|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da v Celovcu rojeni Koroški Slovenec Jožef Štefan leta 1879 utemeljil fizikalni zakon o toplotnem sevanju – edini fizikalni zakon poimenovan po Slovencu? Danes se po tem znamenitem rojaku imenuje slovenski znanstveni inštitut Jožefa Štefana. Jožef Štefan je bil tudi velik slovenski domoljub in pesnik.
|
|
Zedinjena Slovenija
Po marčni, liberalno meščanski revoluciji, ki je v veliki pomladi narodov
leta 1848, odstranila Metternichov režim in avstrijskega cesarja prisilila v
odpravo fevdalizma ter sprejetje ustave, so številni narodi avstrijskega
cesarstva videli priložnost narodne krepitve. V tej dobi so tudi slovenski
izobraženci prvič postavili slovenske narodnopolitične zahteve oziroma
zastavili slovenski narodnopolitični program.
Ta politični program se imenuje Zedínjena Slovénija in namesto
razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško zahteva
skupno Kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost
slovenskega jezika v javnosti, ter jasno nasprotuje načrtovani združitvi
takratne Habsburške monarhije z Nemškim cesarstvom v Združeno Nemčijo.
Toda tudi ta program z imenom Zedinjena Slovenija ni zajemal celotnega
slovenskega narodnega ozemlja tistega časa. Program ni zaobsegel Slovencev v
Beneški Sloveniji in Reziji, prav tako pa tudi ne Slovencev v Ogrskem
kraljestvu. Vse to kaže na pomanjkljivo vedenje o razširjenosti slovenskega
naroda celo med takratnimi slovenskimi izobraženci.
Prvi je o bistvu Zedinjene Slovenije pisal koroški Slovenec, celovški stolni
kaplan in narodni buditelj Matija Majar Zilski. V svojem članku
»Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega srca«, ki je
izšel 29. Sušca 1948 v Novicah, je Majar zapisal tudi naj vsak »v svoji
deželi živi, kakor mu je drago in ljubo (Nemec po nemško, Italijan po
italijansko, Oger po ogrsko, Slovenec po slovensko«. Matija Majar Zilski je
v začetku Malega travna istega leta, tudi poslal peticijo cesarju, v kateri
se je zavzel za združitev Slovencev v posebno samoupravno telo z lastnim
deželnim zborom. Prav tako pa je v začetku Malega travna 1848 Matija Majar
Zilski, pripravil tudi letak z naslovom »Kaj Slovenci terjamo?«.
Dunajski Slovenci so 29. Sušca 1848 poslali posebno poslanico deželnim
stanovom dežele Kranjske, saj so pričakovali, da bodo oni prevzeli vodstvo
slovenskega narodnega gibanja. 7. Malega travna je na Dunaj odšla
delegacija kranjskih stanov , v kateri je bil tudi Janez Bleiweis. Dunajski
Slovenci in kranjska delegacija se je večkrat sestala med 9. in 14. Malim
travnom in takrat je bilo tudi sklenjeno, da Janez Bleiweis predstavi
program Zedinjene Slovenije nadvojvodu Janezu. Širši slovenski javnosti
so namenili javni poziv z naslovom »Mili bratje slovenski!«, ki je bil
objavljen 12. Malega travna v Novicah.
16. Malega travna 1848 je bila v Gradcu ustanovljena Slovenija - narodno
in politično društvo štajerskih Slovencev. Pobudnik ustanovitve in prvi
tajnik društva je bil Jožef Muršec. Na dan ustanovitve je med graškimi
Slovenci pričel krožiti osnutek peticije z zahtevo po združitvi Slovencev in
lastnim deželnim zborom. Aktivni sodelavci graške Slovenije so bili zraven
predsednika Muršeca tudi dr. Davorin Trstenjak, Štefan Kočevar, Jožef
Krajnc, Stanko Vraz, veliko pa jim je pomagal tudi mariborski škof Anton
Martin Slomšek.
Še natančneje so program Zedinjene Slovenije formulirali Slovenci na Dunaju.
20. Malega travna 1848, ko so v ustanovnem razglasu dunajskega društva
Slovenija (tudi slovenski zbor) zahtevali, »da se politiško razkropljeni
narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim, kakor
jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini«. Predsednik
slovenskega zbora na Dunaju oziroma »Slovenije« je bil dr.Franc Miklošič,
podpredsednik dr. Hladnik, tajnik pa študent Anton Globočnik. Zelo aktivni
člani so bili še Anton Fister, Mitja Dolenc, Martin Semrajc in Peter
Kozler.
22. Malega travna je graška Slovenija v razglasu, ki ga je objavil Gratzer
Zeitung, nedvoumno in jasno zahtevala »ukinitev zgodovinskega razkosanja na
dežele in združitev našega slovenskega ozemlja po jezikovni meji v eno
deželo in s tem koncentracijo nas vseh v en narod«. Graška Slovenija, ki je
bila izmed vseh podobnih slovenskih društev na podeželju najbolje
organizirana je priznala vodilno vlogo med vsemi društvi dunajski Sloveniji.
To se je zlasti pokazalo v skupnem širjenju in podpisovanju vseslovenske
peticije za Zedinjeno Slovenijo.
Istega leta so bila ustanovljena še slovenska društva v Ljubljani, Trstu,
Celovcu, Gorici, Celju in nekaterih manjših krajih. Tri ključne točke
programa (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine, ter nasprotovanje
vključitvi v Nemško cesarstvo) so podpisovali v obliki peticije. Do
danes se nam je ohranilo 51 podpisanih pol, kar dokazuje, da je program
vendarle dobil kar množično podporo. Podpisano peticijo so predložili
avstrijskemu parlamentu, vendar je bil ta zaradi madžarske vstaje prej
razpuščen, kot bi jo lahko obravnaval.
Žal je program Zedinjene Slovenije bil preveč oddaljen slovenskemu
meščanstvu in zlasti kmečkemu prebivalstvu. Slovenska inteligenca in
študentje so bili s temi sloji slovenskega naroda premalo povezani, zato je
takratno narodno gibanje zajelo preozek krog slovenskega prebivalstva. Prav
tako tudi ni nihče poskrbel za organizirano vojaško silo, s katero bi bilo
moč podkrepiti in podpreti upravičene zahteve slovenske inteligence.
Zanimivo je tudi ravnanje takratnih slovenskih politikov. Celo »uradni«
slovenski politiki so v kromeriškem parlamentu (npr. Matija Kavčič)
glasovali proti predlogu Františka Palackega, ki je vseboval tudi Zedinjeno
Slovenijo. Še slabše je bilo s slovenskimi poslanci v deželnih parlamentih
dežel Koroške in Štajerske, ki so vsi glasovali za nedeljivost obeh
omenjenih dežel ter s tem pravzaprav pomagali Avstronemcem.
Bistvo slabe realizacije programa Zedinjena Slovenija je tudi v dejanski
neenotnosti takratnih slovenskih političnih voditeljev. Celo med najvišjimi
člani in predstavniki slovenskih društev in društev Slovenija, so bila
deljena mnenja o povezavi Slovencev s Hrvati. Nekateri so to povezavo
strastno zagovarjali, medtem, ko so bili drugi prepričani, »da bi morebitna
združitev s Hrvaško pomenila civilizacijski korak nazaj ali pa postavila pod
vprašaj slovensko narodno samobitnost«. Zgodovina je v 20. stoletju povsem
jasno pokazala, kateri izmed takratnih slovenskih narodnih voditeljev so
imeli prav. Nekateri so programu Zedinjena Slovenija nasprotovali tudi »iz
načelnega zavračanja nacionalnega principa, ki lahko povzroči razpad
monarhije«, precej glasni pa so bili tudi zagovorniki »plemenitosti
kozmopolitanstva« ali svetovljanstva, ki so se razglašali za liberalce in
jih nacionalnost ni zanimala. Zanimiva je podobnost in pojav tovrstnih
protislovenskih idej, opravičljivih prav s kozmopolitanstvom in svetovnim
liberalizmom, tudi v kasnejših slovenskih zgodovinskih obdobjih, vse do
danes.
V obdobju zahtev za realizacijo prvega slovenskega modernega
narodno-političnega programa Zedinjene Slovenije, se je predvsem okrepilo
delovanje na kulturnem področju. Prav tako pa smo takrat Slovenci dobili
pravzaprav vse nacionalne oziroma državne simbole – zastavo in himno.
Pesem Naprej zastava slave
je postala prva slovenska himna. Avtorja sta Simon Jenko – besedilo in
Davorin Jenko – glasba. Pesem je bila uglasbena 16. 05. 1860. Naprej
zastava slave je bila potem v Kraljevini Jugoslaviji del državne himne in je
veljala za slovensko himno vse do druge polovice osemdesetih let, ko so
dejansko skoraj že vsi pozabili nanjo ter začeli namesto nje uporabljati
Prešernovo Zdravljico v uglasbitvi Stanka Premrla.
Zgodba glede slovenske zastave pa je nekoliko bolj zapletena. Delegacija
kranjskih deželnih stanov, naj bi na Dunaj prvič prispela z belo-modro-rdečo
zastavo meseca Sušca 1848. Zatem bi naj slovenski študentje na Dunaju, pa
tudi v Gradcu, to belo-modro-rdečo zastavo prevzeli kot simbol slovenskega
naroda in hkrati tudi simbol boja za Zedinjeno Slovenijo. 11. Velikega
travna 1848, so v Ljubljano z Dunaja prispeli Lovro Toman in njegovi
tovariši, ki so v gostilni pri Zlati zvezdi, na današnji Wolfovi 8 izobesili
belo-modro-rdečo trobarvnico. Uradna slovenska zgodovina trdi, da barve
bela, modra in rdeča na zastavi, izhajajo iz deželnega grba Kranjske.
Deželni grb vojvodine Kranjske je sprva imel v srebrnem (belem) polju
modrega orla. Od trinajstega stoletja naprej ima modri kranjski orel na
prsih pripeto upognjeno rdeče-belo zaponko. Barve slovenske zastave naj bi
torej izvirale iz barv kranjskega grba. Toda to dejansko ni res.
Kranjska deželna zastava je bila namreč sprva le belo-modra, saj
rdeče-bela zaponka na prsih kranjskega orla, niti v heraldičnem
(grboslovnem), niti v veksikološkem (zastavoslovnem) smislu ne predstavlja
barve, ki bi sodila na zastavo. Rdeče barve je na kranjskem grbu občutno
premalo za kaj takšnega. Prvotno belo-modro kranjsko deželno zastavo, je
cesar Friderik III., leta 1463 spremenil v rumeno-modro. To je storil v
zahvalo za pomoč kranjskih stanov pri rešitvi iz obleganega Dunaja (oblegali
so ga Turki). Za nagrado je cesar Friderik III. Kranjski grb zboljšal tako,
da je belo barvo (srebrno) spremenil v boljšo, rumeno (zlato). Zato so
kranjski stanovi od leta 1463 uporabljali rumeno-modro deželno zastavo. Leta
1848 je zaradi tega prišlo do spora, saj so kranjski Nemci trdili, da so
deželne barve rumeno-modre in ne belo-modre, med tem ko so Slovenci
zagovarjali belo-modro-rdečo barvo. Dunajsko ministrstvo je zato z odlokom z
dne 23.9.1848 odločilo, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeča.
Kranjski stanovi so bili o tem obveščeni 29.9.1848, 1.10.1848, pa so to
novico v Ljubljani proslavljali z bakladami in veselicami.
Glede na to, kar nam je v zvezi s kranjskim grbom in slovensko zastavo
znanega danes, so najverjetneje barve današnje slovenske zastave
panslavističnega izvora in so najtesneje povezane z enako rusko trobarvnico.
Je pa zanimivo, da ima enake barve tudi Republika Slovenska, kar kaže na to,
kako sta oba današnja naroda Slovencev in Slovakov, kljub zgodovinski
ločenosti še vedno nekako povezana, ne le po imenu in jeziku, temveč tudi z
zastavo.
4. Malega srpana 1848 je pričel izhajati prvi slovenski politični list
Slovenija, ki je izhajal dvakrat tedensko v Ljubljani. Njegov urednik je
bil Matej Cigale, program lista pa je bil oprt na politični program
Zedinjene Slovenije.
V tem obdobju smo Slovenci dobili tudi svoj prvi Zemljevid. Zemljovid Slovenske dežele
in pokrajin je izdelal in na svitlo dal Peter Kozler (1824- 1879)
pravnik, geograf, politik in eden najbogatejših industrijalcev na Kranjskem
(pivovarna v Ljubljani). Kozler se je aktivno zavzemal za uvedbo slovenskega
jezika v šole, izrednega pomena pa je njegovo raziskovanje praktičnih
možnosti nastanka in obsega Kraljestva Slovenije z lastnim deželnim zborom.
Preučil je razširjenost Slovencev v Istri, na Goriškem, Koroškem in Ogrskem
ter nato izdal Zemljovid
Slovenske dežele in pokrajin. Na njem je vrisal slovensko etnično
mejo in jo utemeljil v spremni knjižici Kratek slovenski zemljopis in
pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljevstva in
Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest,
tergov, krajev i.t.d. Knjižica z uvodom iz leta 1852 in z letnico tiska 1854
vsebuje geografski opis pokrajin in statistične podatke ter narodopisno
poglavje, v katerem je podrobno opisana in utemeljena na zemljevidu zarisana
slovenska jezikovna meja. Kozlerjev Zemljovid je bil leta 1852
prepovedan, ker naj bi prikazoval neobstoječo politično tvorbo (Kraljestvo
Slovenija), prav tako pa sta bili sporni tudi praktično popolna slovenska
toponomija (prvič uporabljena na kakem zemljevidu) ter zarisane jezikovne
meje, do katerih je v tistem času segala slovenska govorica. Proti Petru
Kozlerju so zato uvedli sodno preiskavo pred vojaškim sodiščem, iz katere pa
se je srečno izvlekel.
Z Bachovim absolutizmom leta 1851 so bile politične želje Slovencev
potlačene in narodno prebujanje se je preselilo na kulturno področje. V
pomladi narodov Slovenci torej nismo mogli uresničiti svojih teženj po
združitvi. Kljub temu, pa je program »Zedinjene Slovenije« ostal skupni
slovenski politični program in se je krepil v taborskem gibanju v letih
1868-1871. V okrnjeni obliki smo ga Slovenci realizirali šele leta 1945,
ko smo si izborili Ljudsko republiko Slovenijo v okviru Federativne Ljudske
Republike Jugoslavije, ki je na ta način zamenjala nekdanjo Avstrijsko
cesarstvo.
Besedilo programa Zedinjena Slovenija
Slovenski zbor v Beču (na Dunaju).
Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri
starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v ljubezni domovine se vse
zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ,,slovenski zbor`, kteriga udji imajo
vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z
veseljem za blagor domovine mile vsiga ne daroval? -- Namen tega zbora je
speljati:
1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim,
Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom
,,Slovenja` zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.
Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili,
da ljudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji
in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo.
Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in
britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse državne naprave večni
pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da se bodo
zvile naprave serca in uma tlačile in tamnile, ampak da se um prost dvigne k
večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge
Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in razkropila, sila pa ni
pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode
nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno, našiga
milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi;
mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber
njegovega prestola biti. Bog ve, ako mu se bode pred ko mislimo, naše pomoči
potreba. Kar korist Slovencov zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka,
vsako sam lahko presodi.
2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnama tiste pravice, ktere ima
nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in
kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati.
Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na
misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki
kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima
nikdar služen drugiga človeka biti. Toliko bolj gerdo ravna, božjo podobo in
božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko
oseb, zatira in v jekleni jarm britke sužnosti vprega. Dolgo je našo
narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za
nas večne pravice.
Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo
dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna
tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave.
3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva.
Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste
postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.
Naš Cesar nam je vstavo dovolil. Nič se ne more brez dovoljenja naših
poročnikov in Cesarja storiti. Nemci nas hočejo, brez da bi nas bili
vprašali, v svojo oblast vpestiti.
Zakaj pa Nemci našiga cesarstva tako silijo, se z drugimi Nemci tako
zjediniti, da bi imeli enega poglavarja, en zbor? --
Nemci tako le pravijo: Veliki del prebivavcov Austrijanskiga cesarstva je
slavjanski. Ako zdaj ne storimo, da se ne samo mi, ampak tudi ti Slavjani
nemškimu zboru podveržemo, bode Austrijansko cesarstvo kmalo Slavjansko: ako
se pa vsi nemškimu zboru podveržemo, nas bode Nemcov zedinjenih, veliko več
kakor Slavjanov, in zopet jih bodemo zatirali.
Zakaj drugi Nemci zunaj Austrijanskiga cesarstva tako silijo, vse
Austrijanske dežele pod svojo oblast dobiti?
1. Kdor nemške novice bere, mu je znano, da se jih iz Nemškiga vsako leto
veliko v Ameriko preseli, ker v nemških deželah je že toljko ljudi, da jih
ne morejo več rediti. Zdavnej že so bile nemške vošila, take nemške
naseljovavce namesto v Ameriko v dežele preko Donave poslati, da bi
2. njih oblast po takimu naselovanju do černiga morja razširili, in Terst,
kteriga imenujejo glavo Nemšine, vgotovili. To vgotovljenje, mislijo, jim ne
bode odšlo, če bode vse Austrijanske dežele od nemškiga zbora v Frankfurtu
postave dobivale. Nemci bodo našo Slovenjo naselili, in naše mile brate
Slovence zaterli. Ker vbraniti bi se našim poročnikom ne bilo mogoče; koga
bo tako majhno število, kakor bode njih, proti toljkim, kakor bode Nemcov,
zamoglo?
3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga ljubiga jezika peti,
--- zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemšino čas zgubovati ---
dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobernili; zopet bi bili
slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli
pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopavati
i. t. d.
4. Naš Cesar bi mogel biti nemškimu cesarju, nemškimu zboru podveržen. Kaj
bi bilo z njegovo sovrénite, kaj z njegovo močjo? On bi ne imel svoje
vojske, on bi ne mogel postav dajati, ampak iz Frankfurta bi mu bile
nasiljene. Čimu je tega potreba? Alj ni Austrijansko cesarstvo za-se zadosti
močno? Slavjani v temu ne dvomijo; alj Nemci jih hočejo v nemški jarm
vpresti. Hočejo zdaj cesarja postaviti nemške edinosti in nemške moči; pa
zdaj iz Bastadta Pavarske vojšake preganjajo. Nemci pravijo, da se mora
Austrija na njih operati, da bode zamogla obstati, in glejte! naš cesar zdaj
vojšake Nemcam k pomoči pošilja. Čujte! Nemci so toljko vpili od nemške
edinosti in nemške moči! --- Dani Šlezvig-Holštajnerje v vojski pobivajo,
alj Nemca jim ni bilo k pomoči! Kakošno pomoč bi imeli še le mi Slavjani od
njih pričakovati, ako svojim nemškim bratam na Šlezvig-Holštajnskima le z
upitjem pomagajo; kadar pa čas pride za delati, druge narode k delu kličejo?
Na Dunaju se bere v novicah in po ulicah nabito: pojte Ogri, pojte
Austrijani! Holštajncam pomagat! O neizreklive neumnost tistih, kteri
pravijo, Austrijanski Cesar mora od Nemcov rešitve iskati!!!
Mi pa rečemo: Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj
jo bode našel, mi nismo obupali. Nemci hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa
ko bi jim Rus alj Francoz na vrat prišel? --- Zgodba kaže, kako so jo Nemci
pod Napoleonam vozili, in kdo jih je rešil? Nikdar ne bodo Austrijani takimu
ljudstvu podložni: ako pa nemško ljudstvo edinosti hoče, kakor pravi iz
ljubezni do svojih rojakov, naj se našimu Cesarju podverže. Ako se Rusov in
Francozov Nemci bojijo, naj z nami, kakor z svobodnim narodam, se sklenejo,
da bodemo eden drugimu proti vsakemu sovražniku pomagali; alj njim podložni
ne bodemo nikdar. Alj Nemci na Laškim pomagajo? Alj Nemci, kteri Slovencov
še po imenu ne poznajo, bolj vedo, kaj nam je potrebno in koristno, kakor
mi, da bi šli v Frankfurt postav iskat?
Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti;
podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode se vsimu serčno vbranila.
Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami v Beču take težke naloge ne
moramo izpeljati. Prosimo pomoči!
V Beču (na Dunaju) 20. Maliga travna 1848.
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
|
|
|
|
|
|
