ostali del samostana so zasedli državni uradniki: komorni upravitelj posestva, uradni kontrolor, uradni pisar, sodnijski strežaj in gozdar. Že naslednje leto so iz Gradca dobili navodilo, naj ohranijo strehe le pri stavbah, ki jih sami potrebujejo. Ob morebitni prodaji naj poslopja nizko ocenijo, saj država kartuzije ne potrebuje.
ZGRADBE
V dolgih stoletjih od ustanovitve se je marsikaj spremenilo.
Prvotne lesene stavbe so hitro nadomestili z zidanimi. Že v srednjem veku so menihi sami opustili spodnji samostan. V času turških vpadov so se bratje laiki namreč zatekli v bolj utrjeno "zgornjo hišo", od spodnjega samostana pa je ostalo nekaj časa le še gostišče, imenovano hospital, ki je tudi dalo ime današnjemu kraju Špitalič. Tu stoji danes od vsega le še nekdanja bratovska cerkev, "ecclesia minor", danes župnijska cerkev Marijinega obiskanja.
Zgornja cerkev
Posebej preko Žičke kartuzije, pozneje tudi Jurkloštra in Bistre, se je naša dežela prva v vsej srednji Evropi seznanila s kartuzijanskim redom in z njihovo arhitekturo. V skladu z namenom svojega redovnega življenja so francoski menihi izbrali samotno lego v ozki dolini potoka Žičnice pod južnim vznožjem Konjiške gore. Hkrati so postavili nedaleč vsak sebi dve redovni naselbini, ki obe skupaj tvorita celoto – Žičko kartuzijo. V meniškem zgornjem samostanu, imenovanem "domus superior", je stala "večja cerkev", "ecclesia maior". Slaba dva kilometra nižje v dolini pa je nastal spodnji samostan, "domus inferior", za brate laike ali konverze z "malo cerkvijo". Ob spodnjem samostanu je bilo združeno tudi vse gospodarstvo.
Slika 6: Zgornja cerkev
Pomen arhitekture Žičke kartuzije je zlasti v tem, da je celo v evropskem merilu eden glavnih spomenikov zgodnjega kartuzijanskega stavbarstva, saj se prvi samostani tega reda v zahodni Evropi niso ohranili in so najstarejši med njimi komaj iz gotske dobe. Da je bila ta arhitektura pri nas v svojem času izredno napredna in je pomenila pravo novost, je zasluga francoskih mojstrov iz Velike kartuzije.
Po razpustu kartuzije leta 1782 je tudi "zgornja hiša" začela propadati. Velik del je še danes pokrit z nasipom zemlje in čaka, da nam razkrije še marsikatero skrivnost in svojo resnično romansko podobo iz druge polovice dvanajstega stoletja. Po dosedanjih raziskovanjih je iz tega obdobja ohranjeno le jedro nekdanje cerkve. Z visokimi okni in sledovi obočne konstrukcije se zdi na prvi pogled gotska stavba. Če jo pogledamo podrobneje, bomo na zahodni strani opazili izredno lepo zidavo iz rezanih kamnitih blokov, med katerimi so tudi nenavadno veliki marmorni kosi. Na venčnem zidcu je osamljena preprosta dekoracija v krogih vklesanih rozet in križcev, nad njim je še edina ohranjena polžasta konzola nekdanje lope pred cerkvijo. V severni steni je veliko polkrožno okno, zunaj pod novim nadstreškom pa so vidni še ostanki prvotnega plastičnega figuriranja. Opazimo lahko še dva preprosta romanska portala v severni steni, kamnoseške znake, na kupih zbranega kamenja pa čudovite sklepnike, rebra, kapitele, baze stebrov, fragment portalnega ostenja s spiralno okrašenim kapitelom …
Vse to govori, da imamo opravka s stavbo, ki je v jedru še romanska. K njej sodijo tudi močni oporniki na južni strani, ki dokazujejo, da je bila cerkev že ob svojem nastanku obokana. Romansko stavbo so namreč v gotski dobi močno prezidali.
Prvotna cerkev je bila, kakor vse kartuzijanske cerkve, enoladijska in brez vidnejše delitve na ladjo in prezbiterij, ki je bil v tlorisu kvadrat z ravnim vzhodnim zaključkom.
Ozka in dolga cerkvena ladja je bila obokana s križnimi rebrastimi oboki, ki jim na mestih obočnega pritiska ustrezajo ob južni zunanji steni preprosti oporniki. Na severni strani opornikov ni, ker je bila tam cerkev naslonjena na zid samostana z malim križnim hodnikom. V skladu s strogostjo reda kartuzijanska arhitektura ne pozna nepotrebnega okrasja in nobenega razkošja.
Špitalič – spodnja cerkev in samostan
V nasprotju z veliko cerkvijo, ki so jo v času gotike temeljito predelali, je bratovska cerkev v Špitaliču ostala gradbeno skoraj v celoti ohranjena. Ves srednji vek namreč ni doživela nobene spremembe in šele v devetnajstem stoletju, ko je postala župnijska cerkev, so ji pred zahodno fasado pozidali zvonik in na severovzhodu zakristijo.
Slika 7: Spodnja cerkev
Če odmislimo nekaj nebistvenih sprememb, je skoraj v celoti ohranjena prvotna cerkev: pravokotna ladja z dvema poloma križnih rebrastih obokov in ožjim kvadratnim prezbiterijem.
Obdajajo jo nestopnjevani oporniki. Posebej so lepe sedilije s šilastimi loki in z brstnimi kapiteli.
Cerkev je bogato kamnoseško opremljena. Zlasti se odlikuje glavni portal, ki je še povsem romansko zasnovan.
Portal špitalske cerkve je največje likovno bogastvo, ki se je ohranilo v nekdanji kartuziji. V steno se umikajo po trije stebriči, postavljeni na pravokotnih podstavkih z nizkimi, potlačenimi bazami, kot bi bile iz testa in so se pod težo, ki jo nosijo, razlezle prek podstavkov. Na vitkih čašastih kapitelih desne strani so še nerazviti brstni listi, na levi strani pa so kapiteli še bogatejši in se na njih poleg brstov pojavljajo še različni listi, posneti po vzorih iz rastlinskega sveta. So med prvimi v srednji Evropi, saj so celo šest let starejši od tistih v Bambergu.
Trije polkrožni loki bogato oblikovanih palic sklepajo obe strani ostenja med seboj, vhodno odprtino pa zapira zgoraj polkrožno polje z reliefom božjega Jagnjeta s križem, ki je tudi simbol Janeza Krstnika, prvega puščavnika in zato zavetnika kartuzijanskega reda. S temi posebnostmi je portal opredeljiv v prehodni čas med romaniko in gotiko. Prav s to gotizirano romaniko s konca 12. stoletja se uvršča Špitalič ne le med naše najpomembnejše umetnostne spomenike, temveč z zgodnjim časom nastanka celo med prve v vsej srednji Evropi.
Ta najbolje ohranjena romanska stavba na Slovenskem daleč presega vse, kar je zraslo iz domačih razmer.
Zraven cerkve je stala spodnja hiša žičkega kartuzijanskega samostana, ki se prvič omenja leta 1177. V njem so bivali bratje laiki, tu je združeno vse samostansko gospodarstvo s hlevi, skednji, z drugimi pomožnimi zgradbami in gostiščem – hospitalom (od tod ime kraja Špitalič), ki je prvič izpričano leta 1185. Sprva je sprejemalo le izjemne goste, pozneje pa je opravljalo različne naloge: bolniške, gostinske in karitativne. Sredi 15. stoletja so spodnjo hišo samostana opustili in o njej ni več sledov. Takrat so brate laike preselili v zgornji samostan, ki je bil zato deležen večjih prezidav in so ob njem zrasle nove stavbe. H gornjemu samostanu so malo pozneje premestili tudi gostišče.
Otokarjevo znamenje
Ob poti proti zgornjemu samostanu je na levi strani visoko gotsko slopasto znamenje, ki so mu kasneje dozidali kapelico. To naj bi bil kraj, kjer je Otokar od Janeza Krstnika sprejel naročilo, naj pozida samostan, oziroma kjer bi se mu naj med lovom v naročje zatekel zajec, kakor skuša legenda razložiti domače ime za samostan: »Zajcklošter«.
Onkraj mostička, kjer se dolina nekoliko dvigne, ležijo ob cesti drug za drugim trije opuščeni ribniki, ki so spadali k samostanskemu gospodarstvu. Od tu pa se že odpira razgled na obsežen kompleks samostanskih razvalin.
Gastuž
Prva stavba, ki jo ugledamo na razpotju cest proti Dramljam in Črešnjicam, je gastuž.
V pritličju s portalom in okni je še gotska, nadstropje pa je bilo pozidano v 17. stoletju. Semkaj so kartuzijani prenesli gostišče, potem ko so v 15. stoletju opustili bratovski samostan v Špitaliču, kjer so poprej sprejemali goste.
Oglejski kancler Paolo Santonino, ki je na treh vizitacijskih potovanjih v letih od 1485 do 1487 spremljal patriarhovega generalnega vikarja, škofa Petra Carlija, po pokrajinah Dravske doline, Zilje in južne Štajerske, pravi o sprejemu v Žički kartuziji: "Spustili smo se k pobožnemu kartuzijanskemu samostanu svetega Janeza Krstnika, kamor smo bili povabljeni. Vodil nas je mogočni gospod konjiški kaštelan, zagotovo z najvišjo uglajenostjo obdarjen mož.
Ko smo prišli do samostana samega, nam je prišlo do vhodnih vrat naproti vseh dvanajst menihov, zelo ponižnih in pobožnih mož. Tako škofa kakor tudi spremljevalce so dobrotno sprejeli in jih peljali najprej k cerkvi, potlej pa v gostišče za tujce, ki stoji zunaj samostana; v gostišču smo naleteli na več služabnikov, pripravljenih postreči nam z odličnim vinom."
Gastuž sicer ni prva gostilna, kakor nekateri zmotno trdijo, saj so ljudje, odkar potujejo, vedno potrebovali okrepčilo in prenočišče, torej so vedno bila tudi gostišča. Gotovo bomo pri nas in v sosednjih deželah težko našli gostišče, ki ima tako staro pisno potrditev za svoj obstoj. V zadnjih nekaj letih jim je uspelo to starodavno gostišče spet oživiti, saj je še leta 1994 izgledalo precej zapuščeno.
Slika 8: Gastuž
Ostanki nekdanjih mogočnih stavb
Tukaj je bila prvotno zakristija. V gotski dobi je bila nad pritlično zakristijo še posebna kapela, nad njo pa še en prostor, ki so ga uporabljali verjetno za zakladnico, pozneje pa za obrambo. V pritličju je bil pokopan ustanovitelj kartuzije, štajerski mejni grof Otokar III., s svojo ženo Kunigundo in sinom Otokarjem IV., prvim štajerskim vojvodom. Grobna jama je prazna, ker so leta 1827 ostanke dobrotnikov samostana in nagrobnik prenesli v cistercijanski samostan Rein pri Gradcu, kjer so še danes.
Prvotno grobno ploščo so zamenjali že v 17. stoletju. Staro so najprej vzidali ob grobni jami na zid, pozneje pa so jo prenesli v cerkev svetega Areha na Pohorju in upodobljenca razglasili kar za cerkvenega patrona svetega Henrika.
GOSPODARSTVO ŽIČKE KARTUZIJE
Kartuzija je dobila od svojega ustanovitelja, njegovih naslednikov in različnih dobrotnikov različno premoženje in določene pravice. Za svoje življenje redovniki niso potrebovali veliko, potrebovali pa so sredstva za zidanje in vzdrževanje stavb, delovanje hospitala, nabavo cerkvene opreme in za različne dajatve.
Tudi življenje v samostanu se je z leti precej spremenilo. Prvotna krajevna ločenost med brati in patri je počasi izginjala. Z opustitvijo spodnjega samostana so se bratje preselili v zgornji samostan. Tam, kamor včasih ni smela stopiti niti noga redovnika drugega reda ali svetnega duhovnika, so nastala mnoga nova bivališča – pa ne le za brate, ampak tudi za celo vrsto laikov. Tako so v 17. in 18. stoletju bratje in patri stanovali v celicah severno od cerkve, v zgradbah ob potoku Žičnica pa je bila cela vrsta stanovanj za laike. Med njimi se v raznih listinah in matičnih knjigah posebej omenjajo naslednji poklici: upravnik, zdravnik, lekarnar, mlinar, kuhar, vrtnar, kamnosek, lesni trgovec, opekarnar, sodar, steklar in vinotržec v gastužu. Večina od njih ni bila sama, ampak je imela tudi družine. Temu bi lahko v času turških vpadov dodali še vojaško posadko.
Spoznali bomo nekaj navedenih poklicev in dejavnosti.
Upravniki
Kljub temu da je vsak redovnik opravljal kako delo, so vodenje posesti, trgovanje, menjave in pobiranje dajatev zahtevali spretnega človeka na terenu. Posest je bila raztresena po različnih krajih. Zaradi lažjega upravljanja so torej ustanovili več gospodarskih uradov ali pristav, ki so jih vodili upravniki. Skrbeli so za gospodarstvo in druge zunanje zadeve. Od njihove spretnosti upravljanja je bilo odvisno premoženje samostana.
Žička kartuzija je imela take urade v Škednju, Dramljah, Žički vasi, Oplotnici in Mariboru.
Zdravniki – lekarnarji
Kartuzijani so zelo pospeševali zdravstvo. V srednjem veku so delovali na tem področju predvsem v hospitalu v Špitaliču. Prav tak hospital so imeli tudi v drugem Špitaliču, in sicer na prehodu iz Motniške v Tuhinjsko dolino, ter enega celo na Semerniku.
V začetku so se z zdravilstvom ukvarjali sami, pozneje pa so v to službo pritegnili laike.
V 17. stoletju je lekarnar – zdravnik že prebival v zgornjem samostanu, kjer je bila tudi lekarna. Samostanska knjižnica je bila po do sedaj znanih seznamih knjig najbogatejša knjižnica medicinske in naravoslovne vsebine pri nas. V Deželnem arhivu v Gradcu je seznam knjig Žičkega samostana iz leta 1783. Na 146–ih straneh je okrog 3600 naslovov knjig in rokopisov, med njimi tudi 89 knjig s področja medicine, farmacije, botanike in kemije.
Vsaj nekaj časa je bila samostanska lekarna javna. Ko so leta 1773 zdravstveni predpisi samostanskim lekarnam prpovedali oddajati zdravila izven samostanske hiše, je žička lekarna dobila dovoljenje za javno uporabo. Še leta 1775 se omenja v seznamu uradnih lekarn na Štajerskem.
Slika 9: Vrtovi
Mlini
Samostan je imel več mlinov že v bližnji okolici. Eden je bil ob severozahodnem vogalu samostana, drugi v Špitaliču pri mežnariji in pri steklarni, mlini so bili še blizu ribnikov (Gramož), v Špitaliču, v Sotni pri Žičah, omenjata pa se tudi mlina v Hočah in Mariboru.
Žage
Žage so bile navadno v povezavi z mlini, saj je bilo tako laže narediti en sam kanal za vodo. V bližini samostana sta znani dve žagi: ena med žičkim samostanom in Špitaličem (ob mlinu v Gramožu), druga pa ob mlinu v Sotni.
Ribniki
Ribe so bile pri prehrani kartuzijanov zelo pomembne, saj po svojih redovnih pravilih ne uživajo nobenega drugega mesa.
Žički kartuzijani so ribe za svoje lastne potrebe, pa tudi za prodajo ali menjavo, dobili iz več svojih ribnikov: med zgornjim in spodnjim samostanom so bili trije ribniki, manjši ribnik je bil ob pristavi Kumna, ribnik je bil v Škednju in trije so bili v Dramljah. Ribe so hranili na ledu ali jih sušili. Temu namenu je služil »ribji stolp« v obzidju ob cerkvi.
Po odhodu redovnikov je bila večina ribnikov opuščenih.
Opekarna
V poročilu o svojem uradovanju je po letu 1570 upravnik Otolin Scazuola zapisal, da je dal postaviti novo opekarno, ker so morali prej dovažati opeko iz Slovenske Bistrice.
Opekarna je bila v Špitaliču, med šolo in cerkvijo.
Steklarna
Prvotna steklarna naj bi bila po podatkih Mateja Slekovca v loški kroniki nekje med Konjiško goro in Slemenami, pri izviru Žičnice.
Mnogo več podatkov imamo o žički steklarni, ki je bila okrog 800 metrov vzhodno od špitalske cerkve, na desnem bregu potoka Žičnica, kjer je njiva še do nedavnega ohranila ledinsko ime "glažuta".
Že leta 1543 se v seznamu dohodkov Žičke kartuzije omenja dohodek od 81-ih vozov steklarske soli ali pepelike, ki so jo pridobivali iz pepela. Za kilogram te soli so potrebovali približno 1613 kilogramov lesnega pepela.
Omenjajo se steklarski mojstri, tajnik in steklarji. Bili so svobodni ljudje. Ob steklarni so imeli svoj dom, dovolj velik za več družin. Ob njem so imeli tudi svoj mlin.
Inventar iz leta 1730 našteva poleg pohištva, opreme in orodja še naslednje zaloge steklovine: 9709 kosov stekla, od tega največ šip, steklenice za lekarne, kozarce za vkuhano sadje, zelenke za slatino in različne kozarce.
Kuhar
Redovniki so si v začetku med tednom kuhali sami. Skupno kosilo so imeli le ob nedeljah in večjih praznikih. Ker se je v samostanu počasi naselilo več laikov, posebej v času turških vpadov, ko je bila v samostanu še posadka za obrambo, so potrebovali tudi kuharja, ki je pripravljal hrano za vse. Navadno je opravljal tudi vratarsko službo. Prvi kuhar se omenja leta 1657.
Vinogradi
Hrib proti vzhodu nad kartuzijo (Kreuzberg) so menihi sami zasadili z vinogradom. Z leti so dobili še precej vinogradov ali pa vsaj pravic za pobiranje vinske bere, in sicer se omenjajo naslednji kraji: Šedina pri Dramljah, Žiče, Suhadol, Vešenik, Vrhole, Preloge, Sveti Peter pri Mariboru, Duplek, Rače, Piramida pri Mariboru, Oplotnica in Zreče.
Sodstvo
Mogočni obrambni stolpi marsikomu burijo domišljijo. Zamenjujejo jih s sodnimi stolpi in domnevajo, kaj vse se je v njih dogajalo. Resnica je precej drugačna. V srednjem veku govorimo o treh vrstah sodstva.
Nižje sodstvo izvršuje nad svojimi podložnimi vsak večji posestnik in razsoja njihove prepire. Hudodelstva podložnikov so spadala na področje deželskih sodnij, ki kaznujejo tudi s smrtjo.
O osebah plemenitnikov in njihovih medsebojnih prepirih je razsojalo deželno sodišče.
Žički kartuzijani so imeli že od začetka pravico nižjega sodstva nad svojimi podložniki, krvne zadeve pa je presojal tisti graščak, na čigar ozemlju se je zločin zgodil.
Seveda ne smemo misliti, da so menihi sodili sami. Za izvrševanje nižjega sodstva so imeli svojega dvorskega sodnika. Ko so kartuzijani kupili Konjiški grad, je nižje sodstvo izvrševalo tudi na njegovih posestvih. Za to službo so imeli sodnika v Trebniku, krvno sodstvo pa je prevzel poseben cesarski sodnik v Konjicah.
SLEDI ŽIČKE KARUZIJE MED NAMI
Čeprav je minilo že precej časa, odkar je v tej čudoviti Dolini svetega Janeza utihnilo petje in so ponehale molitve menihov, najdemo še povsod mnogo sledi delovanja mogočne kartuzije. Stoletja duhovnega, gospodarskega in javnega delovanja menihov so pustila svoje sledi ne samo po različnih krajih naše domovine, ampak tudi daleč po svetu. Marsikje v Franciji, Italiji, Nemčiji in Avstriji poznajo njeno zgodovino bolj kakor pri nas.
Razen knjig in rokopisov doma in v tujini je ohranjenih še precej stavb, cerkvene oprave in opreme, kipov in različnih čudovito obdelanih kamnov že porušenih stavb. Ker je omenjeno raztreseno po različnih krajih, vsega ne bomo mogli spoznati, ampak se bomo srečali vsaj z nekaterimi.
VIRI IN LITERATURA
- Bojan Podkrajšek, predsednik TD Špitalič
- Cambridgeov Poadatkovnik, 1996. DZS, (str, 154)
- GIZ Slovenske Konjice
- http://www.gradovi.net/show.php?id=3
- http://www.hervardi.com
- Ivan, Zelko, 1984: Žička Kartuzija. Samozaložba, Ljubljana
- Mlinarič, Jože, 1991: Kartuziji Žiče in Jurklošter skozi stoletje. Mladinski arhiv, Maribor
- Zavod Za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije (Celje)
- zgoščenka: Veličastna samota Doline svetega Janeza
Žiga R.
|
|
|
|
