|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da v Sloveniji stoji najvišji industrijski dimnik v Evropi? S tem nazivom se ponaša dimnik termoelektrarne v Trbovljah, ki je visok kar 362 m. Z njegovo izjemno višino so hoteli preprečiti onesnaževanje nižjih plasti zraka in zadrževanje le tega v ozki dolini, v kateri ležijo Trbovlje.
|
|
PREDSTAVITEV KNJIGE
Andrej Šiško ... [et al.]
Zbornik: Mir, svoboda, zmaga
Zavod Lipa Maribor, Maribor, 2016
Predstavitev Zbornika Mir, svoboda, zmaga
Kazalo
Spremna beseda urednika....................................................................................1
1. Rodomor nad slovenskim narodom..............................................................7
2. Zahrbtni načrt, izdajo in velezločin – rodomor Slovencev
izvaja EU ob sodelovanju domačih izdajalcev.........................................12
3. Osnove Slovenske ljudovlade in Slovenske pravde..................................30
4. Svoboda ali suženjstvo..................................................................................53
5. Sloveni, Slovenci, Slovani.............................................................................64
6. Predstavitev Hervardov................................................................................84
7. Predstavitev Zedinjene Slovenije.................................................................88
8. Slovensko domoljubje.................................................................................100
9. Primer Evropa .............................................................................................110
10. Kramola......................................................................................................121
11. Pojezda .......................................................................................................124
12. Geopolitika in Slovenci ............................................................................125
13. Starodavne legende Slovencem napovedujejo vnovične zlate čase.....153
Iz Zbornika vam predstavljamo tri poglavja: Spremna beseda urednika, poglavje št. 2. Zahrbtni načrt, izdajo in velezločin – rodomor Slovencev izvaja EU ob sodelovanju domačih izdajalcev , ter poglavje št. 13. Starodavne legende Slovencem napovedujejo vnovične zlate čase .
Spremna beseda urednika
Od osamosvojitve Slovenije je minilo petindvajset let. Tedanje navdušenje, pričakovanja in ponos nad znova svobodno, samostojno in neodvisno državo Slovenijo so do danes že splahneli. Soočeni smo s kruto resničnostjo. Od svobode, samostojnosti in neodvisnosti, za katere smo se številni bojevali z orožjem v roki, pripravljeni zanje žrtvovati svoja življenja, ni ostalo ničesar. Vsi se moramo čimprej soočiti s tem krutim dejstvom, ne glede na to, kako boleče je. Pa ne zato, da bi se pridružili široko razširjenemu malodušju in defetizmu v slogu »saj ne moremo ničesar narediti ali spremeniti«, temveč prav nasprotno. Soočenje, sprejetje dejanskega stanja in priznanje, da smo vsi – eni bolj, drugi malo manj, pa vendarle kolektivno vsi – krivi za nastale razmere, namreč pomenijo priložnost za nov začetek. Tega potrebujemo zares, zares nujno.
O neposrednih krivcih, zločincih, tujcih in domačih ljudeh tu ne bomo posebej govorili. Njihova dejanja so pripeljala do stanja danes. Govorili bomo o tistih, ki smo posredni krivci.
Krivi smo zato:
- ker še kar naprej dopuščamo vse slabše in slabše stanje naše družbe;
- ker se namesto kot povezana skupnost obnašamo kot vase zagledani posamezniki, okrog katerih naj bi se vrtel ves svet;
- ker smo zavrgli resnične vrednote lastnih prednikov in prevzeli »vrednote« tujcev;
- ker smo politiko prepustili prevarantom, lopovom, tatovom in morilcem;
- ker ne naredimo ničesar, da bi stanje spremenili na boljše.
Zakaj smo eni krivi bolj in drugi manj?
Zato, ker se večina z družbo, politiko in državo sploh noče ukvarjati. Ta večina je prav zato kriva bolj. Zaradi njenega odnosa so ta področja prepuščena koristoljubnežem, častihlepnežem in izkoriščevalcem. Manjšina tistih, ki se vsak po svojih močeh trudimo, opozarjamo in ozaveščamo nezainteresirano večino, je kriva nekoliko manj. Pa vendarle je kriva, saj tudi znotraj nje ni moč govoriti o skupnem delovanju, povezovanju in zedinjenju. Brez tega pa nikoli ne bomo mogli ničesar spremeniti.
Vsega tega se nasprotniki zelo dobro zavedajo, saj imajo na razpolago in pod nadzorom vsa potrebna sredstva – denar, politično moč, medije, vzgojno izobraževalne procese in sredstva prisile (policijo, vojsko, sodišča ter zakone). Nas vsebolj zavajajo, poneumljajo, in prevzgajajo, skratka izkoriščajo. Načrtno nas delijo na »leve in desne«, na »komuniste in protikomuniste«, na »verne in neverne«. Prav vsi, ki jih lahko v medijih vidimo kot voditelje »teh ali onih«, pa so pod skupnim nadzorom in so izšli iz istega gnezda. Celo potrebujejo drug drugega, saj bi se sicer izkazalo, da so povsem nesposobni, oziroma delajo le zase in za tujce, ne pa za skupne koristi naroda in državljanov.
Zaradi tega pritiska v resnici tudi tisti večini, za katero smo zapisali, da je kriva bolj, tega ne smemo preveč očitati. Živimo namreč v obdobju, ko se povprečen zaposleni nima časa ukvarjati še z vsem ostalim, s čimer bi se moral, v kolikor bi želel resnično spoznati vse dimenzije prevar in zavajanj, prisotnih v naši družbi. Še za to so poskrbeli strici iz ozadja. A tudi to velja le dokler ta »nesrečna večina« nima na razpolago jasno predstavljenih vzrokov za dejansko stanje, analize tega stanja in konkretnih predlogov za izhod iz tega. Če tega morda res ni imela na razpolago do danes, od sedaj naprej ni več tako.
Berite zbornik, ki ga imate pred seboj, pogovarjajte se o njem s svojimi sorodniki, prijatelji, sosedi, sodelavci in znanci, posojajte ga, pišite o njem na družbenih omrežjih, pošiljajte ga v pdf. obliki po elektronski pošti, skratka širite njegovo vsebino, ki bo sicer strogo cenzurirana, ali pa v medijih morda celo napadena kot delo skrajnežev.
V njem vam skupina avtorjev predstavlja večino dejstev, s katerimi bi morali biti seznanjeni prav vsi Slovenci in Slovenke ter državljanke in državljani Republike Slovenije. Vsaj tisti, ki imate volilno pravico in priznano opravilno sposobnost. Vzemite si čas in pozorno ter natančno preberite prav vse prispevke. Če vaša zdrava kmečka pamet še ni okužena, boste najprej presenečeni, potem zgroženi in nazadnje boste stopili na pot osvoboditve. Skupaj z vsemi ostalimi.
Natančno tega se oblastniki, strici iz ozadja, voditelji globalizma najbolj bojijo. Moči suverenega, samostojnega in svobodnega posameznika, moči suverenega, samostojnega in svobodnega naroda, moči zedinjenega ljudstva. Nič ni močnejše od pravkar naštetega. Zato se tisti, ki še upravljajo z našim svetom, in imajo od sedanjega stanja največje osebne koristi, poslužujejo vseh možnih sredstev, samo da bi ohranili svoje nezaslužene pozicije ter obdržali velikansko večino človeštva v nevednosti, zmotnem prepričanju in načrtni razdeljenosti.
Slovenke in Slovenci – čas je, da spregledate! Republika Slovenija ni več naša država. Ugrabili so jo samoljubneži, izdajalci in nastavljenci tistih, ki Sloveniji in slovenskemu narodu ne želijo nikakršne prihodnosti. Mi vsi in naši potomci smo še vedno žrtve grozljivega zločina dolgoletnega načrtnega rodomora!
Vsa dosedanja parlamentarna politika pri nas je soodgovorna za rodomor (genocid) nad slovenskim narodom. Sokriva je povzročanja hudih duševnih poškodb pripadnikom slovenskega naroda, naklepnemu izpostavljanju slovenskega naroda življenjskim razmeram, ki vodijo do njegovega popolnega ali delnega fizičnega uničenja in za izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v slovenskem narodu.
Rodomor ali genocid evropskih narodov se je začel že leta 1975 s sprejetjem Strasbourške resolucije. Ste že slišali zanjo? Zagotovo ne. Države tedanje EGS, predhodnice EU, so popustile arabskemu izsiljevanju in sprejele genocidni sporazum – sprejem arabskih muslimanskih priseljencev v zameno za dostop do nafte. Štirideset let že traja izvajanje tega zločinskega načrta! V državah tedanje EGS zato danes že živi na milijone muslimanov, domačini pa vsebolj postajajo drugorazredni državljani. Po širitvi EU na vzhod, v letu 2004, je pričela Evropska komisija z izvajanjem enakega načrta tudi v Sloveniji. Če se Slovenci ne bomo takoj organizirali in uprli temu početju politikov, bomo po tem zločinskem načrtu v nekaj desetletjih postali manjšina v lastni državi. Samo poglejte velemesta in posamezne dežele v zahodni Evropi – v Sloveniji pa Ljubljano – in razumeli boste o čem pišemo.
Če se sprašujete, kdo je odgovoren za vojne na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ni nobenega dvoma. Poleg ZDA nosijo odgovornost v veliki meri tudi države članice EU. Če se sprašujete, kako je mogoče, da Evropo preplavljajo množice tujcev iz tretjih, v glavnem arabskih in afriških držav, je odgovor prav tako na dlani. Če se sprašujete, kako to, da je cena nafte najnižja prav v času najmnožičnejših migracij iz muslimanskih držav, ste že na pravi poti. Res je, politična vodstva Evropske unije so izdala lastne državljane v zameno za poceni dostop do nafte. Tudi slovensko politično vodstvo, a nikakor samo sedanja Cerarjeva vlada. Tudi vse vlade pred njo.
Že pred letom 2003, ko smo Slovenci na referendumu odločali o vstopu Republike Slovenije v EU in v NATO, je slovenski politični vrh natančno vedel, kam nas vodi. Pa nam tedanje parlamentarne stranke – niti leve, niti desne – v času referendumske kampanje teh vsebin niso nikjer in nikdar predstavile. Niso nam povedale, da nameravajo v EU v zameno za dostop do nafte pripeljati najmanj 50 milijonov muslimanskih ekonomskih migrantov. Niso nam povedale, da v ta namen države EU spreminjajo svojo zakonodajo. In prav tako nam niso povedale niti tega, da bodo vsi migranti iz tretjih držav v državah EU kmalu dobili državljanstvo in bodo imeli povsem enake pravice kot mi, državljani staroselci.
Pa bi to morali vedeti. Vse to so nam bili dolžni povedati, nas s tem seznaniti! V tem primeru bi se volilci in volilke zagotovo odločili drugače, kot tedaj. Vse tedanje parlamentarne politične stranke in njihovi voditelji so krivi, da nam v zvezi z referendumom niso bila predstavljena ključna in bistvena dejstva. Ker so nam ta dejstva načrtno zamolčali, je rezultat referenduma neveljaven in ga nismo dolžni spoštovati! Celo nasprotno – dolžni smo takoj izstopiti iz obeh zločinskih organizacij, iz EU in iz NATA.
Politike na področjih migracije in integracije so popolnoma pod vplivom odločitev, ki jih sprejemajo na ravni EU. V njihovo oblikovanje so načrtno vključene tudi nacionalne vlade, plačanci umetne civilne družbe (vladnih nevladnih organizacij) in institucije EU, osrednjo vlogo pa ima Evropska komisija, ki je običajno pobudnica, koordinatorka in avtorica obveznih direktiv, čeprav njeni člani niso bili nikdar izvoljeni in niso predstavniki ljudstva oz. državljanov ter njihovih interesov. Po izvedbi širitve EU je bila leta 2008 ustanovljena Evropska migracijska mreža (EMM), sodelovanje držav članic EU v njej pa je postalo obvezno.
V skladu z Odločbo Sveta o ustanovitvi Evropske migracijske mreže je morala vsaka država članica EU ustanoviti svojo Nacionalno kontaktno točko, z namenom izvajati naloge Evropske migracijske mreže na nacionalni ravni. Te so morale po navodilih Evropske komisije pripraviti različne nacionalne dokumente, ustrezno zakonodajo, informacije in analizo. Vse to je EU organizirala z namenom olajšati prihod migrantom iz tretjih držav in jim v državah članicah EU zagotoviti enake pravice kot izvornim državljanom.
Republika Slovenija je iz državnega proračuna za področje politike priseljevanj na letni ravni v obdobju 2011-2013 povprečno namenila kar 45 milijonov EUR. V lanskem in letošnjem letu je ta znesek zanesljivo še mnogo višji. Namesto, da bi vložila denarna sredstva v dvig rodnosti lastnega naroda, Republika Slovenija po direktivah EU vlaga ogromna sredstva v načrtno naseljevanje kulturno, versko in civilizacijsko Slovencem povsem tujih prebivalcev arabskih in afriških držav. To izvaja z očitnim namenom etničnega mešanja in ustvarjanja drugačnih »mešanih« državljanov, podvrženih globalizacijskim in multikulturnim trendom, ki jih načrtno ustvarjajo prav voditelji EU. Natanko to je izvajanje rodomora ali genocida, kot ga definira mednarodna Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina rodomora (genocida).
Evropska komisija in Vlada RS sta že vnaprej predvideli in tudi načrtovali množičen prihod migrantov iz tretjih držav. Vse ostalo je bilo zgolj del medijske igre, s katero so slovensko in tudi druge evropske javnosti skušali prepričati, da gre za »človekoljubno pomoč ljudem, ki so je nujno potrebni«. V nebo vpijoče dejstvo, da nekdo ne more biti vojni begunec, če se ne nastani v prvi državi, kjer ni vojne, temveč prečka šest, sedem ali več držav, kjer ni vojne, so preprosto ignorirali, oziroma so izvedli »medijski spin«, t. j. spreobračanje resnice. Povsem jasno je, da gre v tem primeru za ekonomske migrante in ne za vojne begunce, vendar v tem primeru le-ti seveda ne morejo biti upravičeni do azila.
Vsa sestankovanja na najvišji ravni EU, posveti, konference in podobna zavajanja v zvezi z »migrantskim problemom«, predstavljajo zgolj krinko in resničnostni šov za običajne državljane. Če bi države članice EU imele resnični namen rešiti t. i. begunsko krizo, bi takoj zaustavile vojne na Bližnjem vzhodu in v Afriki, milijarde evrov, ki jih namenjajo ekonomskim migrantom, pa vložile neposredno v ogrožena območja. Tiste migrante, ki poskušajo na silo priti v EU, bi zaustavili že na ladjah v Sredozemskem in Egejskem morju, ter jih vrnile v Libijo, Turčijo, oziroma v tiste države, od koder množično prihajajo v države EU. In zakaj tega ne naredijo? Odgovor je preprost. EU nameravajo preoblikovati v ZDE (Združene države Evrope), po vzoru ZDA. V ZDA so staroselce, domorodce uničili oziroma nad njimi izvedli največji rodomor v zgodovini človeštva, nato pa omogočili številne migracije prav iz Evrope. ZDA so največji talilni lonec narodov in posledično izvor globalizma. Podobno načrtujejo za EU, postopki, ki vodijo v to smer pa dejansko potekajo že nekaj desetletij.
Republika Slovenija sodeluje pri premeščanju oseb iz tretjih držav. Gre zlasti za državljane Sirije, Eritreje, Iraka, Centralnoafriške republike, Svazija, Jemna in Bahrajna. Prednostne regije so določene na ravni EU in so Severna Afrika, Srednji vzhod in države Afriškega roga. Program premestitve teh ljudi v Slovenijo že poteka. Za razliko od lanskih migrantov, ki so vsi želeli naprej na zahod in sever EU, naj bi ti ljudje v Sloveniji ostali!
Naša država (beri: mi davkoplačevalci) jim bo plačala vse stroške oskrbe ter bivanja, zdravljenja, izobraževanja in jim dala celo žepnino, nazadnje pa še državljanstvo. Kaj pravite na to, da bi Republika Slovenija vsakemu državljanu, torej vsakemu izmed nas, namenila 288,81 € na mesec samo za zasebno nastanitev?! Ker Slovenija tega za svoje državljane ne zagotavlja, izvaja pa to za tujce iz tretjih držav, je več kot očitna PROTIUSTAVNA DISKRIMINACIJA nas, državljanov Slovenije v primerjavi z načrtno naseljenimi tujci! Gre torej za diskriminacijo, fašizem in rasizem do lastnih državljanov, ki vse to plačujemo, obenem pa tudi za velezločin, ki nikoli ne zastara – rodomor nad Slovenci. Slovenski narod so leta 2011 že statistično izbrisali in govorijo samo še o državljanih Republike Slovenije, čeprav Ustava RS loči obe pravni kategoriji.
Ob koncu meseca kimavca 2016 je bilo v Sloveniji izdanih 131.134 veljavnih dovoljenj za bivanje tujcev. Tudi ti tujci bodo lahko po zaslugi EU – Evropske komisije in njej vazalne Vlade RS kmalu dobili državljanstvo Republike Slovenije. To pomeni, da lahko Slovenci kmalu postanemo manjšina v lastni državi. Zato predstavlja za Slovence in slovenski narod edino rešitev takojšen izstop iz EU in iz NATO.
Danes je jasno, da so vsi ukrepi EU in RS usmerjeni v načrtno razbijanje narodnostne homogenosti prebivalstva v Republiki Sloveniji, o čemer se boste lahko prepričali vsi, ki boste prebrali besedila tega zbornika. Gre za najhujše kaznivo dejanje proti človeštvu, ki nikdar ne zastara in je splošno znano pod imenom genocid, po slovensko rodomor!
Slovenski narod je nenazadnje tudi v skladu z Ustavo RS in Ustanovno listino Združenih narodov, nedvomno NAROD, zato predstavljajo poskusi ukinitve slovenskega naroda, kakor tudi povzročanje hudih duševnih poškodb pripadnikom slovenskega naroda (kriza istovetnosti ali identitete) ter ustvarjanje takšnih življenjskih razmer, ki lahko privedejo do popolnega ali delnega fizičnega uničenja slovenskega naroda, dejansko zločin proti človeštvu oziroma rodomor nad slovenskim narodom. Temeljna človekova pravica in DOLŽNOST slehernega Slovenca in Slovenke ter vsakega pripadnika slovenskega naroda, je upor proti vsem, ki poskušajo v naši državi nad nami izvesti rodomor!
Slovenija nujno potrebuje Integracijsko-zaščitni zakon, ki bo v skladu z določili Ustave RS varoval slovenski narod, našo homogenost, kulturo, negoval jezik in običaje ter odvzel privilegije tujcem. Reaktivirati je potrebno pravico do samoodločbe slovenskega naroda, ki je trajna in neodtujljiva, kot je zapisano v Preambuli Ustave RS.
Pričujoči zbornik ne predstavlja zgolj analize obstoječega stanja, marveč ponuja tudi rešitve in vizijo naše prihodnosti. Pravo rešitev za naš narod nedvomno predstavlja vnovična vzpostavitev sodobne Slovenske ljudovlade, temelječe na izročilih naših prednikov. Utemeljena mora biti na pravičnosti in zakonih, ki jih bo slovensko ljudstvo ustvarilo samo in jih bo posledično tudi poznalo, spoštovalo ter priznavalo. Njen temelj bo predstavljala pravičnost, saj brez pravičnosti ne more biti političnega reda niti družbene ubranosti. V Slovenski ljudovladi noben družbeni razred, noben stan ne bo imel nikakršnih predpravic. Niti pokorščina zaradi zavojevanja, niti suženjstvo ne bosta temelja te nove države – Slovenske ljudovlade, temveč najvišji moralni nauk pravega in svobodnega državljanstva.
Zato – Zedinjene Ljudovlade Slovenije.
urednik zbornika
Andrej Šiško
2. Zahrbtni načrt, izdajo in velezločin – rodomor Slovencev izvaja EU ob sodelovanju domačih izdajalcev
Rodomor ali genocid evropskih narodov in s tem Evropejcev se je začel s Strasbourško resolucijo leta 1975. Države tedanje EGS, predhodnice EU, so popustile arabskemu izsiljevanju in sprejele menjavo – dostop do nafte v zameno za arabske priseljence. Danes v vseh teh državah že živi na milijone muslimanov. Po širitvi EU na vzhod v letih 2004 in 2007 je Evropska komisija pričela z izvajanjem enakega načrta tudi v novih državah članicah EU. Če se Slovenci ne bomo organizirali in uprli temu početju politikov, bo v nekaj letih v naši državi živelo čez 100.000 muslimanov, ki jim bodo politiki – izdajalci – podelili slovensko državljanstvo. Gre za rodomor ali genocid nad Slovenci, ki bi po tem zločinskem načrtu v nekaj desetletjih postali manjšina v lastni državi. Zdaj je čas, da se povežemo in se temu odločno organizirano upremo!
»Tukaj je resnica, ki so jo odgovorni vedno zamolčevali, še več, ki so jo skrivali kakor državno skrivnost: gre za največjo zaroto moderne dobe. Najklavrnejši komplot, kar jih je z ideološkimi prevarami, kulturnimi samomorilstvi, moralnimi prostitucijami in prevarami naš svet kdaj koli ustvaril. To je Evropa bankirjev, ki so iznašli farso Evropske unije, papežev, ki so iznašli bajko o ekumenizmu, nasilnežev, ki so iznašli laž o mirovništvu, hinavcev, ki so iznašli prevaro humanitarnosti. To je Evropa državnih voditeljev brez časti in brez možganov, politikov brez vesti in brez inteligence, intelektualcev brez dostojanstva in brez poguma. Bolna Evropa, skratka. Evropa, ki se je kot vlačuga prodala sultanom, kalifom, vezirjem, lancknechtom novega Otomanskega cesarstva. Skratka Evrabija.«
(FALACCI, O.: Moč razuma, Tržič : Učila International, 2005, str. 164-165)
Se vam zdi znano?!
Evrabija je tudi ime revije, ki je izšla leta 1975 in so jo ustanovili uradni izvajalci zarote:
- Association France-Pays Arabes (Združenje Francija-Arabske države) iz Pariza,
- Middle East International Group (Bližnjevzhodna mednarodna skupina) iz Londona,
- Groupe d'Etudes sur le Moyen Orient (Skupina za študije o Bližnjem vzhodu) iz Ženeve in
- Evropski komite za koordinacijo združenj prijateljstva z arabskim svetom.
V ta zahrbtni načrt je bil vpleten politični vrh tedanje EGS ali Evropske gospodarske skupnosti, ki se danes imenuje Evropska unija.
Zarota se je pričela že 16. in 17. vinotoka leta 1973, s konferenco, ki so jo med jomkipursko ali ramazansko vojno imeli predstavniki OPEC-a (Savdska Arabija, Kuvajt, Iran, Irak, Katar, Abu Dhabi, Bahrajn, Alžirija, Libija, itd.) v Kuvajtu, kjer so dejansko početverili ceno nafte.
Z 2,46 dolarjev za sodček surove nafte, so ceno dvignili na 9,60 dolarjev. Hkrati so oznanili, da bodo zmanjševali črpanje nafte za pet odstotkov na mesec. Uvedli so tudi naftni embargo za Dansko in Nizozemsko ter razglasili, da bodo ta ukrep razširili na vse, ki bi zavrnili njihove politične zahteve ali jih ne bi podprli.
Te zahteve so bile: umik Izraela iz zasedenih ozemelj, priznanje Palestine, navzočnost PLO na vseh mirovnih pogajanjih, in uporaba načela vsebovanega v resoluciji 242 OZN-a. Devet držav tedanje EGS je popustilo arabskemu izsiljevanju in danes v vseh teh državah že živi na milijone muslimanskih priseljencev. Te države so devetnajst dni pozneje v Bruslju podpisale dokument, s katerim so razglasile pristanek na vse štiri zgoraj navedene zahteve. Dne 26. listopada 1973 sta francoski in nemški predsednik Pompidou in Brandt sklenila, da je treba organizirati vrh, na katerem bi začeli dialog z arabskim svetom, in postavili temelje za »trdno prijateljstvo« z Arabsko ligo. Zatem sta o svojem sklepu seznanila kolege EGS in vsi so se s tem strinjali.
V navzočnosti šejkov OPEC-a se je nekaj dni pozneje evro-arabski dialog dejansko začel s srečanjem na vrhu v Köbenhavnu, naslednje poletje pa so si konference sledile v divjem ritmu. Meseca rožnika leta 1974 je konferenca v Bonnu zarisala osnovni program. Malega srpana sta na konferenci v Parizu generalni sekretar Arabske lige in predsednik EGS-a ustanovila Parlamentarno združenje evropsko-arabskega sodelovanja. Sledili sta konferenci v Damasku in v Rabatu.
Na konferenci v Damasku so bile evropske vlade navzoče z vsemi predstavniki političnih strank. Na konferenci v Rabatu pa so v polnosti sprejeli pogoje, ki jim jih je Arabska liga naložila glede Izraela in Palestincev.
Naslednje leto je izšla tudi drobna revija z imenom Eurabia, v njeni drugi številki pa je bila objavljena Strasbourška resolucija, sprejeta v začetku meseca rožnika 1975, ki govori o prihodnjih priseljencih oziroma o priseljencih, ki jih bodo arabske države skupaj z nafto pošiljale v Evropo. Naj ponovimo: govori o prihodnjih priseljencih oziroma o priseljencih, ki jih bodo arabske države skupaj z nafto pošiljale v Evropo.
V njej je navedeno, da je treba srednjeročno in dolgoročno politiko od zdaj naprej oblikovati prek izmenjave evropske tehnologije s surovo nafto in rezervami arabske delovne sile. Izmenjave, ki bo s pomočjo kroženja naftnih dolarjev v Evropi in v Arabiji spodbujala popolno ekonomsko integracijo. Ali najpopolnejšo, ki bo mogoča. Navedeno je tudi, da Parlamentarno združenje evropsko-arabskega sodelovanja zahteva od evropskih vlad, naj pripravijo posebne ukrepe za zaščito svobodnega gibanja arabskih delavcev, ki se bodo priselili v Evropo, pa tudi za spoštovanje njihovih temeljnih pravic. Takšne pravice bodo morale biti enakovredne pravicam izvornih državljanov. Poleg tega jih bo treba enakovredno obravnavati pri zaposlitvi, pri nastanitvi, pri zdravstveni oskrbi, pri brezplačnem šolanju, itd.
Strasbourška resolucija se skrbno izogiba rabi besed islam, islamski, musliman, Koran, Mohamed in Alah, govori pa o zahtevah, ki bodo nastale, ko bo človeško blago trgovske izmenjave prispelo v Evropo. Gre v prvi vrsti za zahtevo, naj bo priseljencem in njihovim družinam omogočeno udejanjati versko in kulturno življenje Arabcev, potem za potrebo, da bi s pomočjo tiska in različnih informativnih služb ustvarili ozračje, naklonjeno priseljencem in njihovim družinam, ter nazadnje za potrebo, da bi s pomočjo tiska in akademskega sveta povzdignili prispevek, ki ga je doprinesla arabska kultura evropskemu razvoju. Te teme je mešani strokovni komite povzel z naslednjimi besedami: »Skupaj z neodtujljivo pravico prakticirati svojo religijo in ohranjati tesne vezi z njihovimi domačimi državami bodo imeli priseljenci tudi pravico, da izvozijo v Evropo svojo kulturo.« To pomeni, da svojo kulturo v Evropi propagirajo in jo širijo.
V Kairu je mešani strokovni komite arabsko-evropsko »sodelovanje« razširil še na bančno, finančno, znanstveno, jedrsko, industrijsko in trgovsko področje. Vrhunec tega »sodelovanja« pa predstavlja evropska zaveza, ki je arabskim državam v Evropi omogočila nabavo velikih količin orožja.
Če se sprašujete, kdo je odgovoren za vojne na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ni nobenega dvoma – poleg ZDA v veliki meri tudi EGS in njena naslednica EU. Če se sprašujete, kako je mogoče, da Evropo preplavljajo množice tujcev iz tretjih, v glavnem arabskih in afriških držav, je odgovor na dlani. Politično vodstvo nekdanje EGS in potem EU je izdalo lastne državljane v zameno za dostop do nafte.
Ob koncu prejšnjega tisočletja so se nacionalne vlade tedanjih držav članic EU zavezale, da bodo okrepile pristojnosti institucij EU in obseg delovnih programov za integracijo državljanov tretjih držav. Opredelitev standardov in pristojnost EU na tem področju se je okrepila z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997. Leta 1999 je pogodba začela veljati, države članice EU pa so se v skladu s sklepi Evropskega sveta iz Tampereja dogovorile, da bodo državljanom tretjih držav zagotovile pravice in dolžnosti, ki so čim bliže tistim, ki jih imajo državljani EU. Poleg tega jim bodo ponudile možnost, da pridobijo njihovo državljanstvo. Sprejeta je bila zakonodaja EU, na podlagi katere so bili oblikovani evropski standardi na nekaterih področjih, ki vplivajo na integracijo. Sprejeta sta bila dva predpisa, ki vplivata na integracijo priseljencev, in sicer:
- Direktiva Sveta 2003/86/ES, z dne 22. kimavca 2003 o pravici do združitve družine ter
- Direktiva Sveta 2003/109/ES, z dne 25. listopada 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas.
Poleg tega sta bila sprejeta dva predpisa proti diskriminaciji, in sicer:
- Direktiva 2000/43/ES, z dne 29. rožnika 2000, Direktiva o rasni enakosti, ter
- Direktiva 2000/78/ES, z dne 27. listopada 2000, Direktiva o enakosti pri zaposlovanju.
Ko smo Slovenci leta 2003 na referendumu odločali o vstopu Republike Slovenije v EU in v NATO, o vsem zgoraj zapisanem nismo vedeli ničesar. Politični vrh nam v času referendumske kampanje teh vsebin ni predstavil nikjer! Pa bi to morali vedeti, saj bi se v tem primeru zagotovo odločili drugače, kot se je izrekla večina volilcev tedaj. Krivdo, da nam niso bila predstavljena ključna in bistvena dejstva, nosijo vse tedanje parlamentarne politične stranke in njihovi voditelji, ki bodo nekoč za to morali odgovarjati slovenskemu narodu in slovenskemu ljudstvu. Za nas pripadnike slovenskega naroda in slovenskega ljudstva pa to, da so nam načrtno zamolčali ključna in bistvena dejstva pomeni, da nismo dolžni spoštovati rezultata referenduma, ki je zato neveljaven! Celo nasprotno – dolžni smo izstopiti iz obeh zločinskih organizacij iz EU in iz NATA. Glede članstva v NATU nas k izstopu še posebej zavezuje 3.a člen Ustave RS, ki določa, da Slovenija ne sme sodelovati v obrambnih zvezah z državami, ki ne temeljijo na spoštovanju človekovih pravic, vladavine prava in ljudovlade.
Ko smo Slovenci na referendumu leta 2003 šele odločali o tem, ali bo Slovenija postala članica EU, so tedanje članice EU na zasedanju Evropskega sveta v Solunu, rožnika 2003 že oblikovale evropski Priročnik o integraciji, s katerim so že podeljevali nove in nove pravice priseljencem iz tretjih držav.
Politične zaveze so sprejele tudi tedanje nacionalne vlade, ki se v sklopu evropskega sodelovanja dogovarjajo o skupnih prednostnih nalogah za ukrepanje. V skladu s sklepi Sveta EU iz leta 2004 so države članice sprejele skupna osnovna načela za integracijsko politiko priseljencev. Nove politične zaveze in prednostne naloge za evropsko sodelovanje se sprejmejo na vsaki evropski konferenci ministrov, pristojnih za integracijo.
Istega leta 2004 so skupaj z Republiko Slovenijo postale nove članice EU Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, in Slovaška, leta 2007 pa še Bolgarija in Romunija. V vseh naštetih državah praktično ni živelo omembe vredno število arabskih oziroma muslimanskih prebivalcev, z izjemo Slovenije, v kateri je že prebivala močna muslimanska skupnost, a ne iz arabskih držav, marveč iz BiH in Kosova. EU je posledično potrebovala nove instrumente s katerimi je svojo zaroto in izdajo, ki je po letu 1975 doletela stare članice, razširila tudi na nove članice.
Nacionalne in podnacionalne politike na mnogih področjih migracije in integracije so povsem pod vplivom odločitev, ki se sprejemajo na ravni EU. V oblikovanje teh politik EU so načrtno vključene nacionalne vlade, civilna družba in institucije EU, osrednjo vlogo pa ima Evropska komisija, ki je običajno pobudnica, koordinatorka in avtorica obveznih direktiv, čeprav njeni člani niso bili nikdar izvoljeni in niso predstavniki ljudstva oz. državljanov ter njihovih interesov.
Evropska komisija je obravnavala prevladujoče usmeritve v zvezi z migracijami na ravni EU v svojem Sporočilu o Skupni agendi za integracijo (mainstreaming) iz leta 2005. V politično podporo načrtnemu naseljevanju tujcev iz tretjih držav v EU, sta bili ustanovljeni tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), ki ima sedež na Dunaju in se je razvila iz nekdanjega Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije (EUMC), ter Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) s sedežem v Dublinu.
V enak namen je bila kmalu po izvedeni širitvi EU, dne 14. velikega travna 2008 ustanovljena Evropska migracijska mreža (EMM). Ustanovljena je bila z Odločbo Sveta o ustanovitvi Evropske migracijske mreže (2008/381/ES), sodelovanje držav članic EU v Evropski migracijski mreži pa je s tem postalo obligatorno oziroma obvezno! Temelji za EMM so bili zapisani že v Haškem Programu 2005-2009, njegov naslednik pa je bil Stockholmski program 2010-2014. S sprejemom novega EU Finančnega okvirja 2014-2020 ter na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi skupnega Evropskega Sklada za azil, migracije in vključevanje (AMIF, 2011/751/ES), je Evropska migracijska mreža prešla pod okrilje Sklada AMIF vendar kot samostojni del, kar pomeni, da bo Evropska komisija še naprej v enakem deležu Evropski migracijski mreži in nacionalnim kontaktnim točkam zagotavljala vso potrebno finančno podporo za njihovo delovanje in nadaljnji razvoj.
V skladu z Odločbo Sveta o ustanovitvi Evropske migracijske mreže (2008/381/ES) je morala vsaka država članica EU ustanoviti svojo Nacionalno kontaktno točko z namenom izvajati naloge Evropske migracijske mreže na nacionalni ravni. Gre zlasti za vzpostavitev nacionalne migracijske mreže na področju migracij in azila z namenom sodelovanja pri pripravi različnih nacionalnih dokumentov, ustrezne zakonodaje, informacij in analiz. Vse to je EU organizirala z namenom olajšati prihod migrantom iz tretjih držav in jim v državah članicah EU zagotoviti enake pravice kot izvornim državljanom.
Člane Slovenske nacionalne kontaktne točke in Usmerjevalnega odbora na predlog pristojnega ministrstva imenuje Vlada Republike Slovenije, ki je kot pravni osebek nacionalne kontaktne točke leta 2008 imenovala Ministrstvo za notranje zadeve. Zadnjo spremembo je Vlada RS potrdila dne 27. 3. 2014. Nacionalno kontaktno točko za Slovenijo trenutno sestavlja deset »strokovnjakov« iz različnih ministrstev pristojnih za migracije in azil: Ministrstvo za notranje zadeve in Policija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zunanje zadeve.
Ti »strokovnjaki«, ki vdano in zvesto, kot se za vazale spodobi opravljajo naloge, ki jim jih je naložila EU so:
Nacionalni koordinator:
Nataša Potočnik, Ministrstvo za notranje zadeve
Namestnik nacionalnega koordinatorja:
Helena Korošec, Ministrstvo za notranje zadeve
Člani:
Darja Pokrivač, Ministrstvo za notranje zadeve
Metka Lumbar, Ministrstvo za notranje zadeve
Sandi Čurin, Ministrstvo za notranje zadeve
Robert Vaupotič, Ministrstvo za notranje zadeve
Darjo Cizel, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
Andrej Casar, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
Grega Malec, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Anton Pirih, Ministrstvo za zunanje zadeve.
»Od vstopa Slovenije v članstvo EU, torej od 2004 dalje, je njena politika priseljevanja večinoma usklajena z EU politiko migracij ter evropskim pravnim redom, predvsem preko prenosa EU zakonodaje kot so Direktive s področja migracij ter vzpostavljanje Skupnega evropskega azilnega sistema v nacionalno zakonodajo. Med pomembne novejše dokumente, ki vplivajo na oblikovanje migracijske politike v Sloveniji, je potrebno omeniti še Strategijo o ekonomskih migracijah za obdobje 2010-2020, ki jo je sprejela Vlada RS in s katero je politiko migracij ter njeno upravljanje in nadzorovanje postavila za eno pomembnejših političnih prioritet z ekonomskega, družbenega in kulturnega vidika. Strategija na novo določa smernice ekonomskih migracij, ki so usmerjene pretežno na državljane tretjih držav …«
Slovenija aktivno izvaja programe vključevanja za državljane tretjih držav od leta 2008, torej od direktive EU o ustanovitvi Evropske migracijske mreže. Večino ukrepov v ta namen financira EU – tudi z denarjem slovenskih davkoplačevalcev, saj tudi Slovenija vplačuje precejšen del BDP v proračun EU – in sicer iz Evropskega sklada za vključevanje tretjih držav (EIF) in Evropskega sklada za begunce (ERF).
»Skupno so povprečna letna sredstva iz državnega proračuna za celotno področje politike priseljevanj (t. j. mednarodna zaščita in politika vključevanja pod pristojnostjo MNZ ter zdravstvo, izobraževanje, zaposlovanje in drugi socialni prispevki) znašala 45 milijonov EUR …« Gre za povprečen znesek na podlagi podatkov iz obdobja 2011-2013. Zanesljivo lahko trdimo, da je v lanskem in letošnjem letu ta znesek še višji.
Slovenski nacionalni program AMIF ima med svojimi cilji jasno naveden tudi pomen »ozaveščanja splošne javnosti (usposabljanja, informacijske kampanje in dogodki)«, kar dejansko pomeni, da gre za načrtno indoktrinacijo slovenske javnosti, ki jo je potrebno »prepričati«, da gre za humanitarno pomoč, solidarnost, človekoljubnost, ipd. do »beguncev«, kot jih načrtno napačno imenujejo. Letni javni dogodki naj bi pokrivali vse vidike priprave, izvedbe in vrednotenja nacionalnih programov, »obenem pa bo zagotovljena ustrezna medijska pokritost«. Finančni načrt AMIF za Slovenijo v dveh postavkah predvideva 18.327.477,00 € in 4.305.192,00 €, kar skupaj znese 22.632.668,00 €. Takšne vsote in Soroševi prispevki nevladnim organizacijam – od Slovenske filantropije in Mirovnega inštituta dalje – očitno prepričajo aktiviste na »levici«, da je njihov »boj« pravičen in edini zveličaven.
Primer konkretne tovrstne propagande predstavlja Slogopis, informativni časopis za razvojne teme. Številka 21, ki je izšla meseca prosinca 2016, je tako v celoti posvečena »migracijam in begunski krizi«. Izid revije so financirali: Evropska komisija, MNZ RS, in Veleposlaništvo Združenih držav Amerike (!), izdala pa jo je Sloga – platforma nevladnih organizacij za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč. Uvodnik v revijo s 24. stranmi je napisal Eyachew Tefera, predsednik Sveta platforme Sloga in izvršni direktor Inštituta za afriške študije.
Slovenija hlapčevsko in brezglavo sledi tudi strategiji EU z všečnim naslovom Europa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, v kateri pa so prikrito zapisana dejstva, ki dejansko povzročajo načrtni rodomor nad slovenskim narodom. Gre za najhujši zločin proti človeštvu, s tujko imenovan genocid. Med cilje, ki bi naj po mnenju Evropske komisije predstavljali uspeh EU do leta 2020, sodi tudi »večja angažiranost žensk in starejših delavcev ter učinkovitejše vključevanje migrantov v delovno silo«.
Slovenija se povsem zgrešeno in v nasprotju s temeljnim narodnim interesom pridružuje tistim državam, ki se soočajo s staranjem aktivnega dela prebivalstva. Kje pa so učinkovite državne politike za dvig rodnosti med Slovenkami in Slovenci? Ker teh načrtov in take usmeritve ni, naj bi trendi rezultirali v pomanjkanju delovne sile, kot je navedeno v Strategiji o ekonomskih migracijah za obdobje 2010-2020. Na podlagi tega zločinskega dokumenta, naj bi »migracije, njihovo upravljanje in nadzorovanje, postale ena od pomembnih političnih prioritet z ekonomskega in tudi družbenega ter kulturnega vidika. Po napovedih EUROSTATA bo v Evropski uniji rast prebivalstva do leta 2025 predvsem rezultat neto priseljevanja in pričakuje se, da po letu 2025 učinek neto priseljevanja ne bo več mogel nadomestiti negativnega naravnega prirastka prebivalstva. « Po pričakovanjih bo skupno število prebivalstva začelo upadati okrog leta 2025, število delovno sposobnega prebivalstva (15-64 let) pa že po letu 2011.
Zaradi staranja prebivalstva naj bi obstajalo visoko tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ in upadanje gospodarske rasti, in prav zato naj bi bilo potrebno »uvoziti delovno silo« predvsem iz tretjih držav. Ob tem dejstvo, da je v Sloveniji trenutno okrog 100.000 brezposelnih domačinov, več kot 50.000 pa se jih vozi na delo v bližnje države (Avstrija, Italija, Nemčija, itd.), in da gre v teh primerih v glavnem za mlajšo ter delovno najsposobnejšo populacijo, očitno sploh ni pomembno. Tudi to ne, da je nujno potrebno oblikovati načrtno politiko povečanja rojstev izvornih prebivalcev Republike Slovenije, nosilcev suverenosti – torej pripadnikov slovenskega naroda, kot je navedeno v Preambuli Ustave RS.
Namesto tega EU in Republika Slovenija »investirata« ogromna sredstva v načrtno naseljevanje kulturno, versko in civilizacijsko Slovencem povsem drugačnih državljanov tretjih držav. Vse to z očitnim namenom etničnega mešanja in ustvarjanja drugačnih državljanov, podvrženih globalizacijskim in multikulturnim trendom, ki jih ustvarjajo prav njihovi voditelji. Natanko to je izvajanje rodomora ali genocida, kot ga definira mednarodna Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina rodomora (genocida).
Na demografski izziv naj bi bilo potrebno konstruktivno odgovoriti z različnimi sklopi politike in ukrepi, med katerimi je tudi aktivna imigracijska politika. Ustrezen kader naj bi se tako zagotovil z delavci iz tretjih držav, kar je »treba izvajati načrtno in selektivno, aktivnosti pa načrtovati že veliko prej. V skladu s tem se strategija osredotoča predvsem na državljane tretjih držav, ki v Slovenijo prihajajo zaradi začasnega ali trajnejšega dela, zaposlitve ali samozaposlitve (ekonomski delovni migranti). /…/ Mednarodne migracije so kompleksne po obsegu in značaju in celostna ter skladna politična strategija mora upoštevati vse tipe migracij (glede na različne kriterije npr. humanitarne, ekonomske oziroma delavske ali pa migracije zaradi združevanja družine).«
Predpriprava na dogajanje, ki smo mu priča dandanes in nas čaka v prihodnosti v še veliko večjem obsegu – če se mu ne bomo aktivno uprli – je bila narejena tudi na področju zakonodaje in sicer vse v skladu z direktivami in smernicami EU. V letu 2014 je bil tako sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2, v katerega so bile prenesene tudi EU direktive s področja migracij in upravičencev do mednarodne zaščite. Od 1. 1. 2015 dalje so se začele izvajati tudi preostale določbe ZTuj-2, ki so vpeljale številne novosti, kot npr. prenos koncepta združitve družine za osebe, ki jim je v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita (begunci in osebe s subsidiarno zaščito), iz Zakona o mednarodni zaščiti v Zakon o tujcih, olajšave pri pridobitvi prvega dovoljenja za prebivanje za nekatere kategorije tujcev, itd. Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-l-309/13-23 z dne 14. 1. 2015 je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-2, določeno, da lahko pristojni organ, poleg že v zakonu določenih oseb, izjemoma za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.
In kakšno je že dandanes stanje v Republiki Sloveniji na področju dovoljenj za prebivanje tujcev?
Dne 31. 12. 2015 je imelo v Republiki Sloveniji veljavno dovoljenje za prebivanje oziroma potrdilo o prijavi prebivanja 126.085 tujcev. 81.503 tujcev je imelo dovoljenje za stalno prebivanje, 44.582 tujcev pa dovoljenje za začasno prebivanje. Največje število tujcev, imetnikov dovoljenja za prebivanje, je bilo državljanov Bosne in Hercegovine – 53.681, sledijo državljani Kosova – 15.681, Srbije – 11.591, Makedonije – 11.471, in Republike Hrvaške – 10.460.
Ob koncu meseca kimavca 2016 je bilo v Sloveniji izdanih 131.134 veljavnih dovoljenj za bivanje tujcev, kar lepo kaže, da trend v primerjavi z lanskim letom še naprej narašča. Tudi ti tujci bodo lahko po zaslugi EU – Evropske komisije in njej vazalne Vlade RS, kmalu dobili državljanstvo Republike Slovenije.
Primerjava s podatki o stanju pridobljenega statusa tujcev leta 2002, z letom 2015 in 2016 jasno kaže, da je trend uničujoč in še bolj zaskrbljujoč, kot smo mislili. Stanje na dan 30. 9. 2002 namreč izkazuje, da je v Republiki Sloveniji imelo 52.844 oseb urejen status tujca in sicer: »17.389 oseb je imelo veljavna dovoljenja za stalno prebivanje (po zakonu o tujcih: 5.757, po zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji: 11.170, po noveli zakona o začasnem zatočišču: 863). Število tujcev z začasno urejenim tujskim statusom: 33.278, število oseb z veljavnim statusom po zakonu o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 – odločba US, 124/2000 in 67/2001): 41 in število oseb z veljavnim začasnim zatočiščem: 1.273.« Med državljani posameznih držav v vseh kategorijah so tudi tedaj izstopali državljani Bosne in Hercegovine, pred državljani ostalih republik nekdanje SFRJ. Med ostalimi državami pa je bilo največ državljanov Ukrajine, Kitajske, Rusije itd.
V enajstletnem obdobju samostojnosti Republike Slovenije, od leta 1991, do 2002, je: » 191.429 oseb pridobilo državljanstvo Republike Slovenije, na dan 30. 9. 2002 je imelo 17.389 oseb veljavno dovoljenje za stalno prebivanje, 33.278 oseb je imelo veljavni začasni status (veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, veljavni delovni ali poslovni vizum), 1.273 oseb ima veljaven status po zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 – odločba US in 67/2002), 41 oseb ima status begunca, ki velja kot dovoljenje za stalno prebivanje.« Žal podatkov od leta 2002 do danes v zvezi s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije nismo uspeli pridobiti.
Slovenija se je v EU tudi že zavezala, da bo sodelovala v aktivnostih preselitve 20.000 oseb, ki bi naj nedvomno potrebovale mednarodno zaščito in sicer v okviru večstranskih nacionalnih shem z dne 20. malega travna 2015, na podlagi Sklepa predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta, ter v skladu s Priporočili Komisije EU o Evropski shemi za preselitev, z dne 8. rožnika 2015. Slovenija, oziroma bolje rečeno Miro Cerar, se je v tej shemi zavezal sprejeti 20 migrantov. V Slovenskem nacionalnem programu sklada za azil, migracije in vključevanje – AMIF, je naveden strošek – pavšalni znesek 10.000 € na preseljeno osebo.
Še pred lanskim velikim migrantskim valom, je Vlada RS dne 16. 7. 2015 sprejela Kontingentni načrt Republike Slovenije za zagotovitev nastanitve in oskrbe v primeru povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kar predstavlja jasen dokaz, da sta Evropska komisija, skupaj z vlado RS, že vnaprej predvideli in tudi načrtovali množičen prihod migrantov. Vse ostalo je bilo zgolj del medijske igre, s katero so slovensko in tudi druge javnosti skušali prepričati, da gre za človekoljubno pomoč ljudem, ki so je nujno potrebni. V nebo vpijoče dejstvo, da nekdo ne more biti vojni begunec, če se ne nastani v prvi državi, kjer ni vojne, temveč prečka šest, sedem ali več držav, kjer ni vojne, so preprosto ignorirali, oziroma so izvedli »medijski spin«, t. j. spreobračanje resnice. Povsem jasno je, da gre v tem primeru za ekonomske migrante in ne za vojne begunce, vendar v tem primeru le-ti ne bi bili upravičeni do azila.
V Kontingentnem načrtu sprejetem pred resničnim migrantskim valom, so bile v Sloveniji dejansko že predvidene naslednje lokacije za namestitev migrantov: Azilni dom in obe integracijski hiši v Ljubljani in v Mariboru (230 oseb), Center za tujce (50 oseb), samski dom na Kotnikovi v Ljubljani (96 oseb), počitniški dom Debeli Rtič v Ankaranu (120 oseb), kompleks Logatec (100 oseb) ter objekt stare ekonomske šole v Murski Soboti, s površino 1.300 m2, ki pa je v slabem stanju in bi bilo po mnenju MJU RS vanj potrebno vložiti do 100.000,00 €.
Na podlagi Sklepa Sveta EU 2015/1523, z dne 14. kimavca 2015 in Sklepa Sveta EU 2015/1601, z dne 22. kimavca 2015, Slovenija sodeluje v aktivnostih premestitve 40.000 in 120.000 prosilcev za mednarodno zaščito iz Italije in Grčije. To so v javnosti bolj znane kvote, po katerih se je Slovenija zavezala (za razliko od članic Višegrajske skupine), da bo v dveh letih sprejela dodatnih 567 oseb in nato še nadaljnjih 200 oseb, po poročanju Žurnala24: » Kot sta zagotovila predsednik vlade Miro Cerar in državni sekretar Boštjan Šefic, bo Slovenija v primeru, da bo integracija potekala dobro, sprejela tudi še okoli dodatnih 200 oseb, k čemur smo se prav tako zavezali že lani.«
Vlada RS je po svoji 78. redni seji, dne 10. 3. 2016 v sporočilu za javnost navedla, da je » sprejela načrt izvedbe premestitve 567 oseb iz Italije in Grčije in trajne preselitve 20. oseb iz tretjih držav«. Prav tako je v istem sporočilu za javnost tudi navedla: » Končno število oseb bo verjetno višje, odvisno od trenutnih migracijskih razmer in končnega dogovora o številu premeščenih oseb«.
Med premeščenimi osebami naj bi bili državljani Sirije, Eritreje, Iraka, Centralnoafriške republike, Svazija, Jemna in Bahrajna. Prednostne regije, ki so določene na ravni EU so Severna Afrika, Srednji vzhod in države Afriškega roga. Program premestitve teh ljudi v Slovenijo že poteka. Za razliko od lanskih migrantov, ki so vsi želeli naprej na zahod in sever EU, bodo ti ljudje v Sloveniji ostali!
Naša država (beri: mi davkoplačevalci) jim bo plačala vse stroške oskrbe ter bivanja, zdravljenja, izobraževanja in jim dala celo žepnino, nazadnje pa še državljanstvo. Ste tisti, ki ste na zadnjih državnozborskih volitvah volili sedanjo koalicijo – SMC, SD in DeSUS, glasovali tudi za to?! Če niste, so vas ponovno prevarali, kot že tolikokrat doslej!
Vlada Republike Slovenije je za prihajajoče migrante sklenila: »Po prihodu v Slovenijo bodo osebe nameščene v azilni dom, kjer bodo imele zagotovljeno nastanitev in oskrbo, hkrati bo izveden postopek mednarodne zaščite. Prosilcem je zagotovljena osnovna oskrba, spremljanje postopka v jeziku, ki ga razumejo, brezplačna pravna pomoč v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem, in sicer s pomočjo enega svetovalca za begunce, nujno zdravljenje, izobraževanje, žepnina in pravica do dela in zaposlovanja. Prosilcem je v fazi odločanja ob izpolnjevanju pogojev omogočeno tudi bivanje na zasebnem naslovu.
Po pridobitvi statusa mednarodne zaščite bodo osebe nameščene v integracijsko hišo (trenutno imamo dve, eno v Ljubljani in drugo v Mariboru) za največ 15 mesecev, po poteku tega obdobja se osebe nastanijo na zasebnem naslovu, pri čemer so za dve leti po izselitvi iz integracijske hiše upravičene še do izplačila denarnega nadomestila za zasebno nastanitev (trenutno 288,81 € za eno osebo).«
Kaj pravite na to, da bi Republika Slovenija vsakemu državljanu, torej vsakemu izmed nas, namenila 288,81 € na mesec samo za zasebno nastanitev?! Ker Slovenija tega za svoje državljane ne počne, izvaja pa to za tujce iz tretjih držav, je več kot očitna protiustavna DISKRIMINACIJA nas, državljanov Slovenije v primerjavi z načrtno naseljenimi tujci! Gre torej za diskriminacijo, fašizem in rasizem do lastnih državljanov, ki vse to plačujemo, obenem pa tudi za velezločin, ki nikoli ne zastara – rodomor nad Slovenci.
Na podlagi zaveze za trajno preselitev na ravni EU – dogovor vlad držav članic EU in Turčije z dne 18. sušca 2016, se je Miro Cerar zavezal sprejeti še nadaljnjih 40 migrantov iz Turčije, kar pa nikakor ni zadnje in dokončno število. Zavedati se moramo, da nam oblasti dajejo le nepopolne podatke o migrantih. Podatkov tudi nikoli ne bodo seštevali, zato bodo predstavljene številke vedno izgledale razmeroma nizke. Kakšen podatek bi dobili, če bi zahtevali koliko tujcev neslovenskega rodu, se je od leta 1991 do danes priselilo v Slovenijo in koliko Slovencev, se je bilo prisiljeno izseliti, tudi zato, ker so tujci zasedli naš življenjski prostor in delovna mesta v Sloveniji?!
V prvi fazi so in bodo prosilci za azil iz programa premestitve nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani ali njegovih izpostavah na Kotnikovi in v Logatcu. Postopki za pridobitev statusa mednarodne zaščite za te ljudi naj bi bili krajši, kot so običajno, in naj ne bi trajali več kot en mesec. »Po tem bodo družine in posamezniki preseljeni, najprej najbrž v integracijske hiše, po tem pa na zasebne naslove. Slovenija bo iz evropskih sredstev za vsakega premeščenega posameznika dobila po 6.000 evrov, poleg tega pa bo evropski sklad za integracijo AMIF prispeval še po 75 odstotkov za programe integracije.«
Letos je po uradnih podatkih MNZ RS, samo do konca meseca kimavca 2016, v Republiki Sloveniji vložilo prošnjo za mednarodno zaščito skupaj 887 oseb, od tega 718 moških in 169 žensk. Med njimi je 252 Afganistancev, 30 Alžircev, 20 Eritrejcev, 115 Iračanov, 69 Irancev, 11 Kosovarjev, 14 Libijcev, 33 Maročanov, 41 Pakistancev, 228 Sirijcev, 22 Turkov in 52 preostalih pripadnikov drugih nacionalnosti.
Zavedati se je potrebno, da bodo imeli vsi ti migranti, ki jih v Slovenijo naseljujejo načrtno, pravico do združitve z družino. Toda pri njih družina ni skupnost treh ali štirih ljudi, kot pri nas, temveč lahko pričakujemo tudi do desetkrat večje število družinskih članov – torej morda celo nekaj deset na enega moškega priseljenca. Takoj, ko bodo migranti dobili svoje zasebno bivališče, se bodo tam nekontrolirano znašle cele rodbine migrantov z njihovimi prijatelji vred. V nekaj letih bi tako lahko število migrantov v Sloveniji iz tisoč petsto naraslo celo na več kot 45.000. To je približno toliko prebivalcev, kot jih imata tretje in četrto največje mesto v Sloveniji – Celje in Kranj. Vsakogar, ki to bere pozivamo, naj ne prodaja ali daje v najem nepremičnin tujim migrantom, saj bo sicer sodeloval v velezločinu - rodomoru nad Slovenci, za kar bo nekoč zagotovo kaznovan!
Načrtno naseljeni migranti bodo kmalu dobili povsem enake pravice, kot jih imamo državljani Slovenije, kar pomeni, da bodo imeli poleg vseh ostalih tudi volilno pravico. Glede na to, kakšna rodnost je značilna zanje in kakšna za nas Slovence, je povsem jasno, da lahko že v eni sami generaciji Slovenci postanemo manjšina v lastni deželi. To posledično pomeni konec slovenske kulture, slovenskega jezika, in navsezadnje tudi slovenskega naroda! Vaši otroci in vnuki bodo postali manjšina v lastni državi in se bodo morali prilagajati tujim običajem, tuji veri in tujim interesom. So se za to borili naši dedje in pradedje?!
Vse to potrjuje Priročnik o integraciji za oblikovalce politik in strokovne delavce, ki ga je izdala Evropska komisija, Generalni direktorat za pravosodje, svobodo in varnost, v katerem je med drugim navedeno, kako je v interesu države priseljevanja, da migrante zavarujejo in jih polnopravno socialno-ekonomsko in politično vključijo v družbo tako, da se jim prizna polnopravno državljanstvo.
Slovenski narod so leta 2011 že izbrisali in govorijo samo še o državljanih Republike Slovenije, čeprav Ustava RS loči obe pravni kategoriji
Ob vsem naštetem se je potrebno nujno vprašati, zakaj že ob zadnjem popisu prebivalstva Republike Slovenije, leta 2011, niso več ugotavljali podatkov o pripadnosti prebivalcev Slovenije po narodnosti in religiji. To pomeni, da niti tisti, ki se javno želijo in hočejo opredeliti kot Slovenci, tega ne morejo več storiti. Slovenci kot narodnost smo enostavno ukinjeni, obstaja samo še kategorija slovenskih državljanov. Krivdo za to, da narodnost več ni kategorija popisa prebivalstva, naj bi nosila EU in njene uredbe. Tako vsaj trdijo v Statičnem uradu RS.
Slovence želimo ob tem spomniti, da SAMO v zgodovinsko kratkem obdobju srbske kraljeve diktature, italijanskega fašizma in Hitlerjevega velenemškega nacizma ni bilo mogoče, da bi se Slovenci javno opredelili kot Slovenci. Po zaslugi »slovenskih« politikantov in EU, je očitno tudi danes enako kot v najbolj svinčenih fašističnih časih! Slovenija je edina država slovenskega naroda in naš edini dom. Ali smemo vse to kar brezbrižno dopuščati še naprej?!
Zaskrbljujoče ni zgolj dejstvo, da k nam prihaja vse več tujcev, temveč tudi dejstvo, da delež Slovencev med državljani Republike Slovenije stalno upada. Po osamosvojitvi leta 1991 je bil opravljen splošen popis prebivalstva v Republiki Sloveniji. Takrat se je za Slovence opredelilo 88,31% državljanov. Pričakovali bi, da bo novoustanovljena slovenska država služila svojemu namenu in zaščitila slovensko narodnostno homogenost, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. V dobrem desetletju, v obdobju 1991-2002, je število prebivalstva nekoliko naraslo, vendar se je odstotek Slovencev zmanjšal za 5,25%, kar pomeni, da je delež tujcev po osamosvojitvi naraščal celo trikrat hitreje kot v nekdanji Jugoslaviji!
Hervardi smo na vse to opozarjali že leta 2007 v članku Migracije na Slovenskem in nato ponovno v začetku leta 2012 v članku Slovenija med državami z največ priseljenci.
Leta 2007 smo na podlagi statističnih trendov izračunali, da bi lahko ob nespremenjenih migracijah Slovenci že čez nekaj desetletij postali manjšina v lastni domovini, deželi in državi. Projekcije so takrat kazale, da bo nastal velik prepad v številu moškega in ženskega prebivalstva, kakor tudi to, da bodo moški tujci v RS predstavljali večino že okoli leta 2043, če se trend ne bo spremenil. Žal nismo mogli preveriti svojih napovedi, ker je Statistični urad RS leta 2011 enostavno ukinil kategorijo narodnost. Povsem jasno je, da je trend v zadnjih letih še slabši kot leta 2007, kar preprosto pomeni, da bo delež Slovencev padel pod 50 odstotkov že mnogo prej kot leta 2040, razen če Slovenci tega ne bomo sami aktivno preprečili.
Izdajalci v parlamentarnih političnih strankah so leta 2013 uničili še institut referenduma in v Ustavo RS vnesli nov 90. člen, ki prepoveduje odločanje ljudstva o mednarodnih pogodbah (npr. CETA, TTIP, TISA, NATO, itd.), pa tudi o davkih in carinah. Hervardi smo že leta 2012 opozarjali na to, vendar je bilo naše delovanje tedaj v celoti cenzurirano v slovenskih medijih.
Več o našem takratnem delovanju lahko preberete na naslednjih člankih:
- Hervardi o predlaganih spremembah Ustave v Državnem zboru RS;
- Zedinjeni državljani proti fašistoidni parlamentarni kvazi eliti;
- Javni poziv - Pridružite se Koordinaciji za ohranitev Ustave RS,
- Se bodo Veleizdajalci uklonili bruseljskemu diktatu?;
- Zakaj je obstoječa ustavna ureditev referendumov tako pomembna?.
Danes je jasno tudi to, da so vsi ukrepi EU in RS usmerjeni v načrtno razbijanje narodnostne homogenosti prebivalstva v Republiki Sloveniji, o čemer ste se lahko prepričali vsi, ki ste prebrali besedilo tega prispevka. Gre za najhujše kaznivo dejanje proti človeštvu, ki nikdar ne zastara in je splošno znano pod imenom genocid, po slovensko rodomor!
Rodomor ni samo ubijanje narodnostne ali etnične (pa tudi rasne in verske) skupine, temveč je genocid tudi katerokoli dejanje, ki pripadnikom teh skupin povzroča hude duševne poškodbe, kakor tudi naklepno izpostavljanje takšnih skupin življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njihovega popolnega ali delnega fizičnega uničenja (2. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina rodomora/genocida).
Slovenski narod je nenazadnje tudi v skladu z Ustavo RS in Ustanovno listino Združenih narodov, nedvomno NAROD, zato predstavljajo poskusi ukinitve slovenskega naroda, kakor tudi povzročanje hudih duševnih poškodb pripadnikom slovenskega naroda (kriza istovetnosti ali identitete) ter ustvarjanje takšnih življenjskih razmer, ki lahko privedejo do popolnega ali delnega fizičnega uničenja slovenskega naroda, dejansko zločin proti človeštvu oziroma rodomor nad slovenskim narodom. Temeljna človekova pravica in DOLŽNOST slehernega Slovenca in Slovenke ter vsakega pripadnika slovenskega naroda, je upor proti vsem, ki poskušajo v naši državi nad nami izvesti rodomor!
Slovenija nujno potrebuje integracijsko-zaščitni zakon, ki bo v skladu z določili Ustave RS varoval slovenski narod, našo homogenost, kulturo, negoval jezik in običaje ter odvzel privilegije tujcem. Reaktivirati je potrebno pravico do samoodločbe slovenskega naroda, ki je trajna in neodtujljiva, kot je zapisano v Preambuli Ustave RS.
Hervardi ne bomo klonili pod tujimi pritiski in bomo vedno in povsod ščitili edinost, svobodo in dostojanstvo Slovencev, v nasprotju s preračunljivostjo večine parlamentarnih politikov, ki slovenskemu narodu ponujajo le pot do razvrednotenja in neizbežnega uničenja.
Prebudimo se! Zedinjeni zmoremo vse! Od zmage do zmage – naprej!
Herman Bezjak
13. Starodavne legende Slovencem napovedujejo vnovične zlate čase
Legende o Kralju Matjažu so najbolj znane slovenske ljudske legende. Poznajo jih v vseh slovenskih zgodovinskih deželah, od vzhodnih, nekdaj pripadajočih stari Panoniji, do zahodnih na Beneškem/Venetskem, ter od severa (stara Karantanija), do juga (Kraljestvo Slovenijeh). Bistvo o Kralju Matjažu je prav gotovo zadel profesor Sergij Vilfan, ki je o njem zapisal:
»Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, je lik idealnega vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo. Zlasti po dveh znakih se odlikuje dober vladar. Oba znaka sta združena pri Kralju Matjažu, ki deli bogatim in revnim enako pravico…«.
Skupni imenovalec pripovedk o Kralju Matjažu so zlati časi, ki so jih v njegovi dobi bili deležni vsi Slovenci ne glede na poreklo in družbeni stan, in ki se bodo znova vrnili, ko bo Kralj Matjaž vstal in se vrnil med nas. V zvezi s Kraljem Matjažem lahko govorimo vsaj o dveh časovnih ciklusih. Eden je starejši in se nanaša na predkrščansko obdobje, ko so bili Slovenci še staroverci (Kralj Matjaž – ajdovski poglavar), v drugem mlajšem ciklusu pa Kralj Matjaž nastopa v bojih proti Turkom. Zaradi starejšega ciklusa je zanesljivo neustrezno enačiti Kralja Matjaža z ogrskim kraljem Matijo Korvinom, saj imamo Slovenci bajke o Kralju Matjažu iz obdobja vsaj sedemsto let pred Matijo Korvinom. Enako velja tudi za druge mlajše zgodovinske osebnosti, za katere nekateri mislijo, da bi lahko dale svoje ime Kralju Matjažu. Gre za znanega kmečkega vodjo Matjaža, ki je padel v bitki slovenskih kmetov s Turki na Koroškem pri Kokovem, 22. malega srpana 1478, in za vodjo kmečkega upora na Tolminskem.
Ena izmed legend o Kralju Matjažu se glasi:
»Od kralja Matjaža pravijo, da je bil slavni, nepredobitni vitez, kjer koli se je le prikazal s svojo černo vojsko, so sovražniki od straha trepetaje utekali. Tedaj so Slovenci bili mogočni, slavni in srečni. Po njegovej smerti se je pa Slovencem vedno hujše godilo, zato je pregovor: Kar kralj Matjaž spi, nobene več pravice ni. Pripovedali so tudi: da se bode Slovencem zmiraj hujši godilo, da ne bodo imeli svoje gospode, slovenskih žlahtnikov, kteri bi slovenski narod branili in se za njega zauzeli, da bode tedaj na svetu' tako malo serčnih prijatlev slovenščine in pravih slovenskih domorodcev, da bodo vsi v senci jedne košate lipe mesta dovolj imeli. Tedaj bode kralj Matjaž spet prišel s černo vojsko in za Slovence bodo spet bolji časi.«
Druga izmed legend o Kralju Matjažu nam jasno pove, zakaj bodo najprej nastopili za Slovence strašni časi:
»V svoji obilnosti se bodo Slovenci napuhnili in razvadili ... Zapustili bodo Boga in Bog bo zapustil njih. V pravični jezi bo preklel in zavrgel našo domovino.
Od vseh strani se bodo privalili vanjo sovražniki našega rodu in imena. Omehkuženi narod se jim ne bo mogel upirati. Teptali in pustošili nam bodo deželo, da se bo izpremenila skoro v ogromno morišče in pogorišče. Mesta in vasi nam bodo popalili in razdejali; od morja do Drave, od Kolpe do Triglava ne bo ostala nobena cerkev, nobena hiša. V porušenih človeških bivališčih se bodo naselili volkovi in krokarji ter se pasli z mesom ubitih naših rojakov. Naši možje in mladeniči bodo popadali v nesrečnih bitkah. Brez milosrda bodo podavili srditi krvniki sive starce in drobno deco, device in žene naše pa sramotili in si jih vzeli za ljubice. /…/ V ti neskončni revi bodo spoznali ljudje svoje grehe in s skrušenim srcem prosili Boga oproščenja in podpore ... Ozrl se bo zopet milostivo na Slovence ter jim poslal mogočnega odrešenika in maščevalca.
Zbudil se bo iz tisočletnega spanja Kralj Matjaž ter nam prihitel na pomoč s svojimi junaki … Sovražnikov bo privihralo nanj kakor listja in trave, ali ne bo se jih niti bal niti se jim umikal. Napadal in odganjal jih bo sedem let. /…/ Po slavno končani vojni bo prišel za našo do¬movino že zdavnaj prerokovani zlati vek stanovitnega miru, blaženstva in poštenja ... Vsak bo imel toliko, kolikor bo potreboval zase in svojo rodbino. V deželi ne bo nikjer niti siromaštva niti prevelikega bogastva ... (V njej) bo stanoval sam Kralj Matjaž, vladaje po volji božji in narodni zveste svoje Slovence in njihove brate, ki bodo hodili od vseh strani k njemu kakor dobri otroci k svojemu skrbnemu očetu ...«
V pripovedkah o Kralju Matjažu ima zelo pomembno mesto lipa – slovensko drevo življenja. Lipa je tista, ki bo zacvetela ter zbudila Kralja Matjaža in njegove vojake, vonj lipovega cvetja bo zdravil ranjence, na polju kjer rase lipa se bo vojeval zadnji boj in pri lipi bo tudi sklenjen mir. Zanimivo je, da je v eni izmed pripovedk o Kralju Matjažu omenjeno Lurnsko polje, po drugi strani pa so prav v Lurnski legendi omenjeni tudi Kralj Matjaž in tri lipe:
»Nedaleč od stare Teurnije proti Dravi stoji na Lurnskem polju kapela sv. Magdalene. Dalje gori so tri ponikve, imenovane Krvave krnice. Tukaj so baje Franki potolkli Slovence in razdrli žrtvenik njihovega malika. Umirajoči Mike, to je višji duhoven, je izgovoril sledeče maščevalne besede: »Kadar bodo lipe trikrat zrastle iz posvečenega zemljišča, bodo Slovenci poiskali tam zakopani dremelj (buzdovan, batog) in v krvavem boju bo žena v bližini stanujočega Partuša ubila z burkljami edinega pri življenju ostalega nemškega vojvoda. Vendar bodo Slovenci zmagali in zopet bo vstalo Borutovo kraljestvo.« - Lipe stoje še dandanašnji. Ko so se leta 1736 spuntali milstatski kmetje proti gosposki, so iskali dremelj (prav tako tudi v francoskih časih), a ga niso našli. Našel ga bo pa sin kmetice Partušice, ki ga bo rodila baš na Krstnikovo opolnoči. In tedaj bo tudi vstal kralj Matjaž iz gore.«
Lurnska legenda ima nedvomno zgodovinsko utemeljene korenine. Gre namreč za t. i. tretji staroverski slovenski protikrščanski upor ali kramolo. Zgodovinski viri nam poročajo, da je do prvega staroverskega slovenskega upora – kramole – zoper pokristjanjevanje prišlo po smrti škofa Modesta leta 767, do drugega naslednje leto in do tretjega leta 770. Karantanski knez Hotimir je umrl in nasledil naj bi ga knez Volkun – Valhun. Pred njegovim ustoličenjem je izbruhnila tretja, največja in najhujša kramola nezadovoljnih naravoverskih Slovencev. Kramolniki so pregnali vse tuje misijonarje in požgali ter uničili krščanske cerkve v Karantaniji. Že pokristjanjeni – odpadli Slovenci – so takrat poklicali na pomoč kristjane Bavarce in leta 772 s pomočjo bavarskega vojvode Tasila kramolo krvavo zatrli. Ključen spopad med Boganskimi Slovenci in krščanskimi osvajalci pod vojvodo Tasilom je potekal prav na Lurnskem polju v bližini Teurnije, danes mesta Špital ob Dravi.
Čeprav se legenda nanaša prav na naše prednike, je njeno poznavanje med Slovenci izredno slabo. Bolj znana je Lurnska legenda med danes ponemčenim prebivalstvom na Koroškem. Prvi, ki je znova opozoril na izjemen pomen Lurnske legende za Slovence je bil »oporečniški« zgodovinar, pokojni Vlado Habjan. Poudaril je, da je Lurnsko polje za slovenski narod vsaj toliko pomembno, kot je Kosovo polje za Srbe, le da se Slovenci žal tega ne zavedamo dovolj.
Na Lurnskem polju na zahodnem Koroškem, sta se bojevali za Slovence dve pomembni bitki v dveh različnih časovnih obdobjih. Prva bitka na Lurnskem polju je potekala leta 772, med Slovenci naravoverci ter bavarskimi pokristjanjevalci in njihovimi zavezniki pokristjanjenimi Slovenci – takrat smo Slovenci že bili razdvojeni. Druga bitka na Lurnskem polju se je odvijala sedemsto let kasneje, ko so se Habsburžani bojevali z Goriškimi grofi za dediščino Celjskih knezov. Po tej bitki je bil v bližnji Požarnici sklenjen mir po katerem so Habsburžani dokončno prevzeli nadzor nad slovenskimi deželami. Tudi tedaj so bili Slovenci vojaki v obeh sovražnih vojskah – spet smo bili razdvojeni.
Usoda te slovenske legende dobro ponazarja, kako globoko napačen odnos do lastne zgodovine smo do danes gojili Slovenci, točneje večina »slovenskih« zgodovinarjev. Černo spečo vojsko v legendah o Kralju Matjažu predstavlja neozaveščeni, nezavedni, speči slovenski narod – torej mi vsi. Mi vsi bi se morali tudi seznaniti z Lurnsko legendo in ob vhodu v cerkev Svete Magdalene na Lurnskem polju na oglasni deski prebrati izredno zanimivo besedilo, ki se glasi:
»Tukaj kjer stoji idilična cerkvica svete Magdalene, je bilo pred več kot tisoč dvesto leti naravno svetišče Slovencev. V njem so rasle tri lipe in slovenski kmetje iz okoliških višav so redno prihajali semkaj. Poroča se o bitki sredi 8. stoletja med slovenskimi staroverci in bavarskimi osvajalci. Zadnji med slovenskimi kmeti naj bi izgovoril naslednjo dvoumno prerokbo ali prekletstvo: “In ko bodo lipe tretjič zrasle, se bomo vrnili in se maščevali!«
Morda pa bi se morali mi vsi tudi prepričati, da na polju ob cerkvici res rastejo prav tri lipe in vse tri so precej mlade. Ker je lipa drevo, ki doseže častitljivo starost, je zelo verjetno, da so te tri lipe pognale prav tretjič, kot prerokuje Lurnska legenda. V bližini nekdanjega staroslovenskega svetišča in prizorišča velike bitke, se nahajajo tudi t. i. Krvave krnice, kamor je nateklo toliko krvi padlih slovenskih bojevnikov, da je zemlja od nje še danes črna. Tam nekje blizu, je tudi zakopano orožje, ki ga je treba najti, kajti v novi vojni bo to orožje zmagovito in bo odločilo njen izid. Mi smo to orožje našli … Gre za zedinjenost in posledično za Zedinjene Slovence, ki smo zedinjeni – nepremagljivi!
Samo Korošec
Poglavje z naslovom Slovensko domoljubje, ki je objavljeno v tem Zborniku na straneh 100 do 110, lahko preberete tukaj.
|
|
|
|
|
|
